Puerto Pizarro

Puerto Pizarro leži 13 km severno od Tumbesa. Majhna ribiška luka je tudi izhodišče za turistične ladjice, ki vas zapeljejo med mangrove. Zlahka prepoznamo estuarijski oz. lijakasti tip obale - delto reke Tumbes zaliva plitko in mirno morje. Tukaj je beli človek prvič stopil na tla Južne Amerike. Luka je dobila ime po zloglasnem španskem konkvistadorju, ki se je tu izkrcal l. 1532, zatem pa si je s peščico svojih mož podredil dotlej nepremagljive Inke. Francisco Pizarro je nižje ob obali postavil križ, katerega replika še danes stoji v Caleti de la Cruz. Danes so mangrove (manglares) Puerta Pizarro priljubljena turistična točka, predvsem med Perujci in Ekvadorci. Med plitvimi kanali vas lahko popeljejo na ogled Otoka ljubezni (Isla del amor), Otoka kitovih kosti (Isla de Hueso de Ballena), Otoka ptičev (Isla de los pajaros) in krokodilje farme. V pristanišču je vedno več agentov, s katerimi se da tudi barantati. Midva sva plačala 30 solov za vodiča in barko na motorni pogon. Otočki so pravzaprav samo kupi usedlin, ki jih je nakopičila reka Tumbes. Najprej zaplujemo mimo Otoka ljubezni do Otoka kitovih kosti. Slednji je ime dobil po kitih, ki so si baje pred mnogimi leti to plitvino izbrali za svoje pokopališče. Tu se ne ustavimo, saj ni ničesar za videti, in zaplujemo naprej, do Otoka ptičev. Drugega imena ta otoček pač ne bi mogel imeti. Kamorkoli pogledaš, vse migeta, plahuta in vrešči. Izklopili smo motor in opazovali neke vrste črne galebe (vsaj mislim, da so iz te družine), katerim domačini zaradi dvokrakega repa pravijo tijereta oz. škarjice (lat. ime: Fregata magnificens).
Edit: Gre za družino fregatidae iz reda veslonožcev.
Takole se napihne samec tijerete v paritvenem obdobju:Ptiči z belimi glavami so mladiči in se držijo gnezda, samice pa prepoznamo po beli lisi na prsih. Vodič nam je pojasnil, da padec v morje za vsako tijereto pomeni smrt. Ribe lovijo tako, da jih s kljunom v letu zajamejo iz vode, a če štrbunknejo, se baje ne morejo več dvigniti. Med množico škarjic vidimo tudi sive in bele čaplje. Bele čaplje tu imenujejo čaplje z nevestino tančico (garza velo de novia). Izjemno elegantne ptice, a nerade pozirajo pred kamero. Gladina je bila ob tej uri precej nizka (pozno popoldne), zato je bilo treba barko nekaj metrov celo porivati. Odločili smo se počakati na plimo, ki naj bi prišla v nekaj minutah in prisluhnili črnim klapavicam, ki šklepetajo pod koreninami mangrov. Nisem ljubiteljica školjk, zato tudi teh nisem poskusila, a so menda odlične. Ponavadi jih servirajo kar v obliki cevicheja (ceviche de conchas negras), torej surove, marinirane v limenitem soku ter pospremljene s čebulo, ajijem in koruzo.Te školjke imajo tudi precej visoko ceno, saj jih morajo ročno trgati s korenin globoko pod peskom, kar ni lahko delo. V teh vodah je tudi veliko rakov, nekoč pa so tod domovali tudi ameriški krokodili. Danes jih med mangrovami ni več, opazujemo pa jih lahko na krokodilji farmi. Krokodili so tu ločeni glede na starost. Krokodilji cikel je precej dolg in samci postanejo spolno zreli šele pri osmih letih. Mogoče se je slikati z mladičem, kateremu bo oskrbnik najprej povezal gobček. Baje znajo konkretno uščipniti. Na koncu smo zapluli nazaj do Otoka ljubezni, ki nima posebne zgodbe. Priljubljen je pač med zaljubljenci. Čisto jasno mi je, zakaj so španci pred skoraj 500 leti tu vrgli sidro. Ta predel je eden redkih na severu, kjer je voda umirjena. Žal sem bila brez kopalk in sem lahko samo opazovala ostale turiste med čofotanjem. Naročila sva pivo in cebiche iz črnih školjk in uživala v pogledu na sončni zahod. Na otočku je namreč gostilnica (sicer higienično ni čisto neoporečna ;) z nekaj mizami in visečimi mrežami. Prodajajo tudi nakit in druge izdelke iz školjčnih lupin. Ne vem, kako mi je padlo na pamet vprašati, ali imajo wc. Seveda imamo, so odvrnili in mi pokazali modra vrata zraven kuhinje. Videla sem že marsikaj hudega, kar se stranišč tiče, ampak kaj takega še ne. Za vrati je bila prazna "kabina" - štiri stene in mivka. Lahko si mislite, kako diši z urinom napita mivka... Ko se je sonce že potapljajo v morje, je mimo pripeljala jadrnica, edina daleč naokoli, z gospodom na krovu, ki ga poznajo vsi domačini. Gre za nekega Španca, ki se je pred leti priselil sem. Na njegovem jadru piše: Prijatelji ribiči, ne onesnažujte moje prelepe obale. No, tega modela bi bilo zanimivo spoznati. Na kopno sva se vrnila z eno zadnjih ladjic (možno se je vrniti s katerokoli, doplačilo ni potrebno) in šla na lov za prenočiščem.Puerto Pizarro je res čudovit kotiček za uživanje v naravi. Sosedje Ekvadorci imajo v bližini nekaj podobnega - mangrove z otokom Jambeli, ampak se tudi sami raje zapeljejo do Tumbesa. Mangrove je priporočljivo obiskati med aprilom in decembrom, zelo zgodaj zjutraj ali pozno popoldne.

Se nadaljuje tu, prvi del pa je tu.