Mancora - hippie place
Mancora je eden tistih krajev, kamor se je treba vračati. Neka dobra energija preveva to mestece na daljnem severu Peruja, o katerem sem pisala že lani. Surferji, hipiji, Bob Marley, hišice iz bambusa, školjke namesto pepelnikov, sveže ribe, hobotnice in raki, žur in relax. Severno od Mancore je pri perujskih pomembnežih priljubljeno letovišče Punta Sal. Tja hodi počitnikovat tudi sam predsednik, južno pa se vrstijo naselja Las Pocitas, Vichayito in Los Organos.
Na teh plažah lahko z malo sreče vidimo marsikaj - ogromne želve, čudne ribe, kakršna je jegulja na sliki (ki ji btw še zdaj ne vem imena), rake, muymuye, delfine, jeseni pa tudi kite.
Šele zadnji dan sem izvedela, da je letos v vodi ogromno raž. Riba, ki je ubila slavnega Steva Irwina, je v nogo pičila tudi Nizozemca Ericka. Baje boli kot sto vragov, ampak samno nekaj ur. Cesar je eno videl zraven sebe, ko je molela špic iz vode. Brr...
Kdor se odloči zgraditi hišo na severni obali, ne potrebuje veliko. Dežja ni, močnih vetrov tudi ne. Nekaj lesenih kolov, bambus in palmovo listje zadostuje za konkretno kočo, ki se jo da prav fino okrasiti s školjkami, želvjimi oklepi, rezbarijami v kokosu, lesenimi in kamnitimi kipci ter keramičnimi vazami, ki jih izdelujejo vaški obrtniki.
Mancora živi podnevi in ponoči. Zvečer izgleda približno takole:
Predsednik Alan Garcia je dal zapreti glavni trg (Plaza de armas), kjer je govoril o slabih posledicah zamujanja in prosil državljane za točnost. Povedal je, da se na leto izgubi kar 3 milijarde ur, če vsak odrasel 

Mama Cora ima tri sinove in hčer. Zanjo skrbita najrevnejši od sinov in njegova žena Susana, ki imata tudi majhnega otroka. Vzdušje v hiši postaja nevzdržno, saj je senilna starka v napoto mladi družini. Ko nekega dne postavi majonezo v pečico, Susani prekipi. Odpravi se k svaku in zahteva, da vsaj za nekaj časa sprejme mamo Coro pod svojo streho. Medtem ko se bratje prepirajo, kdo bo poskrbel za starko, se mama Cora odpravi na potep. Njeni sinovi prejmejo novico, da jo je povozil vlak, zato ji pripravijo pogreb ...
Situacijska komedija, ki bi bila primernejša za gledališče. In pravkar sem prebrala, da je bila prirejena po odrskem delu Jacoba Langsnerja, ki je skupaj z režiserjem tudi napisal scenarij za film. Obravnava klasične družinske težave - zavist, hinavščino, skopost, privoščljivost ... Malce sem razočarana, ker sem videla nekaj dobrih ocen tega filma. Vse preveč je vpitja, cviljenja, jokanja, tako da človek kar težko posluša dialoge. Igra je pretirana. Všeč mi je bil lik mame Core (šele zdaj vidim, da jo je igral moški!), še posebej pa stranska vloga neke starke. Mamca se je pojavi le za par sekund, toda tisti trenutek je zame kot neka protiutež vreščečim in spakujočim se gledališčnikom. Ne morem verjeti - pravkar sem našla odlomek, v katerem nastopi :)







Čez čas podleže njenemu zapeljevanju, upreti pa se ji ne more niti zatem, ko izve, da njegova žena pričakuje otroka. Pantaleon dekleta z ladjo prevaža do okoliških vojaških baz. Kljub temu, da je povpraševanje tisočkrat večje od ponudbe, mu gre logistika odlično od rok. Grožnjo mu predstavlja edinole Sinchi, grotesken radijski urednik, ki grozi, da bo javnosti povedal za organizirano prostitucijo, ki jo Pantaleon po direktivah generala razširja po džungli. Rečni pirati zavistno spremljajo potovanja deklet. Nekega dne napadejo barko, takrat pa med pretepom in streljanjem izgubi življenje postavna Kolumbijka ...






