Pisani prebivalci Chanchamaya

Ashaninka (imenovani tudi Campa) so najštevilčnejši staroselci v Amazoniji. Domneva se, da jih je med 25 in 45.000. Nekaj jih biva tudi na brazilski strani džungle. V času kavčukarskega buma, ko so jih pohlepni belci izkoriščali kot sužnje, se je baje njihovo število zmanjšalo za več kot 80%. Ukvarjajo se z gojenjem kave, kakava, tropskega sadja ter z lovom. Še vedno lovijo živali na starodaven način, s sulico in puščicami. Nosijo preprosto krojena oblačila, obarvana z naravnimi pigmenti, in se krasijo z nakitom iz semen in zob raznih amazonskih živali. Ob reki Perene obstaja velika skupnost, imenovana Pampa Michi, ki živi predvsem od turizma. Prišleke oblečejo v tradicionalne noše, skupaj z njimi ob zvokih piščali zaplešejo okrog ognja, zatem pa jim skušajo prodati kak kos nakita ali opečnato obarvane tkanine. Morda se bo komu zazdelo, da je biti Ashaninka nekaterim domačinom dandanes le še služba, a ni tako. Ashaninka se resnično trudijo ohraniti svojo kulturo. Ponosni so na svoj jezik in starodavne običaje. Pet minut od centra La Merced, na nabrežju Chanchamaya so si pred kratkim uredili simpatično naselje staroselci treh različnih plemen, ki živijo v sožitju. Gre za že omenjene Ashaninka, poleg njih pa so tu še Shipibo in Yanesha. Pred povratkom v Limo sem si zaželela pisanega krila, kakršna nosijo ženske Shipibo. S Cesarjem sva zaradi tega ob devetih zvečer zbudila najmanj šest družin. No, saj sva se vsakokrat opravičila. Ko sva končno našla eno krilo (btw belo, ne črno, kakršnega sem si želela :( ), so nama povedali, da je bilo sicer namenjeno za doto najmlajši hčeri. Na koncu so ga vseeno prodali razvajeni Slovenki. Bo mama že stkala drugega, so rekli ;) Prijazna Ashaninka nama je pojasnila, da se v pisani skupnosti sporazumevajo v španščini, sicer pa vsako pleme govori svoj jezik.

V bližini Merceda je tudi … hm, kako bi se reklo … valilnica metuljev? V džungli je seveda najti na stotine vrst metuljev. V posebni ogradi zbirajo njihova jajčeca in jih shranjujejo v zavarovanem prostoru, kjer jih ne najdejo plenilci, ter poučujejo obiskovalce o življenjskem ciklusu metulja – od jajčeca do žuželke. Najbolj so ponosni na velike modre monarhe. Tu so uredili tudi manjši živalski vrt. Vodič, po izobrazbi biolog, je sicer zatrjeval, da ne gre za živalski vrt, temveč za azil za ranjene živali in osirotele mladiče, a je očitno, da ni čisto tako. Najbolj nas je navdušila mlada nutrija (vidra), ki je kar naprej zganjala norčije in se pustila čohljati vsem obiskovalcem. Ko se je utrudila, si je v gobček vtaknila prstek, ga nekaj časa sesala, nato pa je zaspančkala. Mladi ozelot bo baje kmalu spuščen na prostost. V džungli je najti veliko vrst zanimivih rož, predvsem orhidej, najmogočnejši cvet pa ima "baston del emperador" oz. vladarjevo žezlo. Na fotki se ne vidi, kako ogroomno je in kako mesnati so njegovi cvetni listi. Baje zna žezlo v vazi preživeti dolge tedne. Ko sem že mislila, da sem spoznala vse perujske sadeže, me je Chanchamayo seznanil z novimi. Kokonin sok je zakon! Flora v džungli je zanimiva že brez sadežev in cvetov. Samo poglejte te korenine. Na krožniku sem tokrat dobila marsikaj zanimivega. Imena rib sem že pozabila (ena je bila doncella ...), sesalcev pa se še predobro spomnim. Poskrbeli so namreč za to, da sem trpela vseh osem ur vožnje proti Limi. Glede na to, da me je zagrabil soroče (oteženo dihanje, slabost, glavobol ....), mi misel na čudne živalice v želodcu ni bila v oporo. Naslednja vožnja v višavja bo vsekakor na tešče, in s tabletko sorochipill. Poleg neke vrste košute sem poskusila sajina oz. pecari. Gre za prašiču podobnega, neudomačenega vsejedega kopitarja. Več info v wikipedii. Zamaño (tako se imenuje v Peruju) je velik glodavec, ki biva v tropski Ameriki. Tehta tudi do 12 kg in njegovo meso je resnično zelo okusno. Več info o njem v Wikipedii. Če se čudite, kaj, za vraga, sem jedla, naj povem, da je bila lakota velika, poleg sajina in zamaña, pa so v gostilnici nudili le še kutpeja. Hec ... Zadnjo slikico vrže ven iskalnik slik na googlu, toda cutpe ni tak. V bistvu je zelo podoben zamanu. Zaključim lahko, da je bil izlet super, zanimiv in poučen. Chanchamayo je ravno dovolj daleč in ravno dovolj blizu Lime, da ga še kdaj obiščem. Naslednjič prav tako ne bom pozabila močnega repelenta , saj se še zdaj zdravim alergije, ki sem jo dobila po pikih morilskih komarjev. Ne vem, zakaj jim moja kri tako diši :(