Blišč in beda Pisca

Tudi Pisco sprva ni bil "v programu", a ker sva Ico zapuščala ravno v soboto, sva se odločila izkoristiti še tisto nedeljo izven kaotične prestolnice. Od mesta je po lanskem potresu (15. avgusta) 7.9 stopnje po Richterju ostalo bolj malo. Naj bo ta post bolj v sliki kot v besedi. Zgradba na levi je mestna hiša na glavnem trgu, desno od nje pa je vse, kar je ostalo od katedrale. Torej nič. Obnovitvena dela napredujejo zelo počasi.

Turistična agencija ponuja izlete na otoke Ballestas na ogled morskih levov, Von Humboldtovih pingvinov in raznih vrst ptic. V ozadju ostanki nekega hostla in odvetniške pisarne. Policist (ali vojak?) na sliki mi je zabičal pospraviti fotoaparat - iz varnostnih razlogov. Na pokopališču je veliko dela. Ob potresu se je zrušilo tudi več pokopaliških sten. Ena izmed stavb v zalivu Paracas, od koder vsak dan krenejo turistične in ribiške ladje. Lokale ob obali je ob potresu poplavilo, glavni pomol pa se je zrušil (je že obnovljen). Naj vam ne bo težko prispevati nekaj drobiža stricu, ki v Paracasu meče ostanke rib v kljun pelikana Joseja. Tudi če Joseja ne boste ulovili v akciji. Stric iz Puna, ki naju je za par solov popeljal po pristanišču. Sicer dela kot pomočnik na eni od ribiških bark, čolniček, v katerega z dna vidno pronica voda, pa ima v najemu. Saj smo vsi vedeli, da je nelegalno, kar počne, ampak ... Je vsaj ženi prinesel kaj več za v lonec. Pojasnil nama je, katero vrsto rib lovi pozamezna barka in sploh vse o ribolovu. Najbolj zanimiv je zvenel lov na morske lastovke (vsaj mislim, da gre zanje), pri katerem razprostrejo mrežo po vodi, ribe pa kar same skačejo vanjo. Povprečen ulov ene ribiške barčice znaša okoli 8 ton na noč!

Veliko bark je na dan potresa odneslo daleč v odprto morje in več ribičev se je utopilo. Odtlej so ladje trdneje zasidrane.

Odločila sva se za sprehod do muzeja kulture Paracas na drugi strani zaliva, a do tega nisva nikoli prišla. Če bi imela kolo, bi bilo lažje, a je bila izposojevalnica zaprta. Več ur hoje ob zelo močnem soncu pač ni bilo ne sproščujoče ne pametno. Poleg tega sva na poti izvedela, da bi morala pred vstopom v muzej plačati takso za nacionalni park, ki jo pobirajo v drugi smeri, sredi puščave. Sva pa vseeno spoznala nekaj novega.Na drugi strani zaliva Paracas razkriva povsem drugačen, turistom neznan obraz. Naj vam pokažem nekaj skromnih enodružinskih vikendnic tik ob plaži.Večina jih ima velik bazen, včasih celo dva, zunanjega in notranjega (sem malo vohunila ;) in ogromen tropski vrt. Do tod vodi posebna cesta. Lastnikom teh hiš seveda ni treba nikoli videti smrdljivega in razsutega Pisca. Vile so skoraj nedotaknjene preživele potres. Poškodovalo jim je le pomole (seveda ima vsaka svojega - za vodne skuterje) in jim na plažo naplavilo nekaj svinjarije. Kup novogradenj kaže na to, da Paracas čaka lepša prihodnost predvsem na tej strani zaliva. Najznamenitejši starejši hotel, hotel Paracas bližje pristanišču, pa dobiva čisto novo podobo. Tam ima prste vmes tudi Cesarjev brat Jhonny. Tu je tudi raj za vse zbiratelje školjkic. Nabrala sem jih polno skledo :) Pozdravček od belih čapelj.

Ob tej priložnosti bi se še enkrat zahvalila vsem, ki ste lani prispevali za žrtve potresa, da smo lahko v Pisco poslali nekaj živil in osnovne potrebščine za 100 šolarjev!