Ollanta Humala, nesojeni predsednik

Ollanta je eden od sedmih otrok ekscentričnega komunista Isaaca Humale, ki je razvil ultranacionalistično in skorajda rasistično teorijo (etnocacerismo), ki poudarja pomembnost inkovskih korenin. Tako Isaac, kot njegovi politično aktivni sinovi Antauro, Ulises in Ollanta, trdijo, da bi morala oblast pripadati mesticem, mešancem in potomcev Inkov, in ne premožni peščici belcev, vsekakor pa so si njihove ideologije zelo različne, zato so se marsikdaj spoprijeli kot politični nasprotniki. Ollanta je skupaj z Antaurom in 69 možmi (veterani iz vojne z Ekvadorjem in borci proti teroristični organizaciji Sendero Luminoso) l. 2000 zavzel rudnik Toquepala in zahteval odstop predsednika Fujimorija. Po andskih provincah je razglašal, da je Fujimorijevo predsedovanje nelegalno, in opozarjal na podkupljivost državnih uradnikov in oficirjev. Zatem je Fujimori pobegnil iz države, začasno predsedstvo pa je prevzel Valentin Paniagua (Kruh in voda;), ki je Ollanti ponudil amnestijo. Do leta 2004 se je Humala izobraževal v Franciji in Južni Koreji, leta 2005 pa je prevzel vodstvo Nacionalistične stranke. Ollanto so obtoževali antisemitizma, dokler mu ni podpore ponudil predsednik židovskega združenja. Domnevno je igral tudi pomembno vlogo v Antaurovi vstaji proti predsedniku Alejandru Toledu v Andahuaylasu l. 2004 (Antauro je še danes zaprt). Humala je lani kandidiral na predsedniških volitvah in zmagal v prvem krogu proti Lourdes Flores (UN) in Alanu Garcii Perezu (APRA). V drugem krogu se je pomeril z Garcio in izgubil bitko s 47% glasov proti Alanovim 53%. Pokopali so ga grehi iz časov vojne s Sendero Luminoso v džungli, kjer je baje pobijal civiliste, in izjave njegovih sorodnikov (Ata bi npr. pobil vse Čilence, mama pa homoseksualce). V nasprotju z njegovo družino, se zdi Ollantina politika liberalna (med drugim se bori za legalizacijo splava). Mnogi ga primerjajo s Hugom Chavezom in Evom Moralesom in ga obtožujejo širitve sovraštva do bogate elite in ZDA. Humala je napovedal tudi velike državne posege v perujsko gospodarstvo, med drugim podržavljenje rudarskega sektorja, ki je za Peru ključnega pomena, kar je povzročalo skrbi na finančnih trgih. Humali je njegovo povezovanje s Chavezom škodilo, saj se je prebivalstvo očitno zbalo morebitnega novega diktatorja.

Kar se mene tiče, si nihče od lanskih kandidatov ni zaslužil predsedniškega stolčka. Ollanta ne more biti normalen že zato, ker je odraščal med samimi radikalci. O njem pišem, ker sem ga včeraj srečala v veleblagovnici v Mirafloresu, kjer je nakupoval s svojo hčerko Iyari (ali nekaj takega - všeč mi je, da skuša ohraniti inkovska imena, ki so že praktično izumrla). Bil je nasmejan in prijazen. Pohvalil je mojo španščino, kar se mi je seveda fajn zdelo. Mogoče sem pa prva Slovenka, ki je kušnila (pozdrav po perujski navadi- da ne bi kdo kaj drugega mislil) bodočega perujskega predsednika - jasnovidka mu je namreč napovedala zmago na naslednjih volitvah.