Madeinusa (Peru, 2005)

Scenarij in režija ….. Claudia Llosa
Madeinusa ….. Magaly Solier
Salvador ….. Carlos de la Torre
Don Cayo ….. Juan Ubaldo Huaman
Chale ….. Yiliana Chong

Vaščani Manayaycune, vasice sredi perujskih Andov, se pripravljajo na „tiempo santo“ - sveti čas, ko je Gospod mrtev in ne vidi ničesar. Greh ne obstaja, dokler Jezus na sveto nedeljo ne vstane iz groba. Prav v tem času se v vasi pojavi Salvador, študent iz Lime. Župan mu da nemudoma vedeti, da v času slavja gringov obisk ni zaželen. Madeinusa, štirinajstletna županova hči, izbrana za najlepšo v vasi in okronana za devico Marijo, vidi v Salvadorju simbol odrešitve. Salvador bi jo lahko odpeljal v veliko mesto, polno priložnosti, kamor je pred leti odšla tudi njena mati. Začne se tridnevno slavje z divjim plesom, pijančevanjem, orgijami, incestom. Madeinusa se mora do nedelje odločiti, ali si bo uresničila veliko željo in zapustila rodno vas.

Običaji v zgodbi so izmišljeni, ne bi pa bilo prav nič čudno, če bi bili resnični. V od boga pozabljenih krajih, kjer se krščanska simbolika meša s starimi poganskimi tradicijami in kjer zakone določajo vraže, je mogoče marsikaj. V čudoviti visokogorski pokrajini zgodba zveni še bolj čarobno. Omogoča nam pogled v svet, ki nam je prepovedan in ki ga ne bomo nikoli doumeli.

Moja ocena: 8/10

Yumbilla - tretji najvišji slap na svetu

IGN (Instituto Geografico Nacional oz. Geografski inštitut) je sporočil, da je slap Yumbilla višji od Gocte, ki je doslej s svojimi 771 m veljal za tretjega najvišjega na svetu.
Gocto je v predelu, imenovanem Chachapoyas, 9. marca 2006 odkril nemški raziskovalec Stefan Ziemendorff. Takrat je ta slap obveljal za najvišjega za Tugela Falls v Južni Afriki (948m) in Angelovim slapom v Venezueli (972m). Veličastni Yumbilla, ki se nahaja v provinci Bongara, ima 4 pragove, visok pa je 895,4m. Perujska ministrica za zunanjo trgovino in turizem, Mercedes Araoz upa, da bodo nova odkritja privabila več turistov na območje Amazonije. V pripravi je že načrt poti za dvodnevni trek okrog slapov Yumbilla, Chinata in Gocta. Na tej poti radovedni turisti ne bi občudovali le slapov, temveč tudi raznoliko amazonsko floro in favno. V okolici slapov je med drugim moč videti veliko različnih plazilcev, opic, ptic in medvedov. Slap se rojeva iz jame, ki so jo poimenovali Jama Sv. Frančiška (Cueva San Francisco), visoke 5 m in široke 9 m. Ne ve se še, kako globoka je. Doslej so domačini uspeli priti 250 m globoko. Jamo od dna slapu ločuje približno 5,7 km. Po kakšni uri hoje od jame se nahaja razgledna točka "Sal si puedes" (Odidi, če moreš), od koder lahko obiskovalci občudujejo čudovit razgled na slap. V provinci Bongara so doslej našteli 24 slapov.

Letalo pristalo na Panamericani

Letalo s 5 ameriškimi in 7 japonskimi turisti je moralo zasilno pristati na Južni Panamericani (km 365) v bližini Ice, mesta, ki ga je letos skorajda zravnal z zemljo hud potres. Avion se je vračal z ogleda znamenitih slik v Nazci in v bližini Ice je pilot opazil neko nepravilnost.

Kot sem že večkrat povedala, je Panamericana cesta, ki teče po vsej obali Južne Amerike in povezuje več dežel. Najbrž mi ni treba poudarjati, da je precej prometna. (Pa še to - v Peruju se Panamericana Norte imenuje cesta Severno od Lime, Panamericana Sur pa tista, ki se nadaljuje južno od prestolnice. Če slišimo, da se je nekaj zgodilo na km 10 Panamericane Sur, pomeni, da gre za dogodek 10 km južno od Lime.)

Šlo je za letalo tipa Cesna, družbe Aerokondor. Kapo dol pilotu, ki je to izvedel brez zapletov, in to ob 11h dopoldne. Vsi potniki so letalo po pristanku sredi "avtoceste" zapustili nepoškodovani.

Najstarejše freske v Ameriki

V Peruju so pred kratkim odkrili najstarejše freske in tempelj na kontinentu Abya Yala (Amerika), stare več kot 4000 let. Gre za prvo najdbo iz arhaične dobe na severu dežele. Doslej so za najstarejše konstrukcije v Ameriki veljale piramide v Svetem mestu Caral južno od Lime (Ciudad Sagrada de Caral), ki jih datirajo v tretje tisočletje p.n.š. (ok. 2600 p.n.š) Novo odkrito naselbino so poimenovali Ventarron, nahaja pa se v bližini vasi Pomalca v dolini Lambayeque. Znanstveniki domnevajo, da je bil v svojem času Ventarron povezan s Caralom, četudi sta si naselbini zelo oddaljeni. Arheolog (odkritelj grobnic mogočnega vladarja Gospodarja Sipana – kulture Moche) in direktor muzeja Tumbas reales v Lambayequeyu (btw čudovit muzej) Walter Alva je prepričan, da gre za zibelko severnoperujskih kultur in da je tovrstnih zakladov v okolici še več. Odkrite konstrukcije na severni obali pripadajo ljudstvu, ki ga štejejo za predhodnika plemen Cupisnique, Chimu in Muchic (Mochica).

Pisana, dokaj dobro ohranjena freska v osrednjem prostoru svetišča upodablja srno ujeto v mrežo. Slikarije so izjemnega pomena, saj razkrivajo rituale te doslej neznane starodavne kulture. Srnjad povezujejo s šamanskimi obredi, pri katerih so se svečeniki pogovarjali z dušami umrlih, naseljenih v tej živali. Ikonografija se vidno razlikuje od andske, v kateri prevladujejo kače, divje mačke in različna božanstva. Presenetljivo, nikjer ni videti motivov povezanih z morjem, kar je sicer značilno za obalna ljudstva. Na severnem in južnem delu svetišča so odkrili zanimive slikarije v obliki črke V, poudarjene z rdečimi in belimi črtami.
Najstarejše slikarije v Peruju sicer datirajo v 8. tisočletje p.n. š.. Gre za jamske slike v Toquepali in Lauricochi.


Svetišče ni zgrajeno iz gline, opeke ali kamenja, temveč iz blokov blata in rečnih usedlin, prinesenih iz bližnjih rek. Tehnika gradnje dokazuje, da je šlo za visoko razvito kulturo, in doslej še niso nikjer zasledili podobnega arhitektonskega sistema. Tempelj je bil namenoma zazidan oz. zakopan, kar je značilno za severnoperujska ljudstva. O tem sem pisala že pri Mochikih. Ko se je svetišče »izrabilo«, so ga zasuli, pred tem pa ga napolnili z darovi, kot so školjke bisernice (Pinctada Maxima) iz Ekvadorja, v katere so izrezljali stilizirane obraze, živali, npr. opice in velike papige. Arheologi so odkrili tudi ogrlico iz turkizov, ovito okrog enega izmed skeletov guacamaya (are). Ostanki teh živali dokazujejo, da je imelo to območje vezi z Amazonijo in da je veljalo za strateško pomembno točko. Za oltar je v svetišču služilo ognjišče. Kult ognja je zahteval sežiganje darov. S pomočjo pepela so v ZDA po metodi radioaktivne datacije (z izotopom ogljika – ogljik-14) uvrstili gradnjo v čas 4000 – 2000 p.n.š. Alvo zelo žalosti dejstvo, da je tretjina svetišča uničenega. Okoliški prebivalci so namreč odnašali prstene bloke za gradnjo svojih bivališč in ograd za živino. Tempelj, ki meri ok. 2500 m2, je bil ob odkritju pokrit s smetmi. Pravzaprav je bilo vrh njega smetišče in pred začetkom izkopavanj so morali odstraniti za 130 tovornjakov odpadkov.

Ventarron ni edina najdba zadnjih mesecev na tem območju. Duhove buri tudi arheološko najdišče Collud, s svetiščem monumentalnih proporcev, staro med 2500 in 3000 let. Tempelj je dolg 140m in ima stopnišče široko 27m s 24 stopnicami. Zgradba je del akropole, sestavljene iz štirih templjev, zaenkrat še zasutih med plantažami sladkornega trsa. Najzanimivejša najdba v Colludu je dekoracija v visokem reliefu z motivi mačk, kač in drugih bitij.


Izkopavanja je med drugim omogočila Unidad Ejecutora 111, ki je raziskovalnemu delu na severnih obalah Peruja namenila 8 milijonov solov. Strokovnjaki menijo, da so dosedanja odkritja v tem predelu samo vrh ledene gore in da je ostalo neodkritih še najmanj 90% kulturnozgodovinskih zakladov. Žal denarja ni, ne za izkopavanja ne za vzdrževanje odkritih spomenikov. Arheologi si želijo, da bi država skladu Unidad Ejecutora 111 v naslednjem letu namenila vsaj enkrat več sredstev.

viri:
La republica
National Geographic
Correo de Chiclayo
El comercio
Peruanista


Se opravičujem za dolg premor. Lenoba in tehnične težave ... Novica o najdbi je sicer stara že par tednov, vseeno pa si zasluži prostor na mojem blogu. Poleg tega je na slovenskih straneh le skopo omenjena.

Kako nevarne so perujske ceste?

Danes je Apeseg (Asociación Peruana de Empresas de Seguros - združenje perujskih zavarovalniških hiš) objavil šokantne številke v zvezi s prometno varnostjo na perujskih cestah. Med drugim so povedali, da je v zadnjih desetih letih v prometnih nesrečah življenje izgubilo več kot 30.000 ljudi.

Danes zjutraj se je prav tako zgodila huda prometna nesreča z žalostnim izzidom - 21 mrtvih in 39 ranjenih. Avtobus je zgrmel v 300 m globok prepad v andski provinci Junin (La Oroya). Pred kratkim se je zgodilo nekaj podobnega z avtobusom, polnim kolumbijskih turistov, prav tako v Andih. Pravzaprav se vsak teden zgodi kaj podobnega. Takšne številke me vedno znova prestrašijo. Iz firbca sem šla primerjat perujske in slovenske statistike. Pa poglejmo, ali je resnično tako nevarno potovati po Peruju:

Število prebivalcev:
Peru: 27.220.000 Slovenija: 2.020.000 (13,47 x manj)

Število prometnih nesreč v letu 2006:
Peru: 78.000 Slovenija: 31.5700 (2,47 x manj)
Ta podatek bomo zanemarili, ker se prevelik delež nesreč z izključno materialno škodo v Peruju ne registrira.

Število ranjenih v 2006:
Peru: 100.000 Slovenija: 11.000 (9,1 x manj)
Tudi ta podatek je treba jemati z veliko rezerve, saj ogromno lažjih poškodb ni registriranih.

Število mrtvih v 2006:
Peru: 3.500 Slovenija: 262 (13,36 x manj)

Zadnji podatek kaže (smrti pa menda ja vse registrirajo), da glede na število prebivalcev v obeh deželah umre v prometnih nesrečah približno enako število ljudi, je pa treba poudariti, da v Peruju ne premore vsak osebnega vozila in da se Perujci ne furajo toliko gor in dol kot Slovenci. Če bi bili tako mobilni kot mi, bi bile te številke verjetno precej drugačne. Za primerjavo nevarnosti v prometu bi bilo dobro poznati število vozil na prebivalca in v tem kontekstu število vozil, ki se ponesreči, ampak v Peruju je toliko neregistriranih vozil, da je ta primerjava žal nemogoča.

Med najpogostejšimi vzroki prometnih nesreč v Peruju sta neizpravnost vozil in neusposobljenost voznikov - ponarejena vozniška dovoljenja, medtem ko pri nas tega skorajda ne beležimo. Predvsem v odročnih andskih in amazonskih predelih ni nobenega nadzora. Vozila so stara in slabo vzdrževana, mnogi vozniki pa so neizkušeni in vozijo s ponarejenimi dokumenti. Avtošol v Peruju pravzaprav ni (vsaj za praktični del izpita ne). Ne vem prav dobro, kakšen je postopek za pridobitev vozniškega dovoljenja, vem pa, da se lahko ponarejenega kupi na ulici za drobiž.
Kdor bi rad pravo dovoljenje, pa je malce len ali ve, da ne bi dobil zdravniškega potrdila o fizični in psihični sposobnosti za upravljanje vozila, lahko na ulici kupi tudi odgovore na vprašanja iz teoretičnega dela vozniškega izpita in ponarejeno zdravniško spričevalo.

Težava je v tem, da se mnogi Perujci odločijo za nakup vozil za večje število potnikov - kamionete (pick-upe), popularne toyote corolle, kombije ... in s tem tvegajo življenja svojih sopotnikov. Vozilo je luksuz, ki si ga ne more privoščiti vsak, in tisti, ki ga ima, ga pogosto izkoristi za prevoz potnikov ali blaga, tudi če se sicer ukvarja s čim drugim. O tem sem pisala že tu. Ker se torej v Peruju skoraj nihče ne vozi sam, so številke ranjenih in mrtvih toliko bolj šokantne. Enkrat sem pisala o tem, kako je voznik zahteval, da se nas stlači 16 v osebni avtomobil.
Vlakov v Peruju praktično ni (tistih par prog bomo zanemarili), zato se na daljše proge potuje z avtobusi. Ceste, predvsem v andskih provincah so nevarne, vijugaste, slabo vzdrževane (večkrat neasfaltirane) in nezavarovane - kljub globokim prepadom tik ob njih. Vselej se prepričajte, da po takšnih progah potujete s kvalitetnim vozilom in s cenjeno družbo. Utrujenost voznika na več kot 10 ur dolgi vožnji je pogost vzrok prometnih nezgod. Kvalitetni prevozniki imajo na busih vsaj dva voznika. Priporočljivo je potovati podnevi, saj se večina najhujših prometnih nesreč zgodi ponoči ali zgodaj zjutraj. Težava je v tem, da se mnogokrat raje odločimo za nočno vožnjo, da ne izgubljamo dragocenega časa in da nam vožnja hitreje mine, če lahko med njo zadremamo. Ne čudite se, če vas bodo pred vstopom na kak boljši avtobus fotografirali, posneli s kamero ali vam vzeli prstne odtise. Tako vas bodo lahko vsaj identificirali, če se vam kaj zgodi. Grozljivo, kaj? Ubogajte stevardeso, ko vam naroči, da iz varnostnih razlogov zagrnete zavese. Še zdaj ne vem točno, zakaj se to počne (Zaradi napadov morda? čeprav jih v zadnjem času ne beležijo ...), toda vsekakor boste manj vznemirjeni, če ne boste gledali globokih prepadov tik ob cestišču ali visokih peščenih sten, ki se zdijo, kot da se bodo vsak hip sesule in vas pokopale pod seboj (Na fotki razgled z avtobusa na severni Panamericani). Naj vas takrat "tolaži" dejstvo, da smo, po moji primerjavi, življenjsko za kanček bolj ogroženi na slovenskih cestah, predvsem na tistih v naseljih.

(Se opravičujem - o podobnih stvareh sem že pisala, ampak tule bo bolj pregledno)

Kubanski bloger: Nimam interneta.

Kuba ima v primerjavi z ostalo Latinsko Ameriko najslabšo povezavo z internetom. Zaradi ameriškega embarga so Kubanci prisiljeni uporabljati 25-krat dražjo in kar 1.300-krat počasnejšo povezavo. Uradno ima samo 8% prebivalstva elektronski naslov, večina teh pa ga ima samo na intranetu, ki je omejen na domače strani. Vseh uporabnikov interneta je 190.000. Kubanci se morajo velikokrat lagati, da so tujci, da sploh dobijo dostop do računalnika v hotelu ali internet kafeju, ura dostopa pa jim pobere skoraj polovico mesečne plače (6 $). Zaradi omenjenih dejstev le redki surfajo po spletu ali si dopisujejo po elektronski pošti. Peščica spretnih posameznikov tvega svoje prihranke za to, da svetu pokaže resnico o tej, za zahodnjake tako privlačni, »easy going« deželi, in pišejo bloge. Blogi pač ne morejo biti cenzurirani s strani vlade, vseeno pa se njihovi avtorji raje skrivajo za psevdonimi in skrbno pazijo, da ne izdajo svojih osebnih podatkov. Kubanski blogerji so se zaradi visokih tarif naučili izjemno hitro manevrirati s svojimi stranmi. Večinoma se povezujejo iz hotelov, kjer se morajo včasih celo izdajati za tujce, iz državnih uradov ali pa si dostop kupijo na črno. Državni funkcionarji in akademiki so sicer edini, ki imajo priskrbljen dostop do spleta. Na nove objave kubanskih blogerjev lahko čakamo dneve, tedne ali celo mesece. Nikoli se ne ve. Avtor bloga »Mi isla al mediodia« (Moj otok opoldne) pravi: Začel bom s kratkim, a udarnim stavkom, kakršne je rad uporabljal Hemingway: Nimam interneta.

Nekaj kubanskih blogov:
* http://www.desdecuba.com/generaciony/
* http://isla12pm.blogspot.com/
* http://havanascity.blogspot.com/
* http://pavontales.blogspot.com/
* http://luisexto.blogia.com/
* http://munequitosrusos.blogspot.com/
Kliknite na kakšnega, četudi ne razumete jezika, in pokažite, da podpirate svobodo izražanja.
vir , foto

Fitzcarraldo (Nemčija, 1982)

Režija ..... Werner Herzog
Brian Sweeney Fitzgerald - Fitzcarraldo ..... Klaus Kinski
Molly ..... Claudia Cardinale
David Perez Espinosa ..... Poglavar plemena Campa

Fitzcarraldo, ekstravaganten, "malce" zmešan irski priseljenec, velik oboževalec Enrica Carusa, sanja o tem, da bi zgradil operno hišo v mestu Iquitos sredi perujske džungle. Preživlja se s proizvodnjo ledu, toda posel ni dovolj dobičkonosen, da bi mu pomagal uresničiti sanje. Tudi njegova zamisel o transandski železnici mu prinaša zgolj izgube. V Iquitosu v tem obdobju (prehod iz 19. v 20. stoletje) prebiva več bogatašev in vsi so uspeli na isti način - s kavčukom. Fitzcarraldo se odloči, da bo še sam poizkusil priti do denarja s kavčukom, toda na voljo mu je le izjemno težko dostopno zemljišče v pragozdu, daleč od vsakršne naselbine. S finančno pomočjo svojega dekleta si kupi parnik in se začne pripravljati na dolgo pot. Ko uvidi, da je reka, ob kateri je njegovo zemljišče, praktično neplovna - polna brzic in nevarnih pasti, sklene odpluti po paralelni reki, poiskati najožji pas zemlje med njima in prenesti parnik po kopnem na drugi breg. Pri tem podvigu mu pomagajo pripadniki plemena Campa.

Vloga Fitzcarralda je bila sprva namenjena Jasonu Robardsu, toda le-ta je zbolel in režiser je ponudil vlogo Jacku Nicholsonu, razmišljal pa je tudi o tem, da bi bil sam protagonist. Ko je bilo posnetega že okrog 40% filma, je vlogo prevzel Klaus Kinski, njegovega pomočnika pa je igral Mick Jagger. Jagger je zatem moral na turnejo z Rolling Stonsi, zato ga je Herzog izbrisal iz scenarija in posnel film od začetka. Kinski je bil baje strašno problematičen. Nenehno se je prepiral z režiserjem in ostalimi člani ekipe ter spravljal ob živce domorodce. Baje je eden od indijanskih poglavarjev predlagal Herzogu umor Kinskega, toda režiser mu je odvrnil, da potrebuje igralca do konca snemanja. V filmu ni bilo nobenih posebnih efektov! Indijanci so prav zares z vrvmi čez hrib na ožini vlekli 340-tonski parnik. Tudi scene na ladji, ko se le-ta zaletava v ostre stene in se premetava po brzicah, so povsem pristne. Pri tem so se poškodovali trije od šestih članov ekipe na ladji. Obstaja celo dokumentarec o snemanju tega filma - Burden of Dreams, saj je Fitzcarraldo prav gotovo ena najtežjih in najzanimivejših produkcij v zgodovini filma. Herzoga so ostro obsojali, ker naj bi za snemanje izkoristil na stotine domorodcev iz džungle v bližini Iquitosa, med njimi plemena Matsiguenka, Asháninka, Yine in Shipibo-Konibo. Ker Claudia Cardinale ni znala nemško, je bila originalna verzija posneta v angleščini, baje pa obstaja tudi nemška različica. Ne vem, katero sem gledala, ker imam špansko sinhronizirano verzijo.

Navdih za scenarij je bil mogotec Carlos Fermin Fitzcarrald, ki je konec 19. stolenja resnično poiskal sredi džungle ožino med dvema rekama in dal prenesti čeznjo ladjo, toda on je to storil tako, da je parnik razstavil.

V drugi polovici 19. stoletja je pridobivanje kavčuka zaslovelo kot donosen posel. Mnogi pustolovci so se zaradi tega podali v perujske pragozdove in mnogi med njimi so tam tudi tragično končali. Transport kavčuka je bil izjemno težaven. Takrat še ni bila odkrita pot po rekah Madre de Dios - Madeira -Rio Negro, ki je vodila do pristanišča Manaos v Braziliji, od tam pa do obale Atlantika, od koder se je kavčuk pošiljalo v Evropo. Fitzcarrald je iskal plovno pot iz province Loreto (Iquitos) do province Madre de Dios. Ker je ni našel, se je odločil poiskati najmanjšo ožino med rekama, ki ločujeta ti dve ozemlji. Svoj podvig je l. 1891 začel iz Iquitosa. Pri njegovem delu so mu pomagali pripadniki plemen Piro in Campa. Leta 1892 je dal sredi džungle, na stičišču rek Ucayali in Mishagua zgraditi palačo iz cedrovine. Okrog nje je bil prelep vrt, za katerega so skrbeli kitajski vrtnarji. Okoli zgradbe se je oblikovalo naselje kavčukarjev. Od tod se je Fitzcarrald odpravil proti Urubambi. Spremljalo ga je na stotine domačinov v kanujih. Odprava je krenila z Urubambe na Camiseo, kjer je prečkala manjšo vzpetino. Na drugi strani so zgradili splav in zapluli po reki Manu. Fitzcarrald je sklepal, da se nahajajo na pritoku reke Purus, ki se zliva v Madre de Dios. Ob povratku je našel še manjšo ožino, danes poznano kot Fitzcarraldova ožina, pas kopnega, ki ločuje Serjali (pritok Mishague) od Caspajalija, pritoka reke Manu. Fitzcarrald je nameraval med Purusom in Ucayalijem zgraditi železnico, zato je na tem območju pustil delavce, sam pa odpotoval v Iquitos poročat ljudstvu o svojem odkritju. Finančne pomoči v mestu ni našel. Kupil je parnik »Contamama« in se leta 1894 odpravil z njim na pot. Ko je prispel do svoje ožine, je dal razstaviti ladjo in jo prenesti po kosih čez več kot 10 km džungle. Pri tem epskem podvigu je sodelovalo več kot 1000 domorodcev in mnogo belcev - kavčukarjev. Morali so premagati skoraj 500m visoko vzpetino, za kar so potrebovali več kot dva meseca. Dele parnika so vlekli po močnih hlodih in ploščah iz cedrovine. Fitzcarrald je imel podporo plemen Campa in Piro, njegovemu početju pa so nasprotovali Maschi in Huarayi. Na slednje je mogotec poslal svoje čete in ne ve se, koliko Maschov je končalo v teh pobojih. (Zanimivo, da sem si film Fitzcarraldo ogledala prav na dan, ko se je v medijih pojavila novica o skrivnostnem plemenu v perujski džungli, ki bi lahko bila skupnost Maschov.) Contamama je bila na drugem bregu ožine ponovno sestavljena in splavljena na Caspajali. Od tod je preplula 218 km po Manuju do Madre de Dios. 4. septembra je parnik prispel do prve naselbine kavčukarjev bolivijca Suareza, ki je postal Fitzcarraldov družabnik. Suarez je namreč uvidel, da bi ga prevoz kavčuka po Fitzcarraldovi poti stal polovico manj. Po novi poti je odplulo kar nekaj ladij naloženih s kavčukom. Fitzcarrald je odšel naprej v Brazilijo (Manaus), od tam pa se je vrnil v Iquitos - tokrat kot zmagovalec. Njegovo odkritje je bilo prava senzacija. V zahvalo je od ministrstva dobil ekskluzivno dovoljenje za plovbo po rekah Ucayali, Urubamba, Manu in Madre de Dios. Slavni kavčukar je zadnjič zaplul proti svoji ožini 1. maja 1897. Poleg blaga za trgovanje je s seboj peljal tudi tirnice za izgradnjo železnice čez ožino. Na brzicah zgornjega toka Urubambe se je utrgala veriga krmila in ladja je trčila v skale. Fitzcarrald je ob trku skušal pomagati enemu svojih družabnikov, ki se je utapljal, toda divja reka ga je odnesla. Umrl je star komaj 35 let. Fitzcarrald je bil kontroverzna osebnost. Za svoje ideale je žrtvoval življenja več sto domorodcev. Ko se je kavčukarska mrzlica polegla, je Fitzcarraldova ožina izgubila pomen, še danes pa zaznamuje točko, ki omogoča povezavo province Madre de Dios s preostalo Amazonijo, Pucallpe z Brazilijo ter bolivijske džungle s perujsko.

Film je prejel več nagrad, zanimiv pa se mi zdi predvsem zaradi svojega ozadja - pravega Fitzcarralda in pogojev snemanja. Nekatere scene so resnično impresionantne - že sama plovba po džungli ob spremljavi Enrica Carusa, na primer. Izbrani igralci so nekam preveč groteskni, stereotipni, kar mi ni všeč.

Moja ocena: 8/10

Krokodil kaznoval tatu želvjih jajc

V Puertu Vallarta na zahodu Mehike je nek 28-letnik skupaj z dvema pajdašema kradel želvja jajca na obali. Ko so tatove zalotili varnostniki, so se razbežali. Eden od njih se je skril v močvirje. Malce zatem se je zaslišal krik. Ubežnik se je vrnil, toda brez roke, saj mu jo je nad komolcem odgriznil krokodil. Varnostniki so obvestili policijo, ta pa je poklicala zdravniško pomoč. V bolnišnici so fantu uspeli zaustaviti krvavitev in zdaj je že izven življenjske nevarnosti. Sklepam, da je šlo za tole zverino:
Močvirski oz. Moreletov krokodil (Crocodylus moreletii) biva na polotoku Yucatan v Mehiki, v Belizeju in v Gvatemali. Samice izležejo od 20 do 40 jajc, odrasle živali merijo do 3,5 m v dolžino. Krokodili se prehranjujejo z ribami, polži, želvami in manjšimi sesalci.

V perujski džungli so odkrili "novo" nomadsko pleme

Člani inštituta za raziskovanje naravnih virov (Instituto Nacional de Recursos Naturales-Inrena), nacionalnih parkov Manu in Alto Purus in zoološkega društva iz Frankfurta so preleteli porečje reke Las Piedras. Na bregu so opazili 5 nedavno zgrajenih začasnih bivališč iz palmovih listov in 21 domorodcev, ki so si prišli ogledat letalo, zatem pa so zbežali v džunglo. Ena od žensk je v letalo namerila puščico. Višje ob reki so znanstveniki na nabrežju odkrili še 5 opuščenih taborov s približno desetimi kočami, oddaljenih 5-15 km eden od drugega.

V tem letnem času je voda nizka, kar domorodci izkoristijo za pobiranje jajc, ki jih vodne želve zakopavajo na obalah rek, v drugih mesecih pa se posvečajo lovu, ribolovu in nabiralništvu. Nomadi se gibljejo v porečju rek Sepahua, Inuya, Mapuya, Yurua, Manu, Los Amigos, Las Piedras, Tahuamanu, Dorado, Serjali, Camisea, Timpia in Ticumpinia, na vzhodu pa prečkajo brazilsko mejo. Zanje politične meje in narodnosti ne obstajajo. Nacionalna parka Manu in Alto Purus varujeta pravice teh plemen in jim želita omogočiti nemoteno življenje po starodavnih principih.

edit: Nekateri domnevajo, da gre za pleme Mascho Piro, že videno leta 1980. Znanstveniki sklepajo, da je v Peruju še najmanj 15 podobnih plemen, največ za Brazilijo in Papuo.

Daniel Saba, predsednik uprave PeruPetro, ki namenja zemljišča pridobivanju nafte in zemeljskega plina (zaradi česar imajo mnogi prebivalci džungle zdravstvene težave, poleg tega, da jim seveda izginja življenjsko okolje) meni, da je absurdno govoriti o tem, da v džungli še obstajajo izolirana plemena.

Maja letos so v Braziliji prav tako odkrili doslej neznano pleme - Metykire, ki bivajo v rezervatu Menkregnoti (50.000 km2) v brazilski džungli. 87 Metykirov se je zateklo k bolj znanemu plemenu Kayapo, s katerim so menda v sorodu, govorijo pa tudi podoben jezik - arhaično različico kayapskega jezika. Metykiri naj bi izvirali iz nekaj družin Kayapov, ki so se v 5o. letih prejšnjega stoletja odselile globlje v pragozd (tako trdijo Kayapi) in do maja tega leta niso imeli stikov s sosednjimi plemeni, kaj šele s civilizacijo. V vas Peixoto de Azevedo so prispeli po petih dneh bega skozi džunglo. Kayapom so povedali, da so ušli belim ljudem, ki so streljali nanje in ubili 15 članov plemena. Enemu od Metykirov so v vasi oskrbeli tudi strelno rano. Sklepajo, da je šlo za divje lovce ali iskalce zlata. Metykire so odpeljali v vas Kapot, kjer zdaj bivajo skupaj s 500 Kayapi. Cepili so jih proti nalezljivim boleznim, saj so zaradi dolgoletnega življenja izven večjih skupnosti dovzetni za razne okužbe. Metykiri so iz pragozda pribežali v skromni tradicionalni opravi. Bili so oboroženi s puščicami in loki. Imeli so črno in rdeče pobarvane obraze, nekaterim moškim pa je spodnjo ustnico krasil lesen disk. Baje je kmalu po njihovem prihodu h Kayapom ena od žensk rodila zdravega otroka.

13. septembra 2007 je generalni svet Združenih narodov sprejel deklaracijo o pravicah staroselcev. Teh je na svetu ok. 370 milijonov. Deklaracija, ki varuje človekove pravice in pravico domorodnih skupnosti do zemlje in virov, pomeni veliko zmago za staroselce. Zanjo je glasovalo 143 držav, vzdržalo pa se jih je 11. Med največjimi nasprotnicami deklaracije so Avstralija, Kanada, Nova Zelandija in ZDA, vse po vrsti države z velikimi skupnostmi staroselcev. Afriške dežele so glasovale za, razen Nigerije, Kenije in Burundija, ki so se vzdržale. Od latinskoameriških držav se je vzdržala samo Kolumbija, ki trdi, da so mnoge točke deklaracije v nasprotju s kolumbijskimi zakoni.

Caidos del cielo (Peru, 1990)

Padli z neba (drama)

Režija ..... Francisco J. Lombardi

Segundo ..... Alberto Benavides
Jesus ..... Elide Brero
Humberto ..... Gustavo Bueno
Pelusa ..... Monica Dominguez
Cesar ..... Rafael Garay
Lizardo ..... Carlos Gassols
Veronica ..... Marisol Palacios
Meche ..... Delfina Peredes
Tomas ..... Nelson Ruiz

Starejši par, nekdanja veleposestnika, ki sta v preteklih letih poleg svojega sina izgubila tudi premoženje, si želita pridobiti nekdanji ugled in prestiž. Njun cilj je zgraditi mavzolej, vreden njunega imena, v katerem bosta skupaj zaspala. Toda to ni preprosto. Visoka inflacija ju vse bolj oddaljuje od projekta. Eden njunih najemnikov, radijski moderator, doživi precej nenavadno ljubezensko izkušnjo, z neznanko s samomorilskimi težnjami. Ob njej spozna, da je njegov trud nesmiseln. Bivša služkinja omenjenega para dobi od nekdanjih gospodarjev v dar svinjo. Z denarjem od prodaje živali si obeta operacijo vida. Njena vnučka sta primorana garati za pujsa in nehote postajata vse bolj kruta.

Tri zgodbe treh generacij, ki se odvijajo paralelno, nam podajajo jasno sliko Lime v osemdesetih letih 20. stoletja, obdobju najhujše ekonomske krize, ko je bil kilogram zlata vreden manj od kilograma kruha in ko je bilo življenje svinje vredno več od človeškega. Film nas sprašuje: Ali si res sami krojimo usodo? Prejel je nagrado v Montrealu (1990) in Goyo (1991) za najboljši film.

Moja ocena: 10/10

Iz berlinskega pogovora z Mariom Vargas Lloso

Ob njegovem lani izdanem romanu Travesuras de la niňa mala

Borges je nekoč dejal, da je dober bralec in ne dober pisatelj, in isto trdi zase Vargas Llosa, čustveno intenziven človek, liberalec, katerega misel so med drugim oblikovali Marx, Popper in Sartre, literarni kritik mlade južnoameriške literature, ki se je lotil tudi esejev o Victorju Hugoju in Gustavu Flaubertu, kandidiral za perujskega predsednika ter, mimogrede, v Berlinu otvoril knjižnico Cervantes.

Ob svojem zadnjem romanu Travesuras de la niňa mala, ki mu pripisujejo podobnost z delom Madame Bovary, je spregovoril o svojem dojemanju tiste vrste človeških izkušenj, ki jim pravimo ljubezen in o katerih načenja vprašanje tudi njegova knjiga. Vargas Llosa pravi, da je naravno, da obstaja veliko definicij zanjo in da ljubezen ni samo občutek ali le nagon, ampak zmes obojega, ki je ne bomo mogli nikoli racionalno razumeti, kajti ljubezen je odnos do samega sebe in kreativni akt.

Ljubezen je tudi v svojem romanu prikazal kot nekaj mnogoobraznega in zato neujemljivega, nedojemljivega. Delo, katerega naslov bi lahko morda prevedli kot Prestopki slabega dekleta in po avtorjevih besedah slika moderni par, je tudi nekoliko avtobiografski; če ne zaradi drugega, zaradi dejstva, da je Vargas Llosa tudi sam živel v Parizu, Londonu in Madridu, sicer dogajalnih prostorih v romanu. (Dogajalni prostor se iz Evrope seli tudi v Južno Ameriko ter dotakne Japonske.) Ricardo, moški protagonist, naj bi po pisateljevih besedah užival v trpljenju, v krempljih in zubljih obsedenosti s svojo erotično strastjo. Ženska njegovega življenja, ki mu te občutke izvablja, naj ne bi bila prav nič kriva za Ricardovo duševno stanje.

Moški lik doživlja njuno ljubezen ognjevito, njegovo življenje doživlja skoz to izkušnjo silovito preobrazbo, medtem ko jo ženski lik dojema le kot površno afero. Kljub temu pa knjiga opisuje razmerje, ki se vleče kar štirideset let. Uničujoče elemente človeške narave je po mnenju Vargasa Llose v ljubezenskem razmerju potrebno opustiti, saj drugače koeksistenca dveh ljudi ni mogoča. Prav tako si ne smemo tajiti, da smo samo ljudje; destruktivnost je prisotna globoko v nas in išče izhod, sploh v ljubezni, pa tudi v umetnosti, kjer opisujemo življenje, ki smo se mu morali odreči. Pravzaprav moramo svoje destruktivne nagone preusmeriti v domišljijo.

Pisatelj se je dotaknil tudi svojega odnosa do svoje domovine. Res je, da je več časa v tujini kot v Peruju, vendar pa poudarja, da je leta, ki človeka izoblikujejo, preživel prav tam. Posebno pomembno se mu zdi, da govori perujsko španščino, in meni, da ima skozi ta jezik nujno poseben pogled na svet. Ko se je zavedel, da hoče postati pisatelj, je začutil močno željo po odhodu v tujino, predvsem zaradi strahu, da se sicer ne bo nikoli mogel uresničiti kot literarni ustvarjalec. V Peruju je namreč potrebno trdo delati med tednom, da si lahko pisatelj čez vikend, on pa je želel biti pisatelj z razkošnim polnim delovnim časom. Tako ga je pot zanesla v Francijo in komaj tam je začutil, da je res zaživel. V Evropi je tudi ugotovil, da je Južnoameričan, tukaj je našel dragoceno možnost odkriti Peru od daleč. Še danes gre v Peru za vsaj par mesecev na leto, zanimivo pa je, da se počuti doma tudi v Španiji, Franciji, Veliki Britaniji ali Nemčiji. Globoko je prepričan, da so meje nekaj umetnega in če bi lahko imel samo eno državljanstvo, ne ve, za katero bi se odločil.

Pripomnil je tudi, da je bila leta 1958 Španija še bolj nazadnjaška kot Peru, to, da je doživel njeno metamorfozo, pa mu je dalo upanje tudi za Južno Ameriko. Verjame, da je literatura pomembna in da je več kot samo razvedrilo in užitek, ker nam dovoli doživeti neko drugo realnost - potrebna je zato, da vemo, da obstaja še nekaj drugega od tega, kar sami doživljamo tukaj in zdaj. Vse utopije so izginile s komunističnimi režimi in vprašanje, ki se je ob tem postavilo moderatorju pogovora, je bilo, proti komu se bo Vargas Llosa kot radikalni demokrat boril zdaj. Llosa na to odgovarja, da boj proti totalitarizmu, militarizmu in korupciji po svetu še zdaleč ni končan, obenem pa ugotavlja, da tudi demokracija ne predstavlja več kreativnosti in ne stimulira ljudi, čemur moramo po njegovem mnenju nasprotovati, kar pa je veliko težje doseči kot boj proti očitni diktaturi.

Barbara Jurša

Vir: Airbeletrina

Fujimori je oplel

Čile je Peruju končno predal Alberta Fujimorija, bivšega perujskega diktatorja (1990 - 2000). Zdaj mu bodo sodili za :
-10 ubojev na univerzi La cantuta leta 1991
-15 ubojev v Barrios Altos leta 1992
- polastitev 15 milijonov dolarjev državnega denarja
- podkupovanje članov kongresa
- nezakonito vohunjenje in snemanje
El Chinu, kot ga "ljubkovalno" kličejo, grozi 30 let zaporne kazni.



Fujimorijev blog -v španščini, angleščini in japonščini
Več o Fujimoriju v Wikipedii (danes se mi ne da pisat, je preobsežna tema)

V Peruju odkritih 40 mumij

Znanost in tehnologija, 20. september 2007 09:43

Lima - MMC RTV SLO/STA

V amazonskem predelu Peruja so odkopali okoli 40 mumij kulture Chachapoya iz predinkovskega obdobja.

Mumije so bila najdene na najdišču Kuelap, ki leži 3.000 metrov nad morjem in je bilo odkrito že v 19. stoletju. Gre za utrdbo, starejšo od inkovske trdnjave Machu Picchu. Inki so bili obenem tudi glavni sovražniki bojevitega ljudstva Chachapoya, ki je živelo med letoma 800 in 1470.

Po besedah arheologa Alfreda Navareza je šlo pri mumijah tako za moške kot za ženske, poleg njih pa so bili najdeni številni keramični predmeti. Našli so jih pod več tonami blata in kamenja. Pokojniki so bili verjetno žrtve epidemije ali pa celo nasilne zasedbe. O tem pričajo sledovi požara, ki so ji opazili na mumijah, zaradi česar ni izključeno, da so pripadniki tega ljudstva svoj konec dočakali s pokolom in z zažigom trdnajve.

Meteorit na perujskem altiplanu

V soboto je na perujski altiplan ob jezeru Titicaca v provinci Chucuito (ki je sicer znana po tem, da ima edino krščansko cerkev na svetu, na kateri se namesto križa dviguje falus) v bližini bolivijske meje padel meteorit, ki je ustvaril krater, z več kot 20 metri premera in 7 metri globine. Očividci pričajo, da so videli bleščečo gmoto, ki je ob zemljo treščila z eksplozijo. Radovedni vaščani, ki so se preveč približali nenavadni luknji so bruhali in trpeli vrtoglavico ter glavobole, saj so se zastrupili s plini, ki jih je ob razkrajanju in udarcu oddajal meteorit. Danes so sporočili, da območje ni radioaktivno, kakor so se sprva bali. Kaže, da je Chucuito dobil novo znamenitost - poleg falusov, še luknje. (Na desni sliki je tempelj rodovitnosti.)

El abrazo partido (Argentina, 2003)

Izgubljeni objem

Režija ..... Daniel Burman
Ariel Makaroff ..... Daniel Hendler
Mitelman ..... Diego Korol
Estela ....... Melina Petriella
Joseph Makaroff ..... Sergio Boris
Sonia Makaroff ..... Adriana Aizemberg
Elias Makaroff ..... Jorge D'Elia
Babica ..... Rosita Londner
Rita ..... Silvina Bosco

Zgodba je sledeča: Mlad fant, sin priseljencev - poljskih židov, se odloči, da si bo priskrbel potni list in odpotoval v Evropo. Samo to. Do Evrope sploh ne pridemo. Za tak scenarij se lahko odloči samo kak Argentinec. V filmu pravzaprav ni nobene peripetije, kaj šele da bi se streljali ali leteli po zraku ali kar pač počno v večini popularnih filmov. Kamera izbere mikrokozmos, enega izmed tisočerih, in snema. V tem primeru se pač osredotoči na židovsko skupnost, ampak to sploh ni pomembno. Gre za nek arhetip Argentine. Lahko bi govorili tudi o slovenskih priseljencih. Tako ali tako imajo vsi podobne težave.

Spoznavamo okolje, v katerem biva Ariel Makaroff, bivši študent arhitekture, dekadentno trgovsko galerijo pretežno židovskih priseljencev. Opazujemo portrete trgovcev. Mnogi so skrbno dodelani. Arielov pogovor s Korejcema da filmu celo pridih dokumentarca. Elias, Arielov oče, je zapustil družino, ko je bil Ariel še zelo majhen. Odšel je v vojno v Yom Kippur (Izrael) in ni ga bilo več nazaj. To dejstvo je vzrok za Arielovo negotovost, ko se pripravlja na odhod v Evropo. Nekega dne se Elias vrne v podobi enorokega starca in Ariel se mora odločiti, ali mu bo odpustil ali ne ...

Spet tipična argentinska produkcija, polna komičnih in tragičnih vložkov, tudi tango ne manjka. Igra protagonista je odlična (Daniel Hendler je za vlogo dobil več nagrad - tudi mednarodnih), poleg tega fant ne izgleda slabo ;). Značaji so, kot sem rekla, dodelani, toda jaz v filmu pogrešam neko dinamiko (ampak to je samo stvar okusa), sicer je film dosegel, kar je hotel. Zgodba je celo malce preveč povprečna zame, ki sicer obožujem povprečne zgodbe povprečnih ljudi, saj se mi zdi, da se v le-teh pravi mojster režije ali igre najjasneje izrazi - brez visokega budgeta in specialnih efektov. Manjka ji zgolj »filozofije«.

Moja ocena: hmm 7/10

(zdaj pa grem malo znižat oceno prejšnjega filma, ker je ta vseeno bolj kvaliteten. Joj, vidim, da sem se preveč na Argentince vrgla - bom morala razširiti repertoar).

No sos vos, soy yo (Argentina, 2004)

Nisi kriv ti, temveč jaz

Režija ..... Juan Taratuto
Scenarij ..... Cecilia Dopazo, Juan Taratuto
Javier ..... Diego Peretti
Maria ..... Soledad Villamil
Julia ..... Cecilia Dopazo
Psihiater ..... Marcos Mundstock
Luis ..... Hernan Jimenez
Laura ..... Mariana Briski

Tipičen argentinski film. Tragiromantična komedija. Ali drama. Življenje ni črno in belo, temveč pisano. Manjka samo še tango, osnovna sestavina vsake argentinske produkcije. Taratuto se je odločil za kantavtorja Jorgeja Drexlerja, kar mi je tudi prav.

Gre za zgodbo povprečnega človeka - nihče ni ekstremno reven, bogat, lep etc. Tudi nič ekstremnega se ne zgodi - razen tega, da žena zapusti moža le nekaj dni po poroki. Javier se trudi preboleti razpad svojega razmerja z Mario, potem ko je tvegal vse za njuno skupno srečo - pustil je službo in oddal stanovanje, da bi odpotoval k njej v Miami. Toda ona ga noče več. Nenadoma se znajde na cesti, brez službe, brez žene in brez sanj. Psihiater mu skuša pojasniti razliko med ljubeznijo in obsesijo. Ko se po dolgem času Javier končno postavi na noge ter neha noč in dan misliti na Mario, si najde stanovanje in celo drugo dekle, se Maria vrne v Buenos Aires ...

Peretti je (s svojim ogromnim nosom vred) tako simpatičen igralec, da gledalec kar mora z njim jokati in se smejati. V bistvu je film gledljiv samo zaradi njega. Zgodba se mi zdi premalo dodelana, zato se film na trenutke vleče. Mnogi prizori so povsem odveč. Javierjevo razmerje z Julio izpade nekam medlo, pa tudi konec bi lahko bil malce manj argentinski, torej za kanček bolj dramatičen.

Moja ocena: 6/10

Gay is OK

Od 20. do 23. septembra bo Lima gostila 4. konferenco na temo seksualne raznolikosti. V Peruju beležijo 69 prijav letno zaradi fizičnega nasilja nad geji, lezbijkami in transseksualci (a se samo meni to zdi strašno malo?), v večini primerov s strani osebja za varnost, navaja ILGA-LAC (Asociacion Internacional de Lesbianas, Trans, Gays y Bisexuales en América Latina y El Caribe). Situacija v drugih latinskoameriških deželah je podobna, najhuje pa je v Braziliji, kjer beležijo letno 35 umorov zaradi spolne diskriminacije (tudi to se mi zdi zanemarljivo, glede na to, da se v Braziliji zgodi več kot 40.000 umorov na leto!) . V Nikaragvi je istospolna usmerjenost celo kazniva, v Kolumbiji pa so homoseksualnim parom odrekli pravico do socialnega zavarovanja. S konferenco v Limi bodo skušali pritegniti pozornost oblasti, ki bi se morala odločneje boriti proti diskriminaciji istospolno usmerjenih. Prisostvovalo bo ok. 30 delegatov ILGA-LAC iz vse Latinske Amerike.
Kot zanimivost pa še primerjava unanche oz. wifale iz Cusca, simbolom mogočnega inkovskega kraljestva Tawantinsuyu (info: klik, klik - v španščini), in gejevsko zastavo.

Latitude Zero (Brazilija, 2001)

Režija: Toni Venturi

Lena ..... Débora Duboc

Vilela ..... Cláudio Jaborandy

V puščavi, nekje na brazilskem severu, živi Lena. Osamljena životari sredi negostoljubne pokrajine in čaka na rojstvo otroka, ki je vse, kar ji je v spomin zapustil načelnik vojaške policije Mattos iz Sao Paola. Krute razmere dekle pahnejo v brezvoljnost. Lenin bar je zanikrn in zaprašen. Vanj ne vstopi nihče. Nekega dne Leno preseneti Vilela, Mattosov podrejeni, ki beži pred zakonom, ker je bil nekoga umoril. Vilela skuša privabiti stranke v razpadajoči lokal, toda njegov trud je zaman. Vilelina družba Leni dobro dene. Počasi se naveže na vojaka, začne skrbeti za svoj videz in postaja vse bolj zgovorna. Nekega dne Vilela izmakne Lenine prihranke in izgine. Lena, razočarana nad življenjem, rodi v samoti svojega skromnega doma. Nekega dne se Vilela nepričakovano vrne, poln elana in novih zamisli. Toda vse je zaman, posel mu ni usojen. Obup ga vodi v norost in pijančevanje, dokler se ne zgodi tragedija.

Film o krutosti sveta, ki potiska ljudi na rob družbe, od koder ni rešitve, portret pokrajine, ki svoje prebivalce sili v nečloveška dejanja, ljubezenska zgodba, ki presega skrajnosti. Življenje je le boj za obstanek. Erotike ni več, obstaja le nagon. Zaman se trudi, kdor želi biti človeški, svet ga spreminja v žival.

Ocena: 9/10

Vsak šesti otrok ne obstaja

Od 28. do 30. Avgusta bo v Asuncionu (Paragvaj) prva konferenca na temo Pravica do identitete. Vsak šesti otrok v Latinski Ameriki namreč ni registriran. 2 milijona od 11 milijonov novorojenčkov letno ne dobi rojstnega lista, kar s pridom izkorišča tudi trgovina z ljudmi. Konvencija OZN o varstvu otrokovih pravic pravi, da ima vsak otrok pravico do imena, državljanstva in pripadnosti družini. Opozarjajo, da identiteta med drugim zagotavlja otrokom zdravstveno varstvo in obvezno šolanje.
Do neregistriranih rojstev prihaja predvsem med avtohtonim prebivalstvom in v afro-ameriških skupnostih. Konferenco so organizirali OEA (organizacion de Estados Americanos), Unicef, paragvajsko ministrstvo za delo in sodstvo ter nevladna organizacija Plan Internacional. Prisostvovali ji bodo predstavniki 18 latinskoameriških držav. Skušali se bodo dogovoriti o brezplačnem vpisu v rojstno knjigo, saj veliko družin ne registrira otrok zaradi pomanjkanja denarja. Tudi oddaljenost od civilnega registra je velikokrat težava za prebivalce odročnih vasi.

L. 2002 je bilo samo v Paragvaju več kot 600.000 otrok mlajših od 11 let brez rojstnega lista, največ na ruralnih območjih.

Potres v Ici (5. del)

• Danes so na prizadetem območju začeli s poukom v šolah, ki se niso porušile.
  Teh ni veliko, saj je ok. 80% infrastrukture popolnoma uničene. Starši se bojijo za življenja svojih otrok, ki bodo prisostvovali pouku v poškodovanih stavbah, saj še vedno prihaja do popotresnih sunkov. Na jugu potrebujejo 600 začasnih učilnic. Priskrbeli jih bodo s pomočjo japonskih donacij in perujskega ministrstva za šolstvo.


• Včeraj so cepili več kot 1.200 ljudi v Chinchi in Piscu. Zaščititi želijo 238.000 brezdomnih na prizadetem območju pred boleznimi, kot so tetanus (prebivalstvo 15-49 let), hepatitis A in Rotavirus. Proti gripi bodo cepili prebivalstvo staro nad 65 let in otroke stare 18-36 mesecev. Otroci bodo dobili petvalentno cepivo. Najpogostejša bolezen je še vedno akutna driska.


• Zadnje številke: 540 mrtvih, 1090 ranjenih.


• V Piscu deluje tudi improvizirana ambulanta za živali. Oskrbeli so že na stotine poškodovanih psov in mačk. Živali so nahranili, jih razbolhali in jim oskrbeli poškodbe. Največ je bilo polomljenih tačk in kolkov. Pinky, štirimesečna psička čaka med drugimi psi na veterinarsko pomoč. "Ob potresu je padla iz drugega nadstropja. Odtlej kar naprej lula. In ne laja več." je povedal Melesio Neyra (57), eden tistih, ki so v potresu 8 stopnje po Richterjevi lestvici izgubili dom.

Machu Picchu v plamenih

Kot da ne bi bilo v Peruju že dovolj gorja, se je zdaj vnel še gozd na Machu Picchu. Uničenih je že okoli 30 hektarjev. Več kot 150 gasilcev in prostovoljcev skuša ukrotiti ogenj, vendar napredujejo zelo počasi. Izključujejo možnost, da so ogenj zanetili kmetje, ker bi si hoteli pridobiti obdelovalne površine. Inkovsko mesto, eno od novih čudes sveta, zaenkrat ni ogroženo.

Hmm ... Na perujskih naslovnicah je videti samo še tragedije. Pachamami moramo darovati še kakšno devico, par lam in kilo koke, pa bo mir.

Potres v Ici (4. del)

• 513 mrtvih, 1090 ranjenih, 37521 porušenih domov, 42 uničenih šol


• Sodili bodo občinski svetnici v Limi, pri kateri so našli tovorno vozilo s humanitarno pomočjo.


• V Piscu so usposobili prvih 50 kemičnih stranišč. Ljudi pozivajo, da zbirajo smeti na določenem mestu. Higienske razmere so še vedno zelo slabe.


• Limski nadškof je poslal duhovnike na prizadeta območja.


• Porušili so kupolo cerkve San Clemente v Piscu, ki je pod seboj pokopala na desetine ljudi. Cerkev je bila zgrajena v 18. stoletju.

Potres v Ici (3. del)

• Pisco bo popolnoma renoviran. Vlada ne bo skoparila s sredstvi. MAPA PISCA s točkami, kjer se deli pomoč.
• Prodaja v supermarketih v Limi se je povečala za 80%. Ljudje kupujejo odeje, nepokvarljiva živila, plenice ... za pomoč žrtvam potresa.
• Zvečer je prišlo do novega sunka v Limi in sur chico (Ica ...) 5,5. stopnje po Richterju.
• V Peruju potrebujejo 100.000 krvodajalcev, da oskrbijo žrtve in da si naredijo nekaj zaloge za morebitne nove katastrofe.
• Trupla ne bodo povzročila epidemij, so sporočili. Najpogostejše zdravstvene težave na prizadetem območju so driska, zastrupitve, dihalne motnje in alergije.
• Ujeli so 106 zapornikov od 603, ki so pobegnili iz zapora Tambo de Mora v Chinchi. Premestili so jih v Canete.
• Uradne številke danes: 492 mrtvih, 1042 ranjenih, 33191 prizadetih družin, 33192 brezdomnih družin. Podrle so se 4 bolnišnice, 7 visokih stavb, 6 cerkva, 1 hotel. Močno je poškodovanih 14 cest, 2 mosta, 8 bolnišnic oz. zdravstvenih domo, 37 šol v provincah Ica, Lima, Callao, Junín, Ayacucho, Huancavelica in La Libertad. Neuradni podatki gasilcev so bili: 510 mrtvih, 1.500 ranjenih in 80.000 prizadetih.
• V Pisco je prispel kolumbijski predsednik Alvaro Uribe z ekipo ministrov in strokovnjakov. Kolumbija je dežela, ki je Peruju ponudila največ pomoči.
• Huancavelica še ni prejela nobene pomoči. Tam naj bi bilo okoli 25.000 ljudi brez strehe nad glavo. Iščejo proste helikopterje, saj so ceste zasute.

• Higiena je velik problem v Piscu. Kopičijo se smeti, javni stranišči pa sta samo dve, na Plazi de armas.
• Jutri začnejo z odstranjevanjem ruševin.
• Ropi in napadi so se prenehali, saj ima območje pod nadzorom vojska. Garcia je naročil vojakom, da morajo tiste, ki bi se hoteli polastiti humanitarnega tovora, obravnavati kot zločince. Kaznovani bodo tudi tisti, ki se vozijo po prizadetih območjih s praznimi tovornimi vozili. Tovrstnih vozil primanjkuje in Garcia je zahteval, da se jih da na posodo pripadnikom humanitarnih enot.
• Danes popoldne je prišlo do novega potresnega sunka z močjo 5,7 po Richterju.
• Upanje, da bi našli preživele pod ruševinami, je pošlo.

Kdo pomaga Peruju?

• Brazilija pošilja 3 letala s 46 tonami humanitarne pomoči, predvsem hrane, ki naj bi zadostovala za 10.000 ljudi za dva tedna. V torek bodo poslali še potujočo bolnišnico, 14 ton zdravil in električne generatorje. To je največja brazilska donacija v zgodovini.
• Maroko bo daroval 500.000 $ za izgradnjo novih stavb.
• Nemčija je obljubila 270.000 $ humanitarne pomoči.
• Italija pošilja 30 ton - odeje, šotore, kuhalnike in zdravila.
• Japonska bo prispevala 142.000 $ humanitarne pomoči (odeje, šotori ...)
• Urugvaj bo poslal sistem za prečiščevanje vode.
• Kolumbija je poslala 60 ton pomoči (šotori, hrana, zdravila) in reševalce
• Španija je v Peru poslala letalo s 100 tonami humanitarne pomoči. Poslali so tudi nekaj reševalcev s psi ter strokovnjake za kritične razmere. Španski Rdeči križ je daroval 31 ton odej, šotorov, deznfekcijskih tablet ...
• EU se je odločila podvojiti donacijo. V Peru bo poslala 2.700.000 $ Pomoč je namenjena 50.000 najbolj prizadetim osebam.
• Venezuela je poslala 12 ton pomoči. V ponedeljek bodo najverjetneje poslali še eno letalo s 15 tonami.
• ZDA so Peruju namenile 100.000 $ pomoči, dodali so 50.000$ za zdravila, agencija za mednarodni razvoj pa bo poslala dodatnih 100.000$. Pričakujejo dodatnih 100.000$ prostovoljnih prispevkov. BID (Banco Interamericano de desarrolllo) je žrtvam tragedije obljubil 200.000$.
• Čile je poslal 20 ton pomoči. To je lepa gesta za deželo, ki je s Perujem že dolga leta v slabih odnosih.
• CAF (Corporacion Andina de Fomento) 300.000$ (V CAF so vključene Argentina, Bolivija, Brazilija, Kostarica, Kolumbija, Čile, Ekvador, Španija, Jamajka, Mehika, Panama, Paragvaj, Peru, Dominikanska republika, Trinidad in Tobago, Urugvaj in Venezuela ter 15 zasebnih bank v andskem območju.)
• Ekvador je poslal 10 ton beljakovinskih tablic. Obljubljajo dodatno pomoč.
• Argentina je poslala 12 ton šotorov, odej, hrane in zdravil ter ekipo ti. belih čelad. Dodatnih 2o ton nekaj dni pozneje.
• Rdeči križ in Rdeči polmesec sta obljubila 980.000 eur pomoči. To naj bi zadostovalo za 5 mesecev za 20.000 ljudi.
• Vatikan - 200.00$

To je bila prva pomoč ... verjetno sem na koga pozabila, naprej pa ne bom spremljala, je preveč informacij.

Potres v Ici (2. del)

Da bo jasneje, bom nadaljevala tu. Aktualiziram večkrat na dan, večinoma po perujskem El comerciu

• Helikopter marincev je strmoglavil v Ici. V njem so bile 4 osebe. Podrobnosti še niso znane.


• V prizadetih območjih so se začele širiti bolezni. Obstaja nevarnost epidemij.


• Avtobus iz Lime do Pisca stane do sobote samo 10 solov. Ormenu - avtobusnemu milijonarju- gre v nos to, da nekateri v Piscu prestopajo na druge avtobuse in izkoriščajo možnost, ki je namenjena svojcem pogrešanih.


• Ko so že nameravali pokopati mrtve, ne da bi jih identificirali, so prispele 3 zamrzovalne kabine. Vsaka sprejme 50 trupel.


• Kaže, da uspešno zalagajo s pitno vodo prebivalstvo na prizadetih območjih. Več podjetij je sklenilo roke.


• Rešili so duhovnika cerkve San Clemente v Piscu, ki je pod seboj pokopala več kot 50 ljudi. Na duhovnika je padla kupola nad oltarjem, pod katero je lahko dihal do danes.


• V marinskem helikopterju s humanitarno pomočjo je bilo 7 oseb. Ena je ranjena.


• Na glavnem trgu (Plaza de Armas) v Limi je 700 vojakov darovalo kri. V krvodajalski akciji so sodelovali tudi mnogi turisti ter žena in otroci predsednika republike.


• Vlada je obljubila začasno delo 20.000 ljudem, ki so ostali brez doma.
• Popotresnih sunkov so do sedaj našteli 368.

----------------------------------------------------

18. 08. 2007

• Sredi tragedije, na glavnem trgu v Piscu, se je rodil deček Jesus, težak 3,5 kg. Zdravnik, ki je oskrbel porodnico je dejal, da je bilo preprosto čudovite videti rojstvo otroka, potem ko je videl toliko mrtvih. Mali Jesus je simbol upanja. Predsednik države je čestital novopečenemu očku.
• 496 mrtvih, 33.200 brezdomnih družin
• Risbe v Nazci so ostale nedotaknjene. Turistični preleti so spet omogočeni.
• V Ici so usposobili 453 javnih telefonov in 90 mobilnikov.
• Na prizadetem območju prihaja do ropov. Slišali so se tudi streli.
• Nacionalni park Paracas, eden največjih v Peruju, je zaradi močnih valov zaenkrat za turiste zaprt. Porušili sta se naravni skulpturi Catedral de Paracas in El Fraile. Morski levi so pobegnili. Nekaj so jih našli mrtvih. V Paracasu je bivalo ok. 4.000 morskih levov, 60 vrst ptic, 180 vrst rib in 10 vrst delfinov od 48, kar jih obstaja na svetu.
• Vasi v notranjosti še vedno niso bile deležne humanitarne pomoči.
• Peru bo prejel cca. 40 milijonov dolarjev humanitarne pomoči s celega sveta. Več držav je poslalo na prizadeta območja reševalce, reševalne pse, zdravniško osebje in strokovnjake za tovrstne katastrofe.
• V provinco Ica bodo prepeljali več pripadnikov vojske in policije, da bi preprečili nadaljne konflikte in ropanja.
  
  
• Napol porušen most v Piscu ovira prevoz humanitarne pomoči. Stoji samo en vozni pas, pa še ta je smrtno nevaren in onemogoča prehod težjim vozilom. Most bodo skušali čim prej popraviti oziroma urediti nek podvoz.
• Še en čudež. Romulo Palomino je iskal svoje starše pod ruševinami cerkve San Clemente v Piscu. Našel je 20 trupel (med njimi tudi svoje starše), zatem pa še 10 mesečnega otroka, ki mu je bilo srce. Dojenček ima zgolj popraskano lice. Za otročička zdaj skrbi Romulova mati, čeprav nima mleka in vsega potrebnega, saj je tudi sama v potresu izgubila prav vse. Bolnišnica v Piscu je natrpana. Upajo, da bodo našli otrokove starše.
• Popoln kaos. Župan Ice priznava, da niso imeli nobenega načrta za primer katastrofe. Distribucija humanitarne pomoči ne funkcionira. Veliko kamionov je napadenih in izropanih, še preden pridejo do cilja.
• Objavili so prvi spisek umrlih v potresu.
• 20% Ice je dobilo električno energijo.

Potres v Ici (1.del)

Lima - V močnem potresu, ki je v noči na četrtek stresel Peru, je po najnovejših podatkih je v potresu na najbolj prizadetem območju umrlo najmanj 387 ljudi, 1050 je bilo ranjenih. Potres z močjo 7,9 stopnje po Richterjevi lestvici, ki je trajal okoli dve minuti, je med prebivalci izzval paniko in mnogi so ob prvih potresnih sunkih zbežali na ulico. Po enem najhujših potresov zadnjih desetletij v Peruju je del južne obale, med njimi mesta Ica, Pisco in Chincha, ostal v ruševinah, brez vode, elektrike in telekomunikacij.Perujska vlada je razglasila izredne razmere in na prizadeto območje poslala vojake, reševalce, medicinsko pomoč, zdravnike in ostalo medicinsko osebje. Pomoč so že obljubili Španija, Francija in Ekvador, Bolivija pa je že tudi poslala 12 ton pomoči. Narod je preko televizijskih zaslonov nagovoril predsednik Alan Garcia, ki je prebivalce pozval, naj bodo mirni.Prebivalci prestolnice so medtem že spet dobili elektriko, znova so tudi začele delovati telefonske linije.Zaradi nevarnosti tsunamijev ponekod začeli z evakuacijamiOb potresu v Peruju so v enajstih latinskih državah, med drugim v Čilu, Ekvadorju, Panami, Gvatemali in Hondurasu, objavili opozorilo pred tsunamiji, tako da so ponekod že pričeli z evakuacijami obalnih območij, vendar je Tihooceanski center za opozorila pred tsunamiji opozorilo kasneje preklical.

Potres je obalo Peruja stresel v sredo ob 18.41 po krajevnem času (četrtek ob 1.41 po srednjeevropskem času), čutili so ga po vsej državi, poleg tega tudi v sosednjem Ekvadorju. Število žrtev naj bi po pričakovanjih oblasti še naraslo, zato so vse bolnišnice in zdravstveni domovi v državi v visoki pripravljenosti.

Zaradi potresa so odpovedali tudi za ta dan napovedano stavko nekaterih zdravstvenih uslužbencev. Perujski predsednik Garcia, ki ni navajal nobenih številk, je dejal, da "na srečo število smrtnih žrtev za takšen dogodek ni veliko". Ob tem je dodal, da "so nekatera območja vseeno hudo
prizadeta" in za danes napovedal temeljit pregled vseh šol po državi. Središče potresa je bilo po podatkih Ameriškega geološkega urada 148 kilometrov jugozahodno od perujske prestolnice Lima, njegova moč pa je dosegla 7,9 stopnje po Richterjevi lestvici.

Po podatkih perujskih oblasti je potres dosegel moč 7,7 po Richterjevi lestvici. Po prvem potresu je približno uro in dvajset minut kasneje sledil še šibkejši potres z močjo 5,9 po Richterjevi lestvici. Leta 1970 je podoben potres v Peruju zahteval kar 70.000 smrtnih žrtev. Rupel perujskemu kolegu izrazil sožalje ob hudem potresuZunanji minister Dimitrij Rupel je perujskemu ministru za zunanje zadeve Joseju Belaundeju danes izrazil sožalje ob potresu in ga tudi prosil, naj izraze sožalja prenese žalujočim družinam, ki so v tragični naravni nesreči izgubile svojce.
vir: današnje Delo
Foto1: Cesta v Piscu (El mundo, AFP PHOTO/Eitan ABRAMOVICH)
Foto2: Bolnišnica v Ici (El Mundo, AFP PHOTO/Eitan ABRAMOVICH)

Ok, najbrž mi ni potrebno razlagati, kako sem se počutila, ko sem slišala za novico. Na telefon ni bilo mogoče priklicati nikogar. Zdaj telefonske linije že delujejo, razen na najbolj opustošenem območju v provinci Ica. Poznam ljudi, ki imajo tam družine, in srčno upam, da nikomur ni hudega. V Limi je do nedavnega vladala totalna panika. Ljudje so prepešačili več deset kilometrov, da so se prepričali, ali je z njihovimi svojci vse v redu, saj je promet, jasno, zastal.


Saj ne morem verjeti, da je to prelepo deželo spet prizadela takšna katastrofa.
Na koga se jezi Pachamama?

Bom skušala malo spremljat zadevo po španskem El Mundu, perujskem El Comerciu in La republici ter sproti updejtat tu spodaj:

• Iz napol porušenega zapora v Chinchi je pobegnila večina zapornikov. Ne ve se, koliko, toda v zgradbi jih je ostala le peščica.



• Prebivalci Lime poročajo, da so ob potresu videli nenavadno močno bliskanje (pojav nevihte in bliska je v tem predelu sicer zeloo redek), česar so se silno prestrašili posebno bogaboječi



• V Ici je veliko število ljudi izgubilo življenje v cerkvi Senor de Luren, kjer se je nanje zrušil strop.



• V Limi so se rušile pečine na predelu Costa Verde. Prehod iz Chorrillosa do San Miguela zaenkrat še ni mogoč.

________________________________

17. 8. 2007

• 510 mrtvih, 1.500 ranjenih, 85.000 ljudi brez strehe nad glavo, 17.000 porušenih zgradb.
  
• Potres je bil 8. stopnje po Richterjevi lestvici, še močnejši, kot so bili izračunali
  
• V Limi se vrstijo kraje, saj ljudje puščajo vrata odklenjena, da bi lahko hitreje zapustili stavbe, če bi prišlo do ponovnega potresa.
  
• Mnogi taksisti so včeraj zaračunavali strankam po astronomskih tarifah in se okoriščali na račun panike ljudi, ki so obiskovali svojce.
  
• Močno bliskanje, ki seje pojavilo nad morjem v času potresa, se imenuje triboluminiscenca - svetloba, ki nastane ob trku oz. drgnjenju dveh teles.
  
  
• Zvečer sta Ico zatresla še dva popotresna sunka 4,7 in 3,7. stopnje. V tem času je bil na opustošenem območju predsednik države Alan Garcia.
  
• Perujska vlada bo subvencionirala pokope žrtev in obnovo hiš s 1000 soli (330$) na žrtev in 6000 soli (2000$) na stavbo.
  
• Zjutraj je prišlo še do dveh sunkov: ob 7.13 zjutraj, z epicentrom 72 km JV od Ice in z intenzivnostjo 2. stopnje, ter ob 8.19, 70 km zahodno od Pisca z intenzivnostjo stopnjo 6 po Richterju. Ta četrtek je mesto Pisco doživelo kar 4 potresne sunke z močjo višjo od 4. stopnje. Podatki o novih žrtvah še niso znani.



• Pomoč prihaja počasi in veliko težav je z distribucijo. Ljudje se tepejo za odeje in hrano.
• Zrušila se je slavna Catedral de Paracas, ena turističnih atrakcij pri Piscu.
• Še vedno iščejo pobegle zapornike iz Chinche. Nekaj se jih je že predalo.
• V Madridu so objavili brezplačno telefonsko številko 900-812-525, preko katere je mogoče brezplačno klicati v Peru, na stacionarne in mobilne telefone. V Španiji živi ok. 70.000 Perujcev in sklepajo, da ima kar 20.000 družin sorodnike na prizadetem območju.
• Domnevajo, da je brez doma ostalo med 60.000 in 200.000 ljudi.
• Odredili so, da je treba mrtve pokopati jutri do dveh popoldne. Trupla so začela razpadati, krst pa ni dovolj. Pripravili bodo grobišče ob pokopališču v Piscu.
  

Querido Peru, recibe mis mas sinceras y profundas condolencias.

Siempre pienso en ti.

Makak spoznan za nedolžnega

Opičjak po imenu Chico je v parku Mata do Ipe, v brazilskem mestu Uberaba, okradel večje število ljudi. Spretno je izmaknil več denarnic, ključev in mobilnih telefonov. Lokalni mediji so danes sporočili, da je bil Chico oproščen obtožb nasilnega vedenja in kraje, saj se žrtve, katere naj bi makak ožeparil ali ugriznil, niso pojavile na obravnavi, kar je olajšalo delo Chicovi obrambi. Na javni razpravi so bili prisotni tudi predstavniki lokalnih oblasti. Strokovnjaki sklepajo, da so se žrtve dotikale Chica, čeprav je to po predpisih parka prepovedano, in da zato niso prišle podat izjave. Odločili so, da Chica ne bodo premestili v živalski vrt, kakor so zahtevali oškodovanci. Bravo, Chico!

vir

Andski kondor in prekmurska štorklja sta sorodnika

Kondor je ena največjih ptic, ki še lahko leti. Predvsem andski kondor, ki živi skoraj izključno v Peruju in je večji od druge znane vrste - kalifornijskega. Razpon njegovih kril lahko doseže 3 metre, tehta pa do 12 kg. Kondor se prehranjuje z mrhovino, zato so ga uvrščali med ujede. Tudi njegov kljun, noge in celotna postava so podobni jastrebjim. No, novejše raziskave pa so pokazale, da je ta mogočna ptica v sorodu z močvirniki, in ne z ujedami!

Callao in Real Felipe

Razmišljala sem, o čem bi pisala, ker ni lepo, da puščam blog brez prispevkov, in se spomnila, da sem pozabila povedati kaj o Callau, ki sem ga obiskala junija, na predzadnji dan mojega bivanja v Peruju.

Kolosalna trdnjava Real Felipe (kralja Filipa) je največja znamenitost mesta Callaa, najpomembnejšega perujskega pristanišča. V njej je danes vojaška baza (mislim, da tu urijo častno gardo) in vojaški muzej, v katerem si lahko pod vodstvom katerega od vojakov ogledate najrazličnejše orožje in spoznate zgodovino utrdbe. Zadeva meri kar 7 hektarjev. Na jugu polotoka je morje precej razburkano, zato je v preteklosti služilo kot naravna obramba zoper različne agresorje. Utrdba se nahaja severneje, v mirnem zalivu, ki omogoča varno pristajanje tudi največjim ladjam na svetu.
Temeljni kamen za gradnjo trdnjave je avgusta 1747 položil podkralj Manso de Velasco, utrdbo pa je poimenoval po nedavno preminulem španskem kralju Felipeju V. Gradnja se je zaključila l. 1774, ko je Peruju vladal podkralj Manuel Amat y Juniet (1761-1776). To je bila največja španska kolonialna konstrukcija in velja za najmogočnejšo trdnjavo v Ameriki. Trdnjava Real Felipe je pentagonalne oblike, v vsakem kotu jo varuje mogočen bastijon - kraljičin, kraljev (na njiju sta dodatna stolpa), sv. Janeza (san Jose), sv. Karla (san Carlos) oz. prinčev in sv. Filipa (san Felipe). V spodnjem delu Carlosovega stolpa se nahaja guvernerjeva hiša.
Med letoma 1776 in 1806 utrdba ni imela priložnosti, da bi dokazala svojo zmogljivost, leta 1806 pa se je začela borba za neodvisnost Peruja, ki je trajala do 1820. Podkralj Fernando de Abascal (1806-16) je naročil izgradnjo skladišča za orožje, predvsem za topove. Izjemnega pomena je bila tudi takrat izdelana cisterna za vodo, ki je držala dovolj vode, da je v trdnjavi 4 mesece preživelo 2000 mož. Cisterna je bila pozneje ključnega pomena za španskega brigadirja Ramona Rodila, ki je v utrdbi nečloveško dolgo kljuboval Perujcem in je baje pojedel vse svoje pse, konje in celo podgane. L. 1816 je bil za podkralja imenovan Joaquin de la Pezuela (1816-21). 1818 je prišlo do prvega napada na utrdbo, toda le-ta se ni vdala. 1819 je bil pred trdnjavo poražen Lord Thomas Cochrane, zato je perujski osvoboditelj Jose de San Martin izbral drugo pot - čez Huacho. 28. julija 1821 je bil Peru osvobojen in San Martin je od španskega generala La Marja zahteval predajo trdnjave. Osvoboditelji so nato preimenovali Real Felipe v Gradove neodvisnosti (castillos de la independencia) in uničili večino španskih simbolov na konstrukciji. L. 1823 je trdnjava gostila prvi ustavni kongres. 9. decembra 1824 je podkralj De la Serna tu podpisal ayacuchansko kapitulacijo, ki pa je bila nesprejemljiva za španskega brigadirja Rodila. Rodil je obkoljen v trdnjavi vzdržal celih trinajst mesecev in se predal januarja 1826, ko je spoznal, da mu španska vlada ne namerava priskočiti na pomoč. Zatem so bili do leta 1833 na tem mestu politični zapori. Callaške ječe ni preživel nihče. Zapornike so tlačili v ozke celice, kamor nikoli ni pokukal sončni žarek niti soj sveče, in jih tam puščali brez hrane in vode. Zaradi gneče so lahko v celicah samo stali in se utapljali v lastnih iztrebkih, dokler niso umrli. Peščica njih, ki je bila izpuščena ob zaprtju zapora, je ostala slepih in norih za vselej. L. 1833 je v trdnjavi deloval predsednik Orbegozo, l. 1839 pa so si v njej uredili prostore cariniki. Utrdba je bila ključnega pomena tudi v bitki pri Callau (2. maja 1866) in v vojni za Pacifik, ko je preprečila izkrcanje čilenske vojske na perujskem ozemlju. Po vojni je kompleks znova deloval kot carinarnica. Real Felipe je danes, kot priča mnogim ključnim dogodkom za zgodovino Peruja, eden najpomembnejših spomenikov v deželi.

INTERAKTIVNA SHEMA

Ogled trdnjave toplo priporočam, prav tako pa sprehod po predelu La punta in lepi rivi, kjer lahko občudujete bogato okrašene callaške vile in marino. Vsi kužki v Callau, tudi brezdomni, so zaradi neznosne vlage oblečeni in kot mrtvi ležijo po ulicah. Ko sem bila tam na večernem sprehodu je ravno trenirala ekipa ameriških veslačev. Prijeten kraj, vsaj v tem predelu, sicer je Callao pretežno industrijsko, pristaniško, (baje) smrdljivo in nevarno mesto. Dobro urico z busom iz Lime.


Im. 1: Kam so letele krogle s kraljevega stolpa
Im. 2: Maketa
Im. 3: Trening častne garde s kraljevim stolpom v ozadju
Im. 4: Kraljičin stolp in del obzidja
Im. 5: Kraljev stolp
Im.6: Zbirka topov
Im. 7: Pomembni perujski možje
Im. 8: Kuža
Im. 9: Riva (La punta)
Im. 10: Nizozemska?