Cuenca - Sigsig - Cajas

Pišem v kavarni na robu narodnega parka Cajas, ampak naj se vrnem nekaj dni nazaj. V ponedeljek (30. 1. 06) sva po hitrem postopku zapustila nič kaj simpatično Machalo. Vožnja do Cuence je trajala čez tri ure (4,5$). V Lp-ju sva že izbrala hotel, toda gospod na terminalu naju je prepričal, da sva vzela sobo v njegovem hostlu (Pachamama, 5$). Mesto je čisto, lepo porihtano, še preveč. Človek se počuti skoraj kot v Evropi, le da so prebivalci malo temnejše polti. Avtomobili so moderni in med njimi je veliko evropskih. Kolonialna arhitektura v centru Cuence je pod Unescovo zaščito in je resnicno lepa, toda samo mesto je nekam brez duše. Zvečer težko najdeš odprto restavracijo. Po osmi uri vse zamre. V torek zjutraj sva se odpravila do vasi jugovzhodno od Cuence. Najprej Sigsig, ki lezi kakšno urico in pol od mesta. Tam sva hotela kupiti slavne sombreros Panama. Svetovno znani klobuki niso plod panamskih, temveč ekvadorskih rokodelcev. V Evropo so jih prinesli delavci s Panamskega prekopa. V mestecu se je ravno končal pouk in ulice so bile polne otrok v uniformah. Vsi so naju prijazno pozdravljali z Buenas tardes. Napotili so naju do manufakture Maria Auxiliadora enih 20 minut hoda od centra, kjer prodajajo klobuke po tovarniških cenah (od 3 do 100$, cena je na tujih trgih 20krat višja). Ker je bil čas kosila, sva eno uro čakala ob bližnji reki. Pozneje sva izvedela, da je vedno kdo v tovarni, le pozvoniti je treba. Trgovinica je prav luškana. Jaz bi odnesla kar vse tiste slamnate zadevščine. Mlada indijanka se ni jezila, ko sem zrušila stojalo s kakšnimi 20 klobuki, sem bila dovolj dobra stranka. Neka družinica naju je nato s kamioneto potegnila po klancu navzgor v vas. Pot sva nadaljevala v Chordeleg, kjer sva iskala kaj za pod zob, ampak odprte so bile samo zlatarne. Vas je znana po zlatarski obrti in baje so izdelki smešno poceni, ampak naju je bolj zanimala hrana. Le stežka sva prišla do kurjega bedrca z rižem in pečenimi bananami (seco de pollo). Preskočila sva Gualaceo, vasico znano po nedeljski tržnici in izstopila z busa v Bullkayu, kjer sva obiskala gospo Carmen, ki tke šale po tradicionalni tehniki Ikat. Gospa nama je demonstrirala zapleten postopek tkanja in povedala, kako se imenuje vsaka od lesenih palic (se ne spomnim niti enega imena). Nato sva čakala na avtobus, a ni bilo nobenega vsaj kakih 40 minut, zato sva ustavila prvo kamineto. Stric naju je odložil na križišču za Cuenco. Izstopila sva ne da bi plačala, saj še nisva poznala ekvadorskih navad. Tu je povsem normalno, da ustaviš avto in se vozniku nato oddolžiš s kakšnim dolarjem, saj je na nekaterih relacijah občutno premalo avtobusov. Na križišču naju je vzel v avto drug gospod. Temu sva plačala. Na poti od terminala do hotela sva se malo izgubila, zato sva hodila eni dve uri, ampak na srečo sva zalutala prav do muzeja, botaničnega vrta in razvalin predinkovskega ljudstva Cañari, kjer se pasejo lame. Včeraj, 1.2., sva morala vstati že ob 5.30, ker je bilo treba ujeti bus za nacionalni park Cajas. Tja je treba prispeti zgodaj, saj se po četrti uri popoldne z gora spusti gosta megla. Jutranji bus za Guayaquil najprej ustavi ob obcestni kolibi pred parkom, kjer je treba plačati vstopnino (10$), nato pa zapelje nekaj kilometrov naprej do glavnega vhoda. Cajas je sistem z več kot 235 jezerc- lagun s svojevrstno floro in favno. Baje tu živijo tudi pume, ozeloti in neki majhni črni medvedi, ampak na srečo sva videla samo srčkane zajčke. Z zemljevidom v roki sva se podala na pohod od glavnega vhoda do enega izmed izhodov, ki je kake 4 ure hoda daleč (to je najkrajša varianta).

Zemljevid nama ni kaj dosti služil. Kako bi človek vedel, katera steza je rdeča in katera rumena? Markacij ni nikjer in človek se večkrat znajde na slepi poti, medtem ko se megla vse hitreje spušča s hribov. Poleg tega lahko vsak hip računaš s kako nenapovedano ploho. Ko sije sonček, je prav prijetno hoditi med visokimi travami, toda meni bi pred tem prišlo prav nekaj aklimatizacije, ker se me je že loteval soroche- višinska bolezen. Na srečo me ni zvilo. Park leži na 4000 metrih nadmorske višine, najvišja točka pa je vrh Arquitectos (okoli 4500). Tudi mladi Američanki, ki sta bili ta dan poleg naju edini gostji parka, sta nezaupljivo gledali v smer, kamor naj bi vandrali. En kup hribov in jezerc, tla pa se ugrezajo in človeku zlahka spodrsne v kako blatno lužo (meni se je to seveda moralo zgoditi). Najboljša rešitev se je zdela vrnitev v štartno bazo. Meni je bilo slabe 4 ure hoje več kot dovolj, čeprav naju je vodnik ob vhodu skušal prepričati, naj le poskusiva priti na drugo stran močvirja. Ni šanse. Za obisk parka priporočam vodeno turo. Spet je bilo treba čakati ob cesti na avtobus. Nikjer žive duše, za povrh pa se je še vlilo. Kakšno uro sva zmrzovala na vetru in dežju, ko nama je ustavila indijanska familija strpana v pickupu. Kdo bi jih zavrnil. Splezala sva na kamioneto, kjer je stal velik pločevinast lonec z mlekom in dva ogromna šopa zelenih banan. Naslonila sva se na banane tik za kabino vozila, da nama ne bi preveč pihalo, in tako smo se vozili kakih 10 minut, ko je avto ustavil. Izstopila je ena od indijank v pisani kikli, s tistim trdim belim klobukom na glavi in zastokala: Ay! Mi pollito se 'sta muriendo! (Moj piščancek bo poginil!) Gospa je nato izza mojega hrbta potegnila žakelj, v katerem je čivkal piscanec - na mojo grozo (prej sem se z vso silo naslanjala nanj). Upam, da je preživel. Ne bi si odpustila tako krutega umora ubogega piščančka. Indijanci so naju odložili v nekem zaselku in zahtevali dva dolarja plačila. Tam sva še kakšne pol ure čakala na bus. Naj povem, da se lahko v Ekvadorju vstopi na bus kjerkoli, le pomahati je treba. Šoferji so mladi fantje, kar je zaskrbljujoče, in divjajo kot za stavo, kar je še bolj zaskrbljujoče. Vselej ko vidijo kakšno čedno punco, obvezno potrobijo. V hotelu sva vzela kopalke in se šla spočit v Baños, kakih 15 minut od Cuence. Tam je več kompleksov savn in bazenov s termalno vodo. Ta je vselej nekam čudno zelena, ampak vseeno prija. V bazenih ni bilo skoraj nikogar, zato je bilo namakanje resnično pomirjujoče. Dokler se ni spet vlilo. Občutek je hecen, ko imaš glavo prepuščeno ledenemu gorskemu dežju, telo pa napol prekuhano od vrele vode. Na srečo se nisem prehladila. Zvečer sva hotela iti plesat, ampak nama spet ni uspelo. V salsoteki "La mesa" so črnci vrteli samo staro salso, ki rata dolgočasna, zato sva skoraj stoje zaspala.
Ah, še to. Hrana je ful dobra. Včeraj sva jedla kolumbijske arepe (kuhana govedina z veliko zelenjave na koruzni posteljici, posuto s svežim sirom). Najboljši pa so sokovi. Jaz bi kar nonstop pila colado (oves z naranjillo ali jabolkom). Tudi samo oves z mlekom in cimetom je slasten, naranjilla pa me je sploh navdušila. Odlični so tudi mangov, robidov in babacov sok. Danes greva naprej do Alausija, da zjutraj ujameva slavni vlak, ki gre čez Hudičev nos. Hasta luego

Im.1: Konec pouka v Sigsigu

Im. 2: Manufaktura panamskih klobnukov, Maria Auxiliadora

Im. 3: Gospa Carmen tke Ikat v Bullkayu

Im. 4: Nacionalni park Cajas, Laguna Toreadora

Im. 5: Na kamioneti do Cuence

Im. 6: Počitek v termalni vodi, Banos