Quito - Mitad del Mundo - Guayaquil

7. - 11. 2.

Pozdravljeni po dolgem času. Sem že v Limi- na žalost. Se opravičujem, ker ste tako dolgo čakali, posebno tebi, Aleš ;) Enkrat (v Tumbesu) sem že napisala vso štorijo na blog, pa je zmanjkalo elektrike in je šlo vse k vragu. Pa naj začnem, kjer sem ostala (7.2.). Vožnja iz Latacunge do Quita traja 2 uri in pol. Zmeda na glavni postaji je velika, toda na turističnih informacijah prijazno svetujejo popotnikom. Hvala bogu, sicer bi se človek težko znašel pri vseh njihovih sredstvih javnega prevoza. Obstajajo navadni avtobusi, ki so modre barve, toda do centra je treba iti s trolejem, na katerem je vedno huda gneča. Tu so še metro busi, ki imajo podobna zaprta postajališča kot trolejbusi, in especiales, stari rdeče-beli busi, v katerih se lahko samo sedi. Ecovias so ekvivalentni metrobusem, le da so rdeči - druga linija pač. Zapleteno, vendar se izplača, ker taksisti za vsako vožnjo računajo vsaj 3$. Za prenočitev v prestolnici je pravšnji predel La Mariscal, kjer je najti cel kup hotelov, barov, diskotek, pralnic in agencij, ki ponujajo organizacijo potovanj v džunglo in na Galapagos. Ta predel je moderen, čist in varen. Center Quita okrog glavnega trga (Plaza de la Independencia) je po mojem mnenju veliko lepši in prijetnejši od Cuence. Tu je treba obvezno poskusiti "helado de paila" - sladoled pripravljen v bakrenih posodah iz čistega sadja. Na glavni plazi sva spoznala mladega policista Danija (s sabljo!!), ki naju je kljub temu, da je bil v službi, povabil na pijačo. V bistvu ga je samo zanimalo, ali imava s sabo se kakšno gringo.

Naslednji dan (sreda 8. 2. menda) sva se odpravila v vasico, ki se ji reče La Mitad del Mundo (Sredina sveta), kjer se je moč fotografirati z eno nogo na južni in drugo na severni polobli. V ekvadorskem, španskem in francoskem paviljonu te poučijo, zakaj so lahko samo v Ekvadorju določili dolžino poldnevnikov in kako so zaradi tega tja lazili slavni francoski in španski znanstveniki. Moram reči, da je vasica vredna ogleda, čeprav ti hočejo zaračunati za vsako figo. Če ne bi bilo tako oblačno (kot vedno), bi se jasneje videl vulkan Pichincha. Za sledeči dan (9.2) je bil v planu Otavalo, mestece severno od Quita, z znamenito tržnico na Plazi de los Ponchos, vendar je žal zmanjkalo časa. Še dobro, da se da shopping opraviti tudi na pokriti tržnici na Mariscalu, kjer je prav tako najti blago rokodelcev iz Otavala. Tako je popoldan ostalo vec časa za ogled starega dela Quita. Na vsakem vogalu je kakšna baročna cerkev, San Francisco pa je baje največji sakralni kompleks v vsej Ameriki. Trgi so polni sprehajalcev in tistih policajev s sabljami, zato se je prijetno izgubiti med ulicami in lizati pailo.

Ob 11h zvecer naju je že čakal bus za Guayaquil. Definitivno ni bil tak, kot sem pričakovala. Ekvador ne premore udobnih nočnih busov (bus-cama), čeprav so mi vsi zatrjevali, da Transportes Ecuador nudi največje možno udobje. Vožnja je bila živa groza. Namesto 8 smo se vozili več kot 10 ur, ker je bila ena od cest zasuta s plazom. Šofer je divjal kot zmešan, ceste cez Ande pa so že same po sebi tako srhljive, da bi človek kar mižal. Ko smo se vozili čez luknje, nas je vse metalo vsaj pol metra v zrak. (ok, malo pretiravam ;) Nekje na sredi poti je frajer tako močno zavrl, da je vsak od nas dobil vsaj eno buško. Mislim, da smo nekaj povozili, in upam, da ne kakšnega človeka.
10.2.
Guayaquil je dobil ime po indijanskem poglavarju Guayasu in njegovi ženi Quil. Je največje mesto v Ekvadorju (nekaj čez 2 mio), največji trgovski center in pristanišče. Guayaquil sicer ni nič posebnega, se pa ponaša z dolgim in lepo urejenim sprehajališčem (Malecon 2000) ob reki Guayas (ki ne vem, zakaj, enkrat teče gor, drugič dol). Tu je najti botanični vrt, razgledne stolpe, shopping center in razne ulične umetnike. Z Malecona se lepo vidi grič Santa Ana s cerkvijo in kupom pisanih hišic. To je najstarejši del mesta, toda bilo je že prepozno, da bi si ga ogledala. Največja znamenitost Guayaquila je Parque Seminario pred katedralo, kjer se med zaprepadenimi turisti brezskrbno plazi na desetine legvanov (iguan). Paziti je treba, da katere ne pohodiš, tu in tam pa katera pade tudi z drevesne krošnje, kjer se sicer najraje zadržujejo (bolj pogosto padajo z dreves kakci, zato je dobro prinesti kak robec. Ah, in tudi pred komarji se je dobro zaščititi). Ob manjšem ribniku vedno stoji kak policaj oborožen z mrežo, s katero rešuje porednice, ki se hodijo hladit v vodo (če zlezejo v ribnik, zaradi visokih robov ne morejo splezati ven). Zvečer sva našla v centru simpatičen lokalček, namenjen izključno in samo prijateljem mlade šefice (smo že amigos?). Najprej so nas počastili s trebušno plesalko, nato pa smo bili deležni se super koncerta z mlado pevko in nadarjenim kitaristom, ki se je zavlekel vse do jutra, dokler nismo bili vsi brez glasu. Glede na redkobesednost in indiferentnost Ekvadorcev, mislim, da sva imela veliko srečo.
Nadaljujem na novi strani, da ne bo prevelike zmede.

Im.1: Paviljoni in spomenik na Mitad del Mundo
Im. 2: Ekvator
Im. 3: Quito, San Francisco
Im. 4: Guayaquil, reka Guayas in grič Santa Ana v ozadju (z Malecona)
Im. 5: Guayaquil, Parque Seminario, radovedna iguana
Im. 6: Guayaquil, Parque Seminario, portret