Z Exclucivo do Ila

Po par tednih se znova oglašam. Ni bilo časa za pisanje, sem bila namreč neprestano na poti. Pa pojdimo po vrsti. Ilo je bil prva postaja na poti do Čila. Cesar se je tu sestal s svojo ekipo delavcev, ki obnavljajo protipožarni sistem največje talilnice bakra v Peruju. Do Ila smo se vozili dolgih 17 ur z novim avtobusom "Exluciva" podjetja Civa. To je bila čisto prva vožnja tega luksuznega vozila. Na terminalu so nas stevardese pričakale s šampanjcem in darilci, avtobus pa je bil opremljen z rdečo pentljo. Jaz sem bila na pobudo direktorja firme celo deležna aplavza. Zakaj že? Ah, mogoče pa gringo na busu prinaša srečo ... V zgornjem nadstropju, ki je pri Exlucivi bolj udobno od spodnjega, se mehki sedeži iz umetnega usnja nagnejo do 180 stopinj, kratkonogi pa lahko tudi sede lepo iztegnemo noge do konca. Med posameznimi vrstami so predelne stene, tako da praktično ne vidimo potnika pred ali za seboj in vsakdo si lahko z zavesicami na vseh straneh zagotovi vsaj nekaj intime. Opazila sem sicer nekaj pomanjkljivosti: nerodne mizice, nerodno naslonjalo za noge, samo en menu na izbiro za večerjo (je bil sicer presenetljivo dober) in dejstvo, da ničesar ne prodajajo - zna biti kriza, če na pot pozabite vzeti vodo npr. Vrteli so dobre filme, na displayu pa smo lahko v vsakem trenutku potniki preverili hitrost vozila, ki ne sme presegati 90km/h. Kljub udobju sem bolj malo spala - kot vedno. Za Exclucivo od Lime do Ila je potrebno odšteti 160 solov po osebi (40 eur) v eno smer, vozilo pa ima tri postaje: Moquegua, Ilo in Tacna. Najbrž bo v bližnji prihodnosti z Exlucivo mogoče potovati tudi v druge kraje. Ilo je pristaniško mestece (70.000 prebivalcev) na jugu perujske obale. Prebivalstvo živi predvsem od ribolova ter rudarskih dejavnosti. Pred nekaj tedni je bilo nemogoče priti do sem, saj so prebivalci Moquegue (rudarsko mesto pred Ilom) med protestom zaprli Panamericano. V Ilu naju je pričakala predstava malčkov oblečenih v različne perujske noše. Začenjale so se namreč "fiestas patrias", največji perujski praznik - dan oz. dnevi osamosvojitve (v Peruju to praznujejo bolj na dolgo;). Mestece ni sicer nič posebnega, deluje precej zanikrno. Nastanila sva se v hotelu El Pueblo ** (55 solov za dva) poleg glavnega trga, ki je OK. Sobe so čiste, s ploščicami po tleh, imajo kopalnico s toplo vodo in TV. Hostalov je na voljo kar nekaj, a so videti bolj ubogi. V bližini glavnega trga je še hotel VIP, ki je najbolj udoben. Na eni od glavnih ulic sta tudi dva disko-karaoke bara. Edina atrakcija Ila je luštna promenada ob pristanišču, s starim lesenim pomolom s konca 19. stoletja in paviljončkom na skalah poleg pomola (1915), ki se imenuje "La Glorieta". Pristanišče je vselej polno pelikanov, galebov in kormoranov in pravi užitek je gledati akrobacije teh ptic. Sploh kormorani so pravi mojstri v "tauhanju" za ribami. Rezervirala sva tri mize (za naju in za delavce Mecarteja) v restavraciji El Penon, ki je edina z nekaj mizami s pogledom na morje, a šefica se nama je izneverila. Na koncu smo kosili v bolj zanikrni gostilnici "La Glorieta". Še dobro, da fantje niso opazili, da riba ni bila sveža in da so v rižoto z morskimi sadeži podtaknili same "lapas", ne preveč cenjene polže (mislim, da so to po slovensko neke vrste latvice). V Wikipedii sem zasledila, da se je Ilo pojavil v filmu The Corporation, ki obravnava uničevanje okolja in zlorabo naravnih virov. Pa še en hec z ulice, za tiste, ki razumete špansko: