Paracas in Islas ballestas

Zadnji vikend sva nečakinji peljala na izlet v Paracas. Iz Lime smo štartali v petek popoldne – v bistvu prepozno, saj smo prispeli v Paracas šele po 21.uri in smo komaj dobili prosto sobo in večerjo blizu pomola. Peljali smo se skozi Pisco, ki je še vedno razsut, a glavni trg je že malo okreval – postavljene so poslovalnice vseh glavnih bank. V Paracasu so bili najpopularnejši hotelčki polni (sicer pa vsi stanejo podobno – ok. 60 solov za dvoposteljno sobo). Nastanili smo se v penzionu Los Frayles, ki ga ne morem priporočiti. Skozi tanke stene se sliši vsak šum iz sosednjih sob – splakovanje vode, govorjenje, v našem primeru tudi dolgotrajno bruhanje ....  Pa še postelja je bila neudobna – premehka in vse vzmeti se je čutilo, tako da nisem spala skoraj nič. Niso pa nič komplicirali zaradi psice. 

 Prijavili smo se na plovbo z gliserjem ob 8h zjutraj – ko naj bi bilo morje najmirnejše,  in stvar je potekala lepo po urniku. 

 Standardna plovba se začne s pomola v Paracasu, prva postojanka pa je ob skrivnostnem geoglifu na strmi obali nacionalnega parka Paracas. Arheologi ob preiskovanju risbe niso našli nobenih organskih ostankov, ki bi jim pomagali razvozljati uganko. 

 Teorije nastanka:

1.       Delo kulture Paracas (500 p. n. št. – 100) kot sporočilo bogovom (nekaj takega kot geoglifi iz Nazce)

2.       Dediščina kulture Chavin, upodobljen je kaktus San Pedro – močan halucinogen, s katerim so se duhovniki sporazumevali z višjimi silami

3.       Delo osvoboditelja Peruja – San Martina, prostozidarski simbol . San Martin se je tu izkrcal l. 1820 in je v flamingih v Paracasu (ma kje so ti flamingi? Nikoli jih še nisem videla) našel inspiracijo za barve perujske zastave (rdeča in bela). Po San martinu je poimenovan tudi  zaliv v Paracasu.

4.       Delo vesoljcev.

Geoglif počasi izginja zaradi akumulacije materiala. V Paracasu namreč nikoli ne dežuje in risbe nihče ne čisti.

Zatem smo se zapeljali do otokov Ballestas (ballesta = samostrel, ime pa so otoki dobili zaradi mnogih naravnih obokov). 

 Tod biva na tisoče ptic, katerih kakci – gvano so nadvse cenjeni kot naravno gnojilo. Beseda gvano je ena redkih besed, ki je v slovenščino prišla iz kečuanščine. Najbolj cenjen gvano pridelajo črni kormorani, imenovani cormoranes guanay (veliki ptici na sliki). 

Ogromno je ptic imenovanih piqueros, ki lovijo ribe z vratolomnim potopom v morje, 

poleg njih pa na otokih mrgoli zarcillos – manjših ptic, ki so svoje ime dobile po elegantnih belih uhančkih - na slikah pri kormoranih in pingvinih.

Turiste od ptic ponavadi najbolj zanimajo Humboldtovi pingvinčki,

 sicer pa je tod tudi veliko perujskih pelikanov in rumenonogih galebov.   Uspeli smo videti, kako je galeb ugrabil mladička piquera in ga vpričo nas pospravil za malico. Gvano na otokih Ballestas zbirajo vsakih 5 – 7 let.

Največja atrakcija otokov so seveda morski levi. V tem času si samci oblikujejo svoje hareme – morski levi imajo ponavadi namreč čez 10 samic. Mnoge samice so že breje in leno poležavajo po skalah. 

Samci imajo v tem času izjemno debele vratove. Tam se jim namreč  zbira maščoba kot rezerva za težke dni iskanja harema. Samec lahko tako preživi več mesecev brez hrane, saj med paritveno sezono ne lovi rib. V tem času so levi - samci tudi agresivni in se jim ni pametno približevati, saj znajo biti za človeka smrtno nevarni.  Če želite videti mladičke, se na otoke odpravite v spomladanskih mesecih.