Pachacamac

Ravno sva se pripravljala na obisk Pachacamaca, ko naju je presenetil Cesarjev brat Humberto (v resnici mu je ime Gilberto) z družino, ki je preizkušal svoj novi avto. Na koncu smo se skupaj podali, seveda z novim vozilom, do znamenitega inkovskega obrednega središča, največjega na osrednji perujski obali (le 20 minut vožnje iz San Borje), tako sta imeli mali razvajenki Malu in Alexa kulturno obarvano nedeljo. Zakaj jih na te kraje ne peljejo v okviru šolskih aktivnosti?! Pachacamac smo vsi obiskali prvič in naša vodička je potrdila, da Limenci pridejo sem le, kadar jih obišče kak tujec ali sorodnik, ki živi v tujini, sicer pa Pachacamac beleži večje število tujih turistov. Spomnila sem se, kako slabo poznam Slovenijo. Pa naj na tem mestu še enkrat javno priznam, da nisem bila nikoli ne v Vinagovi kleti ne na Šmarni gori (med drugim) ;)Pachacamac je priporočljivo obiskati z avtom (lahko tudi s taksijem), razen če imate veliko časa in ne potrebujete vodiča. Zadeva je namreč ogromna, saj meri več kot 465 hektarjev. Gre za obredni kompleks, katerega temelji ponekod segajo tudi do l. 200 pnš., ko je tu cvetela kultura Lima. Zelo razpoznavna značilnost kulture Lima je gradnja v slogu "knjižnih polic".Pachacamac je postal priljubljen v času kulture Wari (oz. Huari, od 600 nš.), ki ga je zaznamovala s prvimi bogatimi grobnicami, njegov vpliv pa se je močno okrepil v dolinah rek Rimac in Lurin v času kulture Ischma (1200 - 1450). V tem obdobju je nastal tempelj Pachacamac ali Pobarvani tempelj (el Templo Pintado). Gre za podolgovato gradnjo iz opeke na kamniti osnovi, do katere med terasami vodi pot v cik-caku. Nemški arheolog Max Uhle je v začetku prejšnjega stoletja okrog templja odkril pokopališče z ok. 30.000 grobnicami. Svetišča so bila obarvana z železovimi oksidi. Iz tega obdobja je tudi petnajst piramid z rampami ter dve glavni ulici: Vzhod - Zahod in Sever - Jug. Slednja je bila v tem času del poti, ki je povezovala velik del južnoameriškega kontinenta in je zatorej imela funkcijo današnje Panamericane. V inkovskem obdobju je bila ta pot poimenovana Camino del Inca. Pomembneži (Inka in duhovniki) so potovali po dvignjenem delu poti, podobnemu obzidju, navadnim smrtnikom na poti se niso približevali.
Inki (1450 - 1532) so ustvarili nova administrativna središča in si po svojih potrebah priredili obstoječe gradnje. Takrat je nastal tempelj sonca (el Templo del Sol), najvišje ležeče in najpomembnejše svetišče (80m)v kompleksu. Inki so prinesli s seboj kult sonca, zato je morala biti stavba postavljena čim bližje nebu. Svetišče je bilo gotovo videti čudovito, pobarvano z živo rdečo barvo in pokrito s slamo. Španci so ga močno poškodovali, ko so s pomočjo dinamita iskali perujsko zlato. Od tod so imeli Inki nadzor nad svojima dvema termometroma - morjem in reko Rimac. Otočka v bližini obale imata svojo legendo. Nekoč je živela prelepa princesa (žal sem pozabila njeno ime), ki je zavračala vse snubce. Eden izmed zavrnjenih princev se je spremenil v kolibrija. S krošnje drevesa, pod katerim je pletla princesa je utrgal sadež (lukumo), ki je padel točno pred dekličine noge. Ko je princesa pojedla sadež, je zanosila. Čez čas, ko je že rodila otroka, je želela izvedeti, kdo je njegov oče. V palačo je sklicala vse prince, ki so ji bili dvorili. Med njimi se je pojavil "krivec", tokrat preoblečen v potepuha. Princesa je naročila otroku, naj pokaže, kdo je njegov oče - kri namreč ni voda - in otročiček se je odplazil k potepuhu. Princesa je bila tako razočarana, da se je sklenila utopiti. S seboj je v ocean odpeljala otroka. Princesa in njen sinček sta danes otočka ob obali Lime, ki ju lahko (ob lepem vremenu) jasno vidimo iz templja sonca. Acllahuasi ali Mamacona je bila palača izbranih, najlepših žensk v deželi (ok. 200), ki so rojevale otroke princem in umirale z razbitimi lobanjami, ko so mirile duhove razjarjenim bogovom. To je edini tempelj v kompleksu, ki je delno obnovljen (delo slavnega arheologa Julia C. Tella). Zgradba ima štiri dele, ki simbolizirajo Lunine faze, in v vsakem od njih je bivala druga starostna skupina žensk. Simbolika te arhitekture je tako zapletena, da se je ne bom niti trudila opisati. Komu je ta ogromni kompleks sploh posvečen? Pachacamac (v kečui: pacha = zemlja, kamaq = gibanje) je vrhovno božanstvo, ki s premikanjem Zemlje uravnava življenje na njej, nagrajuje in kaznuje. Pachakamaq je gospodar potresov. Španski konkvistadorji so mislili, da je Pachakamaq neka oseba, ki ji pripisujejo božansko vsemogočnost, zato so se želeli sestati z njim. Na svoje presenečenje so se znašli pred lesenim stebrom in kupi smrdljive mrhovine (darovi), na kateri so se pasli jastrebi. Pizarro je kult označili za Satanovo delo in ga prepovedal. Pachacamacovi privrženci so skrivaj ohranjali svojo vero, ki se je sčasoma združila s katoliško. Tako je nastal Señor de los Milagros, Gospodar čudežev. Gre za kreolskega Kristusa, imenovanega po Pachacamacu tudi Kristus iz Pachacamille, vijolični Kristus (Cristo Morado), temnopolti Kristus (Cristo Moreno) ali Gospodar potresov (Señor de los Temblores). Njegovo najznamenitejšo upodobitev najdemo na glavnem oltarju nazarenske cerkve v Limi, delo nekega sužnja iz sredine 17. stoletja. Upodobitev gospodarja čudežev vključuje več nekatoliških elementov, npr. sonce in luno. Procesija v čast kreolskega Kristusa, ki se vsakega oktobra vije po Limi, šteje za najštevilčnejšo katoliško procesijo na svetu. Ker v Peruju ni financ za za vzdrževanje odkritih inkovskih in predinkovskih ruševin, jih večina ostaja zasutih, tako vsaj ostanejo zaščitene pred vremenskimi pojavi in pred huaquerosi, ki ropajo zaklade iz grobnic. Tak je tudi primer Pachacamaca. Bog ve, kaj vse se še skriva pod peskom okrog Lime. Tu je pa naša okrogla ;) ekipa na nedeljskem izletu: Humberto in Alexa, Cesar s Francitom, jaz, Rosy in Malu.