Pachacamac

Ravno sva se pripravljala na obisk Pachacamaca, ko naju je presenetil Cesarjev brat Humberto (v resnici mu je ime Gilberto) z družino, ki je preizkušal svoj novi avto. Na koncu smo se skupaj podali, seveda z novim vozilom, do znamenitega inkovskega obrednega središča, največjega na osrednji perujski obali (le 20 minut vožnje iz San Borje), tako sta imeli mali razvajenki Malu in Alexa kulturno obarvano nedeljo. Zakaj jih na te kraje ne peljejo v okviru šolskih aktivnosti?! Pachacamac smo vsi obiskali prvič in naša vodička je potrdila, da Limenci pridejo sem le, kadar jih obišče kak tujec ali sorodnik, ki živi v tujini, sicer pa Pachacamac beleži večje število tujih turistov. Spomnila sem se, kako slabo poznam Slovenijo. Pa naj na tem mestu še enkrat javno priznam, da nisem bila nikoli ne v Vinagovi kleti ne na Šmarni gori (med drugim) ;)Pachacamac je priporočljivo obiskati z avtom (lahko tudi s taksijem), razen če imate veliko časa in ne potrebujete vodiča. Zadeva je namreč ogromna, saj meri več kot 465 hektarjev. Gre za obredni kompleks, katerega temelji ponekod segajo tudi do l. 200 pnš., ko je tu cvetela kultura Lima. Zelo razpoznavna značilnost kulture Lima je gradnja v slogu "knjižnih polic".Pachacamac je postal priljubljen v času kulture Wari (oz. Huari, od 600 nš.), ki ga je zaznamovala s prvimi bogatimi grobnicami, njegov vpliv pa se je močno okrepil v dolinah rek Rimac in Lurin v času kulture Ischma (1200 - 1450). V tem obdobju je nastal tempelj Pachacamac ali Pobarvani tempelj (el Templo Pintado). Gre za podolgovato gradnjo iz opeke na kamniti osnovi, do katere med terasami vodi pot v cik-caku. Nemški arheolog Max Uhle je v začetku prejšnjega stoletja okrog templja odkril pokopališče z ok. 30.000 grobnicami. Svetišča so bila obarvana z železovimi oksidi. Iz tega obdobja je tudi petnajst piramid z rampami ter dve glavni ulici: Vzhod - Zahod in Sever - Jug. Slednja je bila v tem času del poti, ki je povezovala velik del južnoameriškega kontinenta in je zatorej imela funkcijo današnje Panamericane. V inkovskem obdobju je bila ta pot poimenovana Camino del Inca. Pomembneži (Inka in duhovniki) so potovali po dvignjenem delu poti, podobnemu obzidju, navadnim smrtnikom na poti se niso približevali.
Inki (1450 - 1532) so ustvarili nova administrativna središča in si po svojih potrebah priredili obstoječe gradnje. Takrat je nastal tempelj sonca (el Templo del Sol), najvišje ležeče in najpomembnejše svetišče (80m)v kompleksu. Inki so prinesli s seboj kult sonca, zato je morala biti stavba postavljena čim bližje nebu. Svetišče je bilo gotovo videti čudovito, pobarvano z živo rdečo barvo in pokrito s slamo. Španci so ga močno poškodovali, ko so s pomočjo dinamita iskali perujsko zlato. Od tod so imeli Inki nadzor nad svojima dvema termometroma - morjem in reko Rimac. Otočka v bližini obale imata svojo legendo. Nekoč je živela prelepa princesa (žal sem pozabila njeno ime), ki je zavračala vse snubce. Eden izmed zavrnjenih princev se je spremenil v kolibrija. S krošnje drevesa, pod katerim je pletla princesa je utrgal sadež (lukumo), ki je padel točno pred dekličine noge. Ko je princesa pojedla sadež, je zanosila. Čez čas, ko je že rodila otroka, je želela izvedeti, kdo je njegov oče. V palačo je sklicala vse prince, ki so ji bili dvorili. Med njimi se je pojavil "krivec", tokrat preoblečen v potepuha. Princesa je naročila otroku, naj pokaže, kdo je njegov oče - kri namreč ni voda - in otročiček se je odplazil k potepuhu. Princesa je bila tako razočarana, da se je sklenila utopiti. S seboj je v ocean odpeljala otroka. Princesa in njen sinček sta danes otočka ob obali Lime, ki ju lahko (ob lepem vremenu) jasno vidimo iz templja sonca. Acllahuasi ali Mamacona je bila palača izbranih, najlepših žensk v deželi (ok. 200), ki so rojevale otroke princem in umirale z razbitimi lobanjami, ko so mirile duhove razjarjenim bogovom. To je edini tempelj v kompleksu, ki je delno obnovljen (delo slavnega arheologa Julia C. Tella). Zgradba ima štiri dele, ki simbolizirajo Lunine faze, in v vsakem od njih je bivala druga starostna skupina žensk. Simbolika te arhitekture je tako zapletena, da se je ne bom niti trudila opisati. Komu je ta ogromni kompleks sploh posvečen? Pachacamac (v kečui: pacha = zemlja, kamaq = gibanje) je vrhovno božanstvo, ki s premikanjem Zemlje uravnava življenje na njej, nagrajuje in kaznuje. Pachakamaq je gospodar potresov. Španski konkvistadorji so mislili, da je Pachakamaq neka oseba, ki ji pripisujejo božansko vsemogočnost, zato so se želeli sestati z njim. Na svoje presenečenje so se znašli pred lesenim stebrom in kupi smrdljive mrhovine (darovi), na kateri so se pasli jastrebi. Pizarro je kult označili za Satanovo delo in ga prepovedal. Pachacamacovi privrženci so skrivaj ohranjali svojo vero, ki se je sčasoma združila s katoliško. Tako je nastal Señor de los Milagros, Gospodar čudežev. Gre za kreolskega Kristusa, imenovanega po Pachacamacu tudi Kristus iz Pachacamille, vijolični Kristus (Cristo Morado), temnopolti Kristus (Cristo Moreno) ali Gospodar potresov (Señor de los Temblores). Njegovo najznamenitejšo upodobitev najdemo na glavnem oltarju nazarenske cerkve v Limi, delo nekega sužnja iz sredine 17. stoletja. Upodobitev gospodarja čudežev vključuje več nekatoliških elementov, npr. sonce in luno. Procesija v čast kreolskega Kristusa, ki se vsakega oktobra vije po Limi, šteje za najštevilčnejšo katoliško procesijo na svetu. Ker v Peruju ni financ za za vzdrževanje odkritih inkovskih in predinkovskih ruševin, jih večina ostaja zasutih, tako vsaj ostanejo zaščitene pred vremenskimi pojavi in pred huaquerosi, ki ropajo zaklade iz grobnic. Tak je tudi primer Pachacamaca. Bog ve, kaj vse se še skriva pod peskom okrog Lime. Tu je pa naša okrogla ;) ekipa na nedeljskem izletu: Humberto in Alexa, Cesar s Francitom, jaz, Rosy in Malu.

Moj prvi potres

Danes zjutraj, ob 8.06, nas je baje stresel potres 4.7 stopnje z epicentrom 49 km južno od Callaa in z žariščem 67 m globoko v morju. Po prvih poročilih ni bil poškodovan nihče in ni bilo materialne škode. Seizmolog z geofizičnega inštituta, Hernando Tavera, pravi, da smo v Limi čutili potres z močjo 3. do 4. stopnje. Mnoge prebivalce prestolnice je zajela panika in so stekli na ulico, saj se še predobro spomnijo hudega potresa, ki je lanskega avgusta opustošil Ico. V tem letu so v Peruju našteli 57 močnejših sunkov (takih, ki jih je čutilo prebivalstvo). Do zadnjega je prišlo v četrtek v Ici, 310 km južno od Lime. Sama sem potres prespala in sem zanj izvedela šele po radiu. Zdaj pa ne vem, ali je dobro ali slabo, da spim kot top, glede na to, da stanujem na stičišču dveh tektonskih plošč ...

Bežijo pred sekirami

Opažam, da je veliko zanimanja za „novo“ pleme staroselcev v Braziliji. Članke o plemenu „Envira“ (kar je napačno - Envira je sicer reka, in ne ime plemena) sem prebirala tudi na slovenskih internetnih straneh. Zanimivo, kako drugačni so od perujskih ;) Perujski mediji ne govorijo o novem, neznanem plemenu, temveč o pripadnikih Mashco Piro ali Murunahua, jezikovne družine Pano, ki so zbežali iz Peruja na brazilsko stran (približno 5 km od meje), ker jim s sekanjem gozdov v pokrajini Purus Perujci krčijo življenjski prostor. Gre za največjo od štirih skupnosti, ki bivajo v provinci Acre, in njihov obstoj je znan že od leta 1910. Brazilci so baje objavili fotografije staroselcev, da bi svetovna javnost pritisnila na Peru in da bi se nehalo nekontrolirano izsekavanje amazonskega pragozda. Mashco Piro, ki živijo globoko v džungli, prav na perujsko-brazilski meji, so nomadi, in se v bistvu ne ve, ali so resnično pred čim bežali. Baje so tovrstne koče iz suhega listja tipične za prebivalce vzhodne, brazilske strani džungle.

S temi ljudstvi niso uspeli stopiti v stik niti Inki, ki so si podredili polovico Južne Amerike, sicer pa najstarejše arheološke najdbe v Amazoniji segajo v obdobje okrog 3.000 pnš. V kratkem se bo globoko v džunglo odpravila skupina strokovnjakov (antropologi, sociologi in prevajalci), da bi ugotovili, ali tam resnično prihaja do nedovoljenega izsekavanja. Obiskali bodo staroselsko skupnost Puerto de Paz (Luka miru), katere pripadniki že imajo stik stik s civilizacijo, izogibali pa se bodo kontaktu s skupnostmi, ki želijo bivati v osami. Upajmo, da tovrstne ekspedicije ne bodo bolj v škodo kot v korist staroselcev. Mnogi namreč hranijo grenke spomine na stik s „civiliziranim“ človekom, ki jih je zasužnjeval (kavčukarji in divji drvarji) in jih okužil s smrtonosnimi boleznimi. Ne pozabimo, da je za te ljudi smrtonosna že navadna gripa. Staroselci imajo še preveč razlogov za to, da se ogibajo stika z ostalim svetom.

Veliko grožnjo pragozdu predstavljajo tudi naftne ploščadi in promet z nedovoljenimi drogami. V džungli je skritih malo morje laboratorijev, kjer v suženjskem razmerju trpi veliko ugrabljenih ljudi, med njimi pa je bržkone tudi mnogo staroselcev. Pred kratkim je prišlo do konflikta med vodstvom naftne ploščadi Pluspetrol Norte in delavci - staroselci v naselju Andoas, v amazonski provinci Loreto. V sporu so bili ubiti trije domačini, več deset pa je bilo ranjenih. Pred časom so staroselci na tem območju zahtevali poostren nadzor nad odplakami obrata, ki dnevno izčrpa 23.000 sodčkov nafte in močno onesnažuje amazonske vode (predvsem reko Corrientes), a mislim, da se doslej še ni nič premaknilo na bolje.

Tudi OZN skrbi onesnaževanje življenjskega prostora staroselskih skupnosti in je od perujske vlade zahtevala podrobno poročilo o tej problematiki do konca tega meseca. V začetku leta je namreč organizacija dobila zastrašujoče podatke o vplivu dejavnosti povezanih z izkoriščanjem naravnih virov na zdravje in življenjski slog skupnosti Achuar, Quechua in Urarinas. Kljub opozorilom perujska vlada še naprej izdaja koncesije za črpanje nafte in zemeljskega plina v Amazoniji. Nekateri strokovnjaki domnevajo, da se je na brazilsko stran džungle preselilo že več družin in da se bodo te selitve dogajale tudi v prihodnje, če perujska vlada ne bo ukrepala. Brazilija je baje že poskrbela, da lahko staroselske skupnosti v nedotakljivih predelih džungle nemoteno žive po starodavnih principih.

Sorodni članki:

V perujski džungli so odkrili novo pleme

Pisani prebivalci Chanchamaya

Moji zadnji nakupi

... oziroma najini. Ampak večina zanimivih zadev je mojih ;)
21" televizor z DVD playerjem Samsung, 799 solov (200 eur) v Curacao in kup piratskih filmov (2 - 3 sole po komadu na vsaki tržnici) Mizica je btw ena izmed tistih, ki jih je izdelal Cesar (oz. jih je dal izdelati ;) za neko Sonyjevo akcijo.
Odeja, na eni strani bombažna z vzorcem inkovskih posod - huacas, na spodnji strani volnena. V tem letnem času pride zelo prav (se pa tolčem po glavi zaradi barve. Saj sploh ne maram modre!) 40 solov (10 eur) na glavni ulici v Canti. Licuadora (Kako se reče temu po slovensko?!) je nepogrešljiva v vsakem perujskem gospodinjstvu. Uporabljava jo vsako jutro, za sokove. V njej se največkrat meljeta ananas in marakuja. Pomaranče se bolje iztisnejo kar na roke. Jaz sok še precedim z navadnim cedilom, ker ne maram pulpe. Licuadoro sem pred kratkim uporabila tudi za špinačo in pire krompir in se je super obnesla. Če bi še enkrat izbirala, bi vzela legendarno Oster. Kaže, da tale ne bo dolgo trajala. Vsakič, ko melje, se kadi iz motorčka. No, saj ima enoletno garancijo. Kupljena v najbližjem supermarketu Metro, 150 solov. Jopica iz alpakine volne z žepi in kapuco s tradicionalnimi motivi za prosti čas, tokrat v roza tonih. Eno tako sem pustila v Mariboru, je že precej ponošena. So pa te jopice res super; mehke in tople. 45 solov v eni od trgovinic z obrtniškimi izdelki na ulici Petit Thouars, Miraflores. Bombažen pulover z veliiikim ovratnikom, 43 sole na tržnici Polvos Rosados(avenija Aviacion, San Borja) Že razmišljam, da bi šla še po enega v drugih barvah.Keramična sladkornica s tradicionalnimi motivi iz Cajamarce, 10 solov, Narodni obrtniški sejem (Feria Nacional de Artesanias) in namizni tekač, supermarket Metro, 6 solov Košara za perilo, še diši po sveži travi. 30 solov na neki ulici v SurquilluDve košarici iz bambusa, ena za kopalnico in ena za jedilnico, 10 solov/ kos, prav tako na ulici v Surquillu Ročno tkano in izvezeno krilo, tradicionalna noša plemena Chipibo, staroselska skupnost La Merced, Chanchamayo, 60 solov Srebrna zapestnica s poldragimi kamni. Modri je lapizlazuli, zeleni pa ... hmm... sem pozabila.
70 solov v neki trgovinici s srebrom na Petit Thouars. Na zadnji strani so vgravirani tumiji. Tumi ni nobeno božanstvo, kot bi sklepal marsikdo, temveč starodavni predinkovski pripomoček za trepanacije - rezanje lobanje.

Perujci se mi smejejo in pravijo, da sem bolj "chola" od njih. Limenec si bi po mojem prej iztaknil oko, kot da bi si oblekel pulover z alpakicami. Najbrž se Cesar počuti, kot bi se jaz, če bi mi on natrpal stanovanje s smrekovino porisano z rdečimi srčki, mi nabijal Avsenike in se oblačil v jodlarske pumparce. Ampak priznajte, da so njihovi tradicionalni motivi bolj kul od naših;)

Pisani prebivalci Chanchamaya

Ashaninka (imenovani tudi Campa) so najštevilčnejši staroselci v Amazoniji. Domneva se, da jih je med 25 in 45.000. Nekaj jih biva tudi na brazilski strani džungle. V času kavčukarskega buma, ko so jih pohlepni belci izkoriščali kot sužnje, se je baje njihovo število zmanjšalo za več kot 80%. Ukvarjajo se z gojenjem kave, kakava, tropskega sadja ter z lovom. Še vedno lovijo živali na starodaven način, s sulico in puščicami. Nosijo preprosto krojena oblačila, obarvana z naravnimi pigmenti, in se krasijo z nakitom iz semen in zob raznih amazonskih živali. Ob reki Perene obstaja velika skupnost, imenovana Pampa Michi, ki živi predvsem od turizma. Prišleke oblečejo v tradicionalne noše, skupaj z njimi ob zvokih piščali zaplešejo okrog ognja, zatem pa jim skušajo prodati kak kos nakita ali opečnato obarvane tkanine. Morda se bo komu zazdelo, da je biti Ashaninka nekaterim domačinom dandanes le še služba, a ni tako. Ashaninka se resnično trudijo ohraniti svojo kulturo. Ponosni so na svoj jezik in starodavne običaje. Pet minut od centra La Merced, na nabrežju Chanchamaya so si pred kratkim uredili simpatično naselje staroselci treh različnih plemen, ki živijo v sožitju. Gre za že omenjene Ashaninka, poleg njih pa so tu še Shipibo in Yanesha. Pred povratkom v Limo sem si zaželela pisanega krila, kakršna nosijo ženske Shipibo. S Cesarjem sva zaradi tega ob devetih zvečer zbudila najmanj šest družin. No, saj sva se vsakokrat opravičila. Ko sva končno našla eno krilo (btw belo, ne črno, kakršnega sem si želela :( ), so nama povedali, da je bilo sicer namenjeno za doto najmlajši hčeri. Na koncu so ga vseeno prodali razvajeni Slovenki. Bo mama že stkala drugega, so rekli ;) Prijazna Ashaninka nama je pojasnila, da se v pisani skupnosti sporazumevajo v španščini, sicer pa vsako pleme govori svoj jezik.

V bližini Merceda je tudi … hm, kako bi se reklo … valilnica metuljev? V džungli je seveda najti na stotine vrst metuljev. V posebni ogradi zbirajo njihova jajčeca in jih shranjujejo v zavarovanem prostoru, kjer jih ne najdejo plenilci, ter poučujejo obiskovalce o življenjskem ciklusu metulja – od jajčeca do žuželke. Najbolj so ponosni na velike modre monarhe. Tu so uredili tudi manjši živalski vrt. Vodič, po izobrazbi biolog, je sicer zatrjeval, da ne gre za živalski vrt, temveč za azil za ranjene živali in osirotele mladiče, a je očitno, da ni čisto tako. Najbolj nas je navdušila mlada nutrija (vidra), ki je kar naprej zganjala norčije in se pustila čohljati vsem obiskovalcem. Ko se je utrudila, si je v gobček vtaknila prstek, ga nekaj časa sesala, nato pa je zaspančkala. Mladi ozelot bo baje kmalu spuščen na prostost. V džungli je najti veliko vrst zanimivih rož, predvsem orhidej, najmogočnejši cvet pa ima "baston del emperador" oz. vladarjevo žezlo. Na fotki se ne vidi, kako ogroomno je in kako mesnati so njegovi cvetni listi. Baje zna žezlo v vazi preživeti dolge tedne. Ko sem že mislila, da sem spoznala vse perujske sadeže, me je Chanchamayo seznanil z novimi. Kokonin sok je zakon! Flora v džungli je zanimiva že brez sadežev in cvetov. Samo poglejte te korenine. Na krožniku sem tokrat dobila marsikaj zanimivega. Imena rib sem že pozabila (ena je bila doncella ...), sesalcev pa se še predobro spomnim. Poskrbeli so namreč za to, da sem trpela vseh osem ur vožnje proti Limi. Glede na to, da me je zagrabil soroče (oteženo dihanje, slabost, glavobol ....), mi misel na čudne živalice v želodcu ni bila v oporo. Naslednja vožnja v višavja bo vsekakor na tešče, in s tabletko sorochipill. Poleg neke vrste košute sem poskusila sajina oz. pecari. Gre za prašiču podobnega, neudomačenega vsejedega kopitarja. Več info v wikipedii. Zamaño (tako se imenuje v Peruju) je velik glodavec, ki biva v tropski Ameriki. Tehta tudi do 12 kg in njegovo meso je resnično zelo okusno. Več info o njem v Wikipedii. Če se čudite, kaj, za vraga, sem jedla, naj povem, da je bila lakota velika, poleg sajina in zamaña, pa so v gostilnici nudili le še kutpeja. Hec ... Zadnjo slikico vrže ven iskalnik slik na googlu, toda cutpe ni tak. V bistvu je zelo podoben zamanu. Zaključim lahko, da je bil izlet super, zanimiv in poučen. Chanchamayo je ravno dovolj daleč in ravno dovolj blizu Lime, da ga še kdaj obiščem. Naslednjič prav tako ne bom pozabila močnega repelenta , saj se še zdaj zdravim alergije, ki sem jo dobila po pikih morilskih komarjev. Ne vem, zakaj jim moja kri tako diši :(