Kanal ob Soči v Perujskem dnevniku

Pizarro v Bremen, Duff v Fulham

Perujski nogometni reprezentant je tudi uradno postal član nemškega Werderja iz Bremna, potem ko je še v lanski sezoni za nemški klub igral kot posojeni igralec Chelseaja. Londončani so se medtem okrepili s srbskim mladeničem Nemanjo Matićem, Damien Duff pa je prestopil v Fulham.

Pizarro se v Londonu ni izkazal. Na svojih 31 nastopih v dresu Chelseaja je dosegel vsega 2 gola, medtem ko je v nemški ligi v 35 nastopih vknjižil 28 zadetkov. Werderju je Perujec pomagal do zmage v pokalnem tekmovanju ter uvrstitve v finale pokala Uefa. Za Bremen je Pizarro igral že med letoma 1999 in 2001.

Chelsea se je okrepil s Srbom Nemanjo Matićem. Igralec sredine igrišča je prestopil iz slovaškega prvoligaša MFK Košice, s svojim prvim nastopom v Premier ligi, pa bo moral še malce počakati, saj še vedno okreva po poškodbi stopala.

Tridesetletni irski nogometaš Damien Duff je podpisal triletno pogodbo s Fulhamom, njegov prestop iz Newcastla, ki je v minuli sezoni izpadel iz angleškega elitnega tekmovanja premier league, v London pa je vreden 6,6 milijona dolarjev. "Duff v našo ekipo prinaša izkušnje, kakovost, velikansko nadarjenost in ambicijo," je ob prihodu irskega vezista v londonsko moštvo dejal trener Roy Hodgson.

MH

Kokain v Temzi

Srčna kap zaradi kokaina je med prebivalci Londona tako pogosta, da morajo zdravniki v londonskih bolnišnicah praviloma določiti vsebnost kokaina v telesu vsakega bolnika s svežo srčno kapjo.Urin skorajda vseh Londončanov se preko kanalizacije steka v Temzo.

Evropejci so se prvič srečali s kokainom ob španskem osvajanju Južne Amerike. V obdobju Krištofa Kolumba je koka tam veljala za sveto rastlino. Domorodci so trdili, da jim žvečenje listov koke daje moč in energijo. Nekateri zapisi celo navajajo, da so starodavni vrači v Peruju mešanico koke uporabljali kot anestetik pri operacijah na lobanji. Španci domačinom niso verjeli, da ima koka sploh kakršnekoli učinke. Španci so jo skušali prepovedati, a so se srečali z uporom zasužnjenih domorodcev. Če so Španci želeli, da jim domorodci še naprej kopljejo srebrno in zlato rudo, so morali uporabo koke znova dovoliti. A to so storili na svoj način. Uvedli so nadzor nad pridelavo koke in pričeli pobirati davek od pridelka. To je najverjetneje prvi dokumentiran primer organiziranega nadzora in razširjanja drog v zgodovini. Kolumbija, država, poimenovana po okrutnem zavojevalcu, danes uspešno nadaljuje s tradicijo bivših gospodarjev.

Sloves koke se je hitro širil po Evropi. Droga, ki je veljala za čudežno, mu ni sledila z enako hitrostjo. Evropejci so pač morali liste koke uvažati. Domorodci Južne Amerike so liste koke uporabljali kot zdravilo, a tudi kot poživilo. V Boliviji in Peruju tujcem še dandanes ponudijo skodelico čaja iz koke kot zaščito pred višinsko boleznijo. Evropejci so učinkovino osamili šele dolga stoletja po osvojitvi Amerike. Leta 1860 se je to posrečilo nemškemu kemiku Albertu Niemannu. Učinkovino je poimenoval po rastlini in ji dodal takrat običajno končnico, s katero so označevali alkaloide. Rodil se je kokain.

V medicini so ga pričeli uporabljati za lokalno omamo. Izven medicinskega sveta pa je postal priljubljena rekreacijska droga. K evropski priljubljenosti je pomembno prispeval sam Sigmund Freud, ki je o kokainu pisal zgolj v presežnikih. Ob vsem ostalem delu si je vzel celo čas za esej o kokainu. Hvalil je vznesenost, ki jo povzroča uživanje kokaina. Hvalil je vpliv kokaina na bistrost duha in vzdržljivost telesa. Primerjal ga je z opijem in hvalil odsotnost odtegnitvenega sindroma pri kokainu. Hvalil je tudi dejstvo, da kokain ne povzroča ne mačka in niti zasvojenosti. Zapiske slavnega Freuda o kokainu so kasneje slepo prepisovali in še danes nekaterim služijo kot dokaz o neškodljivosti kokaina. Resničnost je kajpak drugačna.

Kokain povzroča resne akutne in kronične bolezenske težave. Je sicer močan spodbujevalec živčevja, vendar je med akutnimi težavami najnevarnejši vpliv kokaina na srčno-žilni sistem in na tiste predele možganov, ki nadzorujejo telesno temperaturo. Kokain povzroča nevaren dvig telesne temperature in lahko zgolj s tem svojim učinkom povzroči smrt. A veliko bolj pogosto se pokaže njegov vpliv na srčno žilni sistem. Povzroča neredno in prehitro bitje srca, krčenje arterij ter posledično možgansko ali srčno kap. Srčna kap zaradi kokaina je med prebivalci Londona tako pogosta, da morajo zdravniki v londonskih bolnišnicah praviloma določiti vsebnost kokaina v telesu vsakega bolnika s svežo srčno kapjo. Eden od desetih novih bolnikov s srčno kapjo v Londonu je uživalec kokaina. Pri bolnikih s svežo srčno kapjo, mlajših od štirideset let, je to razmerje še slabše. V tej skupini je eden izmed štirih uživalec kokaina. Pri kroničnih bolezenskih težavah so najnevarnejše duševne spremembe. Zajemajo široko pahljačo duševnih sprememb, vse od hude potlačenosti do stanj, podobnih shizofreniji ali paranoji. Neredko so vzrok za samomor. V ZDA je več kot polovica smrti zaradi uživanja drog posledica kokaina.

Svetovno poročilo o drogah 2009, ki ga pripravlja Urad za droge in kriminal pri Združenih narodih in zajema podatke o globalnem stanju na področju drog za leti 2008 in 2007, opozarja na naraščanje proizvodnje in uporabe amfetaminov, medtem ko naj bi se uporaba kokaina, kanabisa in opiatov umirjala ali celo upadala. Angleži takim uradnim podatkom ne verjamejo. Meritve koncentracije kokaina in njegovih presnovkov v Temzi (vse londonske toaletne vode se zlivajo vanjo) kažejo, da uporaba kokaina v Londonu narašča. Število smrti zaradi drog narašča tudi v Sloveniji, pri čemer ima kokain sorazmerno majhen delež. Vendar je število uporabnikov drog in število umrlih zaradi drog še vedno odvisno od intenzivnosti ali inovativnosti njihovega iskanja. Angleško raziskovanje Temze je dober zgled. Ne bo bistveno vplivalo na globalni promet s kokainom, za katerega nekateri vraževerni trdijo, da je posledica maščevanja Južne Amerike za zverinstva španskih konkvistadorjev v preteklosti. A pomaga reševati življenja.


Osupljivi rezultati

Urad za droge in kriminal pri Združenih narodih navaja, da se uporaba kokaina, kanabisa in opiatov umirja ali celo upada. Vendar je natančno spremljanje obsega uporabe drog iz različnih razlogov težko. Angleži so se domislili izvirnega pristopa. Kokain se v telesu deloma presnovi, deloma pa se izloči z urinom. Urin skorajda vseh Londončanov se preko kanalizacije steka v Temzo. Z merjenjem koncentracije kokaina v Temzi je tako mogoče določiti, koliko prebivalcev Londona dnevno uživa kokain. Rezultati so osupljivi. Meritve kažejo, da se v Londonu dnevno porabi več kot sto petdeset tisoč odmerkov kokaina. Nekateri že imenujejo London svetovno prestolnico kokaina.

Dr. Vojko Flis

Vir: 7 dni

Ali je to res dež, kar pada z neba?

Ljudje nimajo primernih čevljev, v vsem mestu ne prodajajo dežnikov, avtomobile pa zanaša na ulicah. Tako je, ko dežuje po več kot 40 letih - v Limi v Peruju.

Slišati je skoraj neverjetno, a je res. V perujski prestolnici osem milijonov prebivalcev dežja ni videlo oziroma občutilo že od 70. let prejšnjega stoletja, v soboto pa je začelo liti kot iz škafa - in še vedno dežuje.

Padavine naj bi Perujce "močile" še do petka, mnogi pa zaradi "nenavadnega" pojava, imenovanega dež, že napovedujejo katastrofalne razmere. Ulice so namreč poplavljene, večina streh in fasad je močno poškodovanih, saj niso izdelane tako, da bi prenesle močno deževje, številna stanovanja pa je poplavilo.

Veliko je tudi prometnih nesreč, saj vozniki niso navajeni vožnje po mokrih cestah, številna vozila pa tudi niso opremljena za dež. Ljudje imajo težave tudi, ker nimajo primerne obutve za mokro vreme, zato mnogim na mokrih ulicah spodrsne. "Ljudem se niti sanja ne, kje v Limi bi lahko kupili dežnik," je dejal neki meščan.

A. P.

Vir: Rtv Slovenija

To novico sem prebrala šele 7. septembra in me je pošteno presenetila. Je pa možno, da sem tistega datuma bila izven Lime, v Ici, kjer nisem spremljala novic. Sama ne pomnim, da bi kdaj videla pravi dež v Limi (rahlega rosenja ne štejem) in ga včasih kar pogrešam. Tisto o dežnikih pa je čista resnica. Mislim, da se jih v Limi res ne da kupiti ;) Sorodni članek: Ko dihaš na škrge

Sodišče ni verjelo Fujimoriju

Perujsko vrhovno sodišče je nekdanjega predsednika Alberta Fujimorija obsodilo na sedem let in pol zaporne kazni zaradi podkupovanja.

Fujimori, ki boleha zaradi težav s srcem in bo konec meseca dopolnil 71 let, je sodišču povedal, da je vodji vohunov Vladimiru Montesinosu plačal 15 milijonov dolarjev državnega denarja, ker se je bal, da njegova desna roka načrtuje državni udar.

Kritiki pa trdijo, da je Montesinosu plačal, da bi ta zapustil državo, potem ko se je Fujimorijeva vlada leta 2000 zrušila pod težo obtožb o korupciji. Montesinosa so prijeli v Venezueli.

To je že tretja obsodba za nekdanjega predsednika, odkar se je leta 2007 vrnil v Peru, da bi se spoprijel s številnimi obtožbami. Aprila je bil obsojen na 25 let zaradi ukazov o ubijanju in ugrabitvah, ki so jih izvajale varnostne sile.

T. V.

Vir: Rtv Slovenija

Alarmantno stanje v Peruju: Zaradi hladnega vremena v treh mesecih umrlo 246 otrok

Ponedeljek, 13.07.2009 09:12 Tekst: (BBC), (aa)

Lima - Skoraj 250 otrok, mlajših od pet let, je umrlo v valu intenzivno hladnih temperatur v Peruju. Perujski otroci med zimskimi meseci umirajo predvsem zaradi pljučnice ali ostalih infekcij dihalnega trakta, pri čemer je največkrat prizadet južni del države, območje Andov.

Vlada je zaradi višjega števila smrti otrok v prizadetih regijah že razglasila alarmantno stanje, kritiki pa pravijo, da so obdobja hladnega vremena predvidljiva, smrti pa bi se ob ustreznih ukrepih dalo preprečiti. (Foto: criticalthinkinginternational.org)

Letos so se temperature močno spustile tri mesece prej kot ponavadi, že marca, strokovnjaki pa za dogajanje krivijo podnebne spremembe. Sicer se zima v regiji navadno ne začne pred junijem. Zaradi ekstremnega mraza, ki je s seboj prinesel tudi sneg, zmrzal in močne vetrove, je do sedaj, ko je mimo le polovica zime, umrlo 246 otrok, starih manj kot pet let.

Tretjina vseh je umrla v južnih delih Peruja, v regiji Puno. Humanitarni delavci pravijo, da dolgotrajna izpostavljenost mrazu povzroča hipotermijo in smrtonosne respiratorne infekcije, na primer pljučnico. Revščina je v višavjih južnega Peruja pereč problem, opazno je tudi pomanjkanje zdravstvene nege, podhranjeni otroci pa so ob izpostavljenosti ekstremnemu mrazu še v večji nevarnosti.

Vlada je zaradi povečanega števila smrti otrok v prizadetih regijah že razglasila alarmantno stanje, kritiko pa pravijo, da so obdobja hladnega vremena predvidljiva, smrti pa bi se ob ustreznih ukrepih dalo preprečiti. Mnogi za smrti otrok krivijo neučinkovitost vlade. Perujski minister za zdravje Oscar Ugarte pa očitke zavrača in pravi, da regijske pisarne niso dovolj efektivne pri razdeljevanju vladnih resursov.

Vir: Dnevnik

Velasquez postal novi perujski premier

Velasques že tretji premier v treh letih

Perujski predsednik Alan Garcia je v soboto imenoval Javierja Velasqueza iz vladajoče Ameriške ljudske revolucionarne zveze (APRA) za novega premiera te južnoameriške države. Predhodna vlada je odstopila po nasilju med Indijanci in policijo.

Ba.P./STA, ned, 12.07.2009 08:57

foto: Dokumentacija Dela

Lima - Perujski predsednik Alan Garcia je v soboto imenoval Javierja Velasqueza iz vladajoče Ameriške ljudske revolucionarne zveze (APRA) za novega premiera te južnoameriške države. Velasquez je že tretji perujski premier v treh letih, v okviru tokratnih sprememb v perujski vladi pa je Garcia imenoval tudi sedem novih ministrov. Poznavalci menijo, da si želi Garcia z imenovanjem strankarsko zvestega Velasqueza zagotoviti tesnejši nadzor nad vladnim kabinetom do konca svojega predsedniškega mandata, ki se konča 2011.

Predhodna perujska vlada pod vodstvom Yehude Simona je odstopila v četrtek po nasilju med Indijanci in policijo, v katerem je bilo ubitih 34 ljudi. Garcia je ob izrazil prepričanje, da bo nova vlada sposobna ponovno vzpostaviti red ter v državo vrnila zaupanje in optimizem.

Indijanci so v državi več mesecev protestirali proti novim zakonom o gospodarskem izkoriščanju deževnega gozda. Po nasilju v začetku julija je vlada sicer nekoliko popustila in nasprotovanje Indijancev se je umirilo. A državi to ni prineslo miru. Nazadnje so proteste proti gospodarski politiki v državi, ki naj ne bi dosegla revnih prebivalcev, pripravili sindikati. V Peruju pod mejo revščine živi najmanj 15 odstotkov ljudi, poroča nemška tiskovna agencija dpa

Vir: Delo

intervju škof Gerard Anton Žerdin Bukovec

Latinska Amerika je kontinent upanja

Rojen je v Prekmurju, kot misijonar živi v Peruju, na samem začetku porečja Amazonke. Vodi škofijo, veliko za štiri Slovenije. Ukvarja se z enostavnim vprašanjem: kako Indijancem zagotoviti boljše življenje.

Dnevnikov objektiv - sobota, 04.07.2009 Tekst: Simon Tecco, Ali Žerdin

Nad zagrebškim Kaptolom, kjer je sedež frančiškanskega samostana, so se zbirali črni oblaki. V trenutku, ko smo se srečali s škofom Gerardom Antonom Žerdinom Bukovcem, se je ulilo kot v tropih. Škof Žerdin živi v San Ramonu, v osrčju Peruja, tam, kjer se končajo Andi in se začenja amazonski deževni pragozd. Desetletje je preživel v Atalayi, kraju, kjer je maratonski plavalec Martin Strel skočil v reko in potem odplaval do ustja Amazonke. Škof Žerdin je frančiškan in misijonar.

(Foto: Jaka Adamič)

Monsignor Žerdin je v Atalayi ustanovil univerzo Nopoki, kjer se šolajo Indijanci, da bi pridobljeno znanje prenašali na otroke staroselcev. O Peruju in amazonskih staroselcih govori v prvi osebi in ne skriva navdušenja nad njihovo kulturo, preprostim življenjem in spoštovanjem narave. Svojih političnih nazorov in simpatije do teologije osvoboditve, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja poskušala najti odgovor in rešitev problemov v Latinski Ameriki s krščanskega vidika prek marksistične paradigme, ni mogel skriti, čeprav v svojih pretehtanih odgovorih na naša vprašanja tega ni nikjer izrecno trdil. Po njegovem prepričanju je poslanstvo Cerkve v širjenju in udejanjanju evangelija, a pri tem ne sme ostati gluha za probleme, ki pestijo najrevnejše sloje prebivalstva in marginalizirane etnične skupine.

Škof Žerdin je med drugim podpisnik skupne izjave škofov iz Amazonije, ki se je zavzela za pravice staroselcev in nasprotuje perujskim vladnim projektom, s katerimi je predsednik Alan Garcia nameraval izročiti večji del pragozda domačemu in tujemu kapitalu za izkoriščanje naravnih bogastev, ne oziraje se na avtohtono prebivalstvo in ekološke posledice. Brezobzirno ravnanje vlade in upornost amazonskih Indijancev sta privedla do incidentov, ki so se zgodili 5. in 6. junija letos, v katerih je umrlo najmanj 30 ljudi. V februarski izjavi škofov iz pragozda so ponovljeni sklepi Latinskoameriške škofovske konference iz leta 2007, v kateri je med drugim zapisano: "Pri odločitvah o bogastvu biodiverzitete in narave so bili staroselci praktično izključeni. Narava je bila in je še naprej napadena. Zemlja je bila uplenjena. Voda se smatra kot blago, s katerim lahko trgujejo podjetja…"

Poudarjajo, da poleg te izjemno bogate perujske biodiverzitete tam "obstaja tisočletja stara kulturna diverziteta, ki zahteva razvoj s človeškim obrazom. Ob tem ugotavljamo, da velik del amazonskega prebivalstva živi v skrajni revščini in brez možnosti dostojnega življenja." Zato so zahtevali, naj se "sedanja razvojna politika za pragozd še enkrat pretehta, izhajajoč iz alternativnega integralnega in solidarnostnega modela". Zahtevali so pravičnost, solidarnost, ekološko obnašanje ter enako možnost dostopa do dobrin za vse, da se "preseže utilitaristična in individualistična logika tistih, ki imajo tehnološko in ekonomsko moč in ne spoštujejo etičnih meril".

Rojeni ste bili pri Lendavi.

Da, v vasi Čentiba.

To je tik ob slovensko-madžarski meji, v zgornjem kljunu slovenske kokoši.

Da. Vendar sem v Prekmurju živel le prva štiri leta. Potem se je družina preselila v Subotico. Do petnajstega leta sem živel v Subotici.

Slovenska rimskokatoliška cerkev je namreč pedantna institucija. Njen letopis natančno popisuje slovenske duhovnike. Zadnji letopis, ki sem ga prelistal, o vas ne govori. Torej ne moremo reči, da ste slovenski škof?

Sem perujski škof. Niti nisem hrvaški škof. Sem sicer državljan Hrvaške. Vendar je moj materni jezik madžarščina. Moj drugi jezik je hrvaščina. Moj tretji jezik je španščina. Sicer pa se otroštva v Sloveniji spominjam. Ohranjali smo vezi z mojo vasjo in z ljudmi iz vasi. V Čentibi imam nekaj sorodnikov. Mama sicer prihaja iz Lakoša, vasi s pretežno madžarskim prebivalstvom pri Lendavi. Vedno, ko grem na Hrvaško, obiščem še Prekmurje.

Šolali ste se v Subotici?

Da. Obiskoval sem madžarsko šolo. Ko pa sem se odločil, da bom postal frančiškan, sem prišel v Zagreb. S frančiškani sem bil tesno povezan od mladosti.

Petnajst let ste bili stari, ko ste se odločili, da boste vstopili v frančiškanski red?

Najbrž že prej. Pri petnajstih pa sem se začel šolati v Zagrebu in Samoboru. Stalno bivališče imam zapisano v Zagrebu. Ko je Jugoslavija razpadla, je pri tem ostalo. S frančiškani sem duhovno povezan in čutim, da sodim sem.

Zakaj prav frančiškani?

Še ko smo živeli pri Lendavi, so moji sorodniki pogosto hodili na romanje v Čakovec, k frančiškanom. Sam sem bil deset let ministrant, od petega leta naprej. Ves čas je obstajala duhovna vez med frančiškani in menoj.

Tudi študirali ste v Zagrebu?

Da. In na Reki. V vojski sem bil pa v Črni gori in Mostarju.

Zanimiva izkušnja?

Zanimiva. Hierarhični red mi sicer ni bil všeč, ker mi komandiranje ni všeč. Vendar mi ni bilo hudega.

Jugoslovanska vojska je bila zelo nenaklonjena religioznosti.

Sam nisem imel težav. Celo za desetarja so me predlagali, čeprav so vedeli, da sem študent teologije.

In? Ste postali desetar?

Ne. Vprašali so me, ali mi vera prepoveduje, da bi bil desetar. In sem rekel, da mi prepoveduje. So bili pa ljudje na splošno dobri. In bilo je zanimivo. Motilo me je le tisto prepevanje, ko smo ves dal peli borbene pesmi. Sem pa v vojski bral Ognjišče.

Ognjišče berete tudi zdaj?

Ne. Stik s slovenskim jezikom poskušam ohranjati s pesmijo. Poslušam Slomškove pesmi.

Iz Subotice ste šli v Zagreb, potem pa v Peru. Kako se je to zgodilo?

Frančiškani imamo misijone povsod po svetu. Leta 1975 je do nas prišel frančiškanski škof Luis María Blas Maestu in nas povabil v misijon. Želel nam je spregovoriti o misijonarskem delu, vendar mu niso dovolili. Ali pa ni bilo posebnega interesa. Ne vem natančno. Kljub temu smo izvedeli, da je tu. Želeli smo govoriti z njim.

Od kod je prišel?

Iz Peruja, San Ramona. Bil je sicer Španec. Pokazal nam je fotografije misijonarskega življenja, fotografije revnih ljudi. Frančiškani imamo poseben občutek za te reči, revščino, socialne krivice. Mislil sem, da bo potrebna kakšna posebna priprava za odhod. Vendar je rekel, da se moramo odločiti takoj. Poslal je letalske karte in v treh mesecih sem bil v Peruju.

Torej je od prve informacije, da lahko odpotujete v Peru, do odhoda minilo le tri mesece.

Natanko tako. Odločil sem se praktično v enem dnevu. Če te Bog pokliče, se odločiš hitro. Naš predstojnik si je vzel minuto časa, da odgovori na vprašanje, ali lahko gremo. Nič nismo govorili. Če je takšna božja volja, potem ni kaj govoriti in razmišljati. Čez pol minute je rekel: "Če mislite resno, potem dovolim." Odšli smo trije.

Če prav razumem, vas je najbolj pritegnila misel, da boste kot misijonar pomagali revnim ljudem. Je to del frančiškanske tradicije?

Res je. Smisel je, da tudi sam živiš skromno, skupaj z ljudmi, ki so revni. Na zahodu imamo vsega preveč. Med revnimi ljudmi je življenje bolj preprosto, enostavno. To je bila za nas velika motivacija. Ko sem prišel, so bile socialne razlike velike. Bilo je nekaj bogatih in veliko revnih. Zlasti je revščina med ljudmi, ki so visoko v Andih ali v pragozdu.

Kam ste šli najprej?

V naš vikariat, San Ramon. San Ramon leži v osrednjem Peruju. Peru je sicer velika država, meri 1,200.000 kvadratnih kilometrov.

Torej je skoraj šestdesetkrat večji od Slovenije.

Da. Razdeljen je na tri dele. Ob Tihem oceanu je območje, ki je pretežno puščavsko. Vendar so tu tudi največja mesta, vključno s prestolnico, Limo. Lima ima zdaj skoraj 10 milijonov prebivalcev. Drugi del Peruja so Andi. Pol ozemlja države pa obsega amazonski pragozd. San Ramon leži 300 kilometrov vzhodno od Lime. Tam se začenja pragozd. Od San Ramona do brazilske meje pa je okoli 600 kilometrov.

Kaj je vikariat?

Vikariat je misijonska škofija. Gre za frančiškansko škofijo. Frančiškanom je zaupana evangelizacija območja. Sicer pa naš vikariat meri 80.000 kvadratnih kilometrov.

Torej obsega površino štirih Slovenij ali ene Avstrije. Ste prepotovali ves vikariat?

V prvih letih sem veliko potoval po vzhodnem delu, kje ni cest. Tam je le reka, porečje Amazonke. Desetletje sem preživel v indijanskih vaseh. Potem sem se sicer preselil v večje mesto, a sem kljub temu veliko potoval.

Kako izgleda delovni dan misijonarja, ki živi med Indijanci v Amazoniji?

Vsak dan je drugačen. Začnemo z jutranjo molitvijo, potem pa gremo navadno v šole. Srečamo se z otroki in učitelji. Imamo dogovor z oblastmi, da obiskujemo šole. Naš cilj je, da učitelji ne bi zanemarjali verskega pouka. Verski pouk v šolah je cenjen, čeprav ga želi oblast umakniti iz šolskega programa. Prek verskega pouka otroci sprejemajo tudi vrednote. Imamo dobre didaktične pripomočke. In ljudem to veliko pomeni. Zaradi težkega življenja in negativnih izkušenj je šolski verouk za ljudi toliko pomembnejši.

Pravite, da ste potovali po reki.

V pragozdu ni cest. Prvih pet let sem potoval, potem sem živel v indijanski vasi. Nakar sem bil skoraj deset let župnik v Atalayi.

V Atalayi? To je kraj, kjer je slovenski utramaratonec Martin Strel začel svoje plavanje po Amazonki?

Kdaj pa se je to zgodilo?

Leta 2007.

Takrat sem že živel v San Ramonu. Naj razmislim. Res sem nekaj slišal o človeku, ki je preplaval Amazonko. Nisem vedel, da je to naredil Slovenec. Kako majhen je svet!

Kakšno je bilo vaše življenje v Atalayi?

Organiziral sem versko življenje, spotoma pa sem obiskoval indijanske vasi. Nekateri sodelavci so imeli do Indijancev predsodke, zato drugih nisem silil, naj obiskujejo indijanske vasi. Potem pa so se tudi oni pridružili ekipi, s katero smo pogosto obiskovali Indijance. Zelo veliko časa sem preživel med njimi. Spoznaval sem njihove jezike. Sicer pa je bilo obdobje, ko sem živel v Atalayi, naporno. Peru je bil v vojni z maoističnim gibanjem Sendero Luminoso, Svetleča pot. Takrat je bilo duhovnikov zelo malo. Nekateri so bežali, skrbel sem za pet župnij.

Maoisti so delovali tudi v vaši regiji?

Da. Na drugi strani je bila huda represija režima predsednika Fujimorija.

Kako se je to odražalo v vsakdanjem življenju?

Strašno. Razmere so bile nevzdržne. Pogosto si videl trupla.

Kako to, da so maoisti dobili podporo med ljudmi?

V ozadju je vedno neki vzrok. Vzrok je lahko ravnanje oblasti. Militantne ideologije lahko ravnanje oblasti izkoristijo, da bi se same polastile oblasti. Boj gibanja Sendero Luminoso ni bil zgolj politični boj. Šlo je za gibanje, ki je uporabljalo teroristične metode. Vendar ljudstvo tega gibanja ni podpiralo. Gibanja niso dojemali kot denimo Cheja Guevaro.

Ime Che Guevara ste izgovorili z neko simpatijo?

Ne gre za simpatijo. Dejstvo pa je, da je on imel podporo ljudstva. Dojet je bil kot legenda. V primeru gibanja Sendero Luminoso pa je ljudstvo gibanju nasprotovalo. To je bil čas velike negotovosti. Na eni strani so bile visoka inflacija, represija režima, revščina. Na drugi strani so bili bombe, napadi na avtobuse, tatvine. Maoisti so nadzorovali več kot polovico perujskega ozemlja. A zgodil se je nekakšen čudež in maoisti so bili na koncu poraženi.

Ste kdaj razmišljali, da opravljate podobno delo kot škof slovenskega rodu Irenej Friderik Baraga, ki je bil misijonar med severnoameriškimi Indijanci?

Pred očmi sem imel predvsem misijonarja Cirila in Metoda. Ciril in Metod sta počela nekaj podobnega. Zagrebška provinca frančiškanov, ki ji pripadam, nosi ime po Cirilu in Metodu. Hkrati sam izhajam iz manjšinskega naroda. Pomemben se mi zdi občutek za ohranjanje identitete manjšinskega naroda. Pravimo, da božja beseda najlepše zveni, če jo slišimo v maternem jeziku. Vedno smo se trudili, da bi božjo besedo širili v jezikih manjšin. Katoliška cerkev je v zadnjem obdobju ta posluh deloma izgubila. Prvi misijonarji so se ukvarjali s prevajanjem, božjo besedo so širili v jezikih ljudstev, ki so jih misijonarji obiskali. Potem je ta posluh izginil. Posledica pa je bila ta, da so protestantske cerkve zadnjih petdeset let lažje vzpostavljale stike z majhnimi narodi. Protestanti so vedno težili k temu, da božjo besedo prevajajo. Sam sem vedno vztrajal, da se moramo učiti jezikov.

Kakšne so vaše izkušnje z indijanskimi jeziki?

Naučil sem se jezik Indijancev Shipibo. Govorim ga dovolj tekoče.

To je jezik, ki ga govorijo Indijanci v osrednjem Peruju?

Je eden od jezikov. Samo v našem vikariatu govorijo osem indijanskih jezikov. Drugi jezik je jezik ljudstva Ashaninka. Tudi ta jezik govorim. V vsej Amazoniji govorijo okoli petdeset večjih in manjših jezikov.

Pa je učenje jezikov naporno?

Da. Ker ni nobenih pripomočkov. Shipibo sem se naučil iz pogovorov.

Kako so vas Indijanci sprejemali?

Dobro. Vendar je za poglobljen stik potreben čas.

Na kakšen način ste vzpostavljali stik z ljudmi iz pragozda?

Če ti uspe, da se ljudje nasmehnejo, si naredil prvi pomemben korak. Glasba je tudi zelo pomembna.

Glasba? Zaradi ritma?

Ne, pomembnejša je melodija.

Ste glasbenik?

Sem. Včasih sem igral na orgle, potem na različne melodike, tudi kitaro. Na potovanja nosim harmoniko. Celo glasbeno skupino smo imeli. Sprva so ljudje začudeni, vendar jih glasba pritegne. Kdor igra glasbo, ne prinaša zla.

Ste svoj poklic kdaj primerjali s poklicem antropologa?

Antropologija, psihologija, sociologija so za nas pomožne vede. Vendar nismo antropologi. Ljudi nisem nikdar preučeval na način, kakor jih preučujejo antropologi. Tudi nisem nikoli razmišljal o tem, da bi o ljudeh, s katerimi sem vzpostavil zaupanje, pisal. Niti fotografiral jih nisem prav pogosto. Vsega skupaj imam le nekaj fotografij. Pripadniki ljudstva Ashaninka se radi slikajo, pripadniki ljudstva Shipibo pa ne. Mislijo, da jim s fotografiranjem nekaj vzameš.

Dušo?

Da.

Imajo Indijanci z belim človekom slabe izkušnje?

Obstaja nezaupanje. Če si pater, te nimajo za običajnega belca. Beseda "gringo" se nanaša na belca, navadno iz Severne Amerike. Pater ni enako kot "gringo".

Kako v Amazoniji izgledajo cerkve?

Zelo enostavno. Kot vse druge hiše. Pokrite so s palmovimi listi.

Ste jih tudi vi gradili?

Seveda. Če je bilo potrebno, sem bil tudi gradbenik. Rad sem imel fizično delo.

Škof ste postali leta 2002. Kako se je to zgodilo?

Prejšnji škof je iskal pomožnega škofa. Postopek je diskreten in sam ne vem dosti o tem. Presenečen sem bil. Na to nisem računal. Sam sem si želel delati med ljudmi, ne pa v centru, na sedežu škofije. Raje imam periferijo kot center. Vendar je nuncij, diplomatski predstavnik Svetega sedeža, rekel: "Indijancem je bolj všeč, da boš škofijo vodil ti, kot če bi jo nekdo, ki jih ne pozna." S tem je bila stvar tudi zaključena.

V vašem vikariatu živi 400.000 ljudi. Kolikšen delež sestavljajo Indijanci?

Morda 25 odstotkov. Čeprav so s številkami težave. Najbrž v našem vikariatu živi več kot 400.000 ljudi, saj podatki popisa prebivalstva niso natančni. Zlasti Indijancev med popisi ne zajamejo v celoti. V okolici Atalaye je Indijancev več kot polovica prebivalstva.

Kaj vas je najbolj presenetilo ob prihodu v Peru? Se spomnite kakšne anekdote?

Zagledal sem stare razpadajoče avtomobile, ki so še vozili in kakršne smo tukaj gledali le v filmih. Razveselilo me je dejstvo, da je tam manj formalnosti, saj je lahko karkoli vozilo po cestah. Imeli so tudi tako imenovane "ležeče policaje". Mislil sem si: kakšna zaostala država pa je to, ki uporablja tako barbarsko metodo za zmanjšanje hitrosti. Kako staromodno! Zdaj pa "ležeče policaje" vidim tudi v Evropi in si mislim, kako napreden je bil že tedaj Peru (smeh). Tudi kar se tiče nasilja na cesti: ko tukaj nasilja na cesti ni bilo, je tam bilo; danes je tukaj, tam pa ne več, kar pomeni, da so tudi v tem bolj napredni. Tudi tolp, neredov, mafijskih združb danes v Peruju ni več, medtem ko tukaj, na Hrvaškem, so.

Včasih se zdi, kot da je Latinska Amerika korak pred Evropo, ali ne?

V teh in nekaterih drugih stvareh je. Na primer, pred kratkim sem obiskal Nemčijo in ostal sem brez mrežne komunikacije, interneta, televizijskih programov. V Peruju imamo vse in povsod, radi se povezujemo s svetom predvsem zaradi razdalj. Presenečen sem bil, ko sem potoval po perujskem podeželju; med hojo po njivi krompirja zaslišiš zvonjenje telefona in vidiš "cholito" (kmetico), ki izvleče iz žepa telefon in se pogovarja. Ko so se leta 2006 domorodci iz staroselskih skupnosti prvič prijavili na naš projekt za usposabljanje dvojezičnih učiteljev, smo jih, tako kot to počnejo v Limi, vprašali za njihov e-mail. Kakšno presenečenje! Polovica jih je imela svoje e-mail naslove in nihče od njih ni imel računalnika, so ga pa znali uporabljati…

Kakšne so razlike med evropskimi in perujskimi verniki?

Najprej v starosti. Ko grem tukaj v cerkev, srečam ljudi, stare nad 60, 70 let, cerkve na Hrvaškem so polne, med njimi je 90 odstotkov žensk. Enako je na primer v Španiji, kjer je v cerkvi videti zelo malo mladih. V Peruju pa je povprečna starost ljudi, ki zahajajo v cerkev, petnajst let. Razmerje med moškimi in ženskami je mnogo boljše, najmanj 40 odstotkov je moških. Prvi, s katerimi se srečamo pri oznanjanju evangelija, so otroci v šolah. Kadar imajo starejši čistilne akcije in z mačeto čistijo ceste, gredo otroci sami od sebe čistit cerkev, imajo jo za svojo, medtem ko so starejši v drugem planu…

Že, ampak zdi se, da ima latinskoameriška cerkev danes drugačen pristop, duhovniki se vedejo drugače. Tudi vi se oblačite kot običajni ljudje, čeprav ste škof…

Glejte, kaj naj bi pomenile otroku in drugim ljudem te tradicionalne stvari, oblačila? Nič! Otrok si začenja ustvarjati svoj lasten svet, ali ni tako? Njega ne zanima, ali se jaz oblačim tako ali drugače. V Evropi je pač taka tradicija, da se je treba baročno napraviti. Meni tukaj mnogokrat rečejo, zakaj se tako oblačim, zakaj ne nosim tega ali onega. Tam me česa takega nihče ne sprašuje. Nikoli. Tudi liturgija je tam drugačna, predvsem kar se petja tiče. Poleg tega mi, duhovniki, v Evropi največ časa porabimo za pokopavanje preminulih, obiskovanje bolnih in podobno. Tudi tam smo pri pogrebih in bolnih, vendar večino svojega časa posvetimo učenju in drugim aktivnostim z mladino, a za to seveda nimamo dovolj ljudi.

V Latinski Ameriki gre za nekoliko drugačno Cerkev?

Samo delno, ker so še drugi, ki so se začeli ponovno oblačiti v baročna oblačila (smeh). Naše zanimanje za socialno dogajanje temelji predvsem na analizi vloge religije, ki jo ta ima v Latinski Ameriki. To je kontinent, kjer je večina prebivalstva katoliške vere, hkrati pa kontinent, kjer obstajajo zelo velike krivice. Gre za to, kako uskladiti eno in drugo. Razlog, zakaj je osvobodilna teologija iskala odgovore v marksistični analizi, je predvsem ta, da se je taka analiza prakticirala na univerzah. Od tod izvira tudi potreba, da je Cerkev začela uporabljati takšno govorico in kategorije za razlago družbenih razmer, kar pomeni, da ne zadostuje zgolj to, da se nekaj prav pove, marveč je treba tudi delati korektno. Zato govorimo o ortopraksi. Mnogi pravijo, da je dovolj evangelij in da ne potrebujemo marksizma, da bi bili z ljudmi. Prav. A moramo priznati, da je bilo celotno gibanje pozitivno vsaj v tem, da je pripeljalo Cerkev na obrobja naselij in v tako imenovana mlada naselja, kjer živijo najrevnejši. Pred tem so vsi hoteli biti v sredini, z najvplivnejšimi ljudmi, se pravi tistimi, ki imajo največ virov.

Toda kje je ostala teologija osvoboditve? Zdi se, da ne obstaja več kot gibanje, čeprav je njen nauk še prisoten.

Lahko rečemo tako: njeno izrazoslovje se danes ne uporablja več. A nekatere stvari so postale praksa, kot na primer to, da ni dovolj samo govoriti, temveč je treba tudi ukrepati, nekaj storiti. Drugi pomemben element je, da je manj individualistična. V Evropi je vse bolj individualistična, v Peruju pa je malce bolj socialna…

Perujska družba je brez dvoma mnogoetnična, se pravi multikulturna, vendar država tega ne priznava. Kakšno je vaše mnenje?

Mi menimo, da je potrebno, da se staroselci vključijo v družbo taki, kot so, se pravi s svojo kulturo in ne kot neka druga oseba, drugačna od tistega, kar so. Odraščati morajo in se šolati na način, da se lahko ustrezno vključijo in prepoznajo kot taki, se pravi kot pripadniki svojega ljudstva.

Kaj menite o multietnični družbi: ali je vir stalnih konfliktov ali pa je preprosto njena negacija vzrok napetosti in konfliktov?

Odvisno od gledišča. Ko so časi mirni, očitno pomeni bogastvo. Ljudje uživajo v tem, da komunicirajo z drugo kulturo, z drugimi jeziki. Problem nastane, ko pride do vojne. Vse to propade in pojavi se nezaupanje. Človek bi se moral veseliti različnosti, nikomur ni treba imeti vse življenje samo tulipanov. Ali ni tako?

Kakšen je družbeni status Indijancev danes v Peruju?

Povedati je treba, da v njihovih skupnostih socialnih razlik praktično ni. Vsi so bolj ali manj enaki. Sicer pa so na družbenem dnu. Nisem strokovnjak za to področje, toda v Peruju obstajajo družbeni sloji. Analitiki pravijo, da določene politike slabijo srednji sloj, ki je po nekaterih teorijah izredno pomemben, ker je družbeno ravnotežje tem večje, čim širši je ta sloj. Toda so politike, ki polarizirajo družbo, kar pomeni, da nekateri zelo bogatijo, drugi tonejo v revščini in bedi, vmes pa ni ničesar. Take države so zelo konfliktne in v Latinski Ameriki je takšna polarizacija prisotna. Po eni strani se govori o velikem napredku, a veliko bede kljub vsemu še naprej obstaja.

Ali menite, da bi lahko vlada preprečila dogodke v kraju Baguachica?

Prepričan sem, da bi lahko. Sam sem bil v tistem času tukaj (na Hrvaškem, op.p.), toda že pred enim letom smo opozarjali na razmere in da je spopade treba preprečiti. Ampak vse kaže, da so v Peruju zavzeli pristop, da dajo ljudem čim manj in le če ni druge poti, prepustijo kakšno malenkost. Prav zato je v zavesti ljudi, ljudstva nasploh, ali če rečemo bolj jasno, ljudskih slojev, da se ne da ničesar doseči preko sodišč ali preprosto z mirnimi zahtevami. Od tod je le korak do prepričanja, da lahko le z nasilnimi dejanji izraziš svoje zahteve.

Ali menite, da predsednik Alan Garcia s svojo trmo odpira politični prostor perujskim ekstremistom?

Mislim da. To velja tudi za druge vladarje. Mi smo za mnogo več dialoga, mnogo več pravičnosti. Z večjo vključenostjo ljudi ne bi prišlo do tako ekstremnih dogodkov.

V prvih desetletjih prejšnjega stoletja, ko se je začela proizvodnja kavčuka, so lastniki plantaž in vladne sile v perujskem delu Amazonije pobili okoli 50.000 staroselcev, a o tem nihče ni poročal. Danes Garcia po prvih incidentih ni mogel nadaljevati s svojimi projekti izkoriščanja Amazonije in je bil prisiljen narediti korak nazaj…

Ja, takrat, v času proizvodnje kavčuka, je bilo za Indijance zelo hudo. Bili so popolnoma neorganizirani. Danes pa je več stvari, ki jim to omogočajo, kot sta globalizacija in javno mnenje. V pretekli vojni so staroselci prijeli za orožje in se borili skupaj z oboroženimi silami Peruja, da bi se ubranili pred napadi maoistične skupine (gre za vojno s teroristično skupino Sendero Luminoso, 1980-1992, op.p.). Zato sem se zdaj skoraj razjokal, ko sem ugotovil, da so postali sovražniki. To bi lahko preprečili in bi morali preprečiti.

V zadnji izjavi, ki ste jo perujski škofi sprejeli februarja letos, katere podpisnik ste tudi vi, opozarjate na neposredne krute posledice, ki jih ima nenadzorovano izkoriščanje Amazonije za naravo, pragozd in staroselce. Ali ste odločeni obraniti pragozd in njegovo prebivalstvo pred brezobzirnim kapitalom?

To ni prvič, da smo sprejeli tako izjavo, lani smo to naredili dvakrat, in tudi letos neposredno pred incidenti. Glejte, nihče ni v celoti proti izkoriščanju virov, ki jih ima Amazonija. Toda dogaja se, da je zdajšnje izkoriščanje zelo agresivno. V kratkem času so hoteli prodati vse in zato vidijo v domorodcih oviro razvoja. Stvari, ki jih Indijanci že delajo, nihče ne upošteva. Na primer, ko je minister za ekologijo govoril o ekološki problematiki, je takoj pripomnil, da morajo priti ljudje od zunaj, ki se bodo ukvarjali z vprašanjem Amazonije in z ukrepi za kompenziranje izpustov ogljikovega dioksida, ne da bi ob tem za hipec pomislil, da Indijanci to že delajo. Zakaj jih ne bi vključili v ta proces in jim v zameno za vire dali možnost izobraževanja, da bi lahko počeli še kaj drugega? To pa ne. Nihče ne misli na to, da bi oni lahko sodelovali v ekoloških projektih. Zanje so predvsem zanimivi projekti za pridobivanje rude ali nafte in monokultur, kar pomeni izročiti perujskemu bogatašu tisoč hektarjev, da jih zaseje s sladkornim trsom za biogorivo. A sladkorni trs je eden od posevkov, ki uničujejo našo biosfero, zlasti na zemljiščih v Amazoniji. Treba bi bilo raziskati, kakšni posegi so dopustni in kako vključiti ljudi, ki tam živijo, ne pa da vključujejo strokovnjake iz Evrope, ki nimajo pojma o Amazoniji. Nam se zdi to absurdno.

Kaj se lahko naučimo od staroselcev iz pragozda?

Predvsem iskanja harmonije s stvarstvom. To pomeni, da ne moremo razmišljati o nekem umetnem življenju, niti kot jamski človek. Iskati moramo bolj harmonično življenje z naravo. Osebno mislim, če je Bog omogočil, da so preživeli, je to neko znamenje, predlog za drugačen način življenja, ki bi mu morali slediti tudi mi.

Kakšno je zdajšnje stanje Amazonije?

Okolje je hudo onesnaženo. Pred 30 leti smo pili vodo iz rek, danes to ni mogoče. Reke so onesnažene s kovinami in odpadki oziroma odpadnimi vodami, ki se stekajo iz mest. Na tem področju bo treba veliko postoriti. Rudniki spuščajo v reke tehnološke odpadne vode, ki vsebujejo strupe. Rudniki zlata na primer uporabljajo živo srebro, ki ga potem spustijo v reko, tako da v rekah danes ni več rib. V preteklosti so Indijanci lahko živeli od rib, ki so jih ujeli, danes ne morejo več, ker jih ni. Poleg tega vlada izdaja dovoljenja za ribolov in tako izropajo vse.

Kakšne so naloge katoliške cerkve v zvezi z Amazonijo?

Mi moramo spodbujati zavest predvsem v dveh zadevah: in sicer, da je človekovo delo čim manj škodljivo za naravo in da naj gre bogastvo, ki je iz tega ustvarjeno, tudi tistim, ki ga najbolj potrebujejo, se pravi revnim.

Kakšna je vaša vizija Latinske Amerike?

Gre za kontinent upanja.

Ali menite, da imajo poti, ki so jih izbrali Bolivija, Ekvador, Venezuela in še druge države, prihodnost?

Izkušnja nam pravi, da morda ne. A to pravi izkušnja. Sam pa bi kljub temu rad verjel, da bodo ta ljudstva v razvoju upoštevana, da za to ni treba čakati na prihod velikih tujih podjetij. Vsi vemo za modrost, ki jih imajo ti narodi, in to bi morali upoštevati.

osebna izkaznica

Letnik 1950.

Maturiral na frančiškanski klasični gimnaziji v Samoboru leta 1967. V frančiškanski red je vstopil leta 1967.

Duhovnik od leta 1975.

Njegov materni jezik je madžarščina, odraščal je v vojvodinski Subotici, teološko izobrazbo je pridobil v Zagrebu in je hrvaški državljan.

Od leta 2002 pomožni škof v perujskem San Ramonu.

Od leta 2003 škof in apostolski vikar v San Ramonu.

Vir: Dnevnik

Ko ti pred tekmo ukradejo kopačke in drese ...

Nogometaši Universitaria iz Lime so pred tekmo, ki bi jih v primeru uspeha izstrelila na 1. mesto perujske lestvice, ostali brez 90 nogometnih čevljev in 50 dresov.

"Naš ponos je prizadet, saj ni mogoče, da so nas oropali na lastnem stadionu," z nezaupanjem spremljajo policijsko preiskavo v glavnem mestu Peruja po ponedeljkovi kraji. Universitario, finalist Cope Libertadores daljnega leta 1972, se bo v sredo pomeril s San Martinom in bo, če osvoji točko, prehitel tekmece z druge strani mesta - Alianzo Limo.

"Neverjetno je, da se je to zgodilo tik pred tekmo, s katero bi lahko prevzeli vodstvo v prvenstvu," je bil osupel športni direktor kluba German Leguia, ki je zatrdil, da je samo vsak par "kopačk" vreden okoli 150 ameriških dolarjev. Zdaj nogometaši po mestu iščejo ustrezno obutev, medtem ko naj bi na tekmi nastopili kar v dresih za gostovanja.

T. G.

Vir: Rtv SLO

Amazonski staroselci in njihova pravica

Staroselci v Peruju so dosegli zgodovinsko zmago. Kongres je namreč preklical sporne predsednikove zakone glede posesti in pravic v pragozdu.

Perujski predsednik Alan Garcia, ki je velik zagovornik zasebnega vlaganja, je lani brez posvetovanja s staroselci sprejel 11 odlokov, s katerimi je omilil omejitve za tuje vlagatelje glede rudarjenja, črpanja nafte, sečnje in kmetovanja na območju amazonskega deževnega gozda. Ti odloki so bili sprejeti v okviru sporazuma o svobodni trgovini z ZDA.

Zaradi spornih odlokov so med staroselci izbruhnili protesti, ki so se pred dvema mesecema sprevrgli v nasilje in zahtevali najmanj 34 smrtnih žrtev. Za proteste so se prvotni prebivalci odločili, ker so odloki ogrožali njihove pravice in interese.

Predsednik priznal napako
Umik najspornejših predsednikovih odlokov je zahtevala perujska vlada, saj je mnenja, da je nujno potrebno doseči spravo z amazonskimi staroselci. V kongresu je za predlog preklica odlokov glasovalo 82 poslancev, 12 pa jih je bilo proti.

"To je zgodovinski dan za vse staroselce v Peruju," je odločitev kongresa ocenila vodja organizacije za zaščito pravic staroselcev Daysi Zapata in obljubil, da bo zdaj skupine staroselcev zaprosil za dvig še preostalih zapor cest in rek.

Garcia, ki je sprva zavračal pogovore s staroselci, je priznal napako in se jim je zdaj opravičil, ker se z njimi ni posvetoval. "Pride čas, ko je treba priznati, da so bile storjene napake," je skesano dejal predsednik, preden je kongres pozval k preklicu spornih odlokov.

Genocid v imenu svobodne trgovine
Zaradi spornih odlokov je prišlo tudi do napetosti s sosednjo Bolivijo, saj je bolivijski predsednik Evo Morales podprl pravice perujskih staroselcev. Peru je iz Bolivije celo odpoklical svojega veleposlanika, potem ko je Morales smrt protestnikov označil za genocid v imenu svobodne trgovine.

Perujski staroselsko gibanje je bilo dolgo časa v mirujočem stanju, a mnogi poznavalci menijo, da bi lahko zdaj postalo vplivna politična sila, kot je to primer v Ekvadorju in Boliviji, kjer je leta 2006 Morales postal prvi bolivijski predsednik s staroselskimi koreninami.

Vsa Južna Amerika doživlja politični preporod staroselcev, ki zdaj glasno zahtevajo večji nadzor nad naravnimi viri in delitev državnega bogastva. Ta gibanja so si enotna tudi nasprotovanju tujim multinacionalkam, ki izstegujejo roke po energetskem in rudnem bogastvu.

G. V.

Vir: RTV Slo