Parque Natural Pucallpa

Sicer nerada hodim v živalske vrtove, ampak ta se mi je zdel po opisu sodeč zanimiv, saj naj bi tu živali bivale v naravnem okolju. Navsezadnje se zadeva ne imenuje ZOO, temveč Parque Natural - naravni park. Parque Natural Pucallpa ima tule tudi lepo spletno stran. No, pa me je vse skupaj malce razočaralo. V kolkor toliko naravnem okolju tu živijo samo anakonde in kajmani, katerim so namenili jezerca (vse, kar je na fotkah videti kot trava, so vodne rastline!). Če bi bilo bolje poskrbljeno za živali, bi bil lahko ta ZOO res prekrasen - zaradi naravnih danosti - čudovitega tropskega rastja in omenjenih jezerc. Predvsem velikim mačkam se je videlo, da zelo trpijo v malih prostorih, tudi nekatere ptice so zbasane v očitno premajhne kletke, za ostale živali pa težko presodim. Ne vem, kakšne potrebe ima npr. tapir.

Tolmuni v zeleni obleki: Hiša s kajmanovo glavo: Te vode so polne velikih plazilcev. Med kačami so baje tudi take, ki se branijo z elektriko, kot jegulje. Drevo na sliki je aguajejeva palma, katere sadež bom še omenila. Hiške so pokrite z listjem palme yarine. Še ena panorama. So to lotosi? Plovba po zeleni preprogi za 1 sol. Maquisapa ali opica pajek. Te so res face. Tukan Divje svinje pekari Tapir Jaguarka Tati Puma

Na obisku pri Ljudeh

Shipibo-Conibo sodijo v jezikovno skupino pano. Trenutno jih na perujskem ozemlju biva ok. 30.000, velika večina v departmajih globoke džungle (Ucayali, Loreto, Madre de Dios).Ukvarjajo se z lovom, ribolovom, nabiralništvom in poljedelstvom. Njihova keramika in vezenine slovijo kot kakovostni in unikatni izdelki. Shipibo sami sebe ne nazivajo s to besedo. Tako so jih poimenovali drugi zaradi majhnih marmozetk shipi (ali pichico), katere so priljubljene pri Shipibo kot hišni ljubljenčki. Vir za sliko

Pa če smo že pri shipijih - tem majhnim opicam se imamo baje zahvaliti za cepivo zoper hepatitis B. Shipiji so namreč razvili protitelesa in so imuni na omenjeno bolezen. Strokovnjaki so na podlagi teh protitelesc razvili cepivo. Shipije se da baje zlahka udomačiti. Ljubijo namreč človeško bližino in najraje posedajo na ramenih ali glavi svojega gospodarja. Vseh šest podvrst pichica, ki živijo v Peruju, je danes žal na robu izumrtja. Shipibo sami sebe imenujejo "jonibo", kar pomeni ljudje, vse ostale pa nazivajo z "nahuabo", kar pomeni ne-ljudje. Neradi se mešajo s kreoli in se trudijo obdržati svoje običaje. Naselja si gradijo izven urbanih središč, ponavadi ob cochah (jezerih) ali rekah. Zavračajo tudi obvezno šolanje po modernih principih, saj se ne sklada z njihovimi prepričanji. V kulturi Shipibo znanje novim generacijam prenašajo staroste, ki so od svojih prednikov prejeli modrosti astronomije, poljedelstva, geografije, zgodovine in vojskovanja, in imajo torej vlogo žive enciklopedije. Pri Shipibih so stare legende še vedno del vsakdanjega življenja. Nekaj sem jih prebrala, in moram reči, da so precej krute in krvave (Sinovi Lune razčetverijo in skuhajo bolne gozdne demončke, jaguar posili Yushinovo (hudičevo) ženo itd.). Obiskali smo vas San Francisco ob Yarinacochi, ki je baje največja skupnost Shipibov v Peruju. Tu jih živi okoli 5.000. Tako so nam v zameno za 1 sol za dobrodošlico zapeli otroci:

Če ne vidite posnetka, kliknite tu.

Pripadniki skupnosti so sprejeli že marsikaj "zahodnjaškega", med drugim turizem in krščansko vero. Večina prebivalcev San Francisca je adventistov. Mi smo jih obiskali ravno na soboto, ko adventisti počivajo, zato nismo videli pisane shipibovske tržnice. Nekaj žensk je vseeno razstavilo svoje izdelke. Skušali smo malo barantati, pa se niso dale. Pri znesku 115 solov, smo dobili samo 5 solov popusta. V skupnosti San Francisco se je mogoče udeležiti tudi šamanskih seans z ayahuasco, halucinogeno in baje zdravilno rastlino, ki vam prečisti duha in telo. V vsej okolici Pucallpe je veliko dobrih šamanov, tako da ni težko priti do kakšnega zunajzemeljskega izkustva. Vizije s takih seans so upodobljene na shipibovskih vezeninah. Shipibo so do tujcev precej zadržani. Vedo, da lahko na njihov račun zaslužijo, zato so včasih precej vsiljivi, redko pa skušajo vzpostaviti prijateljski odnos. Mladi Shipibo, sploh tisti v bližini urbanih središč, so se začeli upirati tradicijam. Dekleta nočejo več nositi vezenih kril svojih mater, fantje pa hodijo v mesta s trebuhom za kruhom, čeprav tam marsikdaj postanejo žrtve diskriminacije zaradi svojega jezika in navad. Kultura Shipibo se vsekakor počasi oddaljuje od svojih korenin, njihova govorica se vse bolj meša s španščino, perujska vlada pa tudi ne naredi dovolj za ohranjanje staroselskih skupnosti. Upajmo, da shipibovski jezik, zavest in legende preživijo vedno hitrejše približevanje k zahodni civilizaciji.

Po Ucayaliju, kjer ribe pojo

Jezero Yarinacocha leži 7 km od centra Pucallpe ob istoimenskem naselju. V bistvu je vse skupaj precej povezano in praktično ne opazimo, da smo zamenjali mesto oz. občino. Yarina je sicer vrsta palme, katere listje se uporablja za izdelavo streh, cocha pa pomeni jezero. Pravzaprav tu sploh ne gre za jezero v pravem pomenu besede, temveč za mrtev meander reke Ucayali, s katero ima "jezero" vedno stik - v času nizke vode vodi do Ucayalija samo en kanal, v času visoke vode pa dva, tako da je možno iti na krožno vožnjo po jezeru in reki. Mi smo za takole (šesturno) plovbo izbrali peke-peke (dolg lesen čoln) gospoda Roya. Zanj smo plačali nekaj čez 100 solov. Preden smo zapustili obalo, smo naleteli na finalni del hitrostne dirke peke-pekejev. G. Roy je bil malce žalosten, ker se zaradi nas ni mogel udeležiti tekmovanja. Priprave na sprejem zmagovalca: Zmagovalec se bliža cilju ... Hip, hip ... Rrrra! Rrrrra! Rrrra! Triatlonci so ta dan ostali v senci pekepekejev.

Pot nas je najprej vodila ob obali, do mini zoološkega vrta La jungla z eksotično restavracijo.

Kapibara: Družinica anakond: Rakuni: Neke vrste pavi, ki se sladkajo s papajo: ??: Tuyuyos: Mladi ozelot (tigrillo):Udomačena ara oz. guacamayo:

Mami mi je šele po mojem povratku iz džungle povedala za knjigo Ribe pojo v Ukajali Arkadyja Fiedlerja. Mi pojočih ribic žal nismo slišali. Peke-pekeji imajo tako glasen motor, da preglasijo še tako mogočne zvoke narave. Vožnja po Ucayaliju je kljub temu čudovita in pomirjujoča izkušnja. Če želite opazovati in poslušati amazonsko favno, bo treba vzeti čim bolj neslišen kanu na vesla in se v Amazonijo odpraviti v času nizke vode, ko se da tudi videti želve in kajmane, ki počivajo v peščenih plitvinah. Tu je nekaj utrinkov z jezera in reke:

Yarinacocha: Še enkrat Yarinacocha: Na določenem predelu jezera začnejo iz vode skakati majhne srebrne ploščate okrogle ribice. Očitno bivajo tik pod gladino, zato se morajo pred pekepekejem rešiti s skokom iz vode. Cesar jih je iz čolna zmetal najmanj deset. Trsje v kanalu Yarinacoche: Rastje v kanalu: Mravljišče v času deževne dobe - nekdo se je malo uštel: Zanimiva ptičja gnezdeca: Takole se v vodo zasidrajo veje nekaterih amazonskih dreves: Konec kanala, Ucayali, here we come! Mogočni Ucayali. Tu nam je uspelo videti tudi amazonske delfine, a tako hitro skačejo, da jih je nemogoče fotografirati. Prevoz lesa: Še ena panorama na Ucayaliju: Roysito: Pa še ena panorama, bliže drugemu kanalu: Drugi (stalni) kanal, povratek na jezero: Vasica Paris v kanalu: Pogled v kuhinjo: Še ena simpatična hišica: Kako najdemo homo sapiensa v Amazoniji? Ob povratku nam je pot prekrižal ... kako naj se izrazim ... neekološki čoln. Rečni razbojniki? Ustavili smo se še v naselju San Francisco, domorodne skupnosti Shipibo-Conibo, ampak o tem kasneje. Še ena večerna fotka z jezera : Veste, kaj je najlepše v Amazoniji? Nebo. Igre oblakov, sončni zahodi, milijoni zvezd, pa bliskanje nad pragozdovi ... Noro, res noro lepo.