Gospod Medvedšek, Latinska Amerika je postala že stalnica vašega življenja. Mi lahko za začetek poveste, kako ste bili z njo povezani po rojstvu v Limi?
»Oče je bil nekoč predstavnik Intertrada in je delal tudi v Argentini in Kolumbiji. Rodil sem se v Peruju, ekvadorski Quito pa mi je že četrto glavno južnoameriško mesto, v katerem sem več kot dve leti. V Limi sem živel deset let, dve leti sem študiral v kolumbijski Bogoti in devet let delal v venezuelskem Caracasu. Prve tri razrede osnovne šole sem naredil v Peruju, v Žireh na Gorenjskem sem hodil v četrti razred osemletke, nato sem se šolal v Ljubljani do prvega letnika gimnazije in maturiral v Bogoti. Nato sem se spet vrnil v Slovenijo in študiral v Ljubljani.«
Zdaj ste generalni direktor podjetja Hidria Perles Ecuador S. A., pred tem pa ste v Latinski Ameriki zastopali druga naša podjetja …
»Z Latinsko Ameriko sem delal tudi, ko sem bil zaposlen v Sloveniji. Za to območje sem bil zadolžen v Slovenijalesu, v Latinsko Ameriko pa sem recimo pripeljal Krko. V Caracasu sem bil devet let predstavnik Slovenijalesa za celotno Latinsko Ameriko. Po vrnitvi sem vodil podjetje Slovenijales SMP, kjer smo se ukvarjali z mednarodnimi posredovanji.«
Vaše sedanje podjetje je praktično edino slovensko podjetje iz časov Jugoslavije, ki je preživelo v Latinski Ameriki.
»Nekoč je bil tu pomemben Intertrade, ki je delal v Kolumbiji in Argentini. Potem smo imeli razne predstavnike v Venezueli. Kranjska Iskra je v Latinski Ameriki začela delati že zelo zgodaj. V sedanjem podjetju Hidria Perles Ecuador je na dveh lokacijah zaposlenih 45 ljudi. Od tega jih 38 dela v Quitu, drugi so v Guayaquilu, ki je drugo največje ekvadorsko mesto. Kot njen direktor sem koordiniral tudi delo podjetja v Peruju. V Limi imamo od sedem do devet ljudi, ker se število stalno spreminja. To podjetje je tudi najmlajše, saj smo ga ustanovili leta 2004. Kolumbijsko pa ima okoli petnajst zaposlenih. Moja naloga je tudi skrb za izvoz po tukajšnjih državah. V kratkem bomo tudi v Kolumbijo začeli izvažati od tu, saj smo že dobili potrebne certifikate. V Ekvadorju smo namreč vodilni na trgu. Praktično je to edina država, kjer smo med vso konkurenco, kamor štejemo predvsem podjetji Bosch in DeWalt, vodilni ravno mi. Ljudje nas dobro poznajo, prav tako kakovost našega orodja. To pomeni, da se kaj več niti ne da narediti. Lahko predvsem vzdržujemo stanje, hkrati pa je treba najti še kakšno drugo tržišče.«
»Ljudje v Ekvadorju so pridni in delavni, njihova kultura pa se precej razlikuje od naše. Zadev včasih ne jemljejo tako resno kot mi. Vedno se strinjajo s teboj in ti obljubljajo, da bodo nekaj naredili, potem pa ne storijo nič. Tega se je treba navaditi, zato je največ dela ravno v stalnem ponavljanju zahtev.«
Taksist, ki me je peljal k vam, je dobro poznal vašo blagovno znamko in je bil poln hvale na račun kakovosti.
»Tega se dobro zavedamo tudi mi, zato zanjo še posebej skrbimo. S prodajo električnih strojev na dan zaslužimo od 15 do 25 tisoč dolarjev, včasih tudi do 40 tisoč dolarjev. Na leto prodamo za približno pet milijonov dolarjev električnih strojev, ki jih naredimo v naši tovarni. Zaradi statusa lokalnega proizvajalca lahko po sporazumu ALADI brez carine izvažamo tudi v Kolumbijo in Venezuelo. Pričakujemo, da bo takšnega izvoza še več, saj se tudi Ekvador in Mehika že pogovarjata o sprostitvi trgovine. Na sporazum ALADI se sicer ne moremo preveč zanašati, ker enkrat deluje in drugič ne, zato je ves čas treba iskati nove trge in partnerje. Ravno pred dnevi sem se vrnil s sejma v mehiški Guadalajari. Tja sem šel, da bi navezal stike z drugimi območji Latinske Amerike, potem pa se je na sejmu pokazalo, da največji interes obstaja ravno v Mehiki, ki bi bila za nas zelo pomembna, zato smo se ji začeli posebej posvečati.«
Eden od pomembnih trgov naj bi bila tudi Kuba. Danes je precej razrušena, vendar bo po spremembi sistema moralo priti do obnove.
»Res je. Tam že imamo zelo delovnega lokalnega zastopnika in zanj že pripravljamo kontejner naših izdelkov. Kupujejo naše najmodernejše orodje. Kuba je zdaj res obubožana, ampak v prihodnosti bo tja prišel ameriški kapital, predvsem tisti, ki ga imajo njihovi zdomci. Pri Kubi bo nekoč zelo pomembno, kdo je v teh časih že tam. Tisti, ki s Kubanci sodeluje že zdaj, bo s svojimi izdelki tudi kasneje zavladal v njihovih izložbah, ki so danes sicer še prazne, saj v državi vlada veliko pomanjkanje. Na tem področju imamo pomembne izkušnje, ker vemo, kako je bilo nekoč pri nas. Vsak trg je treba spoštovati in Kuba ni zanemarljivo območje. Nanj ne pride vsak. Na jugu Južne Amerike so sicer tudi pomembni trgi. Na primer v Čilu, kjer pa so se vsi naši glavni konkurenti skorajda stepli med seboj in morajo zato prodajati po zelo nizkih cenah. V našem poslu je s cenami tako kot v avtomobilizmu. Oblikujejo se glede na regijo, državo. Če bi hoteli priti zraven v Čilu, bi morali ogromno denarja vložiti v propagando, da bi se z nami sploh začeli ukvarjati. Lani smo tam že imeli stranko, ki jo je zanimala prodaja naših izdelkov, vendar je od nas najprej hotela, da v reklamo vložimo tri milijone dolarjev.«
Z Latinsko Ameriko imate bogate izkušnje. Kakšen je način dela v teh državah?
»Ljudje tukaj so pridni in delavni, njihova kultura pa se precej razlikuje od naše. Zadev včasih ne jemljejo tako resno kot mi in to je treba upoštevati. Vedno se strinjajo s teboj in ti obljubljajo, da bodo nekaj naredili, potem pa ne storijo nič. Tega se je treba navaditi, zato je največ dela ravno v stalnem ponavljanju zahtev in potiskanju stvari naprej. Ločiti je treba tudi med tem, kdaj ti nekdo reče »ja« samo zato, da se te znebi in kdaj bo stvar tudi res naredil. To ni enostavno.«
Z ostrino in kakšno diktaturo se verjetno sploh ne da …
»Ne. Lotiti se jih je treba na nek zabaven, neobremenjen način. Tako rekoč malo jih moraš »prinesti naokrog«. Diktatura bi samo poslabšala zadeve. V takih primerih zgubijo motivacijo in ne delajo več. Če hočeš tukaj vladati s palico, ne boš veliko dosegel. V Ekvadorju sem že skoraj dve leti. Prišel sem ravno v časih, ko je nastopil njihov nov predsednik, ki se nagiba k levici in je zaveznik venezuelskega Huga Chaveza ter bolivijskega Eva Moralesa. Ekonomska situacija je popolnoma drugačna od tiste pred dvema letoma, da o svetovni, ki se tukaj prav tako pozna, sploh ne govorim. Te zadeve se čutijo v zraku, ampak mi smo ob vsem tem uspeli povečati prodajo.«
»Nekaj naših delavcev je bilo že v Kranju, tja jih pošiljamo predvsem zato, da spoznajo novosti v proizvodnji. Pot v Evropo jim ogromno pomeni in so nato na tak obisk zelo ponosni.«
Kako pa na vaše delo vplivajo politične spremembe v Ekvadorju?
»Predvsem v tem, da ni lokalnih naložb. Stroji so praktično investicijska zadeva. Pri intenzivni gradnji je potreba po teh strojih večja. Investicij pa zdaj skorajda ni in težko je reči, kaj bo prinesla prihodnost. Oblast je poleg tega precej skeptična do tujine in njenega kapitala.«
O tem so mi govorili tudi v vodstvu mednarodnega gledališkega festivala, kjer je letos opazen primanjkljaj nekdaj bogatih sponzorskih sredstev.
»Zdaj nihče noče vlagati. Dogaja se celo to, da niti lokalna podjetja v investicije ne vlagajo lokalnega kapitala, tako kot recimo v Peruju, kjer so za ekonomske zadeve bolj odprti in je več transferja kapitala. V Ekvadorju pa kapital zdaj predstavlja strah. Ampak tisti, ki je že tu, mora vztrajati in vzdržati. Tako je bilo vedno. Naša tovarna je bila ustanovljena leta 1975 in bo torej čez dve leti praznovala 35-letnico delovanja.«
V tem času ste morali v Ekvadorju doživeti že marsikaj in torej tudi najnovejše politične spremembe niso neko presenečenje.
»Vse smo že doživeli. Šest zaposlenih je pri nas že trideset let in lahko pričajo o še hujših časih. Doživeli smo vojsko in vojaške hunte, ljudje so bili tudi že brez plač, a so vztrajali. Res pa je, da je bilo podjetje konec prejšnjega stoletja v velikih težavah, saj je bila na oblasti vojska, izgubljali pa smo trg. Po letu 2001 pa je znova začelo rasti. Ne govorim o velikih vrednostih, ampak na vsak način so prišli boljši časi. Predvsem pa ne smemo pozabiti na pomembno vrednost naše blagovne znamke, ki je poznana, pa naj gre za Hidrio Perles ali za nekdanjo Iskro. To bi bilo pa res škoda zavreči. Mi delamo dolgoročno in za Hidrio Perles v Kranju je podjetje v Ekvadorju glavna postojanka za Latinsko Ameriko.«
Pa se problemi v Kranju kaj poznajo tudi v Ekvadorju?
»Kaj dosti niti ne. Kolikor mi je znano, so tam tudi izgubljali trge in imeli določene težave, ampak mi hujših posledic nismo čutili. Konkuriramo namreč z Boschem, Makito in DeWaltom, ki v glavnem proizvajajo na Kitajskem. Se pravi, da v bistvu konkuriramo s kitajskimi izdelki. Tu pa je naša pomembna prednost v »evropski« kakovosti.«
Nekateri vaši delavci so celo obiskali Kranj. Kaj si oni mislijo o našem mestu in Sloveniji?
»Nekaj ljudi je res že bilo v Kranju. Med njimi Ramiro Amores, naš šef proizvodnje, ki je že trideset let v tovarni. Pred kratkim je kranjsko podjetje obiskal tudi naš prodajalec Miguel Angel Bedon, ki se je vrnil navdušen nad našo deželo. V Kranj jih pošiljamo predvsem zato, da spoznajo novosti v proizvodnji. Običajno jih pošljemo za kakšen mesec, lani pa smo organizirali tudi posebno izobraževanje za prodajalce. V Slovenijo smo poslali najboljše prodajalce iz Peruja, Ekvadorja in Kolumbije, ob njih pa smo iz vsake od teh držav povabili še najboljšega kupca. Šli so za en teden in v tem času smo jim pripravili zelo intenziven izobraževalni program, v katerem so zvedeli, kaj se dogaja na trgu. Bivali so v Kranju, ob koncu tedna pa so obiskali tudi slovensko obalo.«
Takšni obiski so verjetno velika stimulacija?
»Pot v Evropo jim ogromno pomeni in so nato na tak obisk zelo ponosni, saj si večina tukajšnjega prebivalstva tega ne more privoščiti. Naši delavci so izobraženi ljudje, ki jih zanimajo številne stvari. Poskrbeli smo, da so s podjetjem povezani tudi na druge načine, ne samo z rednim delom. Na delo jih vozi naš redni avtobus, pogosto jim organiziramo tudi družabno življenje. Zadovoljni delavci se nato poznajo tudi v kakovosti naših izdelkov.«
Avtor: Marko Jenšterle
Vir: http://www.gorenjskiglas.si/novice/razgledi_-_snovanja/index.php?action=clanek&id=26025&from=arhiv
moja viza se je namreč ponovno iztekla včeraj, ampak postopek na Interpolu traja malce dlje. Ja, tudi na Interpolu sem bila, kjer so mi vzeli prstne odtise, me fotografirali - seveda tudi s strani, in mi pregledali zobe - za indentifikacijske namene :S. Skozi tak postopek mora vsakdo, ki namerava ostati v Peruju, bodisi zaradi sklenitve delovnega razmerja bodisi zaradi sklenitve zakonske zveze. Čez par dni se moram vrniti na "migracije", kjer bom končno dobila šestmesečno delovno vizo, do takrat pa se bom skrivala pred oblastmi. Heh, saj se hecam. Pravzaprav ni hudo narobe, če nimaš vize v Peruju. Nekateri tujci raje bivajo tu kot ilegalci, kot da bi skakali čez mejo vsake tri mesece. Morajo pa plačati globo ob odhodu iz države, in sicer 1 USD za dan "ilegalstva" . Če bo šlo vse po sreči, bo moja kazen znašala 3 USD.
Posts
