Kamor ne seže roka, seže pogled.
Kjer se ustavi pogled, nadaljuje misel.
Ko misli zaspe, so sanje in letijo.
Če jih ne ujameš, postanejo rane.
Ko jih poljubiš, se zacelijo.
Včeraj je ves Peru v živo po radiu in TV-ju spremljal filmsko dogajanje v Gamarri - predelu Lime, kjer je več kot 200.000 trgovin s tekstilom in množica tekstilnih tovarn in šivalnic. Ropar, ki si je obraz zakrival s kapuco in sončnimi očali, je sredi belega dne, okrog 13h, vstopil v podružnico banke BBVA Banco Continental, kjer je 7 ur zadrževal in ustrahoval 34 talcev, med njimi sta bili 2 nosečnici in 3 otroci. Že kmalu po vstopu v banko je ranil 2 človeka - enega moškega je ustrelil v nogo, eno žensko pa je po glavi udaril z revolverjem. Na prizorišču se je takoj pojavilo več kot 200 do zob oboroženih policistov, med njimi specialna enota SUAT, tank in nekaj rešilnih avtomobilov.
Obvestil jih je uslužbenec iz ene od pisarn v banki. Ropar, katerega navdih so bile verjetno ameriške akcijske serije in filmi, je zahteval 2 milijona solov, helikopter in motor. Pri sebi je imel kovček-bombo in revolver, na telesu pa je imel pritrjeno še eno eksplozivno telo (kasneje je bilo ugotovljeno, da le-to ni bilo aktivirano).
Po večurnem pogajanju je policija opazila, da ropar postaja vse bolj živčen, zato so se odločili za akcijo. Trije specialci so se splazili v zračnik, medtem pa se je skupina Suatovcev približala glavnemu vhodu, s čimer je nase privabila pozornost roparja. Kriminalec je za ščit pred policisti uporabil dve talki, ni pa vedel, da vanj iz zračnika zadaj meri ostrostrelec - in to naravnost v glavo.
Ropar je padel pod strelom policista in umrl dve uri kasneje v bolnišnici. Po končani akciji so kriminalisti dezaktivirali tudi eksploziv v kovčku.
Danes je bil ropar identificiran kot 29-letni Ruiz Wilfredo Ninasqui Barrios iz Yauyosa. Njegova družina še ni prišla po truplo.
Čestitke policistom za odlično izpeljano akcijo!
Sinoči sem se udeležila dolgo pričakovanega koncerta španskega kantavtorja Joaquina Sabine.V Jockey Clubu se nas je zbralo več kot 8000. Sabina je že dolgo let eden mojih najljubših glasbenikov, kljub temu, da je poznan kot ženskar, pijanec in odvisnik od drog. Je pač frajer in piše najlepše ljubezenske pesmi na svetu, pa tudi rock mu ni tuj. V časniku El Comercio so lepo zapisali, da je za ženske njegov hripav glas kot dotik neobrite moške brade. Pika, ampak ostaja seksi ...
Skozi več kot triurni koncert je Joaquin večkrat polaskal Perujcem, za kar je vselej pokasiral evforično vpitje. S to deželo ga veže posebna vez. Njegova žena Jimena, s katero imata dve hčeri, je namreč Perujka. Sabina je velik ljubitelj pisca (perujskega grozdnega žganja) in perujske kuhinje, in ima velike prijatelje med perujskimi umetniki in literati -Alfreda Bryca na primer omenja tudi v eni svojih pesmi.
Včeraj smo uspeli slišati nekaj pesmi z zadnjega albuma, npr. Tiramisu de limon in Viudita de Cliquot, starejše ljubezenske "šlagerje" (Contigo, El amor se llama el juego ...), dve mehiški rančeri (Y nos dieron las diez in Noches de boda) , par flamenkovsko navdahnjenih in nekaj rockerskih komadov (Pastillas para no sonar, La del pirata cojo ...), seveda pa ni manjkala njegova "perujska" - Rosa de Lima.
Turneja Vinagre y rosas (Kis in Vrtnice) je bila Joaquinova zadnja velika turneja. Odslej bo nastopal le še v manjših klubih.
LIMA - Policija v Peruju je na lovu za mladim nizozemcem, ki je vpleten v umor 21-letne Perujke Stephany Flores Ramirez. Osumljeni 22-letni Joran van der Sloot je bil že aretiran v povezavi z izginotjem mladoletne američanke leta 2005, vendar ni bil nikoli obsojen.
Lokalne oblasti verjamejo, da je Nizozemec na begu v Argentino prek Čila, in so se že povezali z nizozemskim veleposlaništvom, Interpol pa je že izdal mednarodno tiralico. Perujski direktor policije je dejal, da je bil osumljenec viden z mladenko, ko ga je posnela varnostna kamera na turnirju pokra v kazinu. Kasneje so oba videlu vstopiti v hotel, odšel pa je le on.
V nesreči ladje na reki Amazonki v Peruju, ki se je zgodila v sredo, je po zadnjih podatkih umrlo najmanj 60 ljudi.
Do zdaj so iz reke potegnili 12 trupel, najmanj 50 ljudi pa še pogrešajo. Ladja je bila registrirana za 160 potnikov, na njej pa je bilo najmanj 280 ljudi. V trupu naj bi imela luknjo.
Nesreča se je zgodila v odročnem delu Peruja blizu meje s Kolumbijo, in sicer v času, ko je večina potnikov na njej spala. Sprva so poročali le o dveh žrtvah, nato pa se je število mrtvih in pogrešanih začelo večati. Rečne ladje so pogosto edini način prevoza v z gozdovi poraslem delu vzhodnega Peruja, ki leži ob Amazonki.
Gorato območje ob meji med Brazilijo in Perujem je danes stresel močan potres z magnitudo 6,3, so sporočili z ameriškega geološkega inštituta. Podatkov o morebitnih žrtvah ali gmotni škodi še ni.
Potres je imel žarišče okoli 127 kilometrov jugovzhodno od mesta Cruzeiro do Sul v Braziliji in 328 kilometrov vzhodno od Pucallpe v Peruju.
Leta 1939 je Lina Medina postala najmlajša mati v zgodovini medicine. Bila je stara pet let, sedem mesecev in 21 dni, ko je povila dečka.
Lina se je rodila 27. septembra 1933 v mestu Ticrapo v Peruju. Ko ji je bilo pet let, so jo starši pripeljali v bolnišnico, ker je njen trebuh nezadržno naraščal. Zdravniki so najprej menili, da je vzrok za to tumor, a so kmalu ugotovili, da je deklica v sedmem mesecu nosečnosti. Mesec in pol kasneje je s pomočjo carskega reza rodila 2,7 kilograma težkega fantka.
Perujski ginekolog in porodničar dr. Edmundo Escomel je primer podrobno opisal v medicinski reviji La Presse Médicale in razložil, da so kasneje ougotovili, da je deklica mentruacijo dobila pri osmih mesecih (oz. pri dveh letih in pol po nekih drugih zapisih), pri štirih letih so se ji razvile prsi, pri petih pa je imela postavo (vsaj po obliki) odrasle ženske.
Njenega sina so po zdravniku Gerardu Lozadi, ki se ji je posvečal od prvega obiska v bolnišnici, poimenovali Gerardo. Do 10 leta je odraščal v prepričanju, da je Lina njegova sestra. Umrl je leta 1979, ko je bil star 40 let, zaradi bolezni kostnega mozga.
Lina ni nikoli razkrila, kdo je oče otroka, Lozada je celo zapisal, da verjetno niti ni vedela, kaj se je zzgodilo, saj mu "ni mogla dati natančnega odgovora". Policisti so zaradi incesta in posilstva najprej pridržali njenega očeta, a so ga kasneje zaradi pomanjkanja dokazov izpustili.
Medina se je sicer preživljala kot tajnica. Kasneje se je poročila z Raulom Jurado in mu leta 1979 rodila sina. Od leta 2002 z družino živi v revnem predelu perujske prestolnice.
Južnoameriški državi Čile in Peru je stresel potres 6,4 stopnje po Richterju. O žrtvah ali kaki večji škodi zaenkrat ne poročajo.
Lima - Potres 6, 4 stopnje po Richterjevi lestvici je stresel južnoameriški državi Čile in Peru, in sicer jug slednje ter sever druge. Epicenter potresa je bil 26 kilometrov vzhodno od Tacna v Peruju ter 55 kilometrov severozahodno od čilskega mesta Arica, na globini 11 kilometrov.
Prebivalci domov v južnem perujskem mestu Arequipa so takoj zbežali iz svojih domov, poročajo tuje tiskovne agencije. V bližini epicentra sta dva rudnika podjetja Southern Copper, vendar ni podatkov o žrtvah ali večji škodi, je sporočil Fernando Mejia iz Southern Copper. Kot je za Reuters sporočila čilska varnostna služba, na čilski strani ni podatkov o žrtvah ali kaki večji škodi, prav tako ni nevarnosti cunamija.
Čile je sicer po smrtonosnem potresu 8, 8 stopnje po Richterju 28. februarja, pri katerem je umrlo več deset ljudi, streslo še več manjših potresov.
Po rojstvu tretjega sina so Julii prsi začele vedno bolj rasti. Kmalu so bile že tako velike, da tudi hoditi ni več mogla. ''Moje prsi so bile tako težke, da so se mi dotikale nog!'' se spominja 29-letna Perujka.
Sčasoma so postale Juliine prsi celo tako velike, da tudi hoditi ni več mogla in naslednjih šest mesecev je preležala v postelji. (Foto: shalomplustm.com)
Julii Manihuari se je po rojstvu tretjega sina telo začelo drastično spreminjati. A ne tako, kot je bila vajena po prejšnjih dveh porodnih. Prsi so ji namreč začele počasi, a vztrajno rasti. Kmalu so bile že tako velike, da so mlado mamico motile pri vsakodnevnih opravilih in čez čas celo pri hoji. ''Moje prsi so bile vsak dan večje! Zelo težko sem se premikala, ker je bilo oprsje skoraj tako veliko kot moj trebuh. Zaradi neverjetnega obsega prsi me je celo koža bolela in vedno težje sem dihala,'' se spominja 29-letnica. ''Sicer sem bolj drobne postave, zato moje telo ni bilo vajeno tako velike obremenitve. Prsi so močno obremenjevale preostale dele mojega telesa.''
Sčasoma so postale Juliine prsi celo tako velike, da tudi hoditi ni več mogla, in naslednjih šest mesecev je preležala v postelji. ''Bilo je res grozno. Kadar koli sem skušala vstati iz postelje in se postaviti na noge, sem od napora skoraj omedlela, kajti moje prsi so bile tako zelo težke,'' pripoveduje Perujka. Potem pa se je, zahvaljujoč pomoči enega od lokalnih medijev, njeno življenje spet začelo obračati na bolje. Julie so namreč omogočili prevoz v eno od perujskih bolnišnic, kjer so jo pod drobnogled vzeli izkušeni zdravniki in kmalu ugotovili vzrok njenih težav.
''Moje prsi so bile vsak dan večje! Zelo težko sem se premikala, ker je bilo oprsje skoraj tako veliko kot moj trebuh,'' je povedala Julia. (Foto: telecentros1.inictel.net)
Med nosečnostjo se je Juliin nivo hormonov močno spremenil in zaradi povečane količine spolnega hormona estrogena se ji je začelo žlezno tkivo dojk drastično večati. ''Med nosečnostjo se hormonsko ravnovesje povsem poruši oziroma spremeni. Razmerje med hormonoma testosteronom in estrogenom se poruši, zaradi česar lahko začnejo prsi drastično rasti. Običajno ženske opazijo, da morajo med nosečnostjo in še bolj potem, ko dojijo, nositi šteilko ali dve večji nederček. V Juliinem primeru pa je žlezno tkivo dojk zaradi podivjanih hormonov nenadzorovano raslo,'' pojasnjuje zdravnica dr. Cynara Coome.
Juliine težave je odpravila šesturna operacija, med katero so ji kirurgi odstranili skoraj 16 kilogramov odvečnega tkiva, ki bi lahko v skrajnem primeru celo zmečkalo njena pljuča in jo ubilo. Zdaj so njene prsi občutno manjše, pritisk na njeno telo je ublažen, Julia pa se počuti veliko bolje. ''Pred operacijo nisem mogla početi ničesar. Moje prsi so bile tako težke, da so se dotikale mojih nog! In takrat nisem mogla početi ničesar, razen ležati in upati na boljše čase,'' še pove Perujka, ki bo zdaj spet lahko zaživela po starem.
Doña Consuelo Amat y Leon Rolando, ki je postavila znameniti grad v Chancayu, je vnukinja Marie Santos Corrales in polkovnika Manuela Amat y Leona ter pravnukinja španskega podkralja Manuela Amata y Juneta. Consuelo se je rodila v Limi leta 1896. Poročila se je zelo mlada, pri 19-ih, z inženirjem Romulom Boggiom Klauerjem, sinom premožnega italijanskega priseljenca.
Pravijo, da sta bila zakonca nadvse priljubljena med ljudstvom. Rodilo se jima je 6 otrok. Romulo je bil več let župan Chancaya. Umrl je mlad, v avtomobilski nesreči. Po njegovi smrti je Consuelo odpotovala v Evropo, kjer je študirala in spoznavala Španijo. Opisujejo jo kot izjemno učeno žensko, ki se je spoznala na arhitekturo, matematiko, pravo in literaturo, in ki je bila hkrati obdarjena tudi z umetniškim talentom. Consuelo je spisala dve pesniški zbirki. Prva – Sandalos (sandalovina) je posvečena njeni materi, druga – Hojas (Listje) pa njenemu pokojnemu soprogu.
Po vrnitvi v Peru je Consuelo kupila parcelo v Limi in odprla hotel Madre Perla (Bisernica), ki ji je dajal vsakdanji kruh. V tistem času je bila pot iz Lime do Chancaya nadvse dolga in težavna. Consuelo je potovala z vlakom do Ancona, od tam pa z drugim vlakom do Huarala, od koder jo je kočija zapeljala do Chancaya , ribiške vasi, kjer je vse hitreje zorela njena zamisel o izgradnji gradu. Sama je izdelala arhitekturne načrte za impozantno stavbo na skalah ob morju, prav tako pa je sama tudi nadzirala gradnjo. Grad je posvetila pokojnemu soprogu Manuelu, vsako od šestih kril pa je namenila enemu izmed svojih šestih otrok. Kljub omejenim sredstvom je Consuelo uspelo uresničiti svoje sanje. Grad je zgradila v 10 letih (1924- 1935). Imel je 4 nadstropja, 250 sob, množico teras, razglednih stolpov in stopnišč, od katerih so nekatera vodila prav do morja. Navdih za mogočno arhitekturo so brez dvoma srednjeveški gradovi španske Kastilje.
Celih 30 let po Consuelini smrti je grad sameval in propadal. Njen vnuk, Juan Winston Barreto Boggio, se je odločil za obnovo in predelavo gradu v turistično središče. Dela še zdaleč niso zaključena, saj je projekt zelo obsežen.
V Chancayu smo bili nekaj tednov nazaj in moram povedati, da me zadeva ni pretirano navdušila. Grad se nahaja v industrijski coni Chancaya, med tovarnami ribje moke.
Sam kraj – Chancay - deluje nadvse neprijetno. Ne vzbuja občutka varnosti, poleg tega iz tovarn strašno zaudarja. Arhitektura gradu za naše pojme ni nič posebnega. Deluje izumetničeno in vsiljeno v prostor, čeprav ponuja lepe razglede z vrha teras in stolpov.
Za 7 solov po osebi (4 za otroke) vam razkažejo grad. Najprej vas odpeljejo na ogled filma v sobici s starim televizorjem, ki kar vpije po sveži barvi, potem pa vam pokažejo še nekaj prostorov, ki nekako ne prepričajo.
Najbolj so ponosni na “sobo spominov”, v kateri naj bi bili osebni predmeti gospe Consuelo – nekaj fotografij in pohištva, potem pa vam pokažejo še “lovsko sobo”, v kateri so nagačeni ostanki bolj ali manj eksotičnih živali. Nagačene živali je Consuelin vnuk kupil pred kratkim in nimajo nobene zveze z zgodovino gradu ali družine Amat/Boggio.
V nekaj sobah so uredili muzej, v katerem so razstavljeni predmeti predinkovske kulture Chancay –nekaj mumij in keramika. Muzejček je zelo slabo vzdrževan.
Mumije so sicer zaščitene za vitrinami, marsikak kos keramike pa je izpostavljen “šlatanju” obiskovalcev. Sprašujem se, ali sploh gre za originalne predmete. Za zaščito starin pred soncem so čez okna nabili nekaj kosov iverke (ki se jo da opaziti z zunanje strain zgradbe in je videti precej neugledna).
Mene so najbolj fascinirali fragmenti chancayevskega tekstila (žal res slabo ohranjeni), ki je bil nadvse pisan in nasičen z zanimivi motivi iz narave.
Grad je poln delavcev in med obiskom lahko opazujemo prenovo. Kaj naj rečem … precej žalostno vse skupaj. Zdi se, da se investitor sploh ni dokončno odločil, kaj pravzaprav želi doseči, in arhitekturne spremembe se izvajajo precej “po kavbojsko” na najbolj poceni (in cenen) način. Pravzaprav mi sploh ne gre v nos, da se iz gradu ustvarja turistični center, ni mi pa všeč, kako se to izvaja. Nekako nič ne gre skupaj – bazen sam po sebi izgleda simpatično (se sicer nismo kopali v njem), a ga niso uspeli uskladiti s celoto, pa tudi nekam majhen je.
Prazne restavracije s “socialistično” opremo niso prav nič vabljive, celota je brez “ritma” in brez rdeče niti.
Morda bi bilo še najbolje, če bi iz gradu naredili nekakšen “disneyland” oz. pravljično deželo za otroke. Grad smo obiskali na enodnevnem izletu, v katerega smo vključili še Truly Park – naselje skupnosti Hare Krišna, in plažo Chakra y mar zraven njega (o tem kasneje).Chancay leži na kilometru 85 panamericane norte, urico in pol iz Lime. Pa še spletna stran: http://castillodechancay.com/
Perujec Domingo Pianezzi očitno rad deska v družbi – sprva je to naučil svojega psa, nato mačko, sedaj pa mu dela družbo na deski še južnoameriška kamela alpaka.
Posts
