16 December 2009

Tambo Colorado

V Peruju je večina inkovskih ter predinkovskih objektov slabo ohranjenih, za kar je kriviti material (ilovica, blato, porozni kamen ... ), sploh na obalnem območju, ki ga, če ni vzdrževanja, pogubijo vremenski pojavi. Poleg tega so že Španci uničili največje spomenike - nekaj iz verskih prepričanj, nekaj pa v iskanju morebitnih skritih zakladov. Slaba ohranjenost mnoge turiste odvrača od obiska teh spomenikov in tudi sama poudarjam,da jih je bolje obiskati v družbi dobrega vodiča, ki vam bo znal predstaviti še tako zdelano ruševino na zanimiv način. Tambo Colorado je bil zame popolno presenečenje. O tej trdnjavi nisem slišala praktično ničesar, a je prišla na vrsto prejšnjo nedeljo, kom smo želeli koristno prebiti čas med vračanjem v Limo iz Paracasa. Za perujske razmere gre za izjemno dobro ohranjeno inkovsko utrdbo, ki se nahaja v dolini reke Pisco, pol ure vožnje od mesta v smeri proti Andom.



Inkovske utrdbe v dolini reke Pisco

Bili smo edini turisti (do kasnejšega prihoda skupinice gringov v božičkovih kapicah) in smo lahko v miru kolovratili po ruševinah. Žal ni bilo nobenega vodiča, samo gospod, ki pobira vstopnino (8 solov po osebi), sem pa sama na srečo pred izletom poiskala nekaj materiala na spletu in ga sprintala. Na tablah po trdnjavi namreč nimajo skoraj nič koristnih informacij (piše samo "kopalnica", "prostor za žrtvovanje" itd.). Morebitnim obiskovalcem priporočam nakup majhne zgibanke (na voljo v španščini in angleščini za 1 sol), čeprav imajo tudi te bolj skope informacije.

Dolina reke Pisco - v tem letnem času z nizkim vodostajem

Tambo Colorado je najbolje ohranjen inkovski spomenik na južni perujski obali in ga datirajo v zadnjo četrtino 15. stoletja, v čas Tupaca Yupanquija ali Thupa'Inca, ko je le-ta zavojeval obalno Chincho. Gre za velik trg trapezoidalne oblike, ob katerem lahko na severni strani občudujemo palačo za inka in aristokrate, na zahodu je manjša ploščad za žrtvovanja in druge obrede (kar je nenavadno, saj so ponavadi te stvari locirane v središču trga) in na jugu ostali bivalni prostori ter tempelj posvečen soncu - Intiju. Zadeva je bila torej nekoč trdnjava, administrativno središče in kraljeva palača v enem.

 Maketa




 Maketa 2 - severna palača
Že prvi hip lahko prepoznamo kup nedvomno inkovskih elementov: trapezoidalne odprtine, ushnu - žrtvovalna ploščad, nagnjeni zidovi, kopalnice in vodovodni sitem, ki ga dopolnjujejo lokalne značilnosti - material = ilovica in polihromirane fasade. Živahna obarvanost je dala ime tej naselbini, barve, ki prednjačijo in ki se jih tudi še da videti po fragmentih pa so rdeča, bela in rumena. Tega ne morete zaslediti npr. v Cuscu, inkovski prestolnici.

Trg danes

Trg nekoč

Kraljeva palača je pravi labirint ozkih prehodov. Po nekaterih hipotezah naj bi bili najtežje dostopni prostori prav inkovi. Kopalnice za aristokracijo so imele stalen pretok sveže vode.

Kopalnica danes


Kopalnica nekoč

Severna palača


Še enkrat severna palača, slikano z obrambnega stolpa


Ostanki polihromacije


Rdeča, rumena, bela


Malu in inkovska vrata


Pogled v spalnico nekega pomembneža



Stražni stolp


Sobe nekoč


Dvorišče nekoč
Obisk Tamba Colorada toplo priporočam, a v drugem letnem času. Mi smo bili deležni grozne vročine, najbolj pa je trpela naša štirinožka Puca Chaska, ki sploh ni mogla hoditi po razbeljenem pesku. Založite se tudi z vodo, saj v bližini utrdbe ničesar ne prodajajo. 

EU in Latinska Amerika končali spor zaradi banan

Pomoč afriškim, karibskim in tihomorskim državam iz skupine ACP pomagala pri prilagajanju
EU in države proizvajalke banan v Latinski Ameriki so končale 16 let trajajoč spor glede banan, ki velja za najdaljši trgovinski spor v zgodovini. EU bo carine na banane iz latinskoameriških držav postopno spustila s 176 na 114 evrov na tono.



Ženeva - EU in države proizvajalke banan v Latinski Ameriki so končale 16 let trajajoč spor glede banan, ki velja za najdaljši trgovinski spor v zgodovini. EU bo carine na banane iz latinskoameriških držav postopno spustila s 176 na 114 evrov na tono, istočasno pa bo afriškim, karibskim in tihomorskim državam iz skupine ACP pomagala pri prilagajanju.
Spor ima dolgo zgodovino, saj prve tožbe proti uniji pred Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO) segajo že v leto 1993, WTO pa je že septembra 1997 razsodila, da uvozni režim Evropske unije za banane krši načelo enakopravnega dostopa vseh proizvajalcev banan na trg unije.

Pravila WTO namreč zahtevajo, da mora članica WTO za vse ostale članice uveljaviti enotno carinsko dajatev (t.i. načelo nediskriminacije), EU pa je državam iz skupine ACP, večinoma nekdanjim kolonijam evropskih držav, ponujala ugodnejši - v okviru določene kvote celo brezcarinski - uvozni režim kot latinskoameriškim državam.

v skladu s sporazumom, ki so ga v torek zvečer na sedežu WTO v Ženevi parafirale Evropska komisija v imenu EU in skupina latinskoameriških držav (Kolumbija, Panama, Ekvador, Kostarika, Honduras, Gvatemala, Peru, Brazilija, Mehika, Nikaragva in Venezuela) bo unija uvozne carine na banane iz teh držav do leta 2017 postopno znižala s 176 evrov na tono, kolikor ta znaša sedaj, na 114 evrov na tono.

Najbolj izrazito bo prvo zmanjšanje carin, saj bo EU carine znižala za 28 evrov, takoj ko bodo vse stranke v dogovoru dokončno podpisale sporazum, poročajo tuje tiskovne agencije.

V zameno pa je unija glavnim državam izvoznicam banan iz skupine ACP ponudila do 200 milijonov evrov pomoči za prilagajanje na zaostreno tržno konkurenco, še naprej pa bo zanje veljala tudi obstoječa carinsko ugodna ureditev. Latinskoameriške banane so namreč večje in tudi v EU bolj priljubljene od afriških. Leta 2008 so tako države ACP v unijo izvozile 920.000 ton banan, latinskoameriške države pa 3,9 milijona ton.

Predvsem iz Afrike zato že prihajajo opozorila pred negativnimi posledicami, ki naj bi jih dogovor imel zanje. Države niso zadovoljne niti z višino pomoči EU, predvsem manjše proizvajalke iz skupine pa bi lahko bile celo popolnoma izključene s trga unije.

Čeprav ZDA niso proizvajalka banan, pa so v preteklosti tudi same vložile več pritožb proti EU pred WTO. Največje družbe proizvajalke bana v Latinski Ameriki so namreč ameriška podjetja Chiquita, Del Monte in Dole. Prav zato so ZDA z EU v torek parafirale ločen dogovor, v skladu s katerim naj bi ameriške oblasti umaknile vse tožbe proti EU v zvezi z bananami.

Na dogovor so se pozitivno že odzvali generalni direktor WTO Pascal Lamy, ki je zatrdil, da se je s tem končala ena najbolj "občutljivih, kompleksnih in tržno pomembnih sag" v zgodovini organizacije, predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso, ki je izrazil veselje, da gre za dober kompromis, in ameriški trgovinski predstavnik Ron Kirk, ki pa je obenem posvaril, da gre šele za začetek procesa, saj ga morajo ratificirati še v vseh vpletenih straneh.

Vsi pa so poudarjali, da bi dogovor lahko pomenil veliko spodbudo zastalim pogajanjem o liberalizaciji svetovne trgovine v okviru t.i. razvojnega kroga iz Dohe. Voditelji skupine 20 najpomembnejših svetovnih gospodarstev (G20) so septembra izrazili željo, da bo krog iz Dohe sklenjen naslednje leto, vsaka razrešitev spora, ki bremeni mednarodne trgovinske odnose pa je po mnenju vpletenih pomemben prispevek k uspehu pogajanj.

Vir: Delo

14 December 2009

Paracas in Islas ballestas


Zadnji vikend sva nečakinji peljala na izlet v Paracas. Iz Lime smo štartali v petek popoldne – v bistvu prepozno, saj smo prispeli v Paracas šele po 21.uri in smo komaj dobili prosto sobo in večerjo blizu pomola. Peljali smo se skozi Pisco, ki je še vedno razsut, a glavni trg je že malo okreval – postavljene so poslovalnice vseh glavnih bank. V Paracasu so bili najpopularnejši hotelčki polni (sicer pa vsi stanejo podobno – ok. 60 solov za dvoposteljno sobo). Nastanili smo se v penzionu Los Frayles, ki ga ne morem priporočiti. Skozi tanke stene se sliši vsak šum iz sosednjih sob – splakovanje vode, govorjenje, v našem primeru tudi dolgotrajno bruhanje ....  Pa še postelja je bila neudobna – premehka in vse vzmeti se je čutilo, tako da nisem spala skoraj nič. Niso pa nič komplicirali zaradi psice. 

 Prijavili smo se na plovbo z gliserjem ob 8h zjutraj – ko naj bi bilo morje najmirnejše,  in stvar je potekala lepo po urniku. 


 Standardna plovba se začne s pomola v Paracasu, prva postojanka pa je ob skrivnostnem geoglifu na strmi obali nacionalnega parka Paracas. Arheologi ob preiskovanju risbe niso našli nobenih organskih ostankov, ki bi jim pomagali razvozljati uganko. 



 Teorije nastanka:
1.       Delo kulture Paracas (500 p. n. št. – 100) kot sporočilo bogovom (nekaj takega kot geoglifi iz Nazce)
2.       Dediščina kulture Chavin, upodobljen je kaktus San Pedro – močan halucinogen, s katerim so se duhovniki sporazumevali z višjimi silami
3.       Delo osvoboditelja Peruja – San Martina, prostozidarski simbol . San Martin se je tu izkrcal l. 1820 in je v flamingih v Paracasu (ma kje so ti flamingi? Nikoli jih še nisem videla) našel inspiracijo za barve perujske zastave (rdeča in bela). Po San martinu je poimenovan tudi  zaliv v Paracasu.
4.       Delo vesoljcev.

Geoglif počasi izginja zaradi akumulacije materiala. V Paracasu namreč nikoli ne dežuje in risbe nihče ne čisti.


Zatem smo se zapeljali do otokov Ballestas (ballesta = samostrel, ime pa so otoki dobili zaradi mnogih naravnih obokov). 


 Tod biva na tisoče ptic, katerih kakci – gvano so nadvse cenjeni kot naravno gnojilo. Beseda gvano je ena redkih besed, ki je v slovenščino prišla iz kečuanščine. Najbolj cenjen gvano pridelajo črni kormorani, imenovani cormoranes guanay (veliki ptici na sliki). 



Ogromno je ptic imenovanih piqueros, ki lovijo ribe z vratolomnim potopom v morje, 



poleg njih pa na otokih mrgoli zarcillos – manjših ptic, ki so svoje ime dobile po elegantnih belih uhančkih - na slikah pri kormoranih in pingvinih.

Turiste od ptic ponavadi najbolj zanimajo Humboldtovi pingvinčki,


 sicer pa je tod tudi veliko perujskih pelikanov in rumenonogih galebov.   Uspeli smo videti, kako je galeb ugrabil mladička piquera in ga vpričo nas pospravil za malico. Gvano na otokih Ballestas zbirajo vsakih 5 – 7 let.

Največja atrakcija otokov so seveda morski levi. V tem času si samci oblikujejo svoje hareme – morski levi imajo ponavadi namreč čez 10 samic. Mnoge samice so že breje in leno poležavajo po skalah. 

Samci imajo v tem času izjemno debele vratove. Tam se jim namreč  zbira maščoba kot rezerva za težke dni iskanja harema. Samec lahko tako preživi več mesecev brez hrane, saj med paritveno sezono ne lovi rib. V tem času so levi - samci tudi agresivni in se jim ni pametno približevati, saj znajo biti za človeka smrtno nevarni.  Če želite videti mladičke, se na otoke odpravite v spomladanskih mesecih. 



24 November 2009

Čile in Peru odprla 125 let stare rane

Perujski letalski častnik je vohunil za Čile, ker so ga v službi "maltretirali" in ker je zabredel v finančne težave

Prizadevanja za dobrososedske odnose med Čilom in Perujem je skalila nova afera, ki je prišla na dan že 12. novembra. Zaradi zgodovinskih nesoglasij in nezaceljenih ran Pacifiške vojne (ime je dobila po glavnih vojaških operacijah na Pacifiku pred 125 leti) so njuni odnosi še vedno zelo občutljivi.
 
Čilska predsednica Michelle Bachelet je zanikala vpletenost svoje države v vohunsko zgodbo, čeprav je od Peruja dobila 200 strani debel dosje. (Foto: AP)
 
Tokrat jih pretresa vojaški vohunski škandal, ki je v enem zamahu pometel z napori čilske predsednice Michelle Bachelet za zbližanje s severno sosedo ter postavil pod vprašanj prostotrgovinski sporazum, ki sta ga državi pred leti podpisali. Afera je izbruhnila, ko so perujski protiobveščevalci odkrili, da je njihov operativec za plačilo delal za čilsko tajno službo.

200 strani dolg vohunski dosje

Prejšnjo sredo je perujsko zunanje ministrstvo čilski vladi izročilo protestno noto in več kot 200 strani dolg dosje z dokazi proti enemu glavnih obdolžencev vohunjenja v Limi v korist Čila. Perujska vlada je v noti izrazila odločen protest in izrecno odklonilno stališče do vohunjenja, ki naj bi bilo uperjeno proti njihovi nacionalni varnosti.
V dosjeju naj bi bili dokazi o vpletenosti podoficirja perujskih letalskih sil (FAP) Victorja Ariza, ki je menda od leta 2004 vohunil za Čile za plačilo 3000 dolarjev na mesec. Perujski zunanji minister Jose Garcia Belaunde je ob tem dejal: "Izročeni so dokumenti celotnega procesa, ki ga vodijo pravosodni organi proti osumljencem; kdo in kako je z Arizo navezal stike, kako so mu pošiljali denar itd."
Perujski minister je še povedal, da dosje vsebuje dokaze o vpletenosti najmanj dveh perujskih državljanov in dveh Čilencev. V njem je tudi kazenska ovadba Arize zaradi kaznivega dejanja izdaje domovine in pranja denarja ter kazenska prijava proti še enemu perujskemu vojaku, ki naj bi sodeloval z Arizom v tej zadevi, in proti obema Čilencema, ki sta domnevno zaposlena v vojaškem letalstvu (FACH).
Ariza naj bi priznal, da je prek njih posredoval Čilu zaupne dokumente. Gre za strateški načrt o obveščevalni enoti, v kateri je bil zaposlen, in vsebuje podatke o prihodnjih nakupih za vojaško letalstvo ter načrte o okrepitvi obstoječe oborožitve.
Med dokumenti, ki so bili poslani v Santiago, naj bi bile ocene in podatki, ki jih je pridobila perujska vojska o bolivijskih oboroženih silah, pa o radarskem pokrivanju argentinskega teritorija ter o kapacitetah čilskega vojaškega letalstva.
Kolikor je znano, naj bi bil Ariza aretiran 30. oktobra letos med kosilom v neki limski restavraciji. Menda je vse priznal in se svoji državi opravičil. Prve stike s pripadniki čilskih protiobveščevalnih služb naj bi vzpostavil v letu 2002, ko je bil imenovan za vojaškega atašeja na perujskem veleposlaništvu v Santiagu.
Šifrirana sporočila je po njihovih navodilih redno pošiljal prek interneta z naslova Infoturistel@yahoo.es ali zapisana na zgoščenki. Enkrat tedensko se je moral javiti, ne glede na to, ali je imel kake zanimive podatke ali ne. Denar je redno prejemal prek Western Union, do zdaj je zaslužil 135.000 dolarjev.
Kaže, da je zaradi tega postal sumljiv že leta 2006, a je kljub temu ostal operativec pri direktoratu vojaškega letalstva za obveščanje. Ariza danes trdi, da je to počel iz zamere do ustanove, kjer je bil zaposlen, "ker sem bil v letih 2000 in 2001 žrtev psihološkega maltretiranja in zaradi ekonomskih težav".

"Nizka raven" razprave

Prvi odzivi perujskega predsednika Garcie so bili precej ostri. Vohunjenje je označil za nekaj "odvratnega", Čile pa za tako rekoč "brezvezno republiko". Čilska predsednica mu je odgovorila, da "žaljenje ne prispeva k reševanju nastale situacije" in da se Čile ne bo spuščal na tako raven razprave.
Čilska vlada je doslej zanikala vsakršno vpletenost, a po poročanju revije "Que Pasa" Santiago le ni tako nedolžen. Zdaj tudi Lima umirja tone, saj je perujski minister Belaunde zatrdil: "Nahajamo se na izredno občutljivi točki bilateralnih odnosov." Sedem milijard dolarjev čilskih investicij v Peruju vsekakor ima svojo težo.

Vir: Dnevnik

Lepotica v Peruju

Lepotica, ki se je 25. decembra 1968 rodila očetu Dancu in materi Perujki, je odraščala na Danskem, leta 1987 postala miss Danske, bila v devetdesetih ena od znamenitih in bajno plačanih supermanekenk in leta 1991 očarala v videu Wicked Game s Chrisom Isaakom. A Helenina ljubezen je že od najstniških let fotografija.


Danka opozarja politike
Ko je potovala po domovini svoje matere, je posnela tudi serijo fotografij, ki opozarjajo, kakšne so v Peruju posledice podnebnih sprememb na planetu. Projekta se je Christensenova lotila skupaj z Oxfamom, mednarodno organizacijo, ki išče rešitve za boj proti revščini in neenakosti. Fotografije Peruja dokumentirajo učinke podnebnih sprememb na Zemlji, je Helena povedala v Londonu, kjer so te dni na ogled njene fotografije – razstava ima zgovoren naslov Meltdown (Taljenje).

Foto: Helena Christensen

Mimogrede je še pozvala politike, svetovne voditelje in vse druge, ki se bodo decembra zbrali v Köbenhavnu na konferenci Združenih narodov o podnebnih spremembah, da so oni tisti, ki imajo moč, zato so nujne spremembe v njihovih rokah. Na težko pričakovani konferenci v danski prestolnici naj bi namreč dosegli nov svetovni podnebni dogovor glede zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov v ozračje, ki bo nasledil Kjotski protokol.


                                                        Foto: Helena Christensen
Kulture izginjajo
In kaj pripovedujejo perujske fotografije Christensenove? Helena je pojasnila, da je v Peruju videla, kakšne posledice ima krčenje ledenikov v Andih za tamkajšnje kmete. Ker je vode vse manj, celotne vasi izgubljajo prihodke od kmetovanja, zato so se ljudje prisiljeni seliti v mesta. "Te kulture bodo izginile. In to je zelo žalostno, saj je to res poseben del Južne Amerike," je povedala Danka. Oxfam ocenjuje, da se je v zadnjih 30 letih površina ledenikov v Peruju zmanjšala za 22 odstotkov.

Vir: Zurnal

20 November 2009

V Peruju odkrili trgovino s človeškim maščobnim tkivom

Iz Peruja poročajo o grozljivem odkritju. Policija je aretirala štiri osebe, ki naj bi umorile nekaj deset ljudi, natančno število žrtev še ni znano. Razlog za grozljive umore je zaslužek. Skupina je namreč žrtvam odstranila maščobno tkivo in ga nato prodajala evropskim kozmetičnim in farmacevtskim podjetjem, poroča britanska spletna stran BBC. Med osumljenci, velika večina jih je še na prostosti, sta tudi dva italijanska državljana. Odgovorni naj bi bili za smrt najmanj 60 ljudi, žrtev pa naj bi bilo še več.

Umori ljudi zaradi maščobnega tkiva

Novinarska konferenca policije in dokazi na mizi.

Osumljenci so žrtve iskali na odročnih cestah, kjer so jih pod pretvezo dobro plačanega dela zvabili v stanovanja, kjer so izvajali odstranitev maščobnega tkiva. Za liter naj bi na črnem trgu dobili tudi 15.000 ameriških dolarjev. Policisti so na novinarski konferenci zbranim novinarjem pokazali dve steklenici s človeškim maščobnim tkivom in fotografije ene žrtve. Preiskovalci so še razkrili, da naj bi šlo za mednarodno skupino, ki je svoj sedež imela v Peruju. Prvo osebo so prijeli pred dnevi na avtobusni postaji v Limi. Pri sebi je imela manjšo pošiljko maščobnega tkiva. Policija je od aretiranih že dobila podrobne informacije, kako je mreža delovala in kako je odstranitev maščobe potekala. Vodja skupine naj bi bil Hilario Cudena, ki naj bi se z omenjenim poslom ukvarjal že nekaj desetletij.
Policija je sporočila tudi, da so že na sledi domnevnim kupcem maščobnega tkiva, poroča BBC.

Vir: 24ur

19 October 2009

Trije Slovenci na dopust v perujski zapor

Tale novica je sicer z dne 1.10, a sem jo zasledila šele danes:

La Republica in Log.pe: V Cuscu so na letališču Alejandro Velasco Astete prijeli 3 slovenske državljane s skupno 55,5 kg kokaina, ki so ga porazdelili v tri kovčke, preden naj bi preko Lime, Sao Paula in Lizbone leteli v Pariz. Policistom so bili sumljivi, ker je bila njihova obleka presenetljivo težka. Ugotovili so, da je tekstil impregniran z neko substanco, nadaljni testi pa so pokazali, da gre za kokain.

Sicer pa ne mine dan, da ne bi v perujskih časopisih zasledili novice o zaseženi drogi na letališču. Danes so ujeli Čeha, ki je v nahrbtniku nosil 3,2 kg klorohidrata kokaina, 3 Britance - eden je tihotapil 2 kg kokaina v volnenih oblačilih (impregnirano), drugi v 2,5 kg v zavitkih živil, tretji pa 1,5 kg v keramičnih kipcih. Zasačili so tudi Bolivijko, ki je v kovčku z dvojnim dnom skrivala 1,5 kg droge, Španko, ki je kilo kokaina tihotapila impregniranega v oblačila in Kolumbijca, ki je 2,5 kg droge skril v tradicionalne perujske slaščice - turrone.


Kokain v kablu

Neverjetno, kakšnih metod in trikov se že poslužujejo. Marsikdo za denar tvega tudi lastno življenje ali življenje svojega otroka, pred kratkim pa sem iz prve roke izvedela za primer, ko so nekomu podtaknili kar 4 tone klorohidrata. Perujski zapori so natrpani s tujci, ki so jih dobili ob tihotapljenju, in niso prav nič prijetni za preživljanje večletnega "dopusta", čeprav v njih izbirajo tudi misice in prirejajo pevska tekmovanja. Ne ve se, koliko droge se uspe pretihotapiti iz Peruja, nekateri pravijo, da celih 90 odstotkov.

Edit: No, je že objavljeno tudi v Žurnalu, kjer špekulirajo, da je eden od tihotapcev fant razvpite Urške Čepin.  

18 October 2009

Raznolika dežela, polna skrivnosti!

Raziskovanje po Južni Ameriki je vedno pestro v pravem pomenu besede, saj vključuje krajše trekinge in lahkotnejša vandranja, izlete po puščavah, vulkanih in jezerih.

Peru slike-4
Jezero Titicaca, plavajoči otoki Uros
Na Cekinu smo vam pred kratkim predstavili potovanje po Boliviji iz cenovnega vidika, tokrat pa vam bomo pobližje predstavili potepanje po tretji največji državi v Južni Ameriki - po Peruju.
Peru, skrivnostna dežela starodavnih Inkov ter območje kulturnih in naravnih znamenitosti, nam s svojo lego odpira pogled proti zahodu na Tihi ocean ter na sosednje države Ekvador, Kolumbija, Brazilija, Bolivija ter Čile. Peru, ki je geografsko zelo razčlenjena država, vsakega popotnika navduši s svojo tradicijo, zgodovino, prijaznimi ljudi ter glasbo, ki jo je moč slišati na vsakem koraku.
Lima, glavno mesto Peruja, je prestolnica kulturnih znamenitosti, pestrega nočnega življenja in prometnega kaosa, ki se mu preprosto ne morete izogniti. Za raziskovanje po mestu, kjer živi kar osem milijonov ljudi, najlažje dostopamo kar z lokalnimi avtobusi, za katere je potrebno odšteti 60 centov pa vse tja do enega evra. Lahko pa si omislite tudi vožnjo s taksijem, cena za najem pa bo odvisna predvsem od vaših pogajalskih sposobnosti.
Od Lime se lahko proti severu države peljemo za vsega sedem evrov, ki nas po dobrih osmih urah pripeljejo do visoko ležečega mesta Huaraz. Od tod lahko dostopamo do najdaljšega svetovnega gorstva, Andov. Za štiridnevni treking z vodnikom, hrano ter spanjem v šotorih boste morali odšteti okoli 120 evrov. Vzpon na pettisočaka je kaj hitro bogato poplačan, saj se vam odpre prečudovit pogled na bogato naravo, previse, gorska jezera ter znamenite ledenike.
Peru slike-8
Izgubljeno mesto Inkov, Machu Picchu
Če pa si želite ogledati južni del Peruja, vas lahko pot zanese do Pisca, kjer se lahko s čolni odpravite do najpomembnejšega morskega rezervata na svetu, kjer si lahko pobližje ogledate vrsto morskih ptic, pelikanov in kolonij morskih levov. Vse to le za skromnih sedem evrov.
Od Pisca vas loči le tri ure vožnje do puščavskega mesteca Ice, od koder se s taksijem odpravite do slikovite in priljubljene turistične oaze Huacachina. Za približno 15 evrov se lahko predate lepoti obširne puščave, sončnih zahodov, deskanju po pesku ali pa enodnevnemu izletu po vinskih kleteh.
Zagotovo pa ne boste doživeli Peruja v pravi luči, če ne obiščete Cusca, prestolnico Inkov, ki leži na nadmorski višini 3500 metrov in velja za eno najprepoznavnejših območij za raziskovanje inkovske kulture. Tu mrgoli zgodovinskih spomenikov, muzejev in drugih kulturnih znamenitosti, ki jih lahko obiščete le za dva evra.
Sicer pa so cene na tem turistično bolj obarvanem območju malenkost višje. Tako za prenočišče odštejete minimalno pet evrov na noč, kar je približno dvakrat več od cen prenočišč v drugih mestih po državi.
Peru slike-6
Oaza Huacachina
Za obisk izgubljenega mesta Inkov, vsem bolje poznanega pod imenom Machu Picchu, pa lahko izberete različne možnosti. Na voljo vam je večdnevni treking, prevoz z avtobusom ali pa vožnja z vlakom do mesta Aquas Calientes, od koder se z avtobusom ali peš odpravite do inkovskih razvalin. Za povratno vožnjo z vlakom boste odšteli 65 evrov, za vstopnino na Machu Picchu pa slabih 14 evrov.
Pot lahko nadaljujete do Arequipe, belega mesta, od koder si le privoščite dvodnevni treking po drugem najglobjem kanjonu na svetu – Colca Canyon, kjer je med drugim moč opaziti znamenite kondorje in druge prebivalce gorskega sveta. Paket, ki vključuje stroške prevoza, vodenja, hrane in prenočišča, vam bo denarnico izpraznil za 50 evrov.
Vredna doživetja pa je tudi vožnja z ladjico po najvišjem ležečem jezeru na svetu, Titicaca, kjer si lahko ogledate znamenite Uros otoke ter otok Tequile že za slabih šest evrov. Zagotovo vas bo očaralo tamkajšnje življenje ter prijazni domačini, ki jih res srečate na vsakem koraku!
Peru slike-2
Mesto Cusco z znamenito cerkvijo


Mislim, da cene za Machu Picchu v tem članku niso prave - vlak je dražji, pa vstopnina tudi.
Otok na Titicaci pa ni Tequile, temveč Taquile. Titicaca ni najvišje ležeče jezero na svetu, temveč je najvišje ležeče plovno (!) jezero na svetu. Mestni avtobusi so cenejši, kot se tule omenja - stanejo ze od 10 centov (evra) naprej.

12 October 2009

La Tapada Limeña - ikona erotike in uporništva

Ko je postala Lima prestolnica Novega sveta, se je spodobilo, da dobi tisto vzdušje elegance in ekstravagance, ki ga mora imeti "mesto kraljev". Od obdobja podkraljestva (od ok. 1560), pa skozi celih 300 let (do ok. 1860) se je v Limi ohranila prav posebna moda "zakritih". La tapada limeña je bila simbol ekstravagance, uporništva in erotike.



V času podkraljestva in prve republike ni bilo lepo videti ženske, ki sama hodi po ulici, po tradiciji pa so limenke radovedne in opravljive. Da so lahko nemoteno opazovale dogajanje na ulici, so na hiše obesile čudovite izrezljane lesene balkone, mnogokrat pripeljane iz Španije, od koder so imele gospe in gospodične nadzor nad mestom, hkrati pa jih mimoidoči niso mogli prepoznati.



 Vir


Na ulico so dame stopale zavite v sayo in manto. Saya je bila dolgo svileno krilo, pod katerega so manj obdarjene skrivale kovinske konstrukcije ali blazine, s katerimi so poudarile boke. Saya modre, zelene, kostanjeve ali črne barve je pri tleh odkrivala umetelno izvezene čeveljce. Manto je bil širok in dolg svilen šal, ki je pokrival zgornji del telesa in celo glavo. Izpod njega je lahko kukalo samo eno oko.





Ta moda, ki izvira iz mavrske tradicije, se je zakoreninila samo v Peruju. Ženske so se močno oklepale svojega manta, saj so bile z njim vedno zapeljive in seksi - tudi starke in tiste z iznakaženimi obrazi. Seveda je prihajalo tudi do neljubih situacij, ko so moški nevede osvajali lastne hčere, sestre ali matere. Zaradi slednjega in zaradi zlorabe tovrstnih oblačil s strani moških je nadškof Toribio Alfonso de Mogrovejo leta 1583 strogo obsodil uporabo manta. Oblasti so namreč opazile, da omogoča širjenje transvestizma v koloniji. Dame se tej modi nikakor niso želele odpovedati in "la tapada limeña" je tako postala simbol uporništva in ženske emancipacije.



Zadnjič sem bila v okraju Villa El Salvador, da bi malo pogledala za kakšnim kosom pohištva, ki še manjka v stanovanju, a nisem našla nič pametnega. Ko sem že prakticno sedala v avto, pa sem v eni trgovinici z bolj ali manj kičastim dekorjem zagledala tapado iz pločevine. Motiv tapade mi je bil vselej zelo zanimiv, a ga je izredno težko zaslediti.


Zdaj tale tapada krasi garderobno steno ob vhodu :)


La tapada s kočijo - Villa El salvador, 70 /s.
Obešalniki - Saga Falabella, vsak 9,90 /s.
Spodaj pa manjka še kakšna klopca.

08 October 2009

Perujke ne rojevajo več doma

Zaradi velikega števila smrtnih primerov med porodi na domu lahko porodnice v Peruju zdaj tudi v bolnišnicah rojevajo na tradicionalen, naraven način.

Perujske nosečnice, predvsem na podeželju, so dolgo rojevale doma, kot veleva njihova tradicija. Žal je bila zato smrtnost tako porodnic kot novorojenčkov visoka. Pri porodu so namreč nosečnicam pogosto pomagali ljudje, ki za takšno delo niso bili usposobljeni in niso znali pravilno ravnati pri nevarnih zapletih, kot so poporodne krvavitve ali zastrupitve. Perujske nosečnice so doma raje rojevale tudi zato, ker se v bolnišnicah niso dobro počutile. Vendar se tudi ta tradicija spreminja ...
Porod stoje
Vse več perujskih bolnišnic porodnicam dovoli rojevati, kot veleva tradicija. (Foto: Reuters)
Odločeni pomagati
Še leta 1997 je v okrožju Santillana v porodnišnicah rodilo borih šest odstotkov nosečnic, smrtnost pa je bila visoka. Zato so zdravstveni delavci skušali to zaskrbljujoče dejstvo spremeniti. Okoliške prebivalce so povprašali, kakšen je tradicionalen način poroda doma in zakaj nosečnice ne želijo roditi v bolnišnici, kjer bi usposobljeno osebje bolje poskrbelo zanje in njihove otroke. Kar so izvedeli, je vsem dalo močno misliti.
Domačine je motilo, da bolnišnično osebje ne govori domačega jezika, kečuanščine. S porodnicami so po njihovem mnenju ravnali osorno. Motilo jih je tudi, da možem in bližnjim sorodnikom niso dovolili sodelovati pri porodu, kot je to v navadi. Ženske so silili v nošnjo bolnišničnih oblačil,  rojevanje leže na hrbtu in ne kleče, kot je tam sicer tradicija. Poleg tega so v bolnišnici po porodu posteljico zavrgli, namesto da bi jo dali sorodnikom za obredni pokop.
Korenite spremembe

Zdravstveni delavci so skrbno poslušali pritožbe in nasvete okoliških prebivalcev in jih tudi upoštevali. Tako je nevladna organizacija Neomejeno zdravstvo (Health Unlimited)  v sodelovanju z okoliškimi prebivalci poskrbela za korenite spremembe na porodnem oddelku bolnišnice v Santillani. Spremembe pa so začeli uvajati tudi drugod po državi.
Zdaj morajo vsi zaposleni znati kečuansko. Sorodniki lahko spremljajo porod in pomagajo kolikor lahko. Sobe pa so preuredili tako, da porodnice rojevajo kleče, kot so navajene in kakor je tudi manj boleče.
Perujski dojenčki
S spremembami v bolnišnicah se je zmanjšala tudi smrtnost novorojenčkov. (Foto: Reuters)
Statistika potrjuje spremembe
Raziskava, ki so jo opravili po desetih letih, je pokazala, da so spremembe koristile. Močno se je zmanjšalo število porodov na domu, številka teh je ravno nasprotna tisti iz leta 1997. Tako danes v bolnišnici rodi kar 83 odstotkov vseh nosečnic s tega območja. Podobno je tudi drugod v Peruju.
V poročilu, ki ga je izdala Svetovna zdravstvena organizacija, so avtorji zapisali, da projekt v Santillaniju dokazuje, da si prvotni naseljenci z nizko uradno izobrazbo želijo strokovne pomoči pri porodu. Vendar le, če zdravstveni uslužbenci z njimi ravnajo spoštljivo in ne posegajo v njihovo tradicijo.

Vir: Bibaleze