Madrid - Lima - Trujillo

21 - 25. 1. 2006

Pišem iz Trujilla, natančneje iz Clarine hiše (La casa de Clara). Clara je poročena z Američanom Michaelom in skupaj vodita hotelček ter organizirata ekskurzije na bližnja arheološka najdišča.
Pa naj začnem od začetka. Let do Lime je bil dokaj naporen, predvsem zaradi enih dvesto vreščečih otrok. Večina potnikov je bila Perujcev in vsak od njih je hotel zvleči na letalo 5 stokilskih kufrov, doplačal pa ne bi nihče. Na letalu so se nenehno presedali in stevardesa jih ni mogla prešteti, zato smo štartali z več kot uro zamude. V Limo sem prispela v soboto, 21. 1. ob petih zjutraj, ampak na prtljago sem morala čakati vse do pol osme, poleg tega se čaka še na carini in kontroli prtljage pred izhodom. Cesar me je moral čakati kar dobre štiri ure. Avto ni vžgal, zato smo ga morali malo poriniti. Perujci so takih situacij vajeni in radi priskočijo na pomoč, posebno če v avtu sedi kakšna gringa. Prva dva dni sem morala obvezno trpeti prebavne motnje in zaprtja so me rešili pri Altamiranovih, kjer so me filali s sladoledom, sokom iz chirimoye, ananasa, obvezno Inca colo, za povrh pa se ena granadilla (sadež podoben granatnemu jabolku, oranzno-zelene barve z okusom po grozdju). Lima je poleti malce bolj smrdljiva, ampak za moje pojme vseeno prijetnejša. Vsaj sonce se vidi.
V ponedeljek smo šli na očesni pregled, in sicer kar na Združenje perujskih slepcev (Centro de prevencion de la ceguera, union nacional de ciegos del peru). Vse uslužbenke so mi ponujale svoje sinove. Vse vprek so vpile, da sem si prišla iskat moža. Ne vem, kje so to pobrale, ampak prihajalo jih je vedno več in vse so se priliznjeno smehljale. Sem vsaj prišla prva na vrsto. Zdravnica (ki mi je prav tako ponujala svojega sina) je ugotovila, da se mi je poslabšal vid na desnem očesu in da imam malo astigmatizma. Gospe Altamirano so odkrili mreno in revica je tako jokala, da smo jo komaj potolažili. Popoldne sva se s Cesarjem odpravila po očala v center Lime, v predel kjer so same optike. Prodajalci te vlečejo v trgovine in vsi ti vpijejo na ušesa, da bi jih človek kar mahnil. Očala sem hotela kupiti kar v prvi optiki, kjer so mi ponujali okvir (montura color vino) in stekla (resina policarbonato, duraquartz, 100% Uva, anti reflex in ne vem kaj še, najdražja v glavnem ) za okoli 10 jurjev (če bi imela manjšo dioptrijo bi bilo občutno ceneje). Za vsak slučaj sva sla pogledat še v sosednjo trgovino, kjer so trdili da so me bili nalagali. Po obisku enih 25-ih optik sem ob 9h zvečer naročila očala v trgovini v katero naju je zvlekel vidno poženščen fant s plastičnim prstanom, ki ga je krasil moder srček. Je bil vsaj hecen. Očala oz. maček v žaklju me najbrž že čakajo v Limi. Naučila sem se marsikaj o proizvodnji in materialih v optiki. Res poučno. Zvečer sva se s Cesarjem odpravila na postajališče busov firme Tepsa, ki je ena boljših v drzavi. Busi so resnično udobni, lahko se zlekneš, nasloniš noge, stevardese ti postrežejo večerjo. Zanimivejši od samega potovanja pa je postopek za vstop na vozilo, saj večkrat pregledajo dokumente potnikov, tik pred vkrcanjem pa ti vzamejo še prstne odtise. Potovanje je trajalo 8 ur in prvič sem med vožnjo spala kot top. V Trujillo smo prispeli okrog 7h zjutraj. Mesto je tipično perujsko. Hiše so nižje kot v Limi, kaos pa je isti. Na lastno pest (da prišparava pri organizaciji transporta) sva hotela priti do slovitega Chan Chana, največjega glinenega mesta predkolumbijske Amerike, ki leži samo 3 km izven Trujilla. Zanimivo je, da Trujillčani ne znajo priti tja, čeprav gre za eno največjih znamenitosti Peruja. Poslali so naju na napačen kombi (na njem se nas je gužvalo enih 10 ljudi , dve plinski bombi, 10 metel in petnajst metlic za wc) , ki je peljal do Huace de la Luna in del Sol (lunin in sončni tempelj), kar tudi ni bilo tako napačno. Chan Chan si bova pač pogledala na povratku. Kombi naju je odložil enih 20 min hoje od svetišča. Tam naju je nek kmet opozoril, da je tod nevarno hoditi peš. Tisti hip se je mimo pripeljal capitan Azabache (najpogostejši priimek v tem predelu) s sinovoma, ki je baje vreden zaupanja, saj je vendar oficir. Gospod naju je varno pripeljal do cilja po luknjasti in prašni poti. La Huaca de la Luna in la huaca del sol sta utrdbi predinkovskega plemena Moche. Gradili so ju od 12. stol naprej. Ko prve gradnje niso več uporabljali, so jo napolnili z opeko, vrh nje pa gradili na novo, in tako znova in znova. Tako so nastale stopničaste piramide, pri katerih služi vselej samo najvišje nadstropje. V prostoru za žrtvovanje so ujetnike mučili, nato pa jih zadavili ali razčetverili. Njihovo kri je vrhovna duhovnica zlila v čašo in jo pokazala ljudstvu z vrha piramide. V templju je več čudovito ohranjenih reliefov, izklesanih v opeko. Večina jih upodablja boga Allapae-ja. Dekorativni motivi so povezani z morjem in ribolovom, poglavitno dejavnostjo Mochejev. Poslikave so močnih primarnih barv. Velike večine reliefov ne morejo izkopati, saj bi se celotna konstrukcija zrušila. Vodička Marta je bila zelo simpatična. Ko sem ji odgovorila na vprašanje, od kod prihajam, je samo zavzdihnila: ah... Včasih se mi ne ljubi razlagati, kje je Slovenija.Ena od znamenitosti teh svetišč so perujski psi. So brez dlake, njihova koža je črna, glavo pa jim krasi nekakšna irokeza. Na pogled so resnično neprivlačni. Ker imajo zelo visoko telesno temperaturo, po tradicionalnem receptu z njimi zdravijo artritis. Po celodnevnem lazenju po ruševinah me je čakalo še nekaj ur pisanja članka o tenoristu Rijavcu. Najprej sva s Cesarjem pojedla kosilo kar na tržnici (še sem živa): Papa a la huancaina (krompir v neki omaki, ki naj ne bi bila pikantna, pa Je bila), Cabrito (kozliček z rižem in fižolom) ter tollo sudado ("potna" riba). V Peruju je na vsakem ovinku kak casino, zato me je zanimalo v čem je štos. "El mundo perdido de Chan Chan"-tako se je imenoval eden izmed tisočerih- je bil nabito poln. Kupila sva žetone za 5 solov (250 sit). Na mašinah so se vrteli sadeži, indijančki in pisani dragulji. Po dveh minutah sem se naveličala. Zadela nisem niti ene vrstice, poleg tega se mi je vrtelo v glavi od jagod, banan in indijančkov. Nato sva iskala kak lokal, kjer bi lahko jaz mirno pisala. Začuda je v Trujillu najti samo nabasane in hrupne Pollerije. Koncno sva našla eno mirnejšo piščancnico, kjer so celo imeli pivo. Članek sem nato pretipkovala vse do 11h zvecer, stisnjena med zašvicanimi Perujci v kamrici, kjer je bilo vsaj 40 stopinj. Danes se odpravljava v Chiclayo, ker hočem videti znamenito tržnico za šamane in coprnice. Tokrat bova lahko potovala podnevi, saj bo vožnje le bore 4 ure. Potem pa na plažo!! (Fotke bodo najbrž jutri)

Im. 1: Kopališče Collique- Lima
Im. 2: Alexa (5) in Malu (8), Cesarjevi nečakinji
Im. 3: Huaca de la Luna, vrhovno božanstvo Mochicov, Allapae
Im. 4: Perujski pes, ki zdravi artritis