Chiclayo - Piura - Tumbes

Ujej, kako zamujam z objavami. Srečnega in zdravega vsem skupaj! Letos sem silvestrovo preživela ob bazenu, daleč na severu Peruja. Fotke so malo slabše, ker so posnete med vožnjo.
Ampak gremo po vrsti. Morala sem obnoviti turistično vizo na ekvadorski meji, toda letalskih kart do Tumbesa je zmanjkalo, vsaj tistih cenejših. Tako sva se s Cesarjem odločila, da greva z letalom do Chiclaya (60 USD povratne vozovnice) in si tako prihraniva najmanj 15 ur vožnje, nato pa nadaljujeva z najetim avtomobilom do ekvadorske meje. Za avto sva plačala 45$ dnevno (ja, vem, drago ko pes, ampak ta je bil najcenejši!), starinski model Nissan Sentra 2007 s klimo (ki sva jo znala vklopiti šele zadnji dan ob povratku!) in na plinski pogon. Plin je res zakon. Izredno malo se ga porabi in zelo poceni je, je pa težava v tem, da ga nimajo ravno na vsaki črpalki. Ob najemu avtomobila je potrebno pustiti garancijo v vrednosti 1000$. Ker moja Visa tega ne bi prenesla, sva jim za avto pustila prazen ček z datumom povratka. V Chiclayo smo prileteli zgodaj zjutraj. Kljub temu, da nisva čisto nič spala, sva se odločila nadaljevati pot do Piure. Napaka! Aja, naj še povem, da sem ponoči pred letom dobila drisko in verjetno tudi nekaj vročine, a sem to pripisovala živčnosti (vedno me daje pred letenjem). Se opravičujem za neokusne podrobnosti, a bodimo življenjski;) Od Chiclaya do Piure vodi ravna cesta čez Sechuro, največjo puščavo v Peruju. Cesar sicer rad vozi, ne mara pa ravnih cest - pravi, da ga hipnotizirajo. Prometa nič, samo pesek in tu pa tam kak bodičast skrivenčen grm. Pot se vleče kot kurja čreva. Na cesti sva ustavila vsakih dvajset minut, da si je voznik spočil oči, jaz sem pa za bodičevjem skušala olajšati svoje prebavne tegobe. Lahko rečem, da mi je šla puščava zelo na roko v tistih trenutkih. Ko sva se končno pricijazila do Piure, sva takoj poiskala hostel v bližini glavnega trga, kjer sem vzela nekaj tabletk in z vročino zaspala do naslednjega jutra. Piure zaradi omenjenih težav nisem uspela dobro spoznati, a me na prvi vtis ni navdušila. Vroče in prašno mesto, ki mu primanjkuje zelenih površin. Večina mesta so v bistvu "pueblos jovenes", barakarska naselja. Ogromno je potepuških psov in otrok, ki prosjačijo na ulici. V Piuri sva bila nastanjena v hostlu v bližini glavnega trga. Če najdem račun, napišem ime. Čisto in udobno, ampak večina sob je brez oken, kar je za spanje OK. Midva sva raje vzela sobo z oknom in pogledom na hrupno ulico. Zajtrkovala sva v vegetarijanski okrepčevalnici na glavem trgu. Odsvetujem (slaba in obupno počasna postrežba, miniaturni sendvički, imajo pa dober jogurt s svežim sadjem). Ob izhodu iz Piure naju je ustavila policijska kontrola. Ups! Koliko $$$ podkupnine bodo pričakovali? Na srečo je šlo samo za izobrževalno akcijo. V posebno opremljeni marici sva si ogledala španski filmček o prometnih nesrečah in prejela zgibanko s prometnimi znaki, informacijami o pomoči na cesti in vrečko za smeti. Zatem sva nadaljevala pot proti severu, in kjer se cesta razcepi, sva izbrala notranjo pot proti Sullani (druga pot vodi v obmorsko Paito). Zanimivo, Sullana leži v prav prijetni dolini, polni bananovcev in kokosovih palm. Ob cesti ponujajo ohlajene kokosove orehe za 1,5 sola. Res luštna, zelena dolina za intermezzo med belimi puščavami. Mesteca Sullana nisva utegnila spoznati, sva kar pičila naprej proti Ekvadorju. Stari avtomobili in pickupi niso bili najini edini spremljevalci na cesti. Tukaj igrajo oslički še vedno zelo pomembno vlogo v vsakdanjem življenju. Konji so redkejši, a jih je tudi videti. Nemalokateri se preživlja z vlečenjem pluga, brane ali voza. Severni Peru je zelo bogat s črnim zlatom, zato je tod moč videti kup naftnih črpalk. Večja naftna ploščad se nahaja tudi v morju pred obalo Zorritosa. Morje s Panamericane zagledamo šele pri naselju Los Organos daleč na severu, čeprav se v bistvu ves čas vozimo zelo blizu obale. Tu tudi cesta postane bolj razgibana in prijetnejša za vožnjo. Los Organos obdajajo lepe plaže, ampak tega mesteca si nisem izbrala za praznovanje silvestrovega. Delovalo je precej mrtvo in zaprašeno. V Mancori, deset minut naprej, so se očitno zbrali vsi, ki so nameravali prebiti novo leto na severu. Tam se nisva ustavila iz očitnega razloga - nemogoče je bilo dobiti prenočišče in če bi ga že našla, bi ga najmanj 3x preplačala. In sva šla naprej, do Tumbesa, kjer sva se nastanila v enem izmed hostelčkov blizu glavnega trga za 25 solov (ne spomnim se imena, je bilo pa precej ubogo vse skupaj - brez okna, vročina in brenčanje mototaksijev vso noč). Za zajtrk sva seveda spet poiskala nekaj na glavnem trgu. Tumbesinosi so strašno leni in prav nič se jim ne da misliti na to, kaj bi lahko prodali lačnemu turistu za prigrizek. Toliko slabše zanje. Postežba je povsod lepo po polžje. Če se nad njo pritožiš, jih tudi nič ne gane. Vročina pač dela svoje - nič novega. Glavni trg je bil kot vedno poln otrok, ki so kar tekmovali tem, kdo ima bolj nenavadno vozilo. Prednjačili so neki vesoljski skiroji. Trg je bil zanimivo božično okrašen, a brez vsake logike. Kot da bi vsak kaj prinesel in obesil na eno od dreves - no saj tako je najbrž tudi bilo. Prvič sem ob jaslicah namesto kraljev videla tri svete galebčke.Tokrat sem prestopila severnoperujsko mejo podnevi in brez busa in izkušnja je bila čisto drugačna kot pred dvema letoma. Ustavila sva pri mejnem uradu (kdor noče, iz kateregakoli razloga, verjetno pač ne ustavi) in šla poštempljat moj potni list. Plačala sem 65 USD globe za ilegalstvo (1 USD za vsak dan) pri prijazni carinarki (al kako se jim reče). Zatem sva se zapeljala čez naselje Huaquillas, ki je že na "nikogaršnjem" ozemlju, a spada pod Peru. Tu je pravi kaos, vozimo se med stojnicami 5km/h, saj ti prodajalci in nakupovalci ves čas skačejo pred avto in se vedejo, kot da smo v šoping peš coni. Res neprijetno, če se ti mudi (zato si je na severu treba vse vzet bolj na izi;). Ekvadorci hodijo v Huaquillas kupovat raznovrstno blago, predvsem tekstil. Za Huaquillasom se začne ekvadorsko naselje Aguas Verdes (še vedno smo na nikogaršnjem ozemlju), kjer nakupovalska panika pojenja. Perujci od Ekvadorcev namreč kupujejo bolj malo. Predvsem so jim hvaležni za poceni bencin, ki so ga napeljali do Tumbesa, zato na skrajnem severu Peruja ne najdemo črpalk znanih perujskih družb (Repsol npr.). Za naseljem Aguas Verdes je spet carinska pisarna z okenci (zopet se ustaviš samo če želiš oz. če je ne zgrešiš, ker ni ravno najbolje označena). Tam sem pri enem okencu uradno vstopila v Ekvador, pri okencu zraven pa sem takoj zatem uradno tudi izstopila. Perujci za obisk Aguas Verdes ne potrebujejo vstopnega žiga, če pa se oddaljijo v notranjost Ekvadorja, jih bo morda ustavila dodatna kontrola - ali pa tudi ne. Ker sva se v Aguas Verdes tako ali tako nameravala obrniti, sva lahko vso vožnjo izvedla z najetim avtom. Naprej pa naju verjetno ne bi pustili. In že sva se vračala v Peru čez veliko tržnico, polno cenenega tekstila in raznorazne krame. Zanimivo je bilo opazovati plastične ali papirnate lutke, ki jih izdelujejo pred novim letom, na silvestrovo pa jih simbolično skurijo. Predvsem so popularne tiste z obrazi raznih politikov. Na perujskem uradu sem že znani punci povedala, da se vračam. V hecu mi je hotela podariti kar 3 leta turistične vize, ampak zakon ji žal tega ne bi dovolil. Dodelila mi je 183 dni, kar je po novih odredbah največje število dni za turistično vizo (180 normalnih dni + bonus 3 dni za praznike). Gracias, amiga!

Se nadaljuje tu.