Ekskluzivni intervju z Darwinom

Na katero šolo hodiš?

Na Capeco, Camara Peruana de la construccion (perujska gradbeniška zbornica).

Je to neke vrste visoka šola?

Ne, to je srednja gradbena šola, ampak zatem ko jo končam, lahko že v dveh letih postanem gradbeni inženir. Zdaj sem torej le napol inženir. Za diplomo je potrebnih sedem let izobrazbe.

Kje si rojen?

V kraju San Geronimo, v provinci Andahuaylas, v pokrajini Apurimac. Apurimac je gorska pokrajina na jugu Peruja.

Do katerega leta si živel tam?

Samo do prvega leta starosti. 1986 se je naša družina preselila v San Juan de Lurigancho, v okrožje Lime, zaradi državljanske vojne in Sendera Luminosa. Zaradi terorizma.

Torej veš, kakšno je bilo življenje v času Sendera.

Videl sem, kaj počnejo. Hodili so v naš kraj in pobijali ljudi. Ubijali so policiste in zažigali avtomobile.

V Limi ali v provinci?

V Limi, v San Juan de Lurigancho. Pobijali so tiste, ki jim je cvetel posel, tiste, ki so največ prodali. Bil sem še majhen. Zelo sem se bal.

Tudi tvoja mama je bila ...

Ja, bila je žrtev Sendera. Hoteli so svoj delež. Zahtevali so denar.

In ni dvoma, da so jo ubili teroristi?

Ni dvoma. Samo oni so izsiljevali denar. O tem, da so bili pripadniki Sendera sem se sam prepričal l. 2006, ko je neka agencija intervjuvala mojega očeta. Teta je rekla: "Federico, povej jim resnico". Šele takrat je moj oče priznal, da jih je poznal. Da so ga izsiljevali in da jim je moral dajati del dobička. To niso bili navadni tatovi.

Ampak morilci niso bili nikoli kaznovani.

Nikoli jih niso našli. V tistem času je umrlo veliko ljudi, a niso iskali krivcev. Oče mojega najboljšega prijatelja je bil normalen, miren gospod. Ko ga je obiskala policija, se je izkazalo, da skriva orožje. Tudi on je bil terorist.

Se spomniš smrti svoje mame?

Ja, se. Jaz sem sicer najmlajši v družini. Bilo je ob treh ponoči. Nekdo je tolkel po vratih in vpil: "Ropajo vašo črpalko!" Na črpalki je bila moja mama. Stekli smo tja in jih videli bežati. Mislil sem, da so navadni tatovi. Ko smo bili že čisto blizu, smo zaslišali strel. Videl sem enega od njih, ko je bežal ves okrvavljen po obrazu. Moja mama mu je na glavi razbila steklenico. Zato so jo ustrelili. Ljudje so jim sledili, a teroristi so streljali vanje. Imeli so bel kombi in avto podoben tistemu iz Starsky & Hutch. Star avto, iz sedemdesetih. Pobegnili so. Vsega se spomnim. Ljudje so mi lagali. Ko sem prišel do mame, sem jo videl na tleh. Rekli so, da je omedlela. Vrgel sem se nanjo. Neka gospa mi je pokrila oči in še naprej trdila, da je omedlela. Odpeljali so me domov. Jokal sem. Mnogi sosedje so jokali. Z mano je ostala soseda, ki je nisem dobro poznal. Bilo je čudno, predvsem ko je ponoči začel na strehi jokati še neki ptič. Rekli so, da prinaša nesrečo. Bal sem se, ker ptič kar ni hotel utihniti. Zjutraj mi je brat rekel, da je mama odpotovala, ampak jaz sem vedel, da je umrla. Moja mama se ni upirala. Zahtevali so denar. Tisoč solov v kovancih, spravljeni v leseni škatli, je zelo težkih. Pa ni jih bilo samo tisoč. Bilo jih je trikrat ali štirikrat več. Ženska težko dvigne takšno škatlo. Padla ji je na tla. Ropar jo je hotel pobrati, moja mama pa je izkoristila trenutek in ga po glavi udarila s steklenico. Takrat jo je ustrelil roparjev pajdaš, ki je stal pri vratih.

In tvoji bratje, sestre, koliko let so imeli takrat?

12, 15, 19 in 20 let. O tem so pisali vsi časopisi, na vseh kanalih smo bili.
Česa še se spomniš iz tistega časa?

Da nismo imeli vode ne elektrike. Ko so dostavljali vodo, smo hodili kričat na ulico. Dali so jo najglasnejšim. Vpili smo: "Aguatero! Aguatero!" Ko so nam pripeljali vodo, smo jo delili s sosedi. Bilo je smešno. Vsi so pošiljali svoje otroke, ker smo bili pač najhitrejši. Spomnim se nekega dečka. Vpil je: "Voda! Voda!", ampak cisterna je zavila v drugo smer. Takrat je deček splezal nanjo. Cisterna je začela voziti vzvratno, pri tem pa je priletel dečku v glavo kamen. Otrok je padel pod cisterno in umrl.

In ti si to videl?

Seveda. Zelo sem bil prestrašen. Od takrat se bojim cistern. Še bolj sem se jih bal kot teroristov. Več ljudi so povozili. Morali so biti hitri, ker je bilo potrebno dostaviti ogromno vode. Vozili so gor in dol brez predaha. Tudi Mario Vargas Llosa (pisatelj in politik) je prišel tja gor, k nam. Spomnim se, da je mahal s časopisom. Takrat je kandidiral za predsednika, ampak zmagal je "El Chino" (Alberto Fujimori). El Chino je prišel tja gor šele, ko je že bil predsednik.

Če se vrneva k Sendero Luminoso, kako bi jih definiral? Kdo so oz. kdo so bili?

To je zelo široka tema. Zame so skupina ljudi, ki so ubijali zlobneže, a so zašli čez meje. Nisem slišal, da bi posiljevali mladoletnike, so pa posiljevali. Ne zamerim jim, da si ubili mojo mamo. Ne gojim nobenih zamer. Morda tudi zato, ker sem bil tako mlad. Otrok lažje pozabi. Mnogi me sprašujejo, ali sem jezen, ampak zame je vse to že preteklost. V tistem času je umrlo veliko ljudi. Ubijali so tatove, posiljevalce, ženskarje ... Umrlo je tudi ogromno nedolžnih ljudi. Bilo je grozno.

Je torej Sendero Luminoso zate organizacija, ki dela/ je delala dobro?

Ne, niso pozitivci. Odkar so ubijali.

Pa veš, zakaj so se borili?

Kolikor vem, za komunizem. Da bi bili vsi enaki - reveži in bogataši. Ampak včasih se mi zdi, da so se nekateri pretvarjali, da so iz Sendera, ko so morili. Spomnimo se na vojsko. Obstajajo dokazi. Ubili so veliko nedolžnih, ko so iskali teroriste.

Kot v filmu La Boca del Lobo (Volčje žrelo - F. Lombardi)?

Točno. Odličen film. Govorili so, da ubijajo zgolj vohune.

In kako bi se ta situacija s teroristi po tvojem mnenju lahko rešila, če bi se to dogajalo danes? Takrat si bil še majhen.

8 let. Morali bi narediti čistko. Preveč je korupcije. Samo denar hočejo. Iztrebiti bi jih bilo treba.

In kje bi začel?

V vladi, jasno. Preveč protekcije imajo. Če si sin pomembneža, ti ni treba v zapor, četudi si zagrešil hud zločin. Vsi spletkarijo. Nihče od nas nima nič od tega, če se v tej državi proizvede več. Pravijo, da Peru napreduje, predvsem z rudarsko industrijo. Jaz napredka ne opažam. Bil sem v Ilu in v Moquegui (rudarska mesta), pa tam ljudje živijo tako kot prej. In še vedno se pritožujejo. Še vedno so brez dela. Vedno več je revežev, ki si prisvajajo zemljišča. Spomnim se, ko sta leta 2003 zato dve osebi umrli, pa tega niso predvajali po televiziji.

Vem, da ti je všeč glasba. Katera zvrst ti je najbliže?

Všeč mi je vsakovrstna glasba, najbolj pa latinskoameriška, katero tudi sam igram. To je v krvi. Moj brat Hector je igral in meni je bilo všeč. Zato sem se naučil tudi sam. Moj brat je igral queno in rekel sem si, da ga bom prekosil. Veliko sem vadil in sosedje so se pritoževali nad hrupom. Na začetku sem igral samo na prve štiri note. Pozneje sem osvojil še ostalo. Naučil sem se celo božično pesem. Nato sem prešel na zampoño, kasneje na charango, nato pa na kitaro, pri kateri sem ostal. Nisem imel charanga.

Charango je zahteven, kaj?

Sploh ne. To samo govorijo. Bolj preprost je od kitare. Strune so krajše in imaš ga bliže obrazu. Težje se je naučiti "metuljčkanja" (mariposear). Ob glasbi človek pozabi na vse.

Kaj ti je bolj všeč? Cumbia ali tradicionalna glasba?

Cumbio rad spremenim v sayo (andski ritem) ali igram cumbio z avtohtonimi glasbili. Quena in zampoña sta avtohtona inštrumenta, četudi malo spremenjena. Inki niso poznali do, re, mi, fa ... Imeli so drugačne note.

Pa poznaš to staro glasbo? Kako je zvenela? Poznaš njihove note?

Ne, samo bral sem o tem. V gorah sicer pojejo inkovske pesmi. Zdijo se brez ritma, kaotične. Samo vpijejo. Pandillas (bande) so v Andahuaylasu skupine, ki pojejo, neke vrste pevski zbori, v Limi pa so tako imenujejo bande nasilnežev. Pandillas nimajo glasbil, samo pojejo in vpijejo. Teh melodij ni možno zaigrati na kitaro ali queno.

Včasih za kakšno skladbo slišimo, da je inkovska, npr. "El condor pasa". Torej ni tako?

Nikakor. To je vse novo. V Andih se veliko praznuje in poje. Tudi napijejo se. Tam ne pijejo piva, ampak chicho s caño (sladkorni trs oz. žganje iz le-tega).

Pa chicho pripravijo kar doma?

Seveda. To je fermentirana koruza.

Je res to, da je najboljša, če vanjo pljune stara ženska?

Poskusil sem chicho, ampak ne vem, če so starke pljuvale vanjo. Pri nas doma smo jo pripravili za neko zabavo. Koruzo smo samo mešali, nato pa smo jo za nekaj dni pokrili. Nihče ni pljuval vanjo. Je pa res, da slina fermentira. Masato v džungli pripravljajo na ta način. To mora biti močna zadeva.

Kaj bi sporočil Slovencem? Kaj naj obiščejo v Peruju?

San Juan de Lurigancho. Vsi vidijo samo Cuzco in podobne turistične kraje. Tudi v zapor lahko greste, in spoznate resnico te države. Lahko rečete, da ste sorodnik ali novinar in na dlan vam dajo štampiljko. Obiskovalci so nedotakljivi. Obiskovalci so sveti. Tak je zakon med zaporniki.

Pa še kaj lepega? Najlepše, kar si videl v Peruju?

El Niño, vremenski pojav - ko vidiš, kako zeleni puščava. Najlepše je bilo leta 1999, ko so se pojavile tudi živali, ptice, metulji. Upam, da pride kmalu še kak tak El Niño. Rad imam zelenje.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -
Za lažje razumevanje:

San Juan de Lurigancho ima več kot 2 mio prebivalcev. Gre za revno predmestje Lime.

Darwin je pribežal k svoji teti, potem ko se je sprl z očetom, ki se je po smrti svoje žene (ki se je BTW baje med drugim ukvarjala tudi s črno magijo) zapil. S sestro Carolino, ki je kozmetičarka, skrbita za družino, ki ji je materina smrt spodnesla tla pod nogami. Ena od sester je od tragedije naprej shizofrenična, brat pa je zbolel zaradi parazita iz svinjskega mesa. Darwin veliko pomaga svojim bratrancem in obvlada komplicirane metraže ter izrise v Autocadu, pa tudi meni priskoči na pomoč kadarkoli je treba.