Todas las azafatas van al cielo (Argentina, 2002)

Vse stevardese odidejo v nebo

Režija ..... Daniel Burman
Julian ..... Alfredo Casero
Teresa ..... Ingrid Rubio

Oftalmolog Julian potuje iz prestolnice v hladno Patagonijo, da bi stresel v morje ostanke svoje ljubljene. Ushuaia je pravšnji kraj za to dejanje - konec sveta, kjer ni horizonta. Neka prispodoba večnosti. Zatem skuša zdravnik izvesti samomor, vendar mu načrt vedno znova spodleti. Na pot mu stopi Teresa, stevardesa, kakor je bila njegova žena. Teresa je zanosila z nekim neznacem, zdaj pa na koncu sveta išče rešitev za svoje težave. Bo to smrt, splav ali novo upanje? Stevardesa nekega jutra odvihra, Julian pa doživi prometno nesrečo in se več mesecev bori za življenje ...

Zanimiva je kvečjemu upodobitev stevardes, ki jih resnično doumevamo kot lutke - brezhibne, vselej elegantne, čiste, natančne. Mar sploh imajo čustva? Na splošno mi film ni niti malo všeč. Sodi med tipične argentinske produkcije tj. drama s tragikomičnimi vložki, ampak tale je huudo dolgočasna. Film v več pogledih kopira Los amantes del circulo polar Julia Medema (letala, srečanja v snegu ..) in se skuša meriti z Eliseom Subielo v upodabljanju medčloveških razmerij, oboje neuspešno. Poln je osladnih klišejev, začenši s tistim sipanjem pepela, ko pa se spomnim konca, se kar zdrznem. Celo glasba je hudo patetična. Scenografija se mi zdi precej dodelana - hlad in melanholija pobeljene Patagonije se nas zlahka dotakneta skozi ekran, značaji pa niti slučajno. Protagonista sicer nista slaba. Rešujeta slabo zrežirano predstavo.

Moja ocena: 4/10