Skok med vulkane

Arequipa - "belo mesto" ni bila v načrtu, ko sva se se iz Čila vračala proti Limi. Ker sva zamudila zadnji bus za Ico, v Tacni pa nisva hotela ostati, sva se odločila malo skreniti s poti in skočiti med vulkane. Prispela sva sredi noči in vzela sobo v hotelu Duhamel *** (fajn, mislim, da je bila soba 55 ali 60 solov), dve ulici od glavnega trga. Lahko rečem, da se je marsikaj spremenilo, odkar sem mesto prvič obiskala pred štirimi leti. Spomnim se, kako smo le s težavo našli pub z biljardom v centru mesta, da smo imeli kje prebiti večer. Danes je barov in pubov vse polno, večina jih je v rokah tujcev. Veliko je tudi nobel trgovin, predvsem s kakovostnimi obrtniškimi izdelki in pleteninami iz alpake. Kljub očitnemu napredku je mesto še vedno polno rumenih taksijev Ticov, ki npr. v Limi že počasi izumirajo. Arequipa ima cel kup znamenitosti in je priljubljena turistična točka tako med športniki kot med tistimi obiskovalci, ki jih zanima bogata perujska zgodovina. Mesto obkrožajo vulkani, med katerimi je najbolj znan Misti, in andsko visokogorje s kanjonom reke Colce, ki je najgloblji na svetu. V Arequipi je nujno treba obiskati tudi samostan Santa Catalina, tudi če niste ljubitelj sakralne arhitekture. Ta je res nekaj posebna - pravo malo mesto v mestu, ogromen labirint pisanih uličic, skrit za visokim obzidjem. Ampak o tem zdaj ne bom pisala, ker sem ga obiskala pred leti. Tokrat sem si ogledala muzej Santuarios Andinos, kjer na ogled postavljena slavna mumija Juanita. Juanita je deklica, ki so jo Inki žrtvovali mogočni gori Ampato, da bi pomirila mamo Zemljo. Mumija je neverjetno dobro ohranjena, samo obraz ima izsušen, ker se je pri enem od vulkanskih izbruhov odkotalila iz jame, kamor je bila položena. V muzeju je zamrznjena v stekleni vitrini, ki ima enake razmere kot njena poslednja postelja na vrhu vulkana. Juanita je, preden je prispela v vitrino sredi Arequipe, potovala vse do ZDA, kjer so na njej opravili razne analize. Je v položaju zarodka, oblečena v dragocene inkovske tkanine. Marsikateri detajl namiguje na to, da jo je pred smrtjo obdaroval sam Inka. V muzeju predvajajo tudi krajši film o inkovski tradiciji žrtvovanja. Vstopnina je 15 solov, fotografiranje in snemanje ni dovoljeno. Kljub majhnosti bi muzej uvrstila med najboljše v Peruju (na prvem mestu je zame tisti v Lambayequeju).

Med sprehodom po centru sva si oddahnila na obzidju jezuitskega samostana de la Compania (1660). Gre za izrazito andaluzijsko arhitekturo, polno arabskih elementov. Na obzidju (marsikateri sploh turist ne ve, da se je mogoče povzpeti nanj) ima mlad simpatičen francoz Francois lokalček "Cafe y vinos" z lepim izborom vin, tako perujskih kot evropskih. Zvečer mora biti tu silno romantično - spokojno, s pogledom na čudovit obokan križni hodnik in na mistični Misti ... Žal sva mesto zapustila že pred večerom, ampak ob naslednjem obisku Arequipe mi ne uide kozarček pri Francoisu.

V Arequipi sva si privoščila zajtrk, kasneje pa še kosilo v restavraciji Sonccollay, ki se ponaša z zanimivo predinkovsko kuhinjo. Restavracija se nahaja v nadstropju prve stavbe v spodnjem levem kotu glavnega trga, če smo obrnjeni naravnost proti katedrali. Tu ne boste dobili govedine, špagetov in riža, temveč samo jedi iz sestavin, ki so jih poznali Inki in njihovi predhodniki. Midva sva si privoščila kremno koruzno juho in alpakin zrezek, mladi Nemci pri sosednji mizi pa so pogumno naročili cuya - morskega prašička. V restavraciji vam bodo marsikatero jed postregli na vročem črnem ploščatem vulkanskem kamnu. Super zadeva! Učinkovito ohranja jed toplo, pa še veliko lepše izgleda kot kakšen kovinski gorilnik. Šef je izredno prijazen, a spet ne preveč vsiljiv, ob zanimivi hrani pa boste v Soncollayu deležni tudi lepega razgleda na Plazo de Armas.