Zorritos - Lima - Madrid

15. - 21. 2.
No, sem že na mrzlem, v Madridu. Ker moram 8 ur čakati na let za Dunaj, bom tu zaključila moj popotni dnevnik. Zorritos je plaža juzno od Tumbesa (20 min s kombijem), ki premore eno večjo restavracijo in hotel ter pešcico penzionov s sobami ali hiškami. Nastanila sva se v hotelu Puerta del sol (30s/os), kjer je simpatična mulatka nemudoma našpricala sobo z Baygonom, ko je videla, kako sva zatečena od komarjih pikov. Rekla je, da se lahko pri preveč pikih razvije paludismo- močvirska mrzlica, ki se baje pozdravi že z namakanjem v morju (ne vem, no ...). V glavnem, tu ni zancudov, toda okrog 6h popoldne se prebudijo mosquiti, ki se jih celo da odgnati s kakšno kremo ali sprejem. V sobi sva imela za družbo malega zelenega kuščarja, krstila sva ga Toni. Plaža je krasna, čista in prazna. Male oranžne rakovice nonstop šibajo gor in dol in kopljejo luknje v pesek. Fino je, če kaksno zasačiš daleč od lukenj. Ko se ne morejo skriti, se postavijo v borbeno prežo in kažejo klešče - takrat se jih da fotografirati. V vodi ni nobenih čudnih živali, vendar se tudi tu zaradi valov ne da plavati. Ob cesti je ena trgovinica, kjer te (kakor marsikje v Peruju in Ekvadorju) postrežejo izza rešetk. Police se šibijo pod težo steklenic, pralnih praškov in plinskih bomb. Vse je zaprašeno in zbledelo. V štacuni delajo 3 gospe stare nad 80 let, vse z demonskim pogledom, in en starček s hojico. Če hočeš kaj kupiti, se moraš dreti z ulice, dokler te ena od stark ne sliši in se primaje do rešetke. Od tam bo gospa zavpila drugi, kaj naj poišče, in slednja bo čez kakšne pol ure prištorkljala do vrat. Nikoli nimajo drobiža za vračilo, zato se najprej skregajo, nato pa vsaka v svojem stilu (ena drsa, ena štorklja z berglo in tretja šepa) začne iskati drobiž po hiši, vmes pa jih ovira še omenjeni gospod s hojico. Za eno cocacolo je torej treba trpeti kakšno uro. V Zorritosu sva ostala dva dni, da bi si oddahnila, nato pa sva vzela direktni nočni bus Tumbes-Lima (Flores, 100s, 18 ur), ker ni bilo več časa za vmesne postanke. Bus me je spet razočaral, ni bil tako udoben kot Tepsin- sedeži so bili preozki. Spet nisem spala, ker sem imela za hrbtom vreščečega otroka. V Limo smo prispeli v soboto 18. okrog 10. zjutraj. Popoldne sem še malo shoppingirala na Mercado Indio, ki je ogromna tržnica z rokodelskimi izdelki iz vsega Peruja. Zvečer sva šla s Cesarjem obiskat Andresa, ki je lastnik bara z imenom Treff. V Limi imajo vsi boljši lokali nemška imena, tudi če lastniki niso (več) Nemci, pijača pa tu stane toliko kot pri nas, če ne še več. Andres je imel prost večer, zato smo se dobili v znameniti stari pivnici Munich, kjer imajo vedno živo glasbo. Scena je fenomenalna. Gospod za starinskim pianinomin in starček s predpotopnim kompletom bongov in činel, ki kar med igranjem pijeta in kadita (in sploh ne vpliva na kvaliteto izvedbe). Igrata vse od kriolskih valčkov do kubanskih bolerov in mehiških rancher, poleg tega pa sta nam postregla še z jazzy-latino izvedbo dunajskega valčka in zorbe. Munich je vreden obiska, čeprav je baje močno izgubil na priljubljenosti (tudi tokrat je bil bolj prazen). Nato smo se vrnili v Treff, da je Andres zaprl lokal, in odšli v diskoteko spodaj, kjer smo spoznali arhitekta in virtualna umetnika Roberto in Christiana, ki se nameravata poročiti v marcu, zato smo skupaj kovali plan za njune medene tedne. V ponedeljek sem imela na letališču spet težave zaradi zamenjave datuma leta in sem morala znova plačati, tokrat 180$. Let se je spet zdel neskončno dolg- ne vem, zakaj čezoceanska letala ne morejo biti udobnejša. No, in zdaj pišem v Madridu v svoji priljubljeni zajtrkovalnici pri Plazi de la Cruz. Gospe v pelcmantlih že navsezgodaj tolčejo po igralnih avtomatih, vsi se pritožujejo nad mrazom, se bašejo z mastnimi churrosi in mečejo smeti po tleh, kakor se spodobi. Vsakdo, ki vstopi, me čudno pogleda, -vsi so stalne stranke. Pijem že drugo kavo - ta pravo, ki se neznansko prileže po celem mesec Nescafeja oz. No- es-cafeja, kot mu pravim jaz. Ob treh letim naprej za Dunaj, tako da se (še pre-) kmalu vidimo. Besos
Ps: v bistvu sem to prepisala iz mojega zvežčiča šele v Ljubljani.

Im. 1: Zorritos, plaža
Im. 2: Zorritos, rakovica
Im. 3: Zorritos, plaža

Na zemljevidu je narisana najina pot po Ekvadorju (ne najdem zemljevida, kjer bi bilo videti vsaj vsaj sever Peruja). Za kaj več je bilo žal premalo časa. Splošen vtis: Ekvador ne premore veliko predkolumbijskih spomenikov. Turizem gradijo na naravnih znamenitostih, predvsem v Andih. Ker je teren težaven, je potovanje v Ekvador primerno predvsem za športne tipe, ki jih zanima treking, rafting in vse ostalo, kar se končuje na -ing. Po mojih izkušnjah so Ekvadorci nekam hladni. V glavnem, Peru je še vedno zakon.