A comerrrr!

Z gastronomskega vidika sodi Lima med 12 najpomembnejših mest na svetu. Pomislimo, da Peru premore kar 90 ekosistemov od 104, kar jih obstaja na planetu! Večje raznolikosti ni najti nikjer drugje in izbira jedi je tu resnično ogromna. Inkovska in predinkovska tradicija se mešata s španskimi, azijskimi in drugimi južnoameriškimi vplivi. Okusov je mali milijon in ni vrag, da vam kaj ne bi bilo všeč.

Za prestolnico so najbolj značilne morske in kreolske jedi. Rib v Limi ne primanjkuje; perujsko morje je namreč eno najbogatejših na svetu. Sem so hodili lovit celo Japonci in Rusi, in ne pozabimo na Hemingwaya, ki je hodil v Peru lovit »črnega merlina« (je to po slovensko indijska jadrovnica? pahljačasta mečarica?), mogočno ribo, ki je zaslovela z romanom Starec in morje. Ni čudno, da se tudi Perujci tepejo s svojimi sosedi za meje na morju. Veliko je školjk in rakov, od rib sem največkrat jedla lenguada ali chito. Moti me, da je na menuju vedno napisano samo pescado (riba), jaz bi namreč rada vedela, katero vrsto imam na krožniku. Najbolj tipična obalna jed je vsekakor cebiche oz. ceviche (na sliki) - surova riba oz. morski sadeži, marinirani v limoninem soku, z veliko sveže čebule in koruze.

Kreolska kuhinja temelji večinoma na krompirju, ki je gotovo eden najpomembnejših darov, kar smo jih Evropejci dobili od Peruja. Papa a la huancaina (rezine kuhanega krompirja s pikantno omako- na sliki), seco de cordero a la nortena (jagenjček s fižolom in rižem), aji de gallina (kura v pikantni omaki z rižem), escabeche de pescado o pollo (solata iz ribe ali piščanca s koruzo in camotejem), caldo de gallina (kokošja juha z rezanci in jajcem), lomo ali pollo saltado (koščki mesa v čebulni omaki s paradižnikom, z rižem in ocvrtim krompirčkom), tacu tacu (fižol z rižem), arroz con pollo (rižota s pečenim piščancem z veliko culantra - začimbe, ki je ne prenesem), cau cau (goveja čreva s krompirjem in zelenjavo) ...

Priljubljene so tudi razne mineštre s stročnicami (leča, fižol, bob ...), ki pa prihajajo s sierre, torej z gora. Od andskih jedi na meniju velikokrat vidimo carapulcro (pire iz sušenega krompirja z »golažem« iz piščanca, govedine ali budre), pachamanco (katerokoli meso ali mešano meso, kuhano na kamenju v luknji na tleh, s stročnicami in začimbami), juho iz quinue, pečene morske prašičke in postrvi.

Meso na žaru je zelo priljubljeno po vsej Južni Ameriki. Perujci stavijo na pollos a la brasa (piščance na ražnju - nad žerjavico) in trdijo, da so si to izmislili oni. Baje že na veliko izvažajo mašine za peko piščancev v ZDA in na Japonsko. Pollerij (piščančnic) je ogromno in mnoge ponujajo tudi dostavo na dom. To je najbolj priljubljen fast food v Peruju. Moram reči, da so ti piščanci res okusni, bolj od pollos a la lena (pečeni na drveh), pollos a la plancha (na žaru) ali pollos al horno (v pečici). Od ostalega mesa najbolj slovijo anticuchos (ražnjiči iz govejega srca), ki sem jih že omenila, mollejas (piščančje golše), chunchulines (goveja čreva) in ne vem še kakšna drobovina.

Poleg piščancnic boste v Limi najprej opazili chifas - kitajske restavracije. Skoraj na vsakem vogalu je ena in Lima daleč prednjači v številu chif v primerjavi z ostalo Latinsko Ameriko. Jedi v čifah niso tipično kitajske, temveč nekako pomešane s kreolskimi. Vselej vprašajte, ali je jed, ki jo naročate salada (slana) ali dulce (sladka). Ob skoraj vsakim naročilu dobite zraven chaufo, kitajsko rižoto. Kitajska četrt (na sliki) v centru Lime je pravi kraj za eksperimentiranje s tovrstno hrano, pa še poceni je.

Perujske sladice mi niso posebno všeč, je pa res, da jih nisem poskušala v dobrih restavracijah. Najznamenitejši mlečni posladek je suspiro limeno - limski vzdihljaj. Na cesti prodajajo največkrat picarones, mastne krofe (baje je v testu tudi zapallo - velika buča) polite z nekim sirupom. Obvezno morate poskusiti koktejla pisco sour in algarrobina (s sirupom sušoljubnega drevesa s perujskega severa- na sliki).

Vegetarijanci v Limi ne boste prišli na svoj račun. Prekleto težko je najti jed brez mesa. Vegiji preletite Lonely planet in poiščite redke vegetarijanske restavracije v mestu (sem jedla v eni, pa je bilo zanič) ali pa se nastanite v kakšnem hostlu s kuhinjo.

Saj res! Skoraj bi pozabila omeniti gostilnico Palachinke ob parku Kennedy v Mirafloresu. Pred skoraj 40-imi leti jo je odprl nek Slovenec in jo opremil v alpskem slogu. V njej ponujajo ... kaj drugega kot palačinke!