Sabina Kern, laična misijonarka v Peruju

Spakirala sem, kar je šlo v kovček, se poslovila in šla

Štiridesetletna Sabina Kern, članica Slovenske skupnosti krščanskega življenja na revnem obrobju Lime kot mati skrbi za zapuščene in zavržene otroke.

Štiridesetletna Sabina Kern, članica Slovenske skupnosti krščanskega življenja na revnem obrobju Lime, ob kilometrski peščeni obali ob morju, kjer živijo ljudje v barakah iz kartona, lesa, pločevine, kar pač najdejo na smetiščih, kot mati skrbi za zapuščene in zavržene otroke. Prej je dlje živela v skupnosti Cenacolo v Italiji, od koder je bila napotena v perujski misijon. Predstavniki njene skupnosti so tam kupili staro hišo, jo obnovili in vanjo naselili otroke s ceste. Sabina je laična misijonarka, kar pomeni, da ni redovnica in nima teološke izobrazbe, ampak je povsem navadna ženska, ki želi pomagati. V to jo je usmerilo življenje, z vprašanjem, kako v prihodnje, pa se ne obremenjuje, saj jo sedanje delo osrečuje. Njene izkušnje so pestre in zanimive, včasih pa tudi žalostne.

Študirali ste na tehnični fakulteti, živeli običajno študentsko življenje, potem pa nenadoma začutili, da vas kličejo dobra dela. Kaj se je zgodilo?

Tako je. Moje življenje je bilo vsakdanje. Sem profesorica biologije in kemije. Delala sem v šoli in vrtcu. Ves čas sem bila aktivna pri skavtih, tako da sem bila nenehno v stiku z naravo in otroki. Vedno sem si želela še kaj več. Čutila sem, da še nisem odkrila svoje prave vloge na svetu. Vsak veren človek, ki želi tudi v resnici živeti krščansko življenje, ima željo po bivanju v skupnosti. Sama tega nisem posebej iskala, se pa spomnim, da me je že v otroštvu prizadelo, če sem v kakšnem dokumentarnem filmu videla zapuščene otroke. Čutila sem, da bi morala tudi jaz narediti kaj zanje. Sicer lahko veliko pomagamo od tod, vendar se mora kdo odločiti in iti mednje. Vključila sem se v študentsko gibanje Slovenske skupnosti krščanskega življenja.

No, prav ta vas je pripeljala do prve izkušnje v komuni za odvisnike.

Ja, to je bilo moje prvo srečanje s skupnostjo Cenacolo. Moram reči, da sem že, ko sem delala na srednji šoli, kjer je bilo veliko učencev s težavami, začutila, da moram s temi fanti živeti. Ni bilo dovolj, če sem dve uri na teden delala z njimi kot učiteljica. Tako nisem imela nobenega argumenta, zakaj bi me morali poslušati in spoštovati. Če si učitelj, v življenju nekoga pač nisi najpomembnejša oseba. To je zorelo v meni. Ko sem šla povsem naključno na romanje v Medžugorje, sem začutila, da so tam moji bratje in sestre. Ne znam drugače razložiti, preprosto čutila sem, da bi morala iti mednje. Šele dve leti pozneje sem jih po elektronski pošti vprašala, ali se jim smem med počitnicami za mesec dni pridružiti, in dobila pozitiven odgovor. Povabili so me v skupnost v Italijo.

Kaj konkretno ste počeli v komuni?

Čisto vsakdanje stvari. Tja nisem šla pomagat, ampak živet navadno družinsko življenje. Z drugimi ženskami sem sprva delala v pralnici, čistila, šivala in opravljala druga potrebna dela v hiši in na vrtu. V skupnosti tudi sicer ni kakšnih poklicev, kot denimo terapevt ali psiholog; vsakdo, ki pride, se enakopravno in enakovredno vključi, ne glede na to, ali je odvisnik ali ne. Živimo kot bratje in sestre.

Kako ste doživeli prehod iz ustaljenega življenja v rodni družini v komuno neznancev s težavami?

Zame je bil prehod zelo lep, vendar moram poudariti, da je to velika redkost. Ljudje navadno kar nekaj časa trpijo, ko pridejo v skupnost. Tudi sama si nisem predstavljala, kako bo. Prej sem vedno dirkala naokoli, zelo rada sem se vozila z avtom, čutila svobodo in neomejenost. Vse počitnice sem imela že za dve leti vnaprej načrtovane in zasedene s potovanji. Pravzaprav sem imela vse življenje zasedeno. Nikoli nisem vzela niti dneva dopusta, da bi posedala doma. Odločitev za skupnost je bila zame torej precej nenavadna, vendar sem v sebi čutila nekakšno zaljubljenost. Nič mi ni bilo težko, vsemu sem se z lahkoto prilagajala in vse se mi je zdelo strašno lepo. Čutila sem, da sem našla prav tisto, kar sem iskala. Znašla sem se na pravem kraju. Čeprav bo zvenelo klišejsko, bom rekla, da sem začutila klic.

Kako so starši sprejeli vašo odločitev?

Ni jim bila prav všeč. Ovirali me sicer niso, vendar se jim ni zdelo najbolj smiselno pustiti službo in živeti takšno življenje. Po prvem mesecu sem se vrnila domov, razložila, kaj nameravam, uredila vse potrebno, le avta še nisem hotela prodati, čeprav me je oče spodbujal, saj je bil že tedaj prepričan, da me ne bo nazaj. To sem storila šele čez leto dni, ko sem prišla domov na obisk.

Tedaj je torej postalo jasno, da mislite resno.

No, moji prijatelji so me že vse od začetka razumeli in so moje dejanje prepoznali kot nekaj, kar sem iskala. Tudi mama je videla, da sem srečna, z očeti pa je drugače, saj veste, z nogami so bolj pri tleh. Seveda mi zdaj precej pomagata, plačujeta mi pokojninsko zavarovanje, kajti skupnost je povsem prostovoljna in nimamo nikakršnega zavarovanja.

Ste pogrešali materialne stvari, avto, potovanja, obleke?

Ne, ni mi bilo težko. Predstavljala sem si, kako bi bilo, če bi odšla domov, kako bi iskala novo stanovanje, ga opremljala in uživala v njem. Rekla sem si, dobro, vse to bi imela, toda kaj pa potem? Vedela sem, da bi mi nekaj manjkalo, čeprav imam doma možnost iti v gledališče ali v hribe, kadar se mi zahoče, medtem ko v skupnosti ne morem. Toda vsemu se zlahka odpovem, ker med otroki dobim nekaj več, nekaj globljega; življenje, ki bi ga želela živeti, če bi denimo vedela, da bom čez eno leto umrla. Preprosto gre za vrednoto, ki je pomembnejša od vsega drugega, ne znam razložiti drugače. Našla sem jo z leti iskanja, čakanja in zorenja. Hvaležna sem Bogu za to izkušnjo, saj mi v šestih letih niti enkrat ni bilo žal, da sem se odločila za ta korak. Sicer pa ni rečeno, da bo tako večno, nikomur nisem nič obljubila, nobene pogodbe nisem sklenila, ki bi me k čemu zavezovala, vendar želim biti zvesta svoji vrednoti, dokler ne bom čutila drugače.

Kako je pravzaprav organizirana vaša skupnost?

Po svetu ima 56 hiš, v glavnem za odrasle, ki zaidejo v kakršno koli stisko ali pa le iščejo smisel življenja, nekaj pa je namenjenih tudi otrokom s ceste. To je pač krščanska skupnost, ki narekuje skupno življenje po načelih evangelija, ki spodbuja bratsko ljubezen, delitev in zaupanje v božjo previdnost, zato tudi nimamo sklenjenih nobenih zavarovanj, kot sem že omenila. Ne sprejemamo državnega denarja, ampak živimo le od darov. To naj bi ozdravljalo in pomagalo ljudem živeti smiselno življenje.

Se veliko ljudi zateče v te skupnosti?

Ja, veliko. Sicer je občasno večji naval, včasih pa večji osip. Dejansko gre za nekakšno šolo življenja. Nekateri pridejo za tri, štiri, pet let, nato pa se vrnejo v vsakdanje življenje z drugačnimi vrednotami, spremenjenim pogledom na svet, novo močjo in pripravljenostjo za nov poskus. Nekateri so uspešnejši, drugi manj. So tudi taki, ki se v komuno vrnejo s svojo družino.

Toda vi pravzaprav niste ena od takšnih.

Nisem le v tem, da se nisem nikoli drogirala.

No, vaša vloga v takšni hiši je najbrž drugačna.

Ne. Vsi opravljamo vsa dela, v skladu s potrebami. Meni je sestra Elvira, ustanoviteljica skupnosti, že kmalu po vstopu predlagala, naj bi šla delat z otroki v Brazilijo, vendar sem jo zavrnila, ker sem si želela iti v Rusijo ali kam drugam na Vzhod. Slišala sem, da je tam velika revščina, vendar je sestra Elvira menila, da je Vzhod pretrd za ženske. No, potem so nas povabili v Peru. Tam sta bila dva duhovnika misijonarja, ki sta poznala našo skupnost. Eden je priskrbel zapuščeno državno posestvo za zavržene otroke, drugi pa je v svoji župniji, med barakami v limskem predmestju, zgradil hišo. Ne da bi vedela drug za drugega, sta nas hkrati povabila v Peru. Odločila sem se, da ne bom več čakala na Rusijo, da sem dozorela, in sprejela poslanstvo. Čez dva meseca so mi priskrbeli vozovnico za potovanje. Spakirala sem, kar je šlo v en kovček, in se poslovila. Z menoj je šlo še devet deklet in trije fantje. Že mesec pred odhodom smo se preselili skupaj, se začeli spoznavati in učiti špansko.

Vedeli ste, da greste k otrokom. Kakšna so bila vaša pričakovanja?

Ja, vedela sem. Moram reči, da sem se v skupnosti z odraslimi zelo dobro počutila, ker je vladal red. Pred odhodom v Peru sem videla posnetke z barakami na puščavskem pesku, zaradi česar so bila moja pričakovanja zelo zbegana. Spraševala sem se, kaj lahko tam sploh storimo. Videti je bilo, da ljudje potrebujejo najosnovnejšo življenjsko pomoč. Zavedala sem se, da nismo zdravniki, da nimamo denarja za hrano, obleko in zdravila. Kaj lahko storimo? Vodstvo skupnosti nam je prigovarjalo, da bomo pač spoznali potrebe ljudi in med njimi živeli v veselju, bratski ljubezni in da bo največ vredno, če jim bomo vlili zaupanje. Pa smo šli. Prvo presenečenje je bilo, da so bili kar dobro organizirani. Imeli so župnijski zdravstveni dom, organizirano skupino žensk, ki je obiskovala bolne in ostarele, otroški vrtec, ki ga vodijo irske redovnice, in pomoč otrokom v šoli. Prav v ta projekt smo se vključila tudi dekleta iz naše skupnosti. Na začetku smo pomagale v javni kuhinji, knjižnici, vrtcu in otrokom pri domačih nalogah.

V vaši hiši živijo tudi otroci, ki imajo žive starše, a so jih zavrgli, kajne?

Tako. Različni so. Za nekatere otroke sploh ne vemo, kdo so njihovi starši. Zlasti najmlajši, stari do dveh let, navadno pridejo brez imena in priimka. Matere jih rodijo v porodnišnici, potem pa čez noč izginejo v neznano. Včasih dojenčke pustijo pri svojih materah ali sosedah in se ne vrnejo več. Nekatere vzame socialna služba, ker jih denimo pretepajo, včasih pa pridejo k nam preprosto zaradi silne revščine. Mati zaostalega 17-letnika, ki se nikoli ne bo mogel naučiti branja in pisanja, sicer urejena ženska, mi je nekoč rekla: Bog ve, zakaj je takšen, morda zato, ker je bil nenehno sam. Povedala mi je, da ga je vse dneve puščala samega v posteljici, s stekleničko, zataknjeno za ograjico, ker je pač morala delati, da ga je sploh lahko hranila. Očeta ni bilo, sorodnikov ni imela, drugače pa si ni znala pomagati. Povsem mogoče je, da je vzrok v zapuščenosti, saj se z otrokom ni nihče pogovarjal do tretjega leta. Določenih ran tudi mi zdaj ne moremo zaceliti. Nekateri fantje pa prihajajo k nam že s takšno preteklostjo, da si ne morete misliti.

Helena Peternel Pečauer, tor, 08.07.2008 07:00

foto: Igor Zaplatil

Vir: Delo