05 February 2006

Alausi - Nariz del diablo - Riobamba

Pišem na busu Alausi - Riobamba. Včeraj naju je gospod Eduardo, lastnik hostla v Cuenci, odpeljal na terminal, kjer sva skočila na bus za Quito. Izstopila sva v vasi Alausi, znani po vratolomni vožnji z vlakom. Ob devetih zvečer so naju vrgli z busa na cesti nad vasjo. Noč je bila črna in na nasprotnem hribu se je iz goste megle dvigala osvetljena Kristusova soha. Iz doline je odmeval glas otroka, ki je klical k molitvi. Srhljivo. 6-letni deček je baje svetovno znan po svojih večurnih pridigah. V suknjiču in kravati je suvereno stopal po odru in vpil v mikrofon izvlečke iz evangelijev ter obljubljal pomoč vernikom. Neko žensko je začelo metati, kot bi jo bil obsedel hudič in 4 tipi so jo odvlekli. Namestila sva se v enem od hotelčkov ob glavni cesti (Gandala, 17$ za dva), nato pa sva šla nekaj prigriznit v bližnji lokal. Končno prijetno vzdušje. 3 stalne stranke, 4 Mehičani, sicer organizatorji adrenalinskih športnih aktivnosti in en pijan Valežan. Kmalu smo vsi sedeli za eno mizo (tudi šefica in šef) in čvekali. Valežan Justin, hecen dečko, nam je zaupal svojo zgodbo o Carmiti. V Ekvador je prišel k deklici, v katero se je bil zaljubil v Španiji (kjer punca dela). Ko je on pripotoval v Ekvador, pa je ona spet odšla v Španijo. Cel mesec je bival pri njenih starših, ki ga želijo za zeta, punca pa mu več ne odgovarja. Tipček je malo zmešan, če mene vprašate, sicer pa je "un pan de dios"- še preveč dobrodušen. Po Alausiju je reševal ogromne hrošče, ki, ne vem, zakaj, vedno pristanejo na hrbtu. Na postaji smo zjutraj kupili vozovnice za vlak, ki se v cikcaku vratolomno spusti s hriba Nariz del diablo- Hudičev nos (7,8$), nato pa se po isti poti vrne v vas. Ob že znani druščini se je na postaji pojavilo enih 30 Nemcev (penzionistov) in eden od njih je govoril z mano več kot pol ure, preden je ugotovil, da nisem Nemka (odgovarjala sem z Ja, nein in genau) Lastnik trgovinice na postaji je razložil kaj je tagua in kako se jo rezbari. Gre za semena neke vrste palme iz katerih izdelujejo figurice. Kupila sem "masažni aparat". Vlak je pripeljal iz Riobambe skoraj poln. Bolje rečeno, streha je bila polna, saj se nihče noče peljati v živinskih vagonih brez oken. Splezali smo gor in takoj ugotovili, da bo treba plačati dolar za izposojo podritne blazinice - streha je iz valovite pločevine. Vzdušje na vlaku je prijetno. Popotniki z vsega sveta se tiščijo na mrazu, čvekajo in se fotografirajo. Vožnja se je začela mirno, z nekaj cviljenja, toda že po enih 10 minutah se je vlak ustavil, ker je manjkal kos tračnice. Ni panike. Delavci so skočili z vlaka in pod kolesa polagali kamenje, vlak pa je nato počasi kot polž lezel čezenj. Štorija se je čez deset minut ponovila. Če ne bi videla, ne bi verjela ... Mislim, da nas je takrat vse stisnilo pri srcu, ko smo zagledali prepade pred seboj. Na srečo smo klanec v cikcaku premagali brez zapletov (v eno smer gre naprej, v drugo vzvratno). Adrenalin je pojenjal in vsi smo prežvekovali čips, suhe banane in druge prigrizke , ki jih ponujajo simpatični prodajalci. Kot ponavadi, se je tudi danes vlilo. Še dobro, da sem imela s sabo plastične ponche. Razgled je bil kljub dežju čudovit. Škoda, da se zaradi megle ni videlo dlje. V dolini smo priklopili še en vagon, potem pa smo se začeli vzpenjati nazaj v hrib. Vse lepo in prav do prve točke, kjer manjka tračnica. Rekli so, da je tokrat prišlo do resnejših težav, zato smo morali splezati z vlaka in peš nadaljevati pot do vasi (enih 20 minut). Morda pa je vse skupaj samo marketinška poteza, da je videti bolj "eht"? Justin je hotel ujeti bus za Guayaquil, a se je odločil, da bo šel z nama v Baños (kjer je že bil. Kako se mu ljubi?). Pravi, da je tam fešta. Zdaj sem že v Bañosu, pa naj povem za nazaj, da smo tisto noč zamudili bus Riobamba-Baños in smo morali prenočiti v Riobambi. Nič kaj simpatično mesto, smo pa koncno šli plesat. Kelnarji so me klicali "mi reina"in pri dj-ju sem lahko kadarkoli izbirala muziko. Ponoči se je Justin odpravil v Guayaquil. Upam, da bomo ostali v stiku. V glavnem, imam se fajn. Nadaljujem drugič.

Im. 1: Alausi, vrsta pred banko
Im. 2: Alausi, na vlaku
Im. 3: Pes do vasi

1 comment:

Anonymous said...

Martinez Zato?