10 January 2009

Chiclayo - Piura - Tumbes

Ujej, kako zamujam z objavami. Srečnega in zdravega vsem skupaj! Letos sem silvestrovo preživela ob bazenu, daleč na severu Peruja. Fotke so malo slabše, ker so posnete med vožnjo.
Ampak gremo po vrsti. Morala sem obnoviti turistično vizo na ekvadorski meji, toda letalskih kart do Tumbesa je zmanjkalo, vsaj tistih cenejših. Tako sva se s Cesarjem odločila, da greva z letalom do Chiclaya (60 USD povratne vozovnice) in si tako prihraniva najmanj 15 ur vožnje, nato pa nadaljujeva z najetim avtomobilom do ekvadorske meje. Za avto sva plačala 45$ dnevno (ja, vem, drago ko pes, ampak ta je bil najcenejši!), starinski model Nissan Sentra 2007 s klimo (ki sva jo znala vklopiti šele zadnji dan ob povratku!) in na plinski pogon. Plin je res zakon. Izredno malo se ga porabi in zelo poceni je, je pa težava v tem, da ga nimajo ravno na vsaki črpalki. Ob najemu avtomobila je potrebno pustiti garancijo v vrednosti 1000$. Ker moja Visa tega ne bi prenesla, sva jim za avto pustila prazen ček z datumom povratka. V Chiclayo smo prileteli zgodaj zjutraj. Kljub temu, da nisva čisto nič spala, sva se odločila nadaljevati pot do Piure. Napaka! Aja, naj še povem, da sem ponoči pred letom dobila drisko in verjetno tudi nekaj vročine, a sem to pripisovala živčnosti (vedno me daje pred letenjem). Se opravičujem za neokusne podrobnosti, a bodimo življenjski;) Od Chiclaya do Piure vodi ravna cesta čez Sechuro, največjo puščavo v Peruju. Cesar sicer rad vozi, ne mara pa ravnih cest - pravi, da ga hipnotizirajo. Prometa nič, samo pesek in tu pa tam kak bodičast skrivenčen grm. Pot se vleče kot kurja čreva. Na cesti sva ustavila vsakih dvajset minut, da si je voznik spočil oči, jaz sem pa za bodičevjem skušala olajšati svoje prebavne tegobe. Lahko rečem, da mi je šla puščava zelo na roko v tistih trenutkih. Ko sva se končno pricijazila do Piure, sva takoj poiskala hostel v bližini glavnega trga, kjer sem vzela nekaj tabletk in z vročino zaspala do naslednjega jutra. Piure zaradi omenjenih težav nisem uspela dobro spoznati, a me na prvi vtis ni navdušila. Vroče in prašno mesto, ki mu primanjkuje zelenih površin. Večina mesta so v bistvu "pueblos jovenes", barakarska naselja. Ogromno je potepuških psov in otrok, ki prosjačijo na ulici. V Piuri sva bila nastanjena v hostlu v bližini glavnega trga. Če najdem račun, napišem ime. Čisto in udobno, ampak večina sob je brez oken, kar je za spanje OK. Midva sva raje vzela sobo z oknom in pogledom na hrupno ulico. Zajtrkovala sva v vegetarijanski okrepčevalnici na glavem trgu. Odsvetujem (slaba in obupno počasna postrežba, miniaturni sendvički, imajo pa dober jogurt s svežim sadjem). Ob izhodu iz Piure naju je ustavila policijska kontrola. Ups! Koliko $$$ podkupnine bodo pričakovali? Na srečo je šlo samo za izobrževalno akcijo. V posebno opremljeni marici sva si ogledala španski filmček o prometnih nesrečah in prejela zgibanko s prometnimi znaki, informacijami o pomoči na cesti in vrečko za smeti. Zatem sva nadaljevala pot proti severu, in kjer se cesta razcepi, sva izbrala notranjo pot proti Sullani (druga pot vodi v obmorsko Paito). Zanimivo, Sullana leži v prav prijetni dolini, polni bananovcev in kokosovih palm. Ob cesti ponujajo ohlajene kokosove orehe za 1,5 sola. Res luštna, zelena dolina za intermezzo med belimi puščavami. Mesteca Sullana nisva utegnila spoznati, sva kar pičila naprej proti Ekvadorju. Stari avtomobili in pickupi niso bili najini edini spremljevalci na cesti. Tukaj igrajo oslički še vedno zelo pomembno vlogo v vsakdanjem življenju. Konji so redkejši, a jih je tudi videti. Nemalokateri se preživlja z vlečenjem pluga, brane ali voza. Severni Peru je zelo bogat s črnim zlatom, zato je tod moč videti kup naftnih črpalk. Večja naftna ploščad se nahaja tudi v morju pred obalo Zorritosa. Morje s Panamericane zagledamo šele pri naselju Los Organos daleč na severu, čeprav se v bistvu ves čas vozimo zelo blizu obale. Tu tudi cesta postane bolj razgibana in prijetnejša za vožnjo. Los Organos obdajajo lepe plaže, ampak tega mesteca si nisem izbrala za praznovanje silvestrovega. Delovalo je precej mrtvo in zaprašeno. V Mancori, deset minut naprej, so se očitno zbrali vsi, ki so nameravali prebiti novo leto na severu. Tam se nisva ustavila iz očitnega razloga - nemogoče je bilo dobiti prenočišče in če bi ga že našla, bi ga najmanj 3x preplačala. In sva šla naprej, do Tumbesa, kjer sva se nastanila v enem izmed hostelčkov blizu glavnega trga za 25 solov (ne spomnim se imena, je bilo pa precej ubogo vse skupaj - brez okna, vročina in brenčanje mototaksijev vso noč). Za zajtrk sva seveda spet poiskala nekaj na glavnem trgu. Tumbesinosi so strašno leni in prav nič se jim ne da misliti na to, kaj bi lahko prodali lačnemu turistu za prigrizek. Toliko slabše zanje. Postežba je povsod lepo po polžje. Če se nad njo pritožiš, jih tudi nič ne gane. Vročina pač dela svoje - nič novega. Glavni trg je bil kot vedno poln otrok, ki so kar tekmovali tem, kdo ima bolj nenavadno vozilo. Prednjačili so neki vesoljski skiroji. Trg je bil zanimivo božično okrašen, a brez vsake logike. Kot da bi vsak kaj prinesel in obesil na eno od dreves - no saj tako je najbrž tudi bilo. Prvič sem ob jaslicah namesto kraljev videla tri svete galebčke.Tokrat sem prestopila severnoperujsko mejo podnevi in brez busa in izkušnja je bila čisto drugačna kot pred dvema letoma. Ustavila sva pri mejnem uradu (kdor noče, iz kateregakoli razloga, verjetno pač ne ustavi) in šla poštempljat moj potni list. Plačala sem 65 USD globe za ilegalstvo (1 USD za vsak dan) pri prijazni carinarki (al kako se jim reče). Zatem sva se zapeljala čez naselje Huaquillas, ki je že na "nikogaršnjem" ozemlju, a spada pod Peru. Tu je pravi kaos, vozimo se med stojnicami 5km/h, saj ti prodajalci in nakupovalci ves čas skačejo pred avto in se vedejo, kot da smo v šoping peš coni. Res neprijetno, če se ti mudi (zato si je na severu treba vse vzet bolj na izi;). Ekvadorci hodijo v Huaquillas kupovat raznovrstno blago, predvsem tekstil. Za Huaquillasom se začne ekvadorsko naselje Aguas Verdes (še vedno smo na nikogaršnjem ozemlju), kjer nakupovalska panika pojenja. Perujci od Ekvadorcev namreč kupujejo bolj malo. Predvsem so jim hvaležni za poceni bencin, ki so ga napeljali do Tumbesa, zato na skrajnem severu Peruja ne najdemo črpalk znanih perujskih družb (Repsol npr.). Za naseljem Aguas Verdes je spet carinska pisarna z okenci (zopet se ustaviš samo če želiš oz. če je ne zgrešiš, ker ni ravno najbolje označena). Tam sem pri enem okencu uradno vstopila v Ekvador, pri okencu zraven pa sem takoj zatem uradno tudi izstopila. Perujci za obisk Aguas Verdes ne potrebujejo vstopnega žiga, če pa se oddaljijo v notranjost Ekvadorja, jih bo morda ustavila dodatna kontrola - ali pa tudi ne. Ker sva se v Aguas Verdes tako ali tako nameravala obrniti, sva lahko vso vožnjo izvedla z najetim avtom. Naprej pa naju verjetno ne bi pustili. In že sva se vračala v Peru čez veliko tržnico, polno cenenega tekstila in raznorazne krame. Zanimivo je bilo opazovati plastične ali papirnate lutke, ki jih izdelujejo pred novim letom, na silvestrovo pa jih simbolično skurijo. Predvsem so popularne tiste z obrazi raznih politikov. Na perujskem uradu sem že znani punci povedala, da se vračam. V hecu mi je hotela podariti kar 3 leta turistične vize, ampak zakon ji žal tega ne bi dovolil. Dodelila mi je 183 dni, kar je po novih odredbah največje število dni za turistično vizo (180 normalnih dni + bonus 3 dni za praznike). Gracias, amiga!

Se nadaljuje tu.

29 December 2008

V Peruju se je Devici Mariji in tesarju na božič rodil sin Jezus

V perujski prestolnici Lima se je materi z imenom Devica Marija in očetu, ki je po poklicu tesar, na božič rodil sin, ki sta ga poimenovala Jezus. Splet okoliščin, zaradi katerih je novopečena družinica na las podobna družini krščanskega preroka Jezusa, je v Peruju botroval pravemu medijskemu fenomenu.

22-letna Virgen Marija Huarcaya Palomino in njen sin Jezus. (Foto: Reuters)

Deček se je s carskim rezom rodil 25. decembra in prav zaradi simboličnega datuma sta se starša, 22-letna Virgen Marija Huarcaya Palomino in 24-letni tesar Adolfo Huamani, odločila, da ga poimenujeta po Jezusu, katerega rojstva se kristjani spominjajo na božič. Pred rojstvom je sicer oče sina, ki sedaj nosi ime Jesus Emmanuel, nameraval poimenovati po nizozemskem nogometašu Robinu Van Persieju, poroča francoska tiskovna agencija AFP.

Fantek je porodnišnico zapustil v nedeljo, mediji pa so se že pred tem razpisali o zanimivem dogodku, ki mu je perujska televizija celo pripisala "biblični pomen". Jesusa, ki se je rodil v skromnejšo družino, sedaj čaka krst v katedrali v Limi, za botra pa mu bo šel sam župan perujske prestolnice Luis Castaneda.

ponedeljek, 29.12.2008 12:50

15 December 2008

Čokolada za pozabljene od boga

Včeraj sem imela priložnost spoznati enega izmed kotičkov Lime, za katerega si upam trditi, da ga ni obiskal še noben Perujec s povprečno plačo, kaj šele kak turist. S skupinico študentov in nekaj njihovih mam smo pripravili nepozabno božično zabavo za več kot sto revnih otrok na naključno izbranem hribu nad okrajem San Juan de Lurigancho, ki velja za najrevnejšega v Limi, hkrati pa za najbolj poseljenega v vsem Peruju - ima namreč več kot 2 milijona prebivalcev. Najprej smo pripravili dekoracijo, zavili darilca in skuhali več velikih loncev vroče čokolade, nato pa smo vse to zapakirali v škatle in vreče. Ko smo ugotovili , da ne bomo uspeli vsega stlačiti v avto Cesarjevega brata (kateremu smo za vsak slučaj zamolčali, kam se odpravljamo khm ...), smo sklenili počakati na dodatno vozilo. Na taksi kamionček smo naložili pakete in večino sodelujočih. In tako se je naša ekipa odcijazila naproti strah vzbujajočim gričem nad mestom. (Izbrani zaselek se nahaja za temi hribi in ga na fotki ni moč videti.) Napis na našem taksiju pravi: Samo bog pozna mojo pot. In bog očitno ne pozna poti po teh hribih. Taksisti odločno zavračajo vzpon. Nadaljevali smo z vožnjo, dokler je šlo ... ... naprej pa peš. Jaz sem imela več sreče in sem se lahko peljala, s študentko Maritzo v naročju in kanistrom vroče čokolade med nogami, ki mi je fino ožgal kolena. Civilizacijo smo pustili za seboj ... ... in skušali uživati v pogledu na surrealistično pokrajino ... ... kjer je favna omejena na par sestradanih prašičev. Po več nevarnih ovinkih zasutih s kamenjem smo končno našli naš "lokal". Prostor smo okrasili z baloni in papirnatimi verigami. Dekleta , ki so vso noč vadila koreografijo, so bila kar malce razočarana. Pozabili so jim namreč povedati , da v "lokalu" ni elektrike, ki jo seveda potrebuje CD-predvajalnik. In potem se je začelo. Iz prahu se je prikazala množica otrok željnih zabave in slaščic. Prva sta jih pozdravila tiger in seksi božička. Le s težavo smo ukrotili umazančke ... ... in jih postrojili sredi ograde. Odrekli smo se plesnim točkam in ostalemu delu programa, ki je vključeval glasbo, ter se osredotočili na igrice. Kdo bo prvi - skupina zvezdic ali skupina sončkov? Utrujeni od tekanja na vročem soncu smo se posladkali s toplo čokolado in panetonom. Panetone je darovalo podjetje Mecarte, kupili pa smo jih v sirotišnici Ciudad de los niños (Mesto otrok), ki nudi zavetje več kot 500 otrokom. Z mestom otrok aktivno sodeluje tudi slovenski misijon Vozel. V sirotišnici lahko poleg panetonov kupite pečene odojke, mizarske izdelke, oblačila in obutev. Nekateri malčki so s svojim koščkom slaščice stekli domov, da bi ga delili s starši, in se niso pustili prepričati, da bodo dobili še darilo. Pakete smo ločili glede na starost in spol otrok. Sama sem delila namizne igre Monopoli in nogometne žoge, ki so bile daleč najbolj zaželene. Ker so bile namenjene starejšim od 10 let, se je marsikak navihanec začel izdajati za enajstletnika. Njihovo starost sem zato preverjala z znanjem poštevanke. Nekateri so se jezili name, ker sem baje prestrogo pazila, da je vsak dobil samo eno darilo.Na koncu nam je zmanjkalo paketkov in smo morali malo improvizirati, a smo vseeno poskrbeli, da ni prav nihče odšel domov praznih rok. Fotke bi lahko bile veliko boljše, ampak s polnimi rokami in očmi na pecljih pač ni šlo drugače. To je bila že druga "chocolatada" , ki jo je organiziral Darwin s sošolci, in zagotovo ne bo zadnja. Pri organizaciji je malo škripalo in imeli smo nekaj nevšečnosti z zavistnimi domačini, a nekako nam je uspelo. Razveselili smo otroke, ki žive v ekstremni revščini, brez elektrike, tekoče vode, brez čevljev, igrač in pogosto tudi brez dnevnega obroka.

Kdor bi želel v prihodnje sodelovati pri tem ali kakšnem podobnem projektu, je dobrodošel, prav tako pa so seveda vedno dobrodošle donacije ;)

25 November 2008

FIFA suspendirala Peru

Ženeva - Mednarodna nogometna zveza (FIFA) je Peruju izrekla kazen prepovedi nastopanja na vseh mednarodnih tekmovanjih.



Na FIFA so se tako odločili, ker se je tamkajšnja vlada močno vmešavala v delovanje perujske nogometne zveze, je sporočil tajnik Južnoameriške nogometne zveze Eduardo de Loca.

Predsednik FIFA Sepp Blatter je prejšnji teden perujski zvezi naložil nalogo, da do ponedeljka reši vse spore z vlado in da omogoči zvezi nemoteno in nepristransko delovanje. Grožnje niso pomagale pri reševanju spora med športnim institutom Peruja, ki je najvišje športno telo vlade, in nogometne zveze. Športni institut namreč ne priznava Manuela Brage za predsednika zveze, ker naj bi ta do funkcije prišel na nezakonit način.

Zaradi suspenza je vprašljivo nadaljnje sodelovanje Peruja v južnoameriških kvalifikacijah za uvrstitev na svetovno prvenstvo leta 2010 v Južnoafriški republiki in nastopanje perujskih moštev v tekmovanju za pokal Libertadores leta 2009. Po desetih krogih južnoameriških kvalifikacijah se Peru nahaja na zadnjem, desetem metu s samo sedmimi osvojenimi točkami, medtem ko bodo na žrebu za pokal Libertadores mesta, kjer naj bi se nahajali perujski klubi ostali prazni.

STA

Foto: Reuters

12 November 2008

Plešasti in brezzobi kuža za Obamove

Obama je hčerkama obljubil, da bosta dobili kužka, ko se preselijo v Belo hišo. In iz Peruja je že prišla "pasja ponudba".

Medtem ko mediji ugibajo, kakšen kužek bo tekal po Beli hiši, so v Peruju že ukrepali. Skupina Perujcev verjame, da ima popolnega psička za družino Baracka Obame. Edina težava je, da kuža ni ravno najlepši, ampak je "plešast in brez zob". A vseeno bi bil odlična izbira, menijo v Peruju, saj perujski goli pes, kot se imenuje pasma izbranca, (skoraj) nima dlak, na katere naj bi bila alergična Obamova hčerka Malia.

Ears

Perujsko darilo z velikimi ušesi! © Reuters

Claudia Galvez, direktorica združenja Prijatelji perujskega golega psa, je povedala: "Hčerkama Baracka Obame bi radi podarili samčka perujskega golega psa, saj bosta tako lahko uživali v pasji družbi brez nevarnosti alergije." Galvezova je na ameriško ambasado v Limi že poslala pismo, v katerem piše še več o štirimesečnem psičku, ki mu je za zdaj ime Ears, saj ima nedvomno velika ušesa! Dlak in zob pa ima zagotovo veliko manj kot kužki, ki so se po Beli hiši smukali do danes. No, če bo v Washington res odpotoval, naj bi uradno ime "prvega psa Amerike" postalo Machu Picchu.

Na vrhu Apeca v Limi bo glavna tema svetovna finančna kriza

petek, 21.11.2008 08:06

New York - V perujski prestolnici Limi so se v sredo začeli pogovori v pripravi na vrhunsko srečanje gospodarstev Azijsko-pacifiškega foruma o gospodarskem sodelovanju (Apec), na katerem bo glavna tema svetovna finančna kriza. Srečanja se bo med drugim udeležil ameriški predsednik George Bush, za katerega bo to zadnja uradna pot v tujino v tej vlogi.

Osrednji del vrha bo v soboto in nedeljo, ko bodo zasedali voditelji držav Apeca. Med njimi jih je devet, ki so se preteklo soboto udeležili vrha G20 v Washingtonu in sprejeli nekaj sklepov o ukrepanju proti svetovni krizi. Vrh Apeca naj bi se sicer bolj posvetil zavezam za nadaljevanje pogajanj v smeri sporazuma o odpravi trgovinskih ovir, ki so se leta 2001 v Dohi začela v okviru Svetovne trgovinske organizacije (WTO).

Glavni poudarek vrha in jedro sklepne izjave vrha, ki jo še pripravljajo, bo prav ta, da so članice zavezane prosti trgovini ne glede na finančno krizo. Pomembnejših globalnih predlogov za boj proti finančni krizi ni pričakovati, čeprav države Apeca in Hongkong predstavljajo kar 55 odstotkov celotnega svetovnega BDP ter 49 odstotkov vse svetovne trgovine.

Voditelji držav G20 so se v Washingtonu med drugim dogovorili, da bodo storili vse, da se do konca leta doseže pravičen in pošten dogovor o svetovni trgovini, kar sicer ni uspelo v zadnjih sedmih letih. Udeleženci vrha Apeca bodo predvidoma izrazili podporo dogovorom z vrha G20, med drugim o izboljšanju standardov odgovornosti in povečanju vpliva manj razvitih držav v mednarodnih organizacijah, kot je Mednarodni denarni sklad (IMF).

Finančni ministri članic Apeca so že pred začetkom vrha podprli mednarodno sodelovanje v boju proti finančni krizi in, kot kaže, se Apec, ki je bil ustanovljen leta 1989, spet vrača h gospodarskim koreninam, potem ko so sklepne izjave srečanj zadnja leta vsebovale vse več drugih tematik. Tudi tokrat bodo sicer omenili boj proti terorizmu, podnebne spremembe, preprečevanje naravnih nesreč, energetsko varnost, pomanjkanje hrane, socialno odgovornost korporacij in problem korupcije.

Predsednik ZDA Bush prihaja v Limo kot predsednik v odhajanju. Organizatorji vrha, ki ga gosti predsednik Peruja Alan Garcia, so povabili tudi novoizvoljenega predsednika ZDA demokrata Baracka Obamo, ki pa je vabilo zavrnil z utemeljitvijo, da imajo ZDA v določenem trenutku le enega predsednika. Bush bo prispel v petek, govoril pa bo v soboto. Tiskovni predstavnik sveta za nacionalno varnost Gordon Johndroe je napovedal, da bo podprl prosto trgovino in zagotovil zavezanost ZDA azijsko-pacifiški regiji, omenil naj bi tudi prizadevanja za socialno pravičnost. Glavni sindikat v Peruju sicer pripravlja množične demonstracije proti Bushu.

Ob robu vrha bo zanimivo tudi morebitno srečanje med kitajskim predsednikom Hu Jintaom in nekdanjim podpredsednikom Tajvana Lien Chanom. Voditelja sta se že srečala leta 2005 v Pekingu in večkrat kasneje, vendar še nikoli v okviru mednarodnega vrha. Poslovni odnosi med Kitajsko in Tajvanom se izboljšujejo, pri čemer ima veliko zaslug Chan, ki je član tajvanske Nacionalistične stranke.

Varnost je ob vrhu Apeca zelo poostrena, saj so maoistični gverilci v državi v zadnjem času okrepili dejavnosti in v soboto ubili tri policiste. Levičarsko gibanje je odgovorno za bombni napad pred ameriškim veleposlaništvom v Limi leta 2002, pred Bushevim takratnim obiskom, ki je zahteval devet življenj.

Vrh bo potekal v močno zavarovanem vojaškem kompleksu, ki ga ljubkovalno imenujejo "Pentagonito". Tam so sicer nekoč sistematično mučili osumljene upornike. Za varnost v Limi naj bi skupaj skrbelo 39.000 policistov, v pripravljenosti pa je tudi vojska.

Apec sestavlja 21 gospodarstev in ne držav, ker sta med njimi tudi kitajsko mesto Hongkong in Tajvan. Ostale članice so Avstralija, Brunej, Kanada, Čile, Kitajska, Indonezija, Japonska, Južna Koreja, Malezija, Mehika, Nova Zelandija, Papua Nova Gvineja, Peru, Filipini, Rusija, Singapur, Tajska, ZDA in Vietnam. Ob ustanovitvi leta 1989 je imel Apec 12 članic, vrhunska srečanja voditeljev pa potekajo od leta 1993.

02 November 2008

Največje kavbojke na svetu

Šivilje so v perujski prestolnici sešile največje kavbojke na svetu, dolge 43 metrov, široke 30 metrov in težke več kot dve toni. Velikanske hlače iz jeansa so iz 3000 metrov platna izdelali v tovarni, ki je v mestni četrti San Juan de Lurigancho v Limi.
Natančni so bili pri vseh podrobnostih, izdelali so žepe, jih opremili z zakovicami ter oblačilu dodali rjav pas. Perujci so se pokazali kot izredno iznajdljivi. Hlačnici so napolnili z baloni in tako kavbojke predstavili v vsej velikosti. Blago, iz katerega so izdelali največje kavbojke na svetu, bodo uporabili za izdelavo šolskih nahrbtnikov za perujske otroke.

Uradni predstavniki Guinnessove knjige rekordov niso uspeli pravočasno izmeriti kavbojk v Limi. Na razstavi pa je bil prisoten njihov zastopnik, ki si je pazljivo zabeležil vse detajle. Dosedanji rekord drži v rokah kolumbijsko mesto Medelin, kjer so pred časom skrojili in sešili kavbojke, dolge 35 metrov in široke 25 metrov.

Vir: 24 ur

Foto: Reuters

30 October 2008

Chosica in Ñaña

V bližini Lime je ob centralni cesti (carretera central) kar nekaj krajev, kjer si lahko privoščimo nedeljski oddih med zelenjem, ki ga v prestolnici primanjkuje. Nekateri kotički so primernejši za zabavo družin z otroki, nekateri bolj za oddih v dvoje. Pred tedni sva kosila v Chosici, zadnji konec tedna pa smo imeli družinsko srečanje v Ñañi. V tem predelu je ogromno restavracij, kmečkih turizmov, penzionov, bazenov in ostalih turističnih objektov, ampak le-ti so največkrat skriti za visokimi zidovi. Za petičneže je prav tako poskrbljeno z luksuznimi hoteli, spaji in jahalnimi šolami. Mladi umetnik na glavnem trgu v Chosici. Tu je podnebje neverjetno bolj suho in toplo kot v Limi, pa je samo pol ure vožnje stran. Baje se v Chosici radi naseljujejo predvsem upokojenci. Še enkrat glavni trg v Chosici. Samo mestece sicer ni nič posebnega.Eden od restaurantov campestres. Žal pa tudi tu ljubi mir zmotijo kakšni vsiljivi glasbeniki ali prodajalci bolj ali manj lokalnih dobrot. Kosilo v naravi. Najbolj priljubljena je pachamanca z več okusi ali rečna postrv. Otroci se zabavajo v rečni strugi, ki je v tem letnem času skoraj brez vode, v deževni dobi pa se prelevi v nevaren hudournik. Puca Chaska med vožnjo, z novo ovratnico iz Amerike uvoženo preko vez v Avstraliji. Tipična latinskoameriška štorija - od revice na cesti do kozmopolitske gospodične.

Puca Chaska raziskuje, prvič brez povodca. Zaradi nje smo bili v najvišjem in najbolj zanikrnem delu parka. Morali smo jo namreč pretihotapiti in skrivati, saj psom v ta park v Ñañi ni dovoljeno. Se je pa psička tudi fino napokala, ker nam je med peko na žaru kar nekaj anticuchov zletelo na tla.Navihani Francito je užival. Za otroke je v tem parku lepo poskrbljeno z igrali in bazeni, za odrasle pa niti ne.

Popoldne nahranijo lačne konjičke, med katerimi se prosto pasejo lame.
Ena od lam je bila huda in je grdo popljuvala ubogega ponija.

29 October 2008

Če bi iztrebili perujske flavte ...

... bi se zgodilo nekaj strahotnega. Požrla bi nas kosmata smrt!

Ne verjamete? Oglejte si South Park - Pandemic.

1210. epizoda



1211. epizoda

Perujski turrón

Bliža se konec oktobra, meseca potresov, procesij v čast vijoličnemu Kristusu in turronov. Od oktobrskih potresnih sunkov sem čutila samo enega, pravzaprav sem ga veliko bolje slišala kot čutila (mama zemlja ob potresu namreč prav grozeče renči!), procesijo pa si bom verjetno ogledala ob njenem zaključku, 1. novembra.

Turrón (špansko), torró (katalonsko) ali torrone (italijansko) so poznali že v času rimskega cesarstva. Gre za slaščico iz medu, sladkorja, beljaka in mandljev (ali drugih oreškov). Najstarejši recept za turron so našli v knjigi Manual de mujeres (priročnik za ženske) iz 16. stoletja. Danes turrone pripravljajo v Španiji (glej prvo sliko), v nekaterih državah Latinske Amerike in v Franciji (Rousillon), zelo podoben torrone pa najdemo v Italiji (Bagnara, Taurianova, Cremona). Znane so tudi variacije v Grčiji, severni Afriki in na Filipinih - slednji so pripravljeni z oreški pili. Na neki ulici v centru Lime prodajajo izključno slaščice. Tam v oktobru slaščičarji pošljejo na ulice vsiljive prodajalce, ki se obešajo na mimoidoče in jih skušajo prepričati, da je njihov turron najboljši pod soncem. Nekoč sem sicer na tisti ulici poskusila te znamenite turrone, ker pa je odtlej minilo že več let, se mi je okus izbrisal iz spomina. Zato sem zadnjič kar v supermarketu kupila najbolj prodajanega - turron Doñe Pepe. Po pravici povedano mi ni preveč všeč. Je zelo drobljiv in mokast. Skupaj ga držijo le plasti zelo goste paste, ki se lepi na zobe. Okus ni nič posebnega. Nekaj sem ga nadrobila v kavo, sam po sebi gre namreč nekam težko po grlu. Zanimivo, na spletu sem našla cel kup različnih receptov za turron Doñe Pepe. Tu je eden izmed njih:

1 kg ostre moke
250 g masla
125 g margarine
3 žlice pecilnega praška
4 rumenjaki
1 skodelica mleka
2 žlički janeževega prevretka brez precejanja
1 žlička soli
2 žlički praženega sezama
200 g belega sladkorja
1 žlička vanilije

Dobro premešamo vse suhe sestavine in jih trikrat presejemo. Nato dodamo ostale sestavine (maslo, rumenjake, mleko, čaj ...). Gnetemo, dokler se masa ne neha lepiti na dlani. Pustimo počivati pol ure, nato pa oblikujemo ploščice in jih položimo v namaščen pekač. Ploščice pečemo v pečici 12-15 minut na 180C.

Vezivo in glazura oz. "med":
1 kg sladkorja
6 skodelic vode
1 kutina
1 jabolko
1 kolobar ananasa
1 skorjica cimeta
3 klinčki
1 pomarančna lupina
1 figov list

Sadje z začimbami 15 minut kuhamo v vodi. Precejemo ter dodamo sladkor in figov list, nato pa pustimo na ognju, da se zgosti.

Ploščice zložimo v posodo eno zraven druge in jih posujemo z delci mase, ki so odpadli med peko in zlaganjem. Naslednjo plast zlagamo pravokotno na prvo. "Med" namažemo med posamezne plasti ali pa z njim samo pokrijemo vrhnjo plast (glazura), po želji. Po vrhu posujemo pisane sladkorne mrvice.

Na zadnji fotki lahko občudujemo turrón dolg 105 m in težak čez 2 toni, s katerim so se Limenci oktobra pred dvema letoma poklonili Gospodarju čudežev.