Čokolada za pozabljene od boga

Včeraj sem imela priložnost spoznati enega izmed kotičkov Lime, za katerega si upam trditi, da ga ni obiskal še noben Perujec s povprečno plačo, kaj šele kak turist. S skupinico študentov in nekaj njihovih mam smo pripravili nepozabno božično zabavo za več kot sto revnih otrok na naključno izbranem hribu nad okrajem San Juan de Lurigancho, ki velja za najrevnejšega v Limi, hkrati pa za najbolj poseljenega v vsem Peruju - ima namreč več kot 2 milijona prebivalcev. Najprej smo pripravili dekoracijo, zavili darilca in skuhali več velikih loncev vroče čokolade, nato pa smo vse to zapakirali v škatle in vreče. Ko smo ugotovili , da ne bomo uspeli vsega stlačiti v avto Cesarjevega brata (kateremu smo za vsak slučaj zamolčali, kam se odpravljamo khm ...), smo sklenili počakati na dodatno vozilo. Na taksi kamionček smo naložili pakete in večino sodelujočih. In tako se je naša ekipa odcijazila naproti strah vzbujajočim gričem nad mestom. (Izbrani zaselek se nahaja za temi hribi in ga na fotki ni moč videti.) Napis na našem taksiju pravi: Samo bog pozna mojo pot. In bog očitno ne pozna poti po teh hribih. Taksisti odločno zavračajo vzpon. Nadaljevali smo z vožnjo, dokler je šlo ... ... naprej pa peš. Jaz sem imela več sreče in sem se lahko peljala, s študentko Maritzo v naročju in kanistrom vroče čokolade med nogami, ki mi je fino ožgal kolena. Civilizacijo smo pustili za seboj ... ... in skušali uživati v pogledu na surrealistično pokrajino ... ... kjer je favna omejena na par sestradanih prašičev. Po več nevarnih ovinkih zasutih s kamenjem smo končno našli naš "lokal". Prostor smo okrasili z baloni in papirnatimi verigami. Dekleta , ki so vso noč vadila koreografijo, so bila kar malce razočarana. Pozabili so jim namreč povedati , da v "lokalu" ni elektrike, ki jo seveda potrebuje CD-predvajalnik. In potem se je začelo. Iz prahu se je prikazala množica otrok željnih zabave in slaščic. Prva sta jih pozdravila tiger in seksi božička. Le s težavo smo ukrotili umazančke ... ... in jih postrojili sredi ograde. Odrekli smo se plesnim točkam in ostalemu delu programa, ki je vključeval glasbo, ter se osredotočili na igrice. Kdo bo prvi - skupina zvezdic ali skupina sončkov? Utrujeni od tekanja na vročem soncu smo se posladkali s toplo čokolado in panetonom. Panetone je darovalo podjetje Mecarte, kupili pa smo jih v sirotišnici Ciudad de los niños (Mesto otrok), ki nudi zavetje več kot 500 otrokom. Z mestom otrok aktivno sodeluje tudi slovenski misijon Vozel. V sirotišnici lahko poleg panetonov kupite pečene odojke, mizarske izdelke, oblačila in obutev. Nekateri malčki so s svojim koščkom slaščice stekli domov, da bi ga delili s starši, in se niso pustili prepričati, da bodo dobili še darilo. Pakete smo ločili glede na starost in spol otrok. Sama sem delila namizne igre Monopoli in nogometne žoge, ki so bile daleč najbolj zaželene. Ker so bile namenjene starejšim od 10 let, se je marsikak navihanec začel izdajati za enajstletnika. Njihovo starost sem zato preverjala z znanjem poštevanke. Nekateri so se jezili name, ker sem baje prestrogo pazila, da je vsak dobil samo eno darilo.Na koncu nam je zmanjkalo paketkov in smo morali malo improvizirati, a smo vseeno poskrbeli, da ni prav nihče odšel domov praznih rok. Fotke bi lahko bile veliko boljše, ampak s polnimi rokami in očmi na pecljih pač ni šlo drugače. To je bila že druga "chocolatada" , ki jo je organiziral Darwin s sošolci, in zagotovo ne bo zadnja. Pri organizaciji je malo škripalo in imeli smo nekaj nevšečnosti z zavistnimi domačini, a nekako nam je uspelo. Razveselili smo otroke, ki žive v ekstremni revščini, brez elektrike, tekoče vode, brez čevljev, igrač in pogosto tudi brez dnevnega obroka.

Kdor bi želel v prihodnje sodelovati pri tem ali kakšnem podobnem projektu, je dobrodošel, prav tako pa so seveda vedno dobrodošle donacije ;)