Chiclayo - Piura - Mancora - Vichayito

25. - 27. 1. 2006

Od Trujilla do Chiclaya smo se vozili dobre 3 ure (Emtrafesa, 12 solov, taksi do terminala 2,5s). Na postaji visi velika tabla na kateri piše, da na vozilo ne sme vstopiti nihče, ki bi bil pred vožnjo zaužil kaj alkohola, četudi samo kapljico. (potniku se ne vrne denarja) Ne vem, kako to ugotavljajo, saj nam ni bilo treba opravljati alkotesta. V Chiclayo smo prispeli okrog 8 zvečer. Prijazen taksist nama je priporočil hotel Residencial JH**, ki bi bil za priporočit pri LPju -ustrežljivo osebje in snažne sobe (naštela sem samo 2 ščurka). Mesto ni nič posebnega, je pa za odtenek bolj simpatično od Trujilla. Tu se že čuti, da se bližamo ekvatorju, ventilatorjev je vedno premalo. Tujcev v mestu ni videti, ampak res niti enega. V načrtu sem imela obisk razvalin starodavnega mesta Senor de Sipan in ogled šamanske tržnice, vendar sem morala vse jutro čakati na mail s pop tv-ja, zato je senor de Sipan odpadel. Coprnice so pač zanimivejše. Mercado Modelo me je malo razočaral. Mislim, da je izbira v Iquitosu pestrejša, se pa da tudi v Chiclayu kupiti vse vrste trav, kapljice zoper strah, ljubezenske napoje in halucinogene substance (Pejotl, San Pedro in Ayahuasco).

Na tržnici mi je prijazen čevljar zvrtal dodatne luknje v moj pas iz Beograda. Za 4 sem plačala 1 sol, eno pa sem dobila v dar (de yapa). V Chiclayu je bilo treba nakazati 100$ za bungalov, ki sva ga izbrala v bližini Mancore, nato pa priti z busom do Piure (Linea, 15s, 3 ure). Imela sva to srečo, da sva v Piuri ujela zadnji bus do Mancore (El Dorado, 15s, 3,5 ure). Tja sva prispela okrog pol dvanajstih ponoči, toda poti še ni bilo konec. Morala sva vzeti še mototaxi do Vichayita. Simpatičen dečko naju je sredi noči peljal čez drn in strn po prašni luknjasti stezi. Pol ure take vožnje ti dobro pretrese kosti in zmasira tazadnjo. Pri klancu navzgor sem mislila, da bo motorček kar izdihnil, ko je tako čudno kašljal. V glavnem, ko človek prispe do Miradorja de Vichayito, pozabi na naporno vožnjo. Tu je res pravi raj, zato lahko mirno zelenite od zavisti. Bungalov je trsten, okusno opremljen, z razgledom na Pacifik. Zraven sta dva manjša bazena in majhna restavracija z jedmi za vse prste obliznit. In nič drugega. Resnično spokojno. Ne morem verjeti, da v Peruju ne zaklepam sobe (ključa niti nisva dobila). Morje je toplo- skoraj preveč, sonce pa močno ko hudič. Plavati se tu ne da- valovi so predivji, se je pa vseeno fino metati vanje. Šef resorta je don Tito, varnostnik pa Toro, velik črn labradorec. Don Tito ima strašno stresno zivljenje. Malo pokontrolira svoje uslužbence, nato pa leži na plazi in si pusti streči koktejle, tu in tam pa se s Torom osvežita v morju. Zdaj sem v bistvu že v Tumbesu, ampak se mi ne ljubi več tipkat, tako da se beremo iz Ekvadorja. Hotela sem dat fotke na net, ampak sem pozabila navodila v hostlu, tako da se mogoče se vrnem. Besos

Im. 1: Ulica v Chiclayu
Im. 2: Mercado Modelo, raznovrstni napoji
Im. 3: Vichayito, plaža
Im. 4: Konjički za jutranjo ježo