Laguna Huacachina

Ica (4 ure južno od Lime) je bila naslednja postaja ob povratku v prestolnico. Mesto znano po svojih vinskih kleteh in piscu, grozdnem žganju in po lanskem katastrofalnem potresu, je na prvi pogled precej negostoljubno in nezanimivo, zato sva nemudoma spokala v bližnjo oazo Huacachino. Že res, da Ica še vedno okreva po lanski tragediji, a roko na srce, tudi prej samo mesto ni imelo veliko pokazati. Na zgornji sliki je avtobusna postaja v Ici. Oaza Huacachina je naravna zelenica okrog jezerca sredi peščenih dun, le deset minut od centra mesta, kjer se ustavi skoraj vsak backpacker na klasični ruti po Peruju. Oaza je postala priljubljena v prvi polovici prejšnjega stoletja kot mondeno letovišče za premožne Perujce. Tu še vedno stoji hotel Mossone iz l. 1920. Sklepam, da je bila sama laguna takrat veliko privlačnejša - predvsem čistejša. Očitno je, da je oaza že preživela svoje najboljše čase. Vode v jezeru je vedno manj in že njena barva vas bo odvrnila od kopanja. Le nekaj otrok čofota na plitvini in tu in tam kakšen turist s čolničkom zavesla čez laguno, lesene slačilnice pa razpadajo. Lanski potres je pustil posledice tudi tu. Huacachina je danes zanimiva predvsem zaradi svoje backpackerske tradicije (think hippie) - sandboardinga in burnih zabav v hostlih okrog lagune. Kar se cen tiče, so v Huacachini kar navite, zato se mladi radi založijo v Ici, sploh če se ob laguni zadržijo več dni. Pri izbiri hostla sva imela malce nesrečno roko (žal pozabila naziv). Bila sva namreč edina nežidovska gosta. Nimam sicer nič proti judom, da ne bo pomote, samo moti me, da se nočejo družiti z ostalimi popotniki in se jih celo izogibajo. No, vsaj jaz imam take izkušnje - ta ni bila prva. Sandboarding ni tako zabaven, kot je videti, ampak mogoče samo meni, ker nisem ravno v najboljši kondiciji ;). Izposodila sva si lesene table v neki trgovinici za 5 solov na dan (ostali jih ponujajo za 5 solov na uro). Stric nama je dal zraven nekaj koščkov sveče za mazanje table pred vsakim spustom. Vzpon po sipinah je blazno utrujajoč, ne znam si predstavljati, da bi to počela ves dan kot nekateri entuziasti. Menim, da se je neprimerno lažje vzpenjati po snegu. Midva sva izbrala eno lažjih in krajših poti. Svoj bord sem dobro namazala z voskom in vestno ponavljala postopek, ampak hudič kar ni hotel drseti. Vsaka dva metra sem pristala na tazadnji, ker je tako "zabremzalo". Malo mi je žal, da nisva izbrala vožnje z buggijem po sipinah (40 solov po osebi). Buggie namreč vozi boarderje na vrh dun in jih spodaj spet pobere. Precej adrenalinska zadeva, saj se buggiji lotevajo tudi zelo strmih spustov. Sicer sem hodijo tudi profesionalni borderji in v Huacachini trenirajo tedne. Mislim, da se da izposoditi tudi prave borde s pancarji (midva sva imela, kot večina, le lesene table z vezmi na "ježka"). Na dunah sva ostala vse do noči, in ta je tu res nekaj posebnega. Puščava se zdi neskončna, in tako skrivnostna ob soju zvezd. Obisk vinskih kleti tokrat ni prišel v program in ostaja za drugič, kot vožnja z buggijem. Se opravičujem za slabe fotke - še zdaj ne znam slikati ob mraku :(