Las Balsas (Las Pocitas) - paradiž!
Bungalove Las Balsas sva izbrala, ker se nahajajo med zelenjem na plaži Las Pocitas, torej zelo blizu mesteca, poleg tega pa so bili tudi najcenejši od vseh, ki sva jih našla na spletu. To je bila več kot odlična izbira. Yolanda iz Iquitosa je izvrstna gostiteljica. Simpatična štiridesetletnica pravi, da je v Mancori našla samo sebe. Zapustila je moža alkoholika, zdaj pa uživa kot poslovodkinja malega kompleksa bungalovov in cele dneve klepeta z gosti in kar je najpomembneje: daje temu kraju nek poseben čar in domačnost.
Vsi gostje smo se zahvaljujoč njej spoznali že prvi dan, naslednji večer pa smo pripravili praznovanje rojstnega dne gospe Josefine, zanetili kres na plaži ter peli do jutra. Jaz sem bila taglavna, ker sem edina znala nekaj zabrenkati na kitaro in peti kreolske pesmi. Začuda Perujci ne poznajo b
esedil pesmi, ki jih nonstop vrtijo na vsakem koraku. Črno kitaro je iz Bolivije prinesel tirolec Filip, ki pa je ni znal uporabljati. Dišala je po sveži barvi, strune pa so bile nekam čudne. V Mancori sem v lokalni štacuni povprašala po novih in so jih kajpak imeli. Kruh, pivo in strune imajo vedno na zalogi. Z Rusinjo Eleno sva družno zapeli rusko narodno Oči čornje. Elena je zanimivo dekle. Poročena je s Perujcem, ki ga je spoznala na Japonskem. Tam sta se tudi poročila, nato pa sta odpotovala v Paragvaj, kjer so se jima po hiši plazili kot kače dolgi črvi kožne barve, ki se dvignejo kot naočarke, če se jim približaš. Fuj ... Alberto, Elenin mož, je diplomat, zato se pogosto selita. 
Štiri leta sta bivala v Limi, zdaj pa se odpravljata v Argentino. Imata dva otroka, Sofio in Sebastiana, ki je že televizijska zvezda, saj nastopa v oglasih za najbolj priljubljeno perujsko mleko Gloria in za zavarovalniško hišo Rimac. Slovanki sva se takoj sporazumeli in se dobro naklepetali. Prav hudo mi je bilo za Eleno, ko sem opazila, da ni najbolj srečna v zakonu. Nekdaj pevka jazza, športnica in vsestransko kreativna punca je samo še mati in senca molčečega moža, ki vedno srepo gleda. Naj omenim še Nizozemca Ericka. Ta je preprosto faca. Trgovec, ki išče posel, ki bil hkrati donosen zanj in za Peru. Razmišlja o vnosu nekega azijskega bambusa, ki je zelo trpežen in zraste tudi do metra višine v enem dnevu. Erick se razume z vsemi. Govori tisto
smešno »gringovsko« španščino z nizozemskim r-jem. Preprost in vedno nasmejan človek, ki je prepotoval cel svet, pravi, da se vedno vrača v Mancoro. Baje da zato, ker se ta kraj ne spreminja. Azija ga je razočarala, čeprav se zaradi sorodnikov še vedno vrača na indonezijske otoke. Kupoval je brikete za pohotnega psa Fida, zadnji dan pa je nama s Cesarjem posodil svojo sobo, da sva v njej shranila prtljago in se oprhala. Človek z velikim srcem v glavnem. Ostale goste Splavov (Las Balsas) bom morala izpustiti, saj je post že itak predolg. Čudovito se je bilo zjutraj vreči v bazen in nato kar v mokrih kopalkah pojesti vmešana jajca in spiti papajin sok, kar nas je vsako jutro čakalo na mizi. Takrat nam je družbo delal tudi jastrebji par,
ki hodi vsak dan ob isti uri pit vodo iz bazena. Jastreba nista edina gosta lokala. Iz viseče mreže pod palmo lahko opazujemo pisane kolibrije, kanarčke, neke živo rdeče »vrabčke«, grlice s kraljevo modrimi lisami okrog oči, neke vrste jerebičke, pa neke pastiričke, galebe, pelikane in kormorane. Tudi martinčke in legvane se da videti. Sanjsko, čeprav do Pocitas vodi zanikrna prašna pot.
Privoščite si lahko tudi jutranjo ježo, konjev je na plaži vedno dovolj. Sama si po lanski izkušnji z mulo na ekvadorskem vulkanu ne upam sesti na žival. Idealne počitnice za vsakogar, ki si želi miru in stika z naravo. Dobra družba in žur pa sta vedno oddaljena le borih sedem minut z mototaksijem ;)
Surferji, hipiji, Bob Marley, hišice iz bambusa, školjke namesto pepelnikov, sveže ribe, hobotnice in raki, žur in relax. Severno od Mancore je pri perujskih pomembnežih priljubljeno letovišče Punta Sal. Tja hodi počitnikovat tudi sam predsednik, južno pa se vrstijo naselja Las Pocitas, Vichayito in Los Organos. 
Na teh plažah lahko z malo sreče vidimo marsikaj - ogromne želve, čudne ribe, kakršna je jegulja na sliki (ki ji btw še zdaj ne vem imena), rake, muymuye, delfine, jeseni pa tudi kite.
Šele zadnji dan sem izvedela, da je letos v vodi ogromno raž. Riba, ki je ubila slavnega Steva Irwina, je v nogo pičila tudi Nizozemca Ericka. Baje boli kot sto vragov, ampak samno nekaj ur. Cesar je eno videl zraven sebe, ko je molela špic iz vode. Brr...
Galebi:
Naslednjič moram nujno na kak drug plac, saj še zdaj slabo poznam mesto. Če sem sama, se namreč vedno odpeljem na Sol. Sicer pa sem mesto obiskala prav ob tretji obletnici M-11, bombnega napada na Atochi. Madridčani in turisti niso nič kaj žalovali, brezskrbno so se martinčkali na toplem asfaltu.
Spet je bilo treba sto let čakati na vstopno štampiljko in prtljago in moj mali ruzak je zopet prispel med zadnjimi. Ne vem, zakaj ob izhodu še vedno doživljam šok, saj mi je povsem jasno, kaj me čaka za vrati: horda vreščečih Perujcev, vročina in smog. Cesar me je pričakal s šopkom vrtnic in starim rdeče-belim chevijem. Po Panamericani norte sva se odpeljala do naselja Santa Rosa, spotoma pa sva še napolnila »cooler« s hrano, pijačo in ledom. Po napornem potovanju je prav prijalo prebiti noč v spokojnem zalivčku. Nadaljevanje v naslednjem postu ;)
Predsednik Alan Garcia je dal zapreti glavni trg (Plaza de armas), kjer je govoril o slabih posledicah zamujanja in prosil državljane za točnost. Povedal je, da se na leto izgubi kar 3 milijarde ur, če vsak odrasel 
Mama Cora ima tri sinove in hčer. Zanjo skrbita najrevnejši od sinov in njegova žena Susana, ki imata tudi majhnega otroka. Vzdušje v hiši postaja nevzdržno, saj je senilna starka v napoto mladi družini. Ko nekega dne postavi majonezo v pečico, Susani prekipi. Odpravi se k svaku in zahteva, da vsaj za nekaj časa sprejme mamo Coro pod svojo streho. Medtem ko se bratje prepirajo, kdo bo poskrbel za starko, se mama Cora odpravi na potep. Njeni sinovi prejmejo novico, da jo je povozil vlak, zato ji pripravijo pogreb ... 
Situacijska komedija, ki bi bila primernejša za gledališče. In pravkar sem prebrala, da je bila prirejena po odrskem delu Jacoba Langsnerja, ki je skupaj z režiserjem tudi napisal scenarij za film. Obravnava klasične družinske težave - zavist, hinavščino, skopost, privoščljivost ... Malce sem razočarana, ker sem videla nekaj dobrih ocen tega filma. Vse preveč je vpitja, cviljenja, jokanja, tako da človek kar težko posluša dialoge. Igra je pretirana. Všeč mi je bil lik mame Core (šele zdaj vidim, da jo je igral moški!), še posebej pa stranska vloga neke starke. Mamca se je pojavi le za par sekund, toda tisti trenutek je zame kot neka protiutež vreščečim in spakujočim se gledališčnikom. Ne morem verjeti - pravkar sem našla odlomek, v katerem nastopi :)
Čez čas podleže njenemu zapeljevanju, upreti pa se ji ne more niti zatem, ko izve, da njegova žena pričakuje otroka. Pantaleon dekleta z ladjo prevaža do okoliških vojaških baz. Kljub temu, da je povpraševanje tisočkrat večje od ponudbe, mu gre logistika odlično od rok. Grožnjo mu predstavlja edinole Sinchi, grotesken radijski urednik, ki grozi, da bo javnosti povedal za organizirano prostitucijo, ki jo Pantaleon po direktivah generala razširja po džungli. Rečni pirati zavistno spremljajo potovanja deklet. Nekega dne napadejo barko, takrat pa med pretepom in streljanjem izgubi življenje postavna Kolumbijka ...
Posts
