Najstarejše freske v Ameriki

V Peruju so pred kratkim odkrili najstarejše freske in tempelj na kontinentu Abya Yala (Amerika), stare več kot 4000 let. Gre za prvo najdbo iz arhaične dobe na severu dežele. Doslej so za najstarejše konstrukcije v Ameriki veljale piramide v Svetem mestu Caral južno od Lime (Ciudad Sagrada de Caral), ki jih datirajo v tretje tisočletje p.n.š. (ok. 2600 p.n.š) Novo odkrito naselbino so poimenovali Ventarron, nahaja pa se v bližini vasi Pomalca v dolini Lambayeque. Znanstveniki domnevajo, da je bil v svojem času Ventarron povezan s Caralom, četudi sta si naselbini zelo oddaljeni. Arheolog (odkritelj grobnic mogočnega vladarja Gospodarja Sipana – kulture Moche) in direktor muzeja Tumbas reales v Lambayequeyu (btw čudovit muzej) Walter Alva je prepričan, da gre za zibelko severnoperujskih kultur in da je tovrstnih zakladov v okolici še več. Odkrite konstrukcije na severni obali pripadajo ljudstvu, ki ga štejejo za predhodnika plemen Cupisnique, Chimu in Muchic (Mochica).

Pisana, dokaj dobro ohranjena freska v osrednjem prostoru svetišča upodablja srno ujeto v mrežo. Slikarije so izjemnega pomena, saj razkrivajo rituale te doslej neznane starodavne kulture. Srnjad povezujejo s šamanskimi obredi, pri katerih so se svečeniki pogovarjali z dušami umrlih, naseljenih v tej živali. Ikonografija se vidno razlikuje od andske, v kateri prevladujejo kače, divje mačke in različna božanstva. Presenetljivo, nikjer ni videti motivov povezanih z morjem, kar je sicer značilno za obalna ljudstva. Na severnem in južnem delu svetišča so odkrili zanimive slikarije v obliki črke V, poudarjene z rdečimi in belimi črtami.
Najstarejše slikarije v Peruju sicer datirajo v 8. tisočletje p.n. š.. Gre za jamske slike v Toquepali in Lauricochi.


Svetišče ni zgrajeno iz gline, opeke ali kamenja, temveč iz blokov blata in rečnih usedlin, prinesenih iz bližnjih rek. Tehnika gradnje dokazuje, da je šlo za visoko razvito kulturo, in doslej še niso nikjer zasledili podobnega arhitektonskega sistema. Tempelj je bil namenoma zazidan oz. zakopan, kar je značilno za severnoperujska ljudstva. O tem sem pisala že pri Mochikih. Ko se je svetišče »izrabilo«, so ga zasuli, pred tem pa ga napolnili z darovi, kot so školjke bisernice (Pinctada Maxima) iz Ekvadorja, v katere so izrezljali stilizirane obraze, živali, npr. opice in velike papige. Arheologi so odkrili tudi ogrlico iz turkizov, ovito okrog enega izmed skeletov guacamaya (are). Ostanki teh živali dokazujejo, da je imelo to območje vezi z Amazonijo in da je veljalo za strateško pomembno točko. Za oltar je v svetišču služilo ognjišče. Kult ognja je zahteval sežiganje darov. S pomočjo pepela so v ZDA po metodi radioaktivne datacije (z izotopom ogljika – ogljik-14) uvrstili gradnjo v čas 4000 – 2000 p.n.š. Alvo zelo žalosti dejstvo, da je tretjina svetišča uničenega. Okoliški prebivalci so namreč odnašali prstene bloke za gradnjo svojih bivališč in ograd za živino. Tempelj, ki meri ok. 2500 m2, je bil ob odkritju pokrit s smetmi. Pravzaprav je bilo vrh njega smetišče in pred začetkom izkopavanj so morali odstraniti za 130 tovornjakov odpadkov.

Ventarron ni edina najdba zadnjih mesecev na tem območju. Duhove buri tudi arheološko najdišče Collud, s svetiščem monumentalnih proporcev, staro med 2500 in 3000 let. Tempelj je dolg 140m in ima stopnišče široko 27m s 24 stopnicami. Zgradba je del akropole, sestavljene iz štirih templjev, zaenkrat še zasutih med plantažami sladkornega trsa. Najzanimivejša najdba v Colludu je dekoracija v visokem reliefu z motivi mačk, kač in drugih bitij.


Izkopavanja je med drugim omogočila Unidad Ejecutora 111, ki je raziskovalnemu delu na severnih obalah Peruja namenila 8 milijonov solov. Strokovnjaki menijo, da so dosedanja odkritja v tem predelu samo vrh ledene gore in da je ostalo neodkritih še najmanj 90% kulturnozgodovinskih zakladov. Žal denarja ni, ne za izkopavanja ne za vzdrževanje odkritih spomenikov. Arheologi si želijo, da bi država skladu Unidad Ejecutora 111 v naslednjem letu namenila vsaj enkrat več sredstev.

viri:
La republica
National Geographic
Correo de Chiclayo
El comercio
Peruanista


Se opravičujem za dolg premor. Lenoba in tehnične težave ... Novica o najdbi je sicer stara že par tednov, vseeno pa si zasluži prostor na mojem blogu. Poleg tega je na slovenskih straneh le skopo omenjena.

Kako nevarne so perujske ceste?

Danes je Apeseg (Asociación Peruana de Empresas de Seguros - združenje perujskih zavarovalniških hiš) objavil šokantne številke v zvezi s prometno varnostjo na perujskih cestah. Med drugim so povedali, da je v zadnjih desetih letih v prometnih nesrečah življenje izgubilo več kot 30.000 ljudi.

Danes zjutraj se je prav tako zgodila huda prometna nesreča z žalostnim izzidom - 21 mrtvih in 39 ranjenih. Avtobus je zgrmel v 300 m globok prepad v andski provinci Junin (La Oroya). Pred kratkim se je zgodilo nekaj podobnega z avtobusom, polnim kolumbijskih turistov, prav tako v Andih. Pravzaprav se vsak teden zgodi kaj podobnega. Takšne številke me vedno znova prestrašijo. Iz firbca sem šla primerjat perujske in slovenske statistike. Pa poglejmo, ali je resnično tako nevarno potovati po Peruju:

Število prebivalcev:
Peru: 27.220.000 Slovenija: 2.020.000 (13,47 x manj)

Število prometnih nesreč v letu 2006:
Peru: 78.000 Slovenija: 31.5700 (2,47 x manj)
Ta podatek bomo zanemarili, ker se prevelik delež nesreč z izključno materialno škodo v Peruju ne registrira.

Število ranjenih v 2006:
Peru: 100.000 Slovenija: 11.000 (9,1 x manj)
Tudi ta podatek je treba jemati z veliko rezerve, saj ogromno lažjih poškodb ni registriranih.

Število mrtvih v 2006:
Peru: 3.500 Slovenija: 262 (13,36 x manj)

Zadnji podatek kaže (smrti pa menda ja vse registrirajo), da glede na število prebivalcev v obeh deželah umre v prometnih nesrečah približno enako število ljudi, je pa treba poudariti, da v Peruju ne premore vsak osebnega vozila in da se Perujci ne furajo toliko gor in dol kot Slovenci. Če bi bili tako mobilni kot mi, bi bile te številke verjetno precej drugačne. Za primerjavo nevarnosti v prometu bi bilo dobro poznati število vozil na prebivalca in v tem kontekstu število vozil, ki se ponesreči, ampak v Peruju je toliko neregistriranih vozil, da je ta primerjava žal nemogoča.

Med najpogostejšimi vzroki prometnih nesreč v Peruju sta neizpravnost vozil in neusposobljenost voznikov - ponarejena vozniška dovoljenja, medtem ko pri nas tega skorajda ne beležimo. Predvsem v odročnih andskih in amazonskih predelih ni nobenega nadzora. Vozila so stara in slabo vzdrževana, mnogi vozniki pa so neizkušeni in vozijo s ponarejenimi dokumenti. Avtošol v Peruju pravzaprav ni (vsaj za praktični del izpita ne). Ne vem prav dobro, kakšen je postopek za pridobitev vozniškega dovoljenja, vem pa, da se lahko ponarejenega kupi na ulici za drobiž.
Kdor bi rad pravo dovoljenje, pa je malce len ali ve, da ne bi dobil zdravniškega potrdila o fizični in psihični sposobnosti za upravljanje vozila, lahko na ulici kupi tudi odgovore na vprašanja iz teoretičnega dela vozniškega izpita in ponarejeno zdravniško spričevalo.

Težava je v tem, da se mnogi Perujci odločijo za nakup vozil za večje število potnikov - kamionete (pick-upe), popularne toyote corolle, kombije ... in s tem tvegajo življenja svojih sopotnikov. Vozilo je luksuz, ki si ga ne more privoščiti vsak, in tisti, ki ga ima, ga pogosto izkoristi za prevoz potnikov ali blaga, tudi če se sicer ukvarja s čim drugim. O tem sem pisala že tu. Ker se torej v Peruju skoraj nihče ne vozi sam, so številke ranjenih in mrtvih toliko bolj šokantne. Enkrat sem pisala o tem, kako je voznik zahteval, da se nas stlači 16 v osebni avtomobil.
Vlakov v Peruju praktično ni (tistih par prog bomo zanemarili), zato se na daljše proge potuje z avtobusi. Ceste, predvsem v andskih provincah so nevarne, vijugaste, slabo vzdrževane (večkrat neasfaltirane) in nezavarovane - kljub globokim prepadom tik ob njih. Vselej se prepričajte, da po takšnih progah potujete s kvalitetnim vozilom in s cenjeno družbo. Utrujenost voznika na več kot 10 ur dolgi vožnji je pogost vzrok prometnih nezgod. Kvalitetni prevozniki imajo na busih vsaj dva voznika. Priporočljivo je potovati podnevi, saj se večina najhujših prometnih nesreč zgodi ponoči ali zgodaj zjutraj. Težava je v tem, da se mnogokrat raje odločimo za nočno vožnjo, da ne izgubljamo dragocenega časa in da nam vožnja hitreje mine, če lahko med njo zadremamo. Ne čudite se, če vas bodo pred vstopom na kak boljši avtobus fotografirali, posneli s kamero ali vam vzeli prstne odtise. Tako vas bodo lahko vsaj identificirali, če se vam kaj zgodi. Grozljivo, kaj? Ubogajte stevardeso, ko vam naroči, da iz varnostnih razlogov zagrnete zavese. Še zdaj ne vem točno, zakaj se to počne (Zaradi napadov morda? čeprav jih v zadnjem času ne beležijo ...), toda vsekakor boste manj vznemirjeni, če ne boste gledali globokih prepadov tik ob cestišču ali visokih peščenih sten, ki se zdijo, kot da se bodo vsak hip sesule in vas pokopale pod seboj (Na fotki razgled z avtobusa na severni Panamericani). Naj vas takrat "tolaži" dejstvo, da smo, po moji primerjavi, življenjsko za kanček bolj ogroženi na slovenskih cestah, predvsem na tistih v naseljih.

(Se opravičujem - o podobnih stvareh sem že pisala, ampak tule bo bolj pregledno)

Kubanski bloger: Nimam interneta.

Kuba ima v primerjavi z ostalo Latinsko Ameriko najslabšo povezavo z internetom. Zaradi ameriškega embarga so Kubanci prisiljeni uporabljati 25-krat dražjo in kar 1.300-krat počasnejšo povezavo. Uradno ima samo 8% prebivalstva elektronski naslov, večina teh pa ga ima samo na intranetu, ki je omejen na domače strani. Vseh uporabnikov interneta je 190.000. Kubanci se morajo velikokrat lagati, da so tujci, da sploh dobijo dostop do računalnika v hotelu ali internet kafeju, ura dostopa pa jim pobere skoraj polovico mesečne plače (6 $). Zaradi omenjenih dejstev le redki surfajo po spletu ali si dopisujejo po elektronski pošti. Peščica spretnih posameznikov tvega svoje prihranke za to, da svetu pokaže resnico o tej, za zahodnjake tako privlačni, »easy going« deželi, in pišejo bloge. Blogi pač ne morejo biti cenzurirani s strani vlade, vseeno pa se njihovi avtorji raje skrivajo za psevdonimi in skrbno pazijo, da ne izdajo svojih osebnih podatkov. Kubanski blogerji so se zaradi visokih tarif naučili izjemno hitro manevrirati s svojimi stranmi. Večinoma se povezujejo iz hotelov, kjer se morajo včasih celo izdajati za tujce, iz državnih uradov ali pa si dostop kupijo na črno. Državni funkcionarji in akademiki so sicer edini, ki imajo priskrbljen dostop do spleta. Na nove objave kubanskih blogerjev lahko čakamo dneve, tedne ali celo mesece. Nikoli se ne ve. Avtor bloga »Mi isla al mediodia« (Moj otok opoldne) pravi: Začel bom s kratkim, a udarnim stavkom, kakršne je rad uporabljal Hemingway: Nimam interneta.

Nekaj kubanskih blogov:
* http://www.desdecuba.com/generaciony/
* http://isla12pm.blogspot.com/
* http://havanascity.blogspot.com/
* http://pavontales.blogspot.com/
* http://luisexto.blogia.com/
* http://munequitosrusos.blogspot.com/
Kliknite na kakšnega, četudi ne razumete jezika, in pokažite, da podpirate svobodo izražanja.
vir , foto

Fitzcarraldo (Nemčija, 1982)

Režija ..... Werner Herzog
Brian Sweeney Fitzgerald - Fitzcarraldo ..... Klaus Kinski
Molly ..... Claudia Cardinale
David Perez Espinosa ..... Poglavar plemena Campa

Fitzcarraldo, ekstravaganten, "malce" zmešan irski priseljenec, velik oboževalec Enrica Carusa, sanja o tem, da bi zgradil operno hišo v mestu Iquitos sredi perujske džungle. Preživlja se s proizvodnjo ledu, toda posel ni dovolj dobičkonosen, da bi mu pomagal uresničiti sanje. Tudi njegova zamisel o transandski železnici mu prinaša zgolj izgube. V Iquitosu v tem obdobju (prehod iz 19. v 20. stoletje) prebiva več bogatašev in vsi so uspeli na isti način - s kavčukom. Fitzcarraldo se odloči, da bo še sam poizkusil priti do denarja s kavčukom, toda na voljo mu je le izjemno težko dostopno zemljišče v pragozdu, daleč od vsakršne naselbine. S finančno pomočjo svojega dekleta si kupi parnik in se začne pripravljati na dolgo pot. Ko uvidi, da je reka, ob kateri je njegovo zemljišče, praktično neplovna - polna brzic in nevarnih pasti, sklene odpluti po paralelni reki, poiskati najožji pas zemlje med njima in prenesti parnik po kopnem na drugi breg. Pri tem podvigu mu pomagajo pripadniki plemena Campa.

Vloga Fitzcarralda je bila sprva namenjena Jasonu Robardsu, toda le-ta je zbolel in režiser je ponudil vlogo Jacku Nicholsonu, razmišljal pa je tudi o tem, da bi bil sam protagonist. Ko je bilo posnetega že okrog 40% filma, je vlogo prevzel Klaus Kinski, njegovega pomočnika pa je igral Mick Jagger. Jagger je zatem moral na turnejo z Rolling Stonsi, zato ga je Herzog izbrisal iz scenarija in posnel film od začetka. Kinski je bil baje strašno problematičen. Nenehno se je prepiral z režiserjem in ostalimi člani ekipe ter spravljal ob živce domorodce. Baje je eden od indijanskih poglavarjev predlagal Herzogu umor Kinskega, toda režiser mu je odvrnil, da potrebuje igralca do konca snemanja. V filmu ni bilo nobenih posebnih efektov! Indijanci so prav zares z vrvmi čez hrib na ožini vlekli 340-tonski parnik. Tudi scene na ladji, ko se le-ta zaletava v ostre stene in se premetava po brzicah, so povsem pristne. Pri tem so se poškodovali trije od šestih članov ekipe na ladji. Obstaja celo dokumentarec o snemanju tega filma - Burden of Dreams, saj je Fitzcarraldo prav gotovo ena najtežjih in najzanimivejših produkcij v zgodovini filma. Herzoga so ostro obsojali, ker naj bi za snemanje izkoristil na stotine domorodcev iz džungle v bližini Iquitosa, med njimi plemena Matsiguenka, Asháninka, Yine in Shipibo-Konibo. Ker Claudia Cardinale ni znala nemško, je bila originalna verzija posneta v angleščini, baje pa obstaja tudi nemška različica. Ne vem, katero sem gledala, ker imam špansko sinhronizirano verzijo.

Navdih za scenarij je bil mogotec Carlos Fermin Fitzcarrald, ki je konec 19. stolenja resnično poiskal sredi džungle ožino med dvema rekama in dal prenesti čeznjo ladjo, toda on je to storil tako, da je parnik razstavil.

V drugi polovici 19. stoletja je pridobivanje kavčuka zaslovelo kot donosen posel. Mnogi pustolovci so se zaradi tega podali v perujske pragozdove in mnogi med njimi so tam tudi tragično končali. Transport kavčuka je bil izjemno težaven. Takrat še ni bila odkrita pot po rekah Madre de Dios - Madeira -Rio Negro, ki je vodila do pristanišča Manaos v Braziliji, od tam pa do obale Atlantika, od koder se je kavčuk pošiljalo v Evropo. Fitzcarrald je iskal plovno pot iz province Loreto (Iquitos) do province Madre de Dios. Ker je ni našel, se je odločil poiskati najmanjšo ožino med rekama, ki ločujeta ti dve ozemlji. Svoj podvig je l. 1891 začel iz Iquitosa. Pri njegovem delu so mu pomagali pripadniki plemen Piro in Campa. Leta 1892 je dal sredi džungle, na stičišču rek Ucayali in Mishagua zgraditi palačo iz cedrovine. Okrog nje je bil prelep vrt, za katerega so skrbeli kitajski vrtnarji. Okoli zgradbe se je oblikovalo naselje kavčukarjev. Od tod se je Fitzcarrald odpravil proti Urubambi. Spremljalo ga je na stotine domačinov v kanujih. Odprava je krenila z Urubambe na Camiseo, kjer je prečkala manjšo vzpetino. Na drugi strani so zgradili splav in zapluli po reki Manu. Fitzcarrald je sklepal, da se nahajajo na pritoku reke Purus, ki se zliva v Madre de Dios. Ob povratku je našel še manjšo ožino, danes poznano kot Fitzcarraldova ožina, pas kopnega, ki ločuje Serjali (pritok Mishague) od Caspajalija, pritoka reke Manu. Fitzcarrald je nameraval med Purusom in Ucayalijem zgraditi železnico, zato je na tem območju pustil delavce, sam pa odpotoval v Iquitos poročat ljudstvu o svojem odkritju. Finančne pomoči v mestu ni našel. Kupil je parnik »Contamama« in se leta 1894 odpravil z njim na pot. Ko je prispel do svoje ožine, je dal razstaviti ladjo in jo prenesti po kosih čez več kot 10 km džungle. Pri tem epskem podvigu je sodelovalo več kot 1000 domorodcev in mnogo belcev - kavčukarjev. Morali so premagati skoraj 500m visoko vzpetino, za kar so potrebovali več kot dva meseca. Dele parnika so vlekli po močnih hlodih in ploščah iz cedrovine. Fitzcarrald je imel podporo plemen Campa in Piro, njegovemu početju pa so nasprotovali Maschi in Huarayi. Na slednje je mogotec poslal svoje čete in ne ve se, koliko Maschov je končalo v teh pobojih. (Zanimivo, da sem si film Fitzcarraldo ogledala prav na dan, ko se je v medijih pojavila novica o skrivnostnem plemenu v perujski džungli, ki bi lahko bila skupnost Maschov.) Contamama je bila na drugem bregu ožine ponovno sestavljena in splavljena na Caspajali. Od tod je preplula 218 km po Manuju do Madre de Dios. 4. septembra je parnik prispel do prve naselbine kavčukarjev bolivijca Suareza, ki je postal Fitzcarraldov družabnik. Suarez je namreč uvidel, da bi ga prevoz kavčuka po Fitzcarraldovi poti stal polovico manj. Po novi poti je odplulo kar nekaj ladij naloženih s kavčukom. Fitzcarrald je odšel naprej v Brazilijo (Manaus), od tam pa se je vrnil v Iquitos - tokrat kot zmagovalec. Njegovo odkritje je bilo prava senzacija. V zahvalo je od ministrstva dobil ekskluzivno dovoljenje za plovbo po rekah Ucayali, Urubamba, Manu in Madre de Dios. Slavni kavčukar je zadnjič zaplul proti svoji ožini 1. maja 1897. Poleg blaga za trgovanje je s seboj peljal tudi tirnice za izgradnjo železnice čez ožino. Na brzicah zgornjega toka Urubambe se je utrgala veriga krmila in ladja je trčila v skale. Fitzcarrald je ob trku skušal pomagati enemu svojih družabnikov, ki se je utapljal, toda divja reka ga je odnesla. Umrl je star komaj 35 let. Fitzcarrald je bil kontroverzna osebnost. Za svoje ideale je žrtvoval življenja več sto domorodcev. Ko se je kavčukarska mrzlica polegla, je Fitzcarraldova ožina izgubila pomen, še danes pa zaznamuje točko, ki omogoča povezavo province Madre de Dios s preostalo Amazonijo, Pucallpe z Brazilijo ter bolivijske džungle s perujsko.

Film je prejel več nagrad, zanimiv pa se mi zdi predvsem zaradi svojega ozadja - pravega Fitzcarralda in pogojev snemanja. Nekatere scene so resnično impresionantne - že sama plovba po džungli ob spremljavi Enrica Carusa, na primer. Izbrani igralci so nekam preveč groteskni, stereotipni, kar mi ni všeč.

Moja ocena: 8/10

Krokodil kaznoval tatu želvjih jajc

V Puertu Vallarta na zahodu Mehike je nek 28-letnik skupaj z dvema pajdašema kradel želvja jajca na obali. Ko so tatove zalotili varnostniki, so se razbežali. Eden od njih se je skril v močvirje. Malce zatem se je zaslišal krik. Ubežnik se je vrnil, toda brez roke, saj mu jo je nad komolcem odgriznil krokodil. Varnostniki so obvestili policijo, ta pa je poklicala zdravniško pomoč. V bolnišnici so fantu uspeli zaustaviti krvavitev in zdaj je že izven življenjske nevarnosti. Sklepam, da je šlo za tole zverino:
Močvirski oz. Moreletov krokodil (Crocodylus moreletii) biva na polotoku Yucatan v Mehiki, v Belizeju in v Gvatemali. Samice izležejo od 20 do 40 jajc, odrasle živali merijo do 3,5 m v dolžino. Krokodili se prehranjujejo z ribami, polži, želvami in manjšimi sesalci.

V perujski džungli so odkrili "novo" nomadsko pleme

Člani inštituta za raziskovanje naravnih virov (Instituto Nacional de Recursos Naturales-Inrena), nacionalnih parkov Manu in Alto Purus in zoološkega društva iz Frankfurta so preleteli porečje reke Las Piedras. Na bregu so opazili 5 nedavno zgrajenih začasnih bivališč iz palmovih listov in 21 domorodcev, ki so si prišli ogledat letalo, zatem pa so zbežali v džunglo. Ena od žensk je v letalo namerila puščico. Višje ob reki so znanstveniki na nabrežju odkrili še 5 opuščenih taborov s približno desetimi kočami, oddaljenih 5-15 km eden od drugega.

V tem letnem času je voda nizka, kar domorodci izkoristijo za pobiranje jajc, ki jih vodne želve zakopavajo na obalah rek, v drugih mesecih pa se posvečajo lovu, ribolovu in nabiralništvu. Nomadi se gibljejo v porečju rek Sepahua, Inuya, Mapuya, Yurua, Manu, Los Amigos, Las Piedras, Tahuamanu, Dorado, Serjali, Camisea, Timpia in Ticumpinia, na vzhodu pa prečkajo brazilsko mejo. Zanje politične meje in narodnosti ne obstajajo. Nacionalna parka Manu in Alto Purus varujeta pravice teh plemen in jim želita omogočiti nemoteno življenje po starodavnih principih.

edit: Nekateri domnevajo, da gre za pleme Mascho Piro, že videno leta 1980. Znanstveniki sklepajo, da je v Peruju še najmanj 15 podobnih plemen, največ za Brazilijo in Papuo.

Daniel Saba, predsednik uprave PeruPetro, ki namenja zemljišča pridobivanju nafte in zemeljskega plina (zaradi česar imajo mnogi prebivalci džungle zdravstvene težave, poleg tega, da jim seveda izginja življenjsko okolje) meni, da je absurdno govoriti o tem, da v džungli še obstajajo izolirana plemena.

Maja letos so v Braziliji prav tako odkrili doslej neznano pleme - Metykire, ki bivajo v rezervatu Menkregnoti (50.000 km2) v brazilski džungli. 87 Metykirov se je zateklo k bolj znanemu plemenu Kayapo, s katerim so menda v sorodu, govorijo pa tudi podoben jezik - arhaično različico kayapskega jezika. Metykiri naj bi izvirali iz nekaj družin Kayapov, ki so se v 5o. letih prejšnjega stoletja odselile globlje v pragozd (tako trdijo Kayapi) in do maja tega leta niso imeli stikov s sosednjimi plemeni, kaj šele s civilizacijo. V vas Peixoto de Azevedo so prispeli po petih dneh bega skozi džunglo. Kayapom so povedali, da so ušli belim ljudem, ki so streljali nanje in ubili 15 članov plemena. Enemu od Metykirov so v vasi oskrbeli tudi strelno rano. Sklepajo, da je šlo za divje lovce ali iskalce zlata. Metykire so odpeljali v vas Kapot, kjer zdaj bivajo skupaj s 500 Kayapi. Cepili so jih proti nalezljivim boleznim, saj so zaradi dolgoletnega življenja izven večjih skupnosti dovzetni za razne okužbe. Metykiri so iz pragozda pribežali v skromni tradicionalni opravi. Bili so oboroženi s puščicami in loki. Imeli so črno in rdeče pobarvane obraze, nekaterim moškim pa je spodnjo ustnico krasil lesen disk. Baje je kmalu po njihovem prihodu h Kayapom ena od žensk rodila zdravega otroka.

13. septembra 2007 je generalni svet Združenih narodov sprejel deklaracijo o pravicah staroselcev. Teh je na svetu ok. 370 milijonov. Deklaracija, ki varuje človekove pravice in pravico domorodnih skupnosti do zemlje in virov, pomeni veliko zmago za staroselce. Zanjo je glasovalo 143 držav, vzdržalo pa se jih je 11. Med največjimi nasprotnicami deklaracije so Avstralija, Kanada, Nova Zelandija in ZDA, vse po vrsti države z velikimi skupnostmi staroselcev. Afriške dežele so glasovale za, razen Nigerije, Kenije in Burundija, ki so se vzdržale. Od latinskoameriških držav se je vzdržala samo Kolumbija, ki trdi, da so mnoge točke deklaracije v nasprotju s kolumbijskimi zakoni.

Caidos del cielo (Peru, 1990)

Padli z neba (drama)

Režija ..... Francisco J. Lombardi

Segundo ..... Alberto Benavides
Jesus ..... Elide Brero
Humberto ..... Gustavo Bueno
Pelusa ..... Monica Dominguez
Cesar ..... Rafael Garay
Lizardo ..... Carlos Gassols
Veronica ..... Marisol Palacios
Meche ..... Delfina Peredes
Tomas ..... Nelson Ruiz

Starejši par, nekdanja veleposestnika, ki sta v preteklih letih poleg svojega sina izgubila tudi premoženje, si želita pridobiti nekdanji ugled in prestiž. Njun cilj je zgraditi mavzolej, vreden njunega imena, v katerem bosta skupaj zaspala. Toda to ni preprosto. Visoka inflacija ju vse bolj oddaljuje od projekta. Eden njunih najemnikov, radijski moderator, doživi precej nenavadno ljubezensko izkušnjo, z neznanko s samomorilskimi težnjami. Ob njej spozna, da je njegov trud nesmiseln. Bivša služkinja omenjenega para dobi od nekdanjih gospodarjev v dar svinjo. Z denarjem od prodaje živali si obeta operacijo vida. Njena vnučka sta primorana garati za pujsa in nehote postajata vse bolj kruta.

Tri zgodbe treh generacij, ki se odvijajo paralelno, nam podajajo jasno sliko Lime v osemdesetih letih 20. stoletja, obdobju najhujše ekonomske krize, ko je bil kilogram zlata vreden manj od kilograma kruha in ko je bilo življenje svinje vredno več od človeškega. Film nas sprašuje: Ali si res sami krojimo usodo? Prejel je nagrado v Montrealu (1990) in Goyo (1991) za najboljši film.

Moja ocena: 10/10

Iz berlinskega pogovora z Mariom Vargas Lloso

Ob njegovem lani izdanem romanu Travesuras de la niňa mala

Borges je nekoč dejal, da je dober bralec in ne dober pisatelj, in isto trdi zase Vargas Llosa, čustveno intenziven človek, liberalec, katerega misel so med drugim oblikovali Marx, Popper in Sartre, literarni kritik mlade južnoameriške literature, ki se je lotil tudi esejev o Victorju Hugoju in Gustavu Flaubertu, kandidiral za perujskega predsednika ter, mimogrede, v Berlinu otvoril knjižnico Cervantes.

Ob svojem zadnjem romanu Travesuras de la niňa mala, ki mu pripisujejo podobnost z delom Madame Bovary, je spregovoril o svojem dojemanju tiste vrste človeških izkušenj, ki jim pravimo ljubezen in o katerih načenja vprašanje tudi njegova knjiga. Vargas Llosa pravi, da je naravno, da obstaja veliko definicij zanjo in da ljubezen ni samo občutek ali le nagon, ampak zmes obojega, ki je ne bomo mogli nikoli racionalno razumeti, kajti ljubezen je odnos do samega sebe in kreativni akt.

Ljubezen je tudi v svojem romanu prikazal kot nekaj mnogoobraznega in zato neujemljivega, nedojemljivega. Delo, katerega naslov bi lahko morda prevedli kot Prestopki slabega dekleta in po avtorjevih besedah slika moderni par, je tudi nekoliko avtobiografski; če ne zaradi drugega, zaradi dejstva, da je Vargas Llosa tudi sam živel v Parizu, Londonu in Madridu, sicer dogajalnih prostorih v romanu. (Dogajalni prostor se iz Evrope seli tudi v Južno Ameriko ter dotakne Japonske.) Ricardo, moški protagonist, naj bi po pisateljevih besedah užival v trpljenju, v krempljih in zubljih obsedenosti s svojo erotično strastjo. Ženska njegovega življenja, ki mu te občutke izvablja, naj ne bi bila prav nič kriva za Ricardovo duševno stanje.

Moški lik doživlja njuno ljubezen ognjevito, njegovo življenje doživlja skoz to izkušnjo silovito preobrazbo, medtem ko jo ženski lik dojema le kot površno afero. Kljub temu pa knjiga opisuje razmerje, ki se vleče kar štirideset let. Uničujoče elemente človeške narave je po mnenju Vargasa Llose v ljubezenskem razmerju potrebno opustiti, saj drugače koeksistenca dveh ljudi ni mogoča. Prav tako si ne smemo tajiti, da smo samo ljudje; destruktivnost je prisotna globoko v nas in išče izhod, sploh v ljubezni, pa tudi v umetnosti, kjer opisujemo življenje, ki smo se mu morali odreči. Pravzaprav moramo svoje destruktivne nagone preusmeriti v domišljijo.

Pisatelj se je dotaknil tudi svojega odnosa do svoje domovine. Res je, da je več časa v tujini kot v Peruju, vendar pa poudarja, da je leta, ki človeka izoblikujejo, preživel prav tam. Posebno pomembno se mu zdi, da govori perujsko španščino, in meni, da ima skozi ta jezik nujno poseben pogled na svet. Ko se je zavedel, da hoče postati pisatelj, je začutil močno željo po odhodu v tujino, predvsem zaradi strahu, da se sicer ne bo nikoli mogel uresničiti kot literarni ustvarjalec. V Peruju je namreč potrebno trdo delati med tednom, da si lahko pisatelj čez vikend, on pa je želel biti pisatelj z razkošnim polnim delovnim časom. Tako ga je pot zanesla v Francijo in komaj tam je začutil, da je res zaživel. V Evropi je tudi ugotovil, da je Južnoameričan, tukaj je našel dragoceno možnost odkriti Peru od daleč. Še danes gre v Peru za vsaj par mesecev na leto, zanimivo pa je, da se počuti doma tudi v Španiji, Franciji, Veliki Britaniji ali Nemčiji. Globoko je prepričan, da so meje nekaj umetnega in če bi lahko imel samo eno državljanstvo, ne ve, za katero bi se odločil.

Pripomnil je tudi, da je bila leta 1958 Španija še bolj nazadnjaška kot Peru, to, da je doživel njeno metamorfozo, pa mu je dalo upanje tudi za Južno Ameriko. Verjame, da je literatura pomembna in da je več kot samo razvedrilo in užitek, ker nam dovoli doživeti neko drugo realnost - potrebna je zato, da vemo, da obstaja še nekaj drugega od tega, kar sami doživljamo tukaj in zdaj. Vse utopije so izginile s komunističnimi režimi in vprašanje, ki se je ob tem postavilo moderatorju pogovora, je bilo, proti komu se bo Vargas Llosa kot radikalni demokrat boril zdaj. Llosa na to odgovarja, da boj proti totalitarizmu, militarizmu in korupciji po svetu še zdaleč ni končan, obenem pa ugotavlja, da tudi demokracija ne predstavlja več kreativnosti in ne stimulira ljudi, čemur moramo po njegovem mnenju nasprotovati, kar pa je veliko težje doseči kot boj proti očitni diktaturi.

Barbara Jurša

Vir: Airbeletrina

Fujimori je oplel

Čile je Peruju končno predal Alberta Fujimorija, bivšega perujskega diktatorja (1990 - 2000). Zdaj mu bodo sodili za :
-10 ubojev na univerzi La cantuta leta 1991
-15 ubojev v Barrios Altos leta 1992
- polastitev 15 milijonov dolarjev državnega denarja
- podkupovanje članov kongresa
- nezakonito vohunjenje in snemanje
El Chinu, kot ga "ljubkovalno" kličejo, grozi 30 let zaporne kazni.



Fujimorijev blog -v španščini, angleščini in japonščini
Več o Fujimoriju v Wikipedii (danes se mi ne da pisat, je preobsežna tema)

V Peruju odkritih 40 mumij

Znanost in tehnologija, 20. september 2007 09:43

Lima - MMC RTV SLO/STA

V amazonskem predelu Peruja so odkopali okoli 40 mumij kulture Chachapoya iz predinkovskega obdobja.

Mumije so bila najdene na najdišču Kuelap, ki leži 3.000 metrov nad morjem in je bilo odkrito že v 19. stoletju. Gre za utrdbo, starejšo od inkovske trdnjave Machu Picchu. Inki so bili obenem tudi glavni sovražniki bojevitega ljudstva Chachapoya, ki je živelo med letoma 800 in 1470.

Po besedah arheologa Alfreda Navareza je šlo pri mumijah tako za moške kot za ženske, poleg njih pa so bili najdeni številni keramični predmeti. Našli so jih pod več tonami blata in kamenja. Pokojniki so bili verjetno žrtve epidemije ali pa celo nasilne zasedbe. O tem pričajo sledovi požara, ki so ji opazili na mumijah, zaradi česar ni izključeno, da so pripadniki tega ljudstva svoj konec dočakali s pokolom in z zažigom trdnajve.