Contralmirante Villar - Zorritos

Na severu Peruja je v priljubljenih počitnikovališčih precej težko najti prosto sobo okrog novega leta, ampak na sreču se je plan izšel. In plan je bil - ustavljanje po gostilnah. Dobila sva sobo v gostilnici Elena ob Panamericani v naselju Contalmirante Villar pred bolj znanim Zorritosom. Zelo "eht" scena, bi rekli pri nas. Avto sva parkirala na pumpi nekaj metrov stran, ker je odprta vso noč, tudi za praznike. Fantu v nočni izmeni sva za varovanje plačevala 4 sole dnevno. Domačini sicer zatrjujejo, da pri njih nihče ne krade, ampak kdor pride iz Lime, ne zna biti nikoli dovolj previden. Takoj po prihodu sva tudi večerjala v gostilnici, ki sva jo izbrala za prenočišče. Ker ni bilo proste mize, sva si dovolila prisesti k možakarju, ki je kadil ugasnjen cigaret in pil iz prazne steklenice piva. Nič ni imel proti. Ubožec pa gotovo ni pričakoval, da ga bodo že čez nekaj ur skurili sredi Panamericane, skupaj z njegovimi nobel čevlji. Pred našo oštarijo je ustavil tudi avto z zanimivo posadko. Družina Venezuelcev (in to celo z majhnimi otroki), ki je prepotovala že vso Venezuelo, Kolumbijo in Ekvador. Seveda smo jih prijateljsko pozdravili. Najina soba je bila v prizidku na vrtu, med kurami in vrvmi, na katerih so plahutale ročno oprane rjuhe. A v sobi nikoli nisva bila sama. Med nenapovedanimi gosti bi izpostavila gekončka na stropu (klasika v teh krajih) in tegale ... gospoda, ki se je prilepil na moj ruzak. Saj verjetno je čisto prijazen, ampak v hitrem postopku je letel ven med kure. V sobi namreč ne toleriram insektov z več kot cm dolgimi okončinami, pri ščurkih in komarjih pa sem celo še bolj stroga ;) Za silvestrovo sva rezervirala "VIP" vstopnice v gostilni El Brujo v Zorritosu, ki je edina zgledna restavracija daleč naokoli. Posadili so naju zraven mlajšega para, prav tako iz San Borje v Limi. Hja, izkazalo se je da smo vsi zmetali v zrak tistih 40 solov za karto. VIP cona je bila tako dolgočasna, da smo vsi raje spokali med zastonjkarsko rajo ob bazenu pred plažo. Vsak od nas pa je dobil stekleničko Cuzqenje, venček iz plastičnih rožic in zlat klobuček. Glasbe v živo ni bilo, je bil pa DJ z nekaj plesalci. Prvič sem praznovala novo leto v tropskih krajih, in to sem morala nujno zaznamovati s skokom v bazen. Ostale punce iz "naše "skupine so mi sledile kljub popolnemu mejkapu in visokim petkam. Slaba fotka, vem, ampak dokaz mora biti. Mototaksiji so nas razvozili spat za malce višjo ceno kot običajno, a še vedno, za evropske razmere, izjemno poceni. Midva sva zapustila lokal s prijazno organizatorko večera. Plaže v okolici naše gostilne so bile neurejene, zato sva se raje odpeljala nekaj km više na sever (Zorritos) ali niže. In zdaj pridemo do ene zadeve, glede katere ne morem biti prizanesljiva. Predstavljajte si lepo peščeno plažo. Zlahka, a ne? In kaj še paše zraven? Palme, ledeno pivo ali koktejli ali naravni sokovi in dobra hrana - se strinjate? No, tu ni ničesar od tega (razen palm, pa še te samo tu in tam). Ponudba je naravnost katastrofalna! Za primer: za zajtrk naročim umešana jajca (kaj drugega bi bilo utopično pričakovati) in ananasov ali pomarančni sok. Odgovor: Nimamo. Pa da ne težim o nadaljnjem razvoju dialoga - ničesar niso imeli. Razen rib seveda. Obožujem ribe, ampak ne za zajtrk, kosilo in večerjo, in to vsak dan! Na koncu sva kupila papajin sok pri eni teti v kiosku sredi ceste in en zajtrk (seveda ribji, jaz sem se ga vzdržala) v eni gostilnici (je teta iz kioska dovolila, da odneseva kozarce drugam). Ma kakšna kava ali čaj ... Če niste zadovoljni z ocvrto ribo, rižem in kokakolo, nimate tu kaj iskati, je bilo sporočilo domačinov. Škoda, da se ljudem ne ljubi razmišljati o tem, kaj ponuditi klientu. Tam sem začela razvijati načrt, da bi obogatela s stojnico z zelenjavo in sadjem :) Ali s pekarno - kruh je tudi nemogoče dobiti v tem "turističnem" naselju, kaj šele v kombinaciji z jajci. Potencialni investitorji, javite se :) Aja, na zgornji fotki je kozmetični salon.Za povratek v Chiclayo sva morala napolniti bombo. Plinsko, na avtu. Ker sva izvedela, da je edinačrpalka s plinom daleč naokoli v bližini ekvadorske meje, sva se napotila tja. In uganite- plina je zmanjkalo. Pokličeva na rentacar, malce živčna (kdo pa rad zamudi letalo?!), a naju je stric pomiril in pojasnil, da imava dovolj plina, da prispeva do najbližje črpalke na El Alto pri Piuri. Zatem sva lahko uživala v mirni vožnji čez puščave. Pa naj se pohvalim, da sem tokrat končno nekaj časa tudi sama vozila. Če mene vprašate, je cesta primerna celo za začetnike.

Se nadaljuje, prejšnji del pa je tu.
Ps: Spet sem bolj počasna, ker imam obiske.