Pucallpa - rdeča zemlja

Departma Ucayali zavzema 102.410,55 km2 perujskega ozemlja - kar je približno pet Slovenij, v njem pa biva zgolj 1,7 % Perujcev. Ucayali pokriva tropski (pra)gozd (90% nižinska džungla, 10% hribovita džungla). Departma na zahodu meji na Brazilijo. Glavno mesto Ucayalija je Pucallpa, v prevodu rdeča zemlja, ki leži ob reki Ucayali v pokrajini Coronel Portillo. Pucallpa, ki šteje okoli 400.000 prebivalcev, ima izjemno visoko stopnjo brezposelnosti. V okolici mesta se ljudje ukvarjajo z gojenjem kave, kakava, tropskega sadja, z ribolovom in izdelovanjem raznih obrtniških izdelkov. Baje gre za najhitreje rastoče mesto v Peruju, saj se sem priseljujejo ljudje iz vse perujske Amazonije, pa tudi z bližnjih Andov. Pristanišče v Pucallpi je izjemnega pomena za ves departma ter za izolirani Iquitos in ostala naselja v sosednjem departmaju Loreto. Pucallpa zalaga ves Peru z lesom, žal pa se izsekavanje izvaja nekontrolirano in marsikod brez pogozdovanja. Vrst lesa je tu seveda ogromno. Jaz poznam samo mahagonij, cedro in capirono, obstajajo pa še tornillo, cashimbo, moenas, huayruro, shihuahuaco, lupuna in še cel kup drugih sort, ki jih lahko spoznate na tej strani spodaj. Turizma tu še ni veliko, avanturisti iz Pucallpe raje odrinejo v Iquitos. Vožnja do Iquitosa v času visoke vode traja 4dni in 3 noči in stane od 100 do 300 solov.Od oktobra do aprila je v džungli deževna doba, kar pomeni veliiiko padavin. Mi smo imeli srečo - v štirih dneh samo 10 minut toplega amazonskega dežja, kar je v bistvu precej nenavadno za ta letni čas. Najnižja povprečna temperatura je tu 20,5ºC, najvišja pa 31,8ºC. V Pucallpo je možno leteti iz Lime ali Iquitosa, prav tako je možno do mesta priti z avtom ali avtobusom (min. 20 ur). Ker sem pričakovala obisk iz Avstralije, sem vozovnice kupila že prej, na LAN-ovi božični akciji za 48 USD (redne cene so precej višje), da prijatelju še malo razkažemo Peru. Za potovanje v Pucallpo se je priporočljivo cepiti proti hepatitisu A. Rumene mrzlice tu ni, prihaja pa do epidemij močvirske mrzlice - dengue (cepivo zoper le-to so že razvili in bo verjetno kmalu v prodaji), vendar okolico Pucallpe škropijo in so zato tu okužbe zelo redke. Tudi malarije v tem delu ni (je pa globlje v džungli), zato nisem jemala antimalarikov. Zahvaljujoč izvrstnemu repelentu (hvala, mami!), ki je pravzaprav najvarnejša zaščita - če smo le temeljiti, sem pokasirala samo en komarji pik in en mravlji ugriz, kar je res ugoden izkupiček za perujsko džunglo, je pa res, da se nismo ravno izpostavljali. Prilagam še link do seznama vseh zanimivosti v pokrajini Coronel Portilllo. Zdaj pa k fotkam:

Plaza de armas s katedralo in mestno hišo:

Katedrala zvečer:

Plaza de armas z druge strani: Plaza del reloj ali Plaza Miguel Grau, bivši glavni trg ob pristanišču: Stolp z uro od blizu: Plaza del reloj v drugo smer, izpod ure:

Pristan za manjša plovila ob Plazi del reloj: Nalaganje banan: Mototaksiji ali motocars: Počitek na delovnem mestu: Frizerski salon, drogerija, menjalnica, kopirnica, prodaja hrane, pijače, računalniškega materiala in opreme za mobilno telefonijo, telefax, čakalnica in nepremičninska agencija v enem.

What about that?! Prevoz razbitin strmoglavljenega letala:

Najboljši je perujski film Mleko bridkosti

Žirija je z medvedi obdarila vse dobre festivalske filme - Najboljši režiser je Iranec Asghar Farhadi Že dolgo se ni bilo mogoče z nobeno festivalsko žirijo tako zelo strinjati kot z letošnjo berlinsko. Zlati medved berlinskega filmskega festivala gre letos filmu "La Teta Asustada" Perujčanke Claudije Llosa.Že dolgo se ni bilo mogoče z nobeno festivalsko žirijo tako zelo strinjati kot z letošnjo berlinsko, ki jo je vodila Tilda Swinton. Sedemčlanska ekipa je nagrade razdelila tako, da je nekaj dobil vsak film, ki je kaj vreden. Z medvedi (samo eden je zlat, ostali srebrni) je bilo tako nagrajenih kar osem filmov (od 19 tekmovalnih), z nagrado Alfred Bauer, ki je prav tako v pristojnosti glavne žirije, pa še dva. Takšna obsežna distribucija nagrad ni prav običajna, ampak letos je bila ponudba precej specifična: velikega, izstopajočega filma ni bilo, polovica filmov pa je bila kakovostno precej izenačena. Glavno vprašanje ob koncu festivala je bilo, kateremu filmu bo žirija namenila prvo nagrado, se pravi zlatega medveda. Kot rečeno, vnaprejšnjega favorita ni bilo, glasovanje osmih filmskih kritikov v reviji Screen pa je na prvo mesto postavilo film francoskega avtorja Rachida Bouchareba Londonska reka (London river). Gre za spodobno narejen film o medkulturnem trku, ko se v Londonu srečata starša dveh zaljubljencev, ki sta izginila v bombnih napadih poleti 2005. Nič bi ne bilo narobe, če bi se žirija odločila za ta izdelek z očitno politično poanto, toda odločila se je drugače. Za film, ki prihaja iz manj znanega konca sveta in ima politično sporočilo veliko bolj prikrito.

Takšen je film Mleko bridkosti (La teta asustada). Posnela ga je mlada, komaj 32-letna Claudia Llosa, to je njen drugi film. Srečna, da je dobila zlatega medveda, je pokazala na svojo deželo Peru. »Potrebujemo takšno nagrado, za nas je pomembno, da svet spozna naše filme,« je rekla na tiskovni konferenci. Kakšen je pomen zlatega medveda za Peru, pove tudi dejstvo, da je bil film iz te države sploh prvič v glavnem programu Berlinala. Zanimivo je, da je tudi lanski zmagovalec prišel iz Latinske Ameriki, in sicer brazilski film o policijskem nasilju v Sao Paulu, Elitne enote.

In o čem pripoveduje Mleko bridkosti? O mladem dekletu Fausti, ki živi sredi revnega in živahnega predmestja. Čeprav izpostavljena pragmatiki vsakdanjega kruhoborstva, živi odmaknjeno, v svojem svetu, govori malo, pravzaprav je njena govorica petje ali ritmično izgovarjanje verzov, ki so takšni, kot da prihajajo iz sveta prednikov. Ti s svojo avtoriteto mrtvih posegajo v sedanje življenje, njihove intervencije prepoznavamo kot zgled magičnega realizma. Film se začne z njeno mamo, ki umira in poje pesem o posilstvu, ki se ji je zgodilo med nosečnostjo, bilo je v času političnih spopadov med levičarskim gverilci in oblastjo pred dvajsetimi leti. Toliko je stara Fausta, ki se pred enakim nasiljem zavaruje tako, da si v vagino vstavi krompir. Njeno ravnanje (tudi z mrtvo mamo, ki je noče pokopati, dokler ne najde primernega kraja) je nagonsko dobro, režiserka pa z njenimi simbolnimi gestami govori tako o magični duhovnosti, ki prežema življenje preprostih ljudi, kot o socialnih napetostih v perujski družbi. Mleko bridkosti (ki ga otroci pijejo pri izmučenih in ponižanih materah) je film z močnim poetičnim nabojem, bolj govori z molkom in sliko kot z zgodbo in dialogi.

Velika nagrada žirije je šla na dvoje

Festivalske žirije imajo na voljo tudi tudi svojo »veliko nagrado«, ki je nekakšna nadomestna nagrada za izstopajoči film, ki pač ni mogel dobiti prve. In veliko nagrado žirije sta letos dobila kar dva filma, se pravi, da je šla na pol. Dobil jo je nemški film o mladem paru, ki preživlja počitnice na Sardiniji, Vsi drugi (Alle Anderen), rohmerovsko zastavljena zgodba o moralnem zorenju ljubezni. Tudi tega je posnela ženska, enako mlada Maren Ade; film ni prav globok primer premišljevanja o moško-ženskih relacijah, izkazuje pa simpatično slikanje emocionalnega zapleta. Drugo polovico te velike nagrade žirije pa je dobil argentinski film Velikan (Gigante), ki je pri kritiki ves čas veljal za enega najboljših. Posnel, ga je, in to v sosednjem Paragvaju, kjer je preživel nekaj let, Adrián Biniez. To je film o varnostniku, silaku, ki se prek monitorja zaljubi v novo snažilko v supermarketu. Film je tak, kot bi gledali razširjeno zgodbo Cvitkovičevega kratkega filma Srce je kos mesa.

Medveda za režijo je po pravici dobil iranski režiser Asghar Farhadi za še en film, ki bo vzbujal pozornost zunaj te zanimive filmske dežele. Vse o Elly (Darbareye Elly) je pripoved o druščini mlajših meščanskih zakoncev, ki se jim počitnice ob Kaspijskem morju zapletejo, ker v njem utone dekle, ki so jo povabili s seboj. Izkaže se, da je imela fanta, ki ga je nameravala zapustiti. Kako globoko so te stvari zapletene in kako sta vprašanji časti in norme (še zmeraj) poglavitni postavki iranske družbe, je provokativna tema tega filma s serijo suspenzov.

Ostali srebrni medvedi so šli takole. Za žensko vlogo si ga je priigrala Nemka Birgit Minichmayr v filmu Vsi drugi, za moško pa 72-letni Sotigui Kouyate za vlogo očeta v Londonski reki. Za najboljši scenarij sta ga dobila Oren Moverman in Alessandro Camon, in sicer za ameriški film Sel (The Messenger, prejel je tudi mirovno nagrado); Moverman je bil hkrati režiser. Za »posebne dosežke«, in sicer za zvočno opremo madžarskega filma Katalin Varga Petra Stricklanda sta bila nagrajena Gábor Erdély in Tamás Székely. Nagrado Alfred Bauer, ki jo podeljujejo za posebej sprejemljiva humanistična sporočila, sta prejela že omenjeni Velikan in Kolmaž (Tatarak) Andrzeja Wajde. Nagrada mednarodne filmske kritike Fipresci, ki zmeraj pokaže na najbolj cineastični prispevek festivala, je šla, kot je prav, zmagovalnemu perujskemu filmu.

Vir: Delo

Poslovne navade in običaji v Latinski Ameriki

12.02.2009 ob 11:12

Kako potekajo poslovna pogajanja v Latinski Ameriki? Ali se poslovni bonton na drugi strani celine bistveno razlikuje od evropskih poslovnih navad?

Latinska Amerika
Ima vse tople značilnosti Španije in Portugalske (Brazilija), vendar začinjene s krajevno barvitostjo in z manj togosti od nekdanjih osvajalcev. Najbolj evropska sta Argentina in Čile ter Kostarika. Ljudje so si podobni v navadah, večinoma je razlika med nižinskimi in višinskimi predeli, kjer so ljudje bolj zadržani, kot ostali. Recimo to najbolj velja za altiplano (visoko planoto) v Boliviji in Peruju, ter drugod po Andih. Argentinci in Čilenci zaradi večjega odstotka evropejcev, spominjajo bolj na »Italijane«. V Mehiki vas bodo sprejeli topleje, če boste povedali, da ste iz Evrope in ne Američan, da o Kubi niti ne govorimo.

Poslovna pogajanja so dolga, potrebujejo precej časa, da zaupajo poslovnemu partnerju, čeprav dajejo vtis odprtosti. Ponavadi se dogovori ne sklenejo na prvem sestanku, morda tudi na več sestankih ne, dostikrat se lahko ure in ure pogovarja na dolgo in široko. Zelo pomembno je da se spoštujejo nazivi in hierarhija. Posetnice se izmenujejo na začetku sestanka, zelo jih lahko užalite, če si kaj zapišete na vizitko, ki so vam jo dali.

Rokovanje na splošno ni tako pogosto, več je poljubljanja na lice in objemov. Za razliko od Severnih Američanov, ker so najpogostejši pol objemi.

Južna Amerika
V osnovi med prebivalstvom posameznih držav in njihovimi navadami ni nekih večjih razlik. Tudi nekih posebnih problemov ni. Čeprav so vsi zelo ponosni na to kar so. Tudi sicer si ljudje tukaj ne delajo veliko skrbi, v primerjavi z nami, ni naglice, vse poteka bolj počasi, sproščeno, ure in točnost ne igrajo velike vloge. Zelo lahko je navezati stike, veliko se medsebojno obiskujejo, pri tem je vedno veliko hrane in pijače. Družinske vezi so močne. Na splošno so vljudni in prijazni; na ulici, v trgovinah, restavracijah. Promet je ponavadi, za naše razmere, čista zmeda, bolje bo da ne vozite sami, vsaj v velikih mestih.

Drugi skupni imenovalec je politika. Vse države so si delile skozi 60., 70., 80. izmenjujoča obdobja šibkih demokratičnih vlad in vojaških udarov, znova in znova. Ko so se pojavile šibke demokratične vlade so se ljudje zaradi njihove neuspešnosti obrnili k vojski, ob izdatni podpori američanov, v upanju na njihovo domnevno čast in poštenje, po razočaranju pa ponovno k volitvam. Očitno se ni obnesno in danes se verjetno nihče ne bi obrnil več na vojsko za politične rešitve. Nauk je bil le prehud, pa tudi hladna vojna je končana in z njo zunanja »podpora«.

Delovni čas se spreminja glede na podnebje in tradicijo. Velika mesta imajo neprekinjen delovnik od 9.00 do 18.00. Drugje razpolovijo štiri dopoldanske ure in štiri popoldanske z dve do tri urno prekinitvijo za kosilo in siesto. Bliže kot ste ekvatorju, topleje je in manj se pričakuje nošnja poslovne obleke in zlasti kravate. Izjema so velika mednarodna podjetja, ki imajo predpisano svoj način oblačenja, ki je gotovo bolj ureden od okolja, ki jih obkroža.

Poslovno kosilo ali večerja je priložnostna ob predhodnem dogovoru. Običajno je večerja v družinskem krogu, tudi kosilo v velikem delu izven večjih mest. Če ima stranka akademski naziv, jo oslovite z njim, recimo; Ingeniero, Doctor, Profesor, ali s priimkom. Naslavljanje po imenu ni splošno sprejeto, razen mogoče med mladimi. Vsekakor ne začnite sami s tem, a sprejmite, če vam predlagajo.

Druga večja razlika je med prebivalstvom v nižinah, ki so živahnejši in neposredni in v Andih, kjer so bolj zadržani, recimo Bolivija in Peru. To velja tudi za domorodne indijance.

Dana beseda velja a pazite in bodite previdni, s kom in kje in kako. Podkupovanje med (zlasti) državnimi uslužbenci in drugje velja za razširjeno.

Vsa celina je zelo katoliško verna in predvsem pogovori na to vsebino so lahko dvorezni in vam škodijo pri poslih.

vir: Priročnik Direktor – ZEN vodenja

http://www.poslovni-bazar.si/

Slovenski večer v Limi

Za nekaj zamude pri objavah so bili krivi tudi obiski. V Limi smo se zbrale štiri slovenke. Punce so bile dobro založene s slovenskimi dobrotami in promocijskim materialom, odločene, da ponesejo dober glas o naši deželici tudi v Ande.
Z Brigito, Nušo in Evo na vrtu: Ajdovi žganci z jajcem:

Sullana - Catacaos - Chiclayo

Saj me je sram, da že en mesec pišem o tem izletku, ccc ... Tako da fotke za nazaj:

Še enkrat lepa cesta: Bananovci pri Sullani Kozice so tod marsikomu vir preživetja Ledeno mrzel kokos na Panamericani pri Sullani. Mnjami! Teta je z mačeto spretno odsekala kos lupine in v oreh vtaknila slamico. Pozneje me je pa tudi gostoljubno spustila v hišo na stranišče. Stric na osličku: Pravi fan nikoli ne pretirava. Chemoto na cesti Piura - Catacaos. Vhod v Catacaos, mestece znano po obrtniških izdelkih, v obliki stilizirane vaze. Domačini so silno ponosni na svoj kraj. Predlagali so ga celo na seznam novih svetovnih čudes in vestno glasovali, ampak žal jim je dragoceni naziv speljal Machu Picchu. Tule operira župan tega soparnega in samozavestnega mesteca: Vztrajno promovirajo tudi svojo "katedralo". Prepričani so, da je ena najlepših na svetu in da ji pod soncem ni enake. No, ja, o originalnosti se prepričajte sami. Kristus in apostoli na južni fasadi: Notranjščina: Kupola: Kot rečeno, je Catacaos znan po obrtniških izdelkih, predvsem iz slame, lesa in usnja, pa tudi keramike ne manjka. Glavna nakupovalna ulica: Galerija nasproti cerkve: Nagačene živali: Slama in les: Hamake: In spet čez neskončno Sechuro: Če imate dober želodec, si lahko privoščite meni za par solov v umazani gostilnici sredi puščave: Končno v Chiclayu: Eno od božičnih drevesc na Plazi de armas:

Contralmirante Villar - Zorritos

Na severu Peruja je v priljubljenih počitnikovališčih precej težko najti prosto sobo okrog novega leta, ampak na sreču se je plan izšel. In plan je bil - ustavljanje po gostilnah. Dobila sva sobo v gostilnici Elena ob Panamericani v naselju Contalmirante Villar pred bolj znanim Zorritosom. Zelo "eht" scena, bi rekli pri nas. Avto sva parkirala na pumpi nekaj metrov stran, ker je odprta vso noč, tudi za praznike. Fantu v nočni izmeni sva za varovanje plačevala 4 sole dnevno. Domačini sicer zatrjujejo, da pri njih nihče ne krade, ampak kdor pride iz Lime, ne zna biti nikoli dovolj previden. Takoj po prihodu sva tudi večerjala v gostilnici, ki sva jo izbrala za prenočišče. Ker ni bilo proste mize, sva si dovolila prisesti k možakarju, ki je kadil ugasnjen cigaret in pil iz prazne steklenice piva. Nič ni imel proti. Ubožec pa gotovo ni pričakoval, da ga bodo že čez nekaj ur skurili sredi Panamericane, skupaj z njegovimi nobel čevlji. Pred našo oštarijo je ustavil tudi avto z zanimivo posadko. Družina Venezuelcev (in to celo z majhnimi otroki), ki je prepotovala že vso Venezuelo, Kolumbijo in Ekvador. Seveda smo jih prijateljsko pozdravili. Najina soba je bila v prizidku na vrtu, med kurami in vrvmi, na katerih so plahutale ročno oprane rjuhe. A v sobi nikoli nisva bila sama. Med nenapovedanimi gosti bi izpostavila gekončka na stropu (klasika v teh krajih) in tegale ... gospoda, ki se je prilepil na moj ruzak. Saj verjetno je čisto prijazen, ampak v hitrem postopku je letel ven med kure. V sobi namreč ne toleriram insektov z več kot cm dolgimi okončinami, pri ščurkih in komarjih pa sem celo še bolj stroga ;) Za silvestrovo sva rezervirala "VIP" vstopnice v gostilni El Brujo v Zorritosu, ki je edina zgledna restavracija daleč naokoli. Posadili so naju zraven mlajšega para, prav tako iz San Borje v Limi. Hja, izkazalo se je da smo vsi zmetali v zrak tistih 40 solov za karto. VIP cona je bila tako dolgočasna, da smo vsi raje spokali med zastonjkarsko rajo ob bazenu pred plažo. Vsak od nas pa je dobil stekleničko Cuzqenje, venček iz plastičnih rožic in zlat klobuček. Glasbe v živo ni bilo, je bil pa DJ z nekaj plesalci. Prvič sem praznovala novo leto v tropskih krajih, in to sem morala nujno zaznamovati s skokom v bazen. Ostale punce iz "naše "skupine so mi sledile kljub popolnemu mejkapu in visokim petkam. Slaba fotka, vem, ampak dokaz mora biti. Mototaksiji so nas razvozili spat za malce višjo ceno kot običajno, a še vedno, za evropske razmere, izjemno poceni. Midva sva zapustila lokal s prijazno organizatorko večera. Plaže v okolici naše gostilne so bile neurejene, zato sva se raje odpeljala nekaj km više na sever (Zorritos) ali niže. In zdaj pridemo do ene zadeve, glede katere ne morem biti prizanesljiva. Predstavljajte si lepo peščeno plažo. Zlahka, a ne? In kaj še paše zraven? Palme, ledeno pivo ali koktejli ali naravni sokovi in dobra hrana - se strinjate? No, tu ni ničesar od tega (razen palm, pa še te samo tu in tam). Ponudba je naravnost katastrofalna! Za primer: za zajtrk naročim umešana jajca (kaj drugega bi bilo utopično pričakovati) in ananasov ali pomarančni sok. Odgovor: Nimamo. Pa da ne težim o nadaljnjem razvoju dialoga - ničesar niso imeli. Razen rib seveda. Obožujem ribe, ampak ne za zajtrk, kosilo in večerjo, in to vsak dan! Na koncu sva kupila papajin sok pri eni teti v kiosku sredi ceste in en zajtrk (seveda ribji, jaz sem se ga vzdržala) v eni gostilnici (je teta iz kioska dovolila, da odneseva kozarce drugam). Ma kakšna kava ali čaj ... Če niste zadovoljni z ocvrto ribo, rižem in kokakolo, nimate tu kaj iskati, je bilo sporočilo domačinov. Škoda, da se ljudem ne ljubi razmišljati o tem, kaj ponuditi klientu. Tam sem začela razvijati načrt, da bi obogatela s stojnico z zelenjavo in sadjem :) Ali s pekarno - kruh je tudi nemogoče dobiti v tem "turističnem" naselju, kaj šele v kombinaciji z jajci. Potencialni investitorji, javite se :) Aja, na zgornji fotki je kozmetični salon.Za povratek v Chiclayo sva morala napolniti bombo. Plinsko, na avtu. Ker sva izvedela, da je edinačrpalka s plinom daleč naokoli v bližini ekvadorske meje, sva se napotila tja. In uganite- plina je zmanjkalo. Pokličeva na rentacar, malce živčna (kdo pa rad zamudi letalo?!), a naju je stric pomiril in pojasnil, da imava dovolj plina, da prispeva do najbližje črpalke na El Alto pri Piuri. Zatem sva lahko uživala v mirni vožnji čez puščave. Pa naj se pohvalim, da sem tokrat končno nekaj časa tudi sama vozila. Če mene vprašate, je cesta primerna celo za začetnike.

Se nadaljuje, prejšnji del pa je tu.
Ps: Spet sem bolj počasna, ker imam obiske.

Pijanega zaposlenega ne smete odpustiti

Perujsko ustavno sodišče je ugodilo pritožbi Pabla Caya, ki ga je delodajalec odpustil, ker je bil na delovnem mestu pod vplivom alkohola. Cayo je bil kot hišnik zaposlen v občinski upravi občine Chorrillos. Občina mora Cayo ponovno zaposliti, poroča Reuters.

Odpuščanje ljudi, ki na delo pridejo pijani, je pretiran ukrep

Sodišče je svojo odločitev utemeljilo z dejstvom, da Cayo kljub pijanosti ni nikogar žalil oziroma nadlegoval ter je zato ukrep prenehanja delovnega razmerja označilo kot pretiran. Sodišče je tudi sporočilo, da o pritožbah občine in vlade, ki so se vsule po objavi sodbe, ne namerava več razsojati.

Minister za delo je izjavil, da je sproščanje omejitev na delovnem mestu slaba ideja.

Cayo zaenkrat še ne bo dobil nazaj svoje službe

Šef občinske uprave Celso Becerra, ki je Cayo odpustil, je zatrdil, da sodbe ne ob upošteval. »Zaradi pijanosti na delovnem mestu smo odpustili že štiri delavce. Dva od njih sta bila voznika. Kako lahko dopuščamo pijanim, da delajo, saj bi lahko koga povozili.« je dejal 

Vir: Finance

Puerto Pizarro

Puerto Pizarro leži 13 km severno od Tumbesa. Majhna ribiška luka je tudi izhodišče za turistične ladjice, ki vas zapeljejo med mangrove. Zlahka prepoznamo estuarijski oz. lijakasti tip obale - delto reke Tumbes zaliva plitko in mirno morje. Tukaj je beli človek prvič stopil na tla Južne Amerike. Luka je dobila ime po zloglasnem španskem konkvistadorju, ki se je tu izkrcal l. 1532, zatem pa si je s peščico svojih mož podredil dotlej nepremagljive Inke. Francisco Pizarro je nižje ob obali postavil križ, katerega replika še danes stoji v Caleti de la Cruz. Danes so mangrove (manglares) Puerta Pizarro priljubljena turistična točka, predvsem med Perujci in Ekvadorci. Med plitvimi kanali vas lahko popeljejo na ogled Otoka ljubezni (Isla del amor), Otoka kitovih kosti (Isla de Hueso de Ballena), Otoka ptičev (Isla de los pajaros) in krokodilje farme. V pristanišču je vedno več agentov, s katerimi se da tudi barantati. Midva sva plačala 30 solov za vodiča in barko na motorni pogon. Otočki so pravzaprav samo kupi usedlin, ki jih je nakopičila reka Tumbes. Najprej zaplujemo mimo Otoka ljubezni do Otoka kitovih kosti. Slednji je ime dobil po kitih, ki so si baje pred mnogimi leti to plitvino izbrali za svoje pokopališče. Tu se ne ustavimo, saj ni ničesar za videti, in zaplujemo naprej, do Otoka ptičev. Drugega imena ta otoček pač ne bi mogel imeti. Kamorkoli pogledaš, vse migeta, plahuta in vrešči. Izklopili smo motor in opazovali neke vrste črne galebe (vsaj mislim, da so iz te družine), katerim domačini zaradi dvokrakega repa pravijo tijereta oz. škarjice (lat. ime: Fregata magnificens).
Edit: Gre za družino fregatidae iz reda veslonožcev.
Takole se napihne samec tijerete v paritvenem obdobju:Ptiči z belimi glavami so mladiči in se držijo gnezda, samice pa prepoznamo po beli lisi na prsih. Vodič nam je pojasnil, da padec v morje za vsako tijereto pomeni smrt. Ribe lovijo tako, da jih s kljunom v letu zajamejo iz vode, a če štrbunknejo, se baje ne morejo več dvigniti. Med množico škarjic vidimo tudi sive in bele čaplje. Bele čaplje tu imenujejo čaplje z nevestino tančico (garza velo de novia). Izjemno elegantne ptice, a nerade pozirajo pred kamero. Gladina je bila ob tej uri precej nizka (pozno popoldne), zato je bilo treba barko nekaj metrov celo porivati. Odločili smo se počakati na plimo, ki naj bi prišla v nekaj minutah in prisluhnili črnim klapavicam, ki šklepetajo pod koreninami mangrov. Nisem ljubiteljica školjk, zato tudi teh nisem poskusila, a so menda odlične. Ponavadi jih servirajo kar v obliki cevicheja (ceviche de conchas negras), torej surove, marinirane v limenitem soku ter pospremljene s čebulo, ajijem in koruzo.Te školjke imajo tudi precej visoko ceno, saj jih morajo ročno trgati s korenin globoko pod peskom, kar ni lahko delo. V teh vodah je tudi veliko rakov, nekoč pa so tod domovali tudi ameriški krokodili. Danes jih med mangrovami ni več, opazujemo pa jih lahko na krokodilji farmi. Krokodili so tu ločeni glede na starost. Krokodilji cikel je precej dolg in samci postanejo spolno zreli šele pri osmih letih. Mogoče se je slikati z mladičem, kateremu bo oskrbnik najprej povezal gobček. Baje znajo konkretno uščipniti. Na koncu smo zapluli nazaj do Otoka ljubezni, ki nima posebne zgodbe. Priljubljen je pač med zaljubljenci. Čisto jasno mi je, zakaj so španci pred skoraj 500 leti tu vrgli sidro. Ta predel je eden redkih na severu, kjer je voda umirjena. Žal sem bila brez kopalk in sem lahko samo opazovala ostale turiste med čofotanjem. Naročila sva pivo in cebiche iz črnih školjk in uživala v pogledu na sončni zahod. Na otočku je namreč gostilnica (sicer higienično ni čisto neoporečna ;) z nekaj mizami in visečimi mrežami. Prodajajo tudi nakit in druge izdelke iz školjčnih lupin. Ne vem, kako mi je padlo na pamet vprašati, ali imajo wc. Seveda imamo, so odvrnili in mi pokazali modra vrata zraven kuhinje. Videla sem že marsikaj hudega, kar se stranišč tiče, ampak kaj takega še ne. Za vrati je bila prazna "kabina" - štiri stene in mivka. Lahko si mislite, kako diši z urinom napita mivka... Ko se je sonce že potapljajo v morje, je mimo pripeljala jadrnica, edina daleč naokoli, z gospodom na krovu, ki ga poznajo vsi domačini. Gre za nekega Španca, ki se je pred leti priselil sem. Na njegovem jadru piše: Prijatelji ribiči, ne onesnažujte moje prelepe obale. No, tega modela bi bilo zanimivo spoznati. Na kopno sva se vrnila z eno zadnjih ladjic (možno se je vrniti s katerokoli, doplačilo ni potrebno) in šla na lov za prenočiščem.Puerto Pizarro je res čudovit kotiček za uživanje v naravi. Sosedje Ekvadorci imajo v bližini nekaj podobnega - mangrove z otokom Jambeli, ampak se tudi sami raje zapeljejo do Tumbesa. Mangrove je priporočljivo obiskati med aprilom in decembrom, zelo zgodaj zjutraj ali pozno popoldne.

Se nadaljuje tu, prvi del pa je tu.