Za nekaj zamude pri objavah so bili krivi tudi obiski. V Limi smo se zbrale štiri slovenke. Punce so bile dobro založene s slovenskimi dobrotami in promocijskim materialom, odločene, da ponesejo dober glas o naši deželici tudi v Ande.
Z Brigito, Nušo in Evo na vrtu: 
Ajdovi žganci z jajcem:
Saj me je sram, da že en mesec pišem o tem izletku, ccc ... Tako da fotke za nazaj:
Bananovci pri Sullani 
Kozice so tod marsikomu vir preživetja 
Ledeno mrzel kokos na Panamericani pri Sullani. Mnjami! Teta je z mačeto spretno odsekala kos lupine in v oreh vtaknila slamico. Pozneje me je pa tudi gostoljubno spustila v hišo na stranišče.
Stric na osličku: 
Pravi fan nikoli ne pretirava. Chemoto na cesti Piura - Catacaos. 
Vhod v Catacaos, mestece znano po obrtniških izdelkih, v obliki stilizirane vaze. 
Domačini so silno ponosni na svoj kraj. Predlagali so ga celo na seznam novih svetovnih čudes in vestno glasovali, ampak žal jim je dragoceni naziv speljal Machu Picchu. Tule operira župan tega soparnega in samozavestnega mesteca: 
Vztrajno promovirajo tudi svojo "katedralo". Prepričani so, da je ena najlepših na svetu in da ji pod soncem ni enake. No, ja, o originalnosti se prepričajte sami. Kristus in apostoli na južni fasadi: 
Notranjščina: 
Kupola: 
Kot rečeno, je Catacaos znan po obrtniških izdelkih, predvsem iz slame, lesa in usnja, pa tudi keramike ne manjka. Glavna nakupovalna ulica: 
Galerija nasproti cerkve: 
Nagačene živali: 
Slama in les: 
Hamake: 
In spet čez neskončno Sechuro: 
Če imate dober želodec, si lahko privoščite meni za par solov v umazani gostilnici sredi puščave: 
Končno v Chiclayu: 
Eno od božičnih drevesc na Plazi de armas:
Na severu Peruja je v priljubljenih počitnikovališčih precej težko najti prosto sobo okrog novega leta, ampak na sreču se je plan izšel. In plan je bil - ustavljanje po gostilnah. Dobila sva sobo v gostilnici Elena ob Panamericani v naselju Contalmirante Villar pred bolj znanim Zorritosom. Zelo "eht" scena, bi rekli pri nas. Avto sva parkirala na pumpi nekaj metrov stran, ker je odprta vso noč, tudi za praznike. Fantu v nočni izmeni sva za varovanje plačevala 4 sole dnevno. Domačini sicer zatrjujejo, da pri njih nihče ne krade, ampak kdor pride iz Lime, ne zna biti nikoli dovolj previden. Takoj po prihodu sva tudi večerjala v gostilnici, ki sva jo izbrala za prenočišče. Ker ni bilo proste mize, sva si dovolila prisesti k možakarju, ki je kadil ugasnjen cigaret in pil iz prazne steklenice piva. Nič ni imel proti. 
Ubožec pa gotovo ni pričakoval, da ga bodo že čez nekaj ur skurili sredi Panamericane, skupaj z njegovimi nobel čevlji. Pred našo oštarijo je ustavil tudi avto z zanimivo posadko. Družina Venezuelcev (in to celo z majhnimi otroki), ki je prepotovala že vso Venezuelo, Kolumbijo in Ekvador. Seveda smo jih prijateljsko pozdravili. 
Najina soba je bila v prizidku na vrtu, med kurami in vrvmi, na katerih so plahutale ročno oprane rjuhe. A v sobi nikoli nisva bila sama. Med nenapovedanimi gosti bi izpostavila gekončka na stropu (klasika v teh krajih)
in tegale ... gospoda, ki se je prilepil na moj ruzak. 
Saj verjetno je čisto prijazen, ampak v hitrem postopku je letel ven med kure. V sobi namreč ne toleriram insektov z več kot cm dolgimi okončinami, pri ščurkih in komarjih pa sem celo še bolj stroga ;) Za silvestrovo sva rezervirala "VIP" vstopnice v gostilni El Brujo v Zorritosu, ki je edina zgledna restavracija daleč naokoli. Posadili so naju zraven mlajšega para, prav tako iz San Borje v Limi. 
Hja, izkazalo se je da smo vsi zmetali v zrak tistih 40 solov za karto. VIP cona je bila tako dolgočasna, da smo vsi raje spokali med zastonjkarsko rajo ob bazenu pred plažo. Vsak od nas pa je dobil stekleničko Cuzqenje, venček iz plastičnih rožic in zlat klobuček. Glasbe v živo ni bilo, je bil pa DJ z nekaj plesalci. Prvič sem praznovala novo leto v tropskih krajih, in to sem morala nujno zaznamovati s skokom v bazen. 
Ostale punce iz "naše "skupine so mi sledile kljub popolnemu mejkapu in visokim petkam. Slaba fotka, vem, ampak dokaz mora biti. Mototaksiji so nas razvozili spat za malce višjo ceno kot običajno, a še vedno, za evropske razmere, izjemno poceni. Midva sva zapustila lokal s prijazno organizatorko večera. Plaže v okolici naše gostilne so bile neurejene, zato sva se raje odpeljala nekaj km više na sever (Zorritos) ali niže. In zdaj pridemo do ene zadeve, glede katere ne morem biti prizanesljiva. Predstavljajte si lepo peščeno plažo. Zlahka, a ne? In kaj še paše zraven? Palme, ledeno pivo ali koktejli ali naravni sokovi in dobra hrana - se strinjate? No, tu ni ničesar od tega (razen palm, pa še te samo tu in tam). Ponudba je naravnost katastrofalna! Za primer: za zajtrk naročim umešana jajca (kaj drugega bi bilo utopično pričakovati) in ananasov ali pomarančni sok. Odgovor: Nimamo. Pa da ne težim o nadaljnjem razvoju dialoga - ničesar niso imeli. Razen rib seveda. Obožujem ribe, ampak ne za zajtrk, kosilo in večerjo, in to vsak dan! 
Na koncu sva kupila papajin sok pri eni teti v kiosku sredi ceste in en zajtrk (seveda ribji, jaz sem se ga vzdržala) v eni gostilnici (je teta iz kioska dovolila, da odneseva kozarce drugam). Ma kakšna kava ali čaj ... Če niste zadovoljni z ocvrto ribo, rižem in kokakolo, nimate tu kaj iskati, je bilo sporočilo domačinov. Škoda, da se ljudem ne ljubi razmišljati o tem, kaj ponuditi klientu. Tam sem začela razvijati načrt, da bi obogatela s stojnico z zelenjavo in sadjem :) Ali s pekarno - kruh je tudi nemogoče dobiti v tem "turističnem" naselju, kaj šele v kombinaciji z jajci. Potencialni investitorji, javite se :) Aja, na zgornji fotki je kozmetični salon.
Za povratek v Chiclayo sva morala napolniti bombo. Plinsko, na avtu. Ker sva izvedela, da je edinačrpalka s plinom daleč naokoli v bližini ekvadorske meje, sva se napotila tja. In uganite- plina je zmanjkalo. Pokličeva na rentacar, malce živčna (kdo pa rad zamudi letalo?!), a naju je stric pomiril in pojasnil, da imava dovolj plina, da prispeva do najbližje črpalke na El Alto pri Piuri. 
Zatem sva lahko uživala v mirni vožnji čez puščave. Pa naj se pohvalim, da sem tokrat končno nekaj časa tudi sama vozila. Če mene vprašate, je cesta primerna celo za začetnike.
Se nadaljuje, prejšnji del pa je tu.
Ps: Spet sem bolj počasna, ker imam obiske.
Sodišče je svojo odločitev utemeljilo z dejstvom, da Cayo kljub pijanosti ni nikogar žalil oziroma nadlegoval ter je zato ukrep prenehanja delovnega razmerja označilo kot pretiran. Sodišče je tudi sporočilo, da o pritožbah občine in vlade, ki so se vsule po objavi sodbe, ne namerava več razsojati. Puerto Pizarro leži 13 km severno od Tumbesa. Majhna ribiška luka je tudi izhodišče za turistične ladjice, ki vas zapeljejo med mangrove. Zlahka prepoznamo estuarijski oz. lijakasti tip obale - delto reke Tumbes zaliva plitko in mirno morje. 
Tukaj je beli človek prvič stopil na tla Južne Amerike. Luka je dobila ime po zloglasnem španskem konkvistadorju, ki se je tu izkrcal l. 1532, zatem pa si je s peščico svojih mož podredil dotlej nepremagljive Inke. Francisco Pizarro je nižje ob obali postavil križ, katerega replika še danes stoji v Caleti de la Cruz. Danes so mangrove (manglares) Puerta Pizarro priljubljena turistična točka, predvsem med Perujci in Ekvadorci. 
Med plitvimi kanali vas lahko popeljejo na ogled Otoka ljubezni (Isla del amor), Otoka kitovih kosti (Isla de Hueso de Ballena), Otoka ptičev (Isla de los pajaros) in krokodilje farme. V pristanišču je vedno več agentov, s katerimi se da tudi barantati. Midva sva plačala 30 solov za vodiča in barko na motorni pogon.
Otočki so pravzaprav samo kupi usedlin, ki jih je nakopičila reka Tumbes. Najprej zaplujemo mimo Otoka ljubezni do Otoka kitovih kosti. Slednji je ime dobil po kitih, ki so si baje pred mnogimi leti to plitvino izbrali za svoje pokopališče.
Tu se ne ustavimo, saj ni ničesar za videti, in zaplujemo naprej, do Otoka ptičev. Drugega imena ta otoček pač ne bi mogel imeti.
Kamorkoli pogledaš, vse migeta, plahuta in vrešči. Izklopili smo motor in opazovali neke vrste črne galebe (vsaj mislim, da so iz te družine), katerim domačini zaradi dvokrakega repa pravijo tijereta oz. škarjice (lat. ime: Fregata magnificens).
Edit: Gre za družino fregatidae iz reda veslonožcev.
Takole se napihne samec tijerete v paritvenem obdobju:
Ptiči z belimi glavami so mladiči in se držijo gnezda, samice pa prepoznamo po beli lisi na prsih. Vodič nam je pojasnil, da padec v morje za vsako tijereto pomeni smrt. Ribe lovijo tako, da jih s kljunom v letu zajamejo iz vode, a če štrbunknejo, se baje ne morejo več dvigniti. 
Med množico škarjic vidimo tudi sive in bele čaplje. Bele čaplje tu imenujejo čaplje z nevestino tančico (garza velo de novia). Izjemno elegantne ptice, a nerade pozirajo pred kamero. 
Gladina je bila ob tej uri precej nizka (pozno popoldne), zato je bilo treba barko nekaj metrov celo porivati. Odločili smo se počakati na plimo, ki naj bi prišla v nekaj minutah in prisluhnili črnim klapavicam, ki šklepetajo pod koreninami mangrov. Nisem ljubiteljica školjk, zato tudi teh nisem poskusila, a so menda odlične. Ponavadi jih servirajo kar v obliki cevicheja (ceviche de conchas negras), torej surove, marinirane v limenitem soku ter pospremljene s čebulo, ajijem in koruzo.
Te školjke imajo tudi precej visoko ceno, saj jih morajo ročno trgati s korenin globoko pod peskom, kar ni lahko delo. V teh vodah je tudi veliko rakov, nekoč pa so tod domovali tudi ameriški krokodili. Danes jih med mangrovami ni več, opazujemo pa jih lahko na krokodilji farmi. Krokodili so tu ločeni glede na starost. 
Krokodilji cikel je precej dolg in samci postanejo spolno zreli šele pri osmih letih. 
Mogoče se je slikati z mladičem, kateremu bo oskrbnik najprej povezal gobček. Baje znajo konkretno uščipniti. 
Na koncu smo zapluli nazaj do Otoka ljubezni, ki nima posebne zgodbe. Priljubljen je pač med zaljubljenci. Čisto jasno mi je, zakaj so španci pred skoraj 500 leti tu vrgli sidro. Ta predel je eden redkih na severu, kjer je voda umirjena. Žal sem bila brez kopalk in sem lahko samo opazovala ostale turiste med čofotanjem. Naročila sva pivo in cebiche iz črnih školjk in uživala v pogledu na sončni zahod. Na otočku je namreč gostilnica (sicer higienično ni čisto neoporečna ;) z nekaj mizami in visečimi mrežami. Prodajajo tudi nakit in druge izdelke iz školjčnih lupin. 
Ne vem, kako mi je padlo na pamet vprašati, ali imajo wc. Seveda imamo, so odvrnili in mi pokazali modra vrata zraven kuhinje. Videla sem že marsikaj hudega, kar se stranišč tiče, ampak kaj takega še ne. Za vrati je bila prazna "kabina" - štiri stene in mivka. Lahko si mislite, kako diši z urinom napita mivka... 
Ko se je sonce že potapljajo v morje, je mimo pripeljala jadrnica, edina daleč naokoli, z gospodom na krovu, ki ga poznajo vsi domačini. 
Gre za nekega Španca, ki se je pred leti priselil sem. Na njegovem jadru piše: Prijatelji ribiči, ne onesnažujte moje prelepe obale. No, tega modela bi bilo zanimivo spoznati. 
Na kopno sva se vrnila z eno zadnjih ladjic (možno se je vrniti s katerokoli, doplačilo ni potrebno) in šla na lov za prenočiščem.
Puerto Pizarro je res čudovit kotiček za uživanje v naravi. Sosedje Ekvadorci imajo v bližini nekaj podobnega - mangrove z otokom Jambeli, ampak se tudi sami raje zapeljejo do Tumbesa. Mangrove je priporočljivo obiskati med aprilom in decembrom, zelo zgodaj zjutraj ali pozno popoldne.
Se nadaljuje tu, prvi del pa je tu.
Posts
All Comments
