Baños - Latacunga- Quilotoa

3 - 7. 2. 2006 Baños leži vzhodno od kordiljere, stisnjen med hribi in vulkani. Obkrožajo ga gorski deževni gozdovi. Mesto živi izključno od turizma. Agencije ponujajo raznorazne ture v bližnje hribe- peš, na strehi chive (avtobusa), na konju, kolesu, pa še plezanje, rafting, kajak, kanyoning in ne vem kaj še vse. Kopališča s termalno vodo, po katerih je mesto dobilo ime, so nabito polna z vreščečimi otroki, toda nama je uspelo najti pokrit bazen z jacuzzijem, kjer sva bila popolnoma sama, pa še plavati se je dalo (bazen tokrat ni imel 45 stopinj). Nastanila sva se v hostlu Princesa Maria (6$ po osebi, priporočil Valežan), ki je res fajn za bekpekerje- čist, prijeten, z internetom, pralnico, pa še kuhinjo se da uporabljati. Na vseh ulicah so stojnice z neke vrste turškim medom- melcocha, koščki trsa, ter sokom in sirupi iz le-tega. V cerkvi na glavnem trgu je moč videti serijo bizarnih tabelnih slik, na katerih zavetnica mesta, La Virgen del agua santa (devica svete vode), rešuje ljudi pred utopitvami, prometnimi nesrečami in podobno. Pred cerkvijo lahko kupite sveto vodo za posvetitev avtomobila ali hiše. Malega milijona barov in diskotek nisva preizkusila. Zjutraj sva hotela na "ruto de las cascadas" . Okrog Bañosa je namreč več kot 60 slapov in je baje čudovito, toda jaz sem oklevala, ker kar ni hotelo nehati deževati. Na koncu ni bilo nič s slapovi, kajti cesta je bila zaprta zaradi večjega zemeljskega plazu. Ni nama preostalo drugega, kot da se vrneva na avenijo vulkanov, torej v visoke Ande, in nadaljujeva pot severno, proti Quitu. Nisem še omenila, da je bilo mesto evakuirano leta 1999 zaradi nevarnosti izbruhov vulkana Tungurahua. Zdaj je baje ok. Najvišji (nedelujoč) vulkan je Chimborazo (šesttisočak), nižje na jugu, ki je tudi najvišji vrh Ekvadorja (in tretji v južni Ameriki), midva pa sva nameravala obiskati Cotopaxi, najvišji delujoči vulkan na svetu, bolje rečeno, hotela sva obiskati narodni park okrog njega. Zadevo so nama odsvetovali- baje je potrebno imeti avto- in nama priporočili laguno Quilotoa. Tako sva se odpravila do Latacunge (2h, 2$), kjer sva hotela prenočiti, ampak sva se nazadnje odločila, da greva do Zumbahue, zadnje vasi pred laguno (čeprav so nama na agencijah zatrjevali, da ni busov- zdaj že vemo, komu gre verjeti). V Zumbahui (osrednji Andi, uro in pol od Latacunge), nama je gospod v ponchu ponudil prevoz do lagune in nastanitev tam, tako da sva na koncu spala pri družini na samem vrhu kraterja. Če še nisem povedala, Quilotoa je jezero v mrtvem vulkanskem kraterju. V njem ni ne rib ne žab, voda je namreč slana. Po spanju (v sila skromnih razmerah in hudem mrazu) ter zajtrku sva se odpravila po kraterju navzdol. Razgled je resnično krasen (treba je iti zgodaj zjutraj, preden se spustijo oblaki) Do jezera je enih 45 minut hoje po pesku in kamenju. Nikjer ni žive duše in vsaka beseda odmeva daleč naokrog. Voda je zamolkle temno zelene barve. Spodaj sta se dekle in fant (Nemca) kobacala na mule in jaz sem takoj hotela preizkusiti tudi to. Mlad fant je parkrat zavpil, da potrebujemo dve muli (odmeva vse do vasi) in živali sta bili kmalu spodaj. Ko sem se hotela povzpeti na eno, sem brcnila drugo v gobec. V drugem poskusu sem padla na hrbet na peščeno stopnico in me je tako usekalo, da mi je zmanjkalo sape (še zdaj me boli ko hudič). V tretje mi jo je uspelo zajahati- ko me je bilo že pošteno sram- in začeli smo se vzpenjati. Moji muli je bilo ime Maria in jo je bilo treba vzpodbujati z "ola ola -ch", ustavila pa se je na "shhh". Mule imajo fiksno idejo, da morajo hoditi po skrajnem robu prepada, zato je takrat najbolje zamižati- sicer pa imajo zelo zanesljiv korak. Jaz sem svojo vso pot tako trdno držala za špago, da so se mi roke tresle še par ur zatem. Nekajkrat me je žival podrajsala po steni, da sem si natrgala hlače na kolenu. Najhuje pa je bilo, ko smo se znašli pred kupom zemlje, ki se je morala pred nedavnim vsipati na stezo. Cesarjeva mula se je zmedla in se hipoma obrnila (ni več vohala poti), Cesar pa ni mogel uloviti ravnotežja- še dobro, da je pristal prav v kupu mehke zemlje. Do vasice sva prispela zadihana, potna in prestrašena- da ne omenjam bolečin v bedrih in še kje. G. Amable Latacunga Cuchiparte (prevod: Prijazni, Latacunga -najbližje mesto, po mojem mnenju zveni nekam obsceno, Del prašiča -v kečui (cuchi je prašič, parte je del)) naju je že čakal s še nekaj turisti, da nas s kamioneto odpelje do Zumbahue, kjer je že čakal bus za Latacungo, v Latacungi pa je prav tako nemudoma štartal bus za Quito. Zdaj sem v ekvadorski prestolnici, ampak je še prezgodaj za vtise. Nadaljujem drugic. Pozdravčke v merzlo slovenijo Im 1: Baños, papige v ornitološkem vrtu Im. 2: Baños, Devica svete vode rešuje nekega vernika Im. 3: Baños, Cascada de la Virgen Im. 4: Quilotoa Im. 5: Quilotoa, mula