Mancora - Tumbes - Machala

V petek 27. zvečer sva se odpravila do Mancore, da bi proslavila Cesarjev rojstni dan. Spet je bilo treba sesti na mototaksi. Ta je imel prazno gumo, zato sva se morala oba stisniti na desno stran. Voznika vse skupaj sploh ni motilo. Prehitevali smo traktorje, ostale mototaksije in celo avtomobile. Mancora je spet svet zase. Gre za priljubljeno sestajališče surferjev z vsega sveta. Večinoma so hipiji, ki preživljajo dneve na plaži, zvečer pa uživajo razne opojne substance v vasi. Mancora je razvlečena po obeh straneh Panamericane. Ogromno je barčkov in stojnic z nakitom iz školjk. Na ulici bobnijo različni ritmi prihajajoči iz bambusnih lokalčkov, hipiji pa žonglirajo z ognjenimi kroglami kar sredi Panamericane. Žal tistega večera nisem imela s seboj fotoaparata. Cesta na tem predelu ni pretirano prometna. Gor in dol brnijo mototaksiji, tu in tam se privleče iz Ekvadorja kak kamion, do vrha naložen z bananami. Avtomobilov je bore malo in vsi so nekaj desetletij stari Dodgi. V Vichayito sva se morala vrniti do polnoči. Baje te kasneje taksisti nočejo več peljati. V soboto sva še malo poležavala na plaži in ob bazenu, kjer strežejo odličen papajin sok. Jaz ga ponavadi ne naročam, saj je velikokrat brez okusa, pri g. Titu pa ga pripravljajo z malo medu in veliko limete in je naravnost slasten. Pozno popoldne sva nadaljevala pot proti severu, v Tumbes. Vzela sva kar kombi (5s), s katerega so vpili, da iščejo potnike. Rukzake smo privezali na streho, nato pa smo se dobro urico vozili čez severne perujske puščave. V Tumbesu je klima že povsem tropska, kar pomeni, da se temperatura ne spreminja več. Grozno vroče je- gotovo okoli 35 stopinj (tudi ponoči). Mesto je polno otrok, zatorej sklepam, da imajo tu zelo visoko nataliteto. Na Plazi de armas je ogromen pisan tridimezionalen mozaik, ki ponazarja srečanje dveh svetov. Na vrhu je podoba Chilimase, indijanskega poglavarja, ki se je boril s Španci (1532) in ki zdaj srepo gleda proti trgu. Pod njim je Pizarro na konju, naokrog pa so upodobljene razne divje živali (kajman, metulji, papige...) Celota je polkrožno zaključena z inkovsko mavrico. Na trgu sva se posladkala s praženim naribanim kokosom (okusen, ampak malo presladek). Zvečer nama spet ni uspelo iti plesat, ker sem zaspala kot ubita kljub neznosni vročini, ropotanju ventilatorja in ugrezajoči se postelji. (Hostal los Andes 25s). Zjutraj sem šla limat fotke na blog, Cesar pa k frizerju. Zajtrkovala sva na Plazi de armas, drugega nisva nasla. Starejša gospa naju je opozorila na tatove. Baje so eni gringi odnesli torbico kar s stolom vred, ker jo je bila privezala. Ob 14h je štartal bus za Ekvador (Cifa, 2$, 4ure). Pred tem nama je prijazen stric na stojnici zamenjal desetdolarski bankovec za drobiž. V Ekvadorju se plačuje tako z ekvadorskimi kot ameriškimi dolarji. Vredni so isto. Na busu so morali Perujci izpolniti formular za vstop v Ekvador. Meni je zadostoval tisti iz Peruja. Ustavili smo se na začetku mejne vasi Aguas Verdes. Poslali so nas do Oficine de migraciones, kjer so nam poštempljali potne liste. Nato smo se ustavili še nekje sredi vasi in čakali kakšne pol ure. Vstopil je oborožen policist in ukazal, naj mirujemo. Bus je z njim vred peljal do prve ekvadorske vasi -Huaquillas, kjer smo morali dobiti vstopni žig za Ekvador. Jaz sem v tem času (ne vem, kako) izgubila moj papirček z vstopnim žigom za Peru in sem seveda takoj zagnala paniko, ampak vsi so mi zagotovili, da ob povratku ne bom imela nobenih težav. Ker je naš bus peljal naprej v Guayaquil, smo morali nekateri prestopiti na tistega za Machalo. Anglež, ki naju je opazoval vso pot in je očitno hotel navezati stike z zama, ker je imel težave z jezikom, je izginil prav takrat, ko sem ga hotela povabiti zraven. Se mi je kar malo zasmilil. V Machali sva se nastanila v hotelu priporočenem pri LPju (Suites Guayaquil, 10$). Priporočila si absolutno ne zasluži, ampak pri taki vročini se človeku pač ne da iskati udobnejše nastanitve za eno noč. Cesar je rekel, da je hotel "matadero" (klavnica oz. hotel na ure) Machala je svetovna prestolnica banane. Vse naokrog so plantaže, ki jim ni ne konca ne kraja. Baje jih v gostilnah strežejo zastonj, toda danes je nedelja, zato je vse zaprto. Našla sva samo eno odprto pollerijo, kjer ti skupaj s piščancem postrezejo plasticne rokavice (prevelike). Plaza de armas se tu začuda imenuje Juan Montalvo. Poštimana je v nulo. Drevesa so osvetljena, pod njimi pa so skriti zvočniki iz katerih odmeva tango, jazz ali druga ambientalna glasba. Ogromno je policistov. Na trgu jih je vsaj dvajset. Predvsem so zanimive policistke v mini krilih in visokih petah. Ne vem, kako lahko tako opravljene lovijo kriminalce. Lušna črnka v uniformi je okregala fanta, ki se je s kolesom vozil po pločniku. Brez besede jo je ubogal. Boljše trgovine imajo ob vhodu varnostnika z mitraljezom ali mačeto. Na splošno je v mestu veliko vojske. Vodo, mleko in sok strežejo tu v prozornih plastičnih vrečkah. Folk nato iz vrečk pijačo srka po slamici. Še nekaj pomembnega: Do sedaj so bili vsi Ekvadorci sila neprijazni in arogantni, niti najmanj podobni Perujcem. Upam, da drugod ne bo tako. (zdaj sem pravzaprav že v Cuenci, ampak bom nadaljevala drugič) Chao

Im.1: Avtobusna postaja v Tumbesu
Im.2: Perujsko-ekvadorska meja
Im.3: Machala, Juan Montalvo