Za ljubitelje jeklenih konjičkov : popolna preobrazba devetinšestdesetletnikov

Pred časom je Cesar našel Forda Mustanga Mach I letnik '69, slabo ohranjenega , za katerega se mu je zdelo, da veliko obeta. Avto je kupil njegov prijatelj z vzdevkom Piščanec :D za 2200 USD. Včeraj sva šla avto spet pogledat in razlika je neverjetna. V kratkem bo odplul v ZDA, kamor bo prodan za okoli 100.000 USD.Še od zadaj NotranjščinaFordov motor s 450 konji Spretni mehaniki in ličarji so obdelali tudi Chevroleta Camaro '69Od zadaj Toyotin motor z močjo 550 konjev, dodatno zaščiten z jekleno kletko Notranjščina V obdelavi imajo še enega, ki pa so ga "kabriolizirali": Tole je pa Jaguar, sem pozabila, kateri model (nekaj na "x"?), baje edini v Latinski Ameriki Maska Motor Detajl kolesa Notranjščina Tu pa še Camaro zadnje generacije in še nekaj drugih, med njimi Ford Cobra Tega lepotca pa sva imela pred časom tudi v uporabi - Chevrolet Malibu '69 .
Trenutno je njegova usoda neodločena.

Perujska borza beleži 105,7-odstotno rast indeksa

četrtek, 03.09.2009 22:00 Tekst: Jernej Kozlevčar, Triglav DZU

V zadnjem mesecu smo bili na svetovnih delniških trgih priče neodločenosti vlagateljev, kar se je odrazilo tudi na gibanju tečajev delnic. Od avgusta dalje tako večina najpomembnejših indeksov z manjšimi oscilacijami miruje, vlagatelji pa čakajo predvsem na razplet glavnega vprašanja o koncu recesije in začetku razcveta svetovnega gospodarstva.

Tekoče makroekonomske objave večinoma nakazujejo, da se gospodarska slika bistveno izboljšuje, kar potrjuje napovedi o pričakovani povečani gospodarski aktivnosti do konca leta. Ker pa so borzni tečaji od najnižjih vrednosti marca že precej pridobili, dobre objave v zadnjih tednih niso dovolj za nadaljevanje pozitivnega trenda. V prihodnje bodo vlagatelji tako najbolj pozorni predvsem na razmere na trgu nepremičnin in na poslovne rezultate. V primeru, da bodo rezultati za 3. in 4. letošnji kvartal pokazali visoko rast dobičkov in bodo temu primerno tudi vrednotenja delnic ugodna, lahko pričakujemo nov val optimizma na delniških trgih.

Ne glede na prihodnji razplet pa so lahko z borznim letom 2009 zadovoljni vlagatelji, ki so s pravim smislom za investiranje in nekaj sreče izbrali prave trge. Tako je v letošnjem letu navkljub krizi absolutna zmagovalka borza v Peruju, ki beleži do trenutka pisanja članka kar 105,7-odstotno rast indeksa (merjeno v evrih), nekoliko manj, a še vedno rekordnih 87,7 odstotka pa znaša donos indeksa borze v Indoneziji. Na Bloombergovi lestvici najboljših indeksov v letošnjem letu tako najdemo med prvo deseterico še vse borzne trge držav BRIC, kar potrjuje velik prihodnji razvojni potencial držav iz te skupine (Brazilija +78,7 odstotka; Rusija +66,3 odstotka; Indija +55,4 odstotka; Kitajska +52,7 odstotka). Veliko manj, a še vedno precej pa so glede na začetek leta lahko zadovoljni vlagatelji na razvitih trgih, saj so indeksi splavali iz rdečih številk. Nemški DAX tako v letu 2009 dosega 10,4-odstotni donos, ravno toliko tudi francoski CAC. Okoli 8 odstotkov donosa je prinesel glavni ameriški indeks S&P 500, japonski NIKKEI 225 pa 10,6 odstotka. Razplet borznega leta in zima bosta tako vse prej kot mrzla, saj lahko pričakujemo kopico objav, kot smo že omenili, pa bo še posebno pomembna sezona poslovnih rezultatov.

Vir: Dnevnik

Joj, joj ... Kdo prevaja novice?

Ni prvič, da ob novicah iz Peruja v slovenskih medijih zasledim kakšno cvetko.
Tokrat me je presenetilo, da so pri Lambayequeyu našli Mohikance. To je pa novica in pol! Le kako so zašli tja?!

V pojasnilo: Mohikanci (Mohicans/Mahicans) so severnoameriško pleme, ki je bilo tudi boj za obstanek z belimi prišleki v 18. stoletju, poseljevali pa so dolino reke Hudson. Več o njih v Wikipedii. V perujskem Lambayequeju pa je kraljevala kultura moche oz. mochica (1 - 8. stol.), po slovensko Močiki. Tudi o njih kaj več v Wikipedii.

"Lima (Peru) - Perujski arheologi so v torek na severu države odkrili ostanke vojščaka visokega ranga, ki naj bi bil po ocenah star 2000 let. To naj bi bil po poročanju francoske tiskovne agencije AFP eden najstarejših in najbolje ohranjenih grobov predinkovske civilizacije Mohikancev.

Vojščakov grob so odkrili minuli teden v globini 11 metrov na arheološkem najdišču Huaca Rajada v pokrajini Lambayeque, približno 800 km severno od Limew, je pojasnil arheolog in vodja izkopavanj Luis Chero.

Vojščak je bil, tako domnevajo, star približno trideset let. "Ovit je bil v tkanino, glavo so mu krasili krona in koščki pozlačenega usnja", zakopan pa je bil skupaj "s kosi neverjetno prefinjeno izdelane keramike", kar je bila značilnost kulture Mohikancev, je za AFP povedal omenjeni arheolog.

Ostanki vojščaka, ki datirajo v 1. stoletje, so menda najstarejši na lokaciji Sipan. Sovpadajo z začetno zlato dobo kulture Mohikancev, ki je trajal približno od 1. stoletja pr.n.št. do okrog 8. stoletja, torej krepko pred kraljestvom Inkov, ob severni obali današnjega Peruja.

Za arheologa Walterja Alvo, ki je na istem najdišču leta 1987 odkril grobnico "velikega vladarja (El Senor de Sipan) iz 3. stoletja, je najnovejše odkritje "zelo zanimivo za arheologe". Kazalo naj bi na to, da celotna zbirka grobov na Sipanu predstavlja začetke mohikanske kulture."

Skopirano od tod , novico pa je prodajala STA dne 27.8. in jo v podobni obliki najdemo na več slovenskih portalih.


Novico lahko preberete tudi v angleščini na Living in Peru in v španščini v časniku El Comercio.

Moja mala perujska poroka 2. del

Perujska svatba

Zabavo smo pripravili po perujski tradiciji zvečer, in to kar v hiši, ki sva jo imela v najemu. V Evropi se slavja začnejo velikokrat že s kosilom. Sklepam, da so tu kosilo odstranili, da bi pocenili vse skupaj, saj tako ali tako večina povabljencev ostane še za večerjo, dva obroka na svata sta pa že prevelik finančni zalogaj. Tu ni nekih pravil glede tega, kdo kaj plača - ženin ali nevesta oz. njuni družini, poleg tega je za Perujce zelo grda gesta, če si mladoporočenca “zmišljujeta” glede daril. Tu še vedno velja, da se podarjenemu konju ne gleda v zobe in da vsak podari, kar more. Zbiranje denarja močno odsvetujejo - baje je videti zelo neokusno.

Festejo

Podarili so nama po večini seveda ravno take stvari, ki jih ne potrebujeva ali pa nama niso všeč – predvsem posodo in izdelke dekorativne narave. Tu je primerno darilo na primer opekač kruha, vaza ali set kozarcev, medtem ko v Evropi mladoporočenci pričakujejo nekaj sto ali celo tisoč evrov v kuverti. Darila morajo biti čim bolj kičasta in pisana. Kdo pa si še želi navadnih belih porcelanastih krožnikov - razen mene. V Limi lahko vsakdo priredi veliko zabavo v svoji hiši ali stanovanju – no, ja, odvisno od predela. V San Borji sva želela zaprositi za dovoljenje, pa so nama odvrnili, da kaj takega v tej občini ne obstaja. Rajanje v pretežno rezidenčni soseski je hvalabogu potekalo nemoteno do zgodnjih jutranjih ur. 

Kelnar

Za catering smo najeli majhno podjetje z obrobja Lime (lažje si boste predstavljali, če rečem iz favele), plačali pa smo 10 solov (dobre 3 dolarje) po svatu za krožnik jedi (puran in odojek z rižoto), šampanjec in dva koktejla (maracuyá sour in algarrobina), ter še par sto solov za dekoracijo (80 v saten oblečenih stolov, okrancljan vrtni šotor in kup balonov) in dva natakarja. Odsvetovali so mi buffet, ker bi tak sistem baje vodil do nekontroliranega prerivanja in ker bi baje določeni osebki pojedli hrano ostalim (besede moje svakinje, ki je že bolj izkušena v teh stvareh).

Labodi iz repe

Kot vse ostalo, khm …, sva tudi torte kupovala zadnji dan. Odločila sva se za tri različne: selva negra (schwarzwaldska), tres leches de lúcuma (mlečna biskvitna z lúcumo, ki je eden najbolj”perujskih” sadežev) in skutno marakujino slaščico. Torte sva izbrala po okusu, in ne po izgledu, tako da smo jih z veseljem pomazali v naslednjih dneh. Na to, da bo torta okusna, sem bila še posebej pozorna, saj bi mi sicer podtaknili kakšno kot kamen trdo grozoto iz pobarvanega sladkorja in cenenega biskvita okronano s plastičnimi lutkami in pentljami. Baje sta bili moji dve torti in pita po izgledu povsem neprimerne za tak fancy dogodek. 

Torte

Perujci poročne torte ne pojedo na svatbi – tam je le za okras, temveč jo za domov zavijejo le ožjim družinskim članom in najboljšim prijateljem ob koncu zabave ali pa jim jo odnesejo celo kak dan zatem.
Od 23h zvečer do kakšnih 4h zjutraj nas je pretežno s salso in cumbio zabavala skupina Son & Ritmo ter otroška plesna šola, ki je predstavila marinero in afro-perujske plese. Otroci so bili vsi po vrsti krasni, najbolj pa je očaral deček, ki je plesal marinero. Kak temperament!

Marinera

Glasbeni skupini smo naročili, naj igra od vsega začetka , naj ne skuša pretirano animirati svatov z besedičenjem in naj se izogne morebitnim govorom raznim stricem in tetam. Odrekla sva se tudi tradicionalnemu nagovoru vsakega svata posebej. Pozdravljali smo jih samo z: Aplavz za Slovenijo! Aplavz za Amazonijo! Aplavz za Francijo! itd. Po perujski tradiciji bi morala kot nevesta odplesati obupno dolg valček z vsemi moškimi svati - tudi z otroki in dedki, a sem se tudi temu spretno izognila kot tudi metanju šopka in drugim odvečnim ceremonijam. Svatba je bila zgolj zabava s plesom, petjem, pitjem in klepetanjem. 

Tondero

 Perujke, po večini iz revnejših predelov prestolnice, so bile mnenja, da je bila najina poroka izjemno skromna za njihove običaje. Kaj pa vem, meni se niti ni zdela tako skromna in mislim, da smo se vsi zabavali.

Nepredvideno srečanje z Mehiko

Zanimiv utrinek je bil, ko sem si šla v avto pred hišo zamenjat strgane nogavice, pa sem se odločila, da še obleko zamenjam z volneno perujsko kiklo. In ko sem v soju mesečine ravno vstajala s sedeža avtomobila s kiklo pod brado in si vlekla žabe gor, je poleg mene ustavil kombi poln mariachijev v meksikanskih sombrerosih. Malo čudno smo se pogledali ... In sem gruntala, kako to, da smo najeli mariachije, ki nekako ne sodijo na perujsko-slovensko poroko, oni so pa buljili v moje rdeče žabe. Izkazalo se je, da so bili namenjeni k našim sosedom na rojstni dan, kar je še en dokaz, da se Perujci resnično potrudijo za svoje zabave.

Košček Slovenije v Peruju

Na steno smo namontirali plazmo, na kateri so se vso noč vrteli dokumentarci o Sloveniji, ki mi jih je poslala teta Iva. Na vrtni šotor smo poleg perujske pripeli tudi slovensko zastavo, ki so jo izdelale perujske šivilje. Zame je bila zastava definitivno pika na I in sem bila nanjo blazno ponosna, čeprav ji je na grbu manjkal en val – kar smo opazili šele naslednji dan.

Zastavi

Bilo nas je osem Slovencev, kar se mi sploh ne zdi malo. Tudi slovenski konzul v Limi, g. Milan Repše je užival na zabavi, saj se tovrstna srečanja sonarodnjakov v Peruju ne odvijajo ravno pogosto, kot si lahko predstavljate. Skupaj smo zapeli tudi nekaj slovenskih in pokazali Perujcem, da Slovenci radi pojemo, čeprav nam kdaj kakšne kitice besedil uidejo iz spomina. Svatje so kar malo čukasto gledali naš mali pevski zbor.

Slovenceljni

Kasneje so mi povedali, da je bilo slišati zelo ganljivo in da so nekateri skoraj zajokali. Mimogrede, tudi vesele slovenske pesmi se Perujcem zdijo melanholične in po mojih izkušnjah se poveselijo samo na Avsenike in na kakšen Atomik Harmonik. Alpska polka jim je zelo ljuba, in seveda je smeha polna skleda, ko vidiš Perujce plesati na to glasbo in vriskati zraven - sem jim jasno povedala, da to sodi skupaj .

Kot vidite, so fotke bolj slabe kakovosti. Fotografiral je moj oče, dokler se mu je ljubilo - zatem je raje pustil da drugi fotografirajo njega s perujskimi puncami ;) Obstaja še video posnetek fieste, za katerega pa še ne vem, ali ga želim videti - morda je bolje, da imam na ta dogodek samo lep spomin.

Ati z Lauro in Vanesso

Tisti dan bi si seveda želela ob sebi več prijateljev, ki jim pač ni bilo dano, da bi za vikend odleteli v Južno Ameriko, sem se pa kljub temu imela zelo lepo in nepozabno. Za poročno potovanje si želim backpackerskega potikanja po Braziliji, ki zaradi obveznosti še ni prišlo na koledar.

_____________________________________________________

Tu pa še izračun stroškov (brez dokumentov), kar sem morala napraviti slej ko prej:

Matični urad: 150 USD
Fotografije in snemanje: 16 USD
Prstani: 370 USD
Orkester, reflektorji in feršterkerija: 150 sol/h = 200 USD
Plesne točke: 70 USD
Hrana za 90 ljudi, stoli, postrežba in dekoracija z baloni: 500 USD
Pivo - 60 l in aparati za točenje = 130 USD
Vino in druge pijače: 270 USD
Obleka in dodatki – nevesta: 200 USD
Obleka in čevji - ženin: 300 USD
Torte: 80 USD
Bouquet: 8 USD
- - - - - - - - -
Skupaj: 2294 USD

Caramba! Zdaj vidim, da se ne bi smela toliko hvaliti, kako skromna sem bila ;)
Pa še enkrat hvala mojim staršem za finančno in moralno oporo ter Carolini in Rosy za izvrstno organizacijo.

Moja mala perujska poroka 1. del

Poroka se mi je včasih zdela zastarela, nesmiselna gesta, pa sem danes tudi sama gospa.

Zakaj sem se odločila za ta korak in kako je vse skupaj izgledalo:

Zakaj in kako postati gospa v Peruju

Če sta partnerja različnih narodnosti, se prej ko slej znajdeta pred raznimi birokratskimi ovirami. Peru je, kar se tega tiče, sicer precej odprta dežela, a še vedno bomo prišli “bolje skozi”, če smo poročeni. Mojega moža (Joj, kako je še vedno težko izreči to besedo!) so delodajalci in klienti vedno spraševali, ali je oženjen. Takrat je lagal, da je zaročen in da se bo poročil čez par mesecev, čeprav jaz o tem nisem še ničesar slišala. Zakaj? Ker je vendar poročen moški dokazal, da je pripravljen sprejeti neko odgovornost pred zakonom, da si upa, da stoji za svojimi prepričanji in da si ne premisli kar tako iznenada. Dejstvo je, da ima poroka tu nekoliko večjo veljavo kot v Evropi, hkrati pa je res, da so Perujci po tradiciji dobri bleferji, lažnivci in prevaranti, zato je poroka za tukajšnje ženske velikokrat nuja, četudi ne tudi garancija, da njihovi partnerji mislijo resno. Na sliki je poroka na otokih Uros na Titicaci (Avtor: Rok Kofol, pa še povezava do njegove reportaže)Vendarle pa lahko tu vsakdo živi, kakor mu ugaja. Status – samski ali poročen – vsak ima svoje prednosti. Do bančnega kredita bo prej prišla samska oseba z manj obvezami, delo pa bo velikokrat prej dobila “odgovornejša” poročena oseba. Neporočeni pari z otroki lahko imajo težave s šolanjem otroka. Šole so v Limi večinoma privatne in v marsikateri bodo zavrnili šolanje otroka staršev, ki živijo na koruzi. Sama poznam več parov z otroki , ki niso poročeni, in nimajo večjih težav, je pa res, da niso izbirčni. Predsodki torej vsekakor obstajajo.

Dejstvo je, da si v Peruju takoj gospa, ko imaš stalnega partnerja . Sama sem se na ta naziv privadila že pred časom – gospa sem bila v vsakem hotelu, gospa za varnostnika, vrtnarja in poštarja, gospa v trgovini in v čistilnici. Ženska je torej señora v vsakem primeru in neporočene niso nic slabše tretirane. Seveda imam še vedno raje, da mi rečejo señorita. Naziv señora je, kot pri nas v Evropi, seveda pogojen tudi z leti. Opažam, da se večinoma dekleta želijo omožiti, a so moški tisti, ki si ne upajo stopiti koraka dlje. Zakaj, ne vem. Morda moramo iskati odgovor v premnogih cenenih hotelih po Limi, če sem malce zlobna. Kljub temu, da je Peru katoliška država, se večina parov poroči samo civilno (govorim zgolj po svojih izkušnjah za prestolnico. Na periferiji je seveda drugače). Sama bi primerjala trenutno populacijo z generacijo svojih staršev – večina jih je krščenih in imajo opravljene zakramente, a se ne udejstvujejo katoliških obredov. Radi se začudijo, če rečes, da nisi katolik, in to težko sprejmejo, nato pa le s težavo priznajo, da ne vedo, v kaj pravzaprav verjamejo. Ponavadi je odgovor podoben “v Boga” ali “v nekaj več “in rimokatoliška cerkev pravzaprav pri njih nima tako pomembne vloge, kot bi si kdo lahko predstavljal glede na statistike verske pripadnosti, razne kvazikrščanske skupnosti in sekte pa rastejo po Limi kot gobe po dežju.

Perujska poroka

Poroka se tretira kot pomemben družabni dogodek, vsekakor pa tu ni tako izjemno slavnosten in predvsem drag kot ponekod po svetu, npr. v muslimanskih deželah. Sama sem se sprva želela poročiti na masivni poroki. Masivne poroke so v Peruju izumili v času priseljenskega buma v Limi, v času največje ekonomske krize. Gre za poroke na športnih stadionih, ki jih časti občina, in so videti nadvse zabavne, predvsem pa poceni in nekomplicirane. Po mojem mnenju bi si s tovrstno poroko zagotovila lastno zabavo, hkrati pa se izognila kolobocijam s pripravami svatbe, pa tudi nezaželenih gostov (tistih, ki se ga pridejo samo nažret ali opravljat) mi ne bi bilo treba gledati. Predstavljajte si, da ves stadion za vami vzklika “siiiii!!!” Gotovo je veliko bolj zabavno kot duhamorni proces na matičnem uradu … Žal pa sva zamudila vse datume za masivke (moji papirji so skoraj že potekli), zato sva se odločila za matični urad v San Borji in obred v ožjem družinskem krogu. Fotografa nismo pripeljali s seboj, zato smo plačali gospe, ki nam je to uslugo (fotografiranje in snemanje) ponujala na uradu za 50 solov. Moram reči, da nisem preveč zadovoljna z rezultatom .Oba sva bila med obredom seveda živčna, jaz najbrž bolj, saj sploh ne vem, kaj je govorila matičarka, sem pa skoraj solzico spustila, priznam, pa še do manjšega nesporazuma je prišlo, in sem na koncu brala iz knjige, ki so mi jo pomolili pred nos, besede, kot so : "Ljubila te bom do konca svojih dni ..." ali nekaj podobnega. Skratka nekaj, česar ne bi sicer nikoli prostovoljno izustila.

Glede papirjev ne bom težila tu. Tisti, ki vas zanima birokratski del, si preberite to temo na forumu.

Obleko za poroko temno srebrne barve sem dobila v nekem butiku (naredili so mi jo po meri), ženina pa smo oblekli kar v veleblagovnici. Še dobro, da čevljev nisem posebej kupovala, ker res redko obujem višje pete. K obleki sem nujno morala obleči tudi kak krajši suknjič ali bolero. Slednjega sem tik pred zdajci dobila v nekem butiku v Mirafloresu. Nihče ni opazil, da so bile zlate zaponke na njem v obliki pingvinov. Šopek sem dan pred poroko naročila v neki majhni cvetličarni v San Borji, kjer sta delali dve novinki brez najmanjšega pojma o cvetlicah in čemerkoli okrog njih. Šopek sem dobila seveda popolnoma drugačne oblike, kot sem ga bila naročila, z nekaj nepotrebne praproti, bil pa je po moji želji sestavljen iz belih astroemerij (ki so sicer ene najcenejših cvetlic v Peruju, a meni zelo prisrčne, za Perujce pa prevec običajne za poročni bouquet – moj je stal zgolj 24 solov ali 8 USD), za katere sem šele zdaj, ko to pišem, izvedela, da jih imenujejo tudi perujske ali inkovske lilije. Imela sem jih tudi v laseh. Mar nisem dobro izbrala?

Dandanes je ponudba poročnih prstanov zelo pestra. Čeprav mi je trenutno ljubše belo zlato, morda zato, ker je pač moderno, sem se na koncu odločila za originalnega, rumenega. Preprosto zato, ker je perujsko zlato perujsko zlato. In perujsko zlato je bilo vzrok za mnogo prelite krvi, bilo je muza poetom in literatom, bilo je simbol in grob ene največjih civilizacij v zgodovini in bo ostalo cenjeno, dokler ga bo moč najti pod hladnimi vrhovi Andov “berača, ki sedi na zakladu”, kot lahko poimenujemo to deželo. Cena grama zlata je v Limi ok. 35 USD, za prstane klasične zaobljene oblike z borduro in vgraviranim datumom pa sva plačala nekaj čez 1000 solov v eni izmed mnogih zlatarn v centru prestolnice. Dodatni plastični prstan zlate barve naj bi po tradiciji krasil poročno torto.

Najstnica z 29 kilogrami kokaina

Perujska policija je na letaliču prijela britansko najstnico, ki se je želela na letalo za London vkrcati z 29 kilogrami kokaina v kovčku. Z drogo bi preprodajalci zaslužili 3 milijone dolarjev.

Salea Kathun, 18-letnica iz Velike Britanije, je med vkrcavanjem na letalo za London postala sumljiva perujskim policistom. Posebej izurjeni psi so postali pozorni na njen kovček, v katerem so policisti našli kar 29 kilogramov kokaina. V družbi Britanke je bila tudi tudi Kanadčanka Katia Carrilho, pri kateri so našli 3,5 kilograma kokaina.

Vrednost grama kokaina je “v prosti prodaji” približno 100 dolarjev, kar pomeni, da so perujske oblasti zaplenile drogo v vrednosti treh milijonov dolarjev. Peru je sicer drugi največji proizvajalec kokaina, takoj za Kolumbijo. Britanki in Kanadčanki se ne piše nič dobrega; po perujskih zakonih se trgovina z drogo kaznuje z najmanj šestimi leti zapora.

Vir: 24ur

Givenchy tokrat črpa iz Peruja

Modna znamka Givenchy za jesen obljublja modo s perujskim pridihom.

Givenchy

Predjesenska kolekcija Givenchy 2009 je skupek tem vseh štirih let, odkar oblikovanje blagovne znamke vodi italijanski dizajner Riccardo Tisci. Vanjo je vpletel perujsko modo s toplo ovčjo volno, ki ga spominja na stil pevke iz petdesetih let Ymo Sumac, prav tako pa lahko potegnemo vzporednice z visoko modo. Odmev oblikovalčeve ljubezni do agro šika smo lahko zaslutili že v njegovi spomladanski kolekciji, kjer je šlo večinoma za črne obleke, sedaj pa je etno stil povezal še s čipkami in plisiranimi kosi. Zamislil si je tudi zanimive dodatke, kot na primer usnjene gamaše in rokavice s perjem.

Vir: Arhivo.com

Puran "a la koka"

Policisti, ki so čakali na pošiljko droge, da jo bodo zasegli, so v zabojih našli purana. S tem pa preiskovalne akcije še ni bilo konec.

Policisti v Peruju so postali veterinarji. Ovaduh jih je namreč obvestil na večjo pošiljko kokaina, ki naj bi bil skrit v lesenih zabojih. Ko so odprli enega od zabojev so bili presenečeni. V zaboju sta bila namreč dva purana. Kljub vsemu sta se purana vedla nekoliko čudno. Po pregledu perutnine so ugotovili, da sta živali otekli in pod krili odkrili nestrokovne šive.

Na pomoč so poklicali veterinarja, ki je ptici še dodano pregledal in pri tem ugotovil, da so preprodajalci droge v ptici skrili več plastičnih zavojčkov kokaina. V enem puranu je bilo skoraj za dva kilograma prepovedane droge, v drugem pa za slabe 3 kilograme.

Vir: Radio Krka

V Peruju opažajo upad širjenja virusa nove gripe

Washington - Za novo gripo bi lahko jeseni in pozimi zbolela polovica prebivalcev ZDA, podleglo pa bi ji lahko do 90.000 ljudi, predvsem otrok in mlajših odraslih, so v ponedeljek v poročilu opozorili svetovalci za znanost ameriškega predsednika Baracka Obame.

V zimskih mesecih je sicer virus A H1N1 povzročil zdravstveno krizo v Južni Ameriki, po podatkih AFP pa je terjal več kot 1300 življenj. Kljub temu v Peruju ministrstvo za zdravje opaža upad širjenja virusa nove gripe. V državi so sicer do ponedeljka našteli 80 smrtnih žrtev prašičje gripe in vsega skupaj 6608 primerov okužbe z njo. Perujski minister za zdravje Oscar Ugarte je spričo dejstva, da je bil vrhunec epidemije predviden za sredo avgusta, ko so se otroci vrnili v šolske klopi, izrazil tudi prepričanje, da se bodo razmere s prihodom pomladi sredi septembra še izboljšale. (Foto: Črt Majcen)

Z virusom A H1N1 bi se lahko v prihodnjih mesecih okužilo med 30 in 50 odstotkov prebivalcev ZDA, simptomi bi se razvili pri približno 20 do 40 odstotkih - pri med 60 in 120 milijonih ljudi -, več kot polovica njih pa bi morala poiskati zdravniško pomoč, navaja poročilo sveta svetovalcev ameriškega predsednika za znanost in tehnologijo.

V bolnišnice bi bilo lahko sprejetih do 1,8 milijona ljudi, od katerih bi jih 300.000 potrebovalo oskrbo na oddelkih za intenzivno nego. Kot opozarja poročilo, bi na vrhuncu epidemije ti bolniki zasedli od 50 do 100 odstotkov vseh postelj na teh oddelkih, kar bi zanje pomenilo ogromno obremenitev, saj že sedaj delujejo ob skoraj polnih kapacitetah.

Epidemija bi lahko v državi terjala med 30.000 in 90.000 življenj, večinoma med otroki in mlajšimi odraslimi. Za običajno gripo sicer vsako leto umre med 30.000 in 40.000 ljudi, po večini starejši od 65 let, še navaja poročilo. To tudi opozarja, da nova gripa še posebno veliko nevarnost predstavlja med drugim za ljudi z drugimi zdravstvenimi težavami, diabetesom, dihalnimi težavami in za nosečnice.

V zimskih mesecih je sicer virus A H1N1 povzročil zdravstveno krizo v Južni Ameriki, po podatkih AFP pa je terjal več kot 1300 življenj. Kljub temu v Peruju ministrstvo za zdravje opaža upad širjenja virusa nove gripe. V državi so sicer do ponedeljka našteli 80 smrtnih žrtev prašičje gripe in vsega skupaj 6608 primerov okužbe z njo.

Perujski minister za zdravje Oscar Ugarte je spričo dejstva, da je bil vrhunec epidemije predviden za sredo avgusta, ko so se otroci vrnili v šolske klopi, izrazil tudi prepričanje, da se bodo razmere s prihodom pomladi sredi septembra še izboljšale, še piše AFP.

Farmacevtske družbe medtem bijejo boj s časom, da bi jim več kot milijardo enot cepiva proti novi gripi uspelo testirati, proizvesti in razposlati državam po vsem svetu, ki se pripravljajo na drugi val okužb. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je namero izdelati cepivo izrazilo 25 farmacevtskih družb. Od tega jih bo pet - francoski Sanofi-Pasteur, britanska AstraZeneca in GlaxoSmithKline, ameriški Baxter in švicarski Novartis - priskrbelo 80 odstotkov cepiva.

Precejšnje količine cepiva naj bi v države začele prihajati po petih do šestih tednih. A četudi bi vse potekalo v skladu z načrti, ob začetku jeseni in zime na severni polobli dobava ne bo mogla slediti povpraševanju, je v ponedeljek še posvaril WHO.

Vir: Dnevnik

Čigava je hudičevka?

Nova mis universe je postala 18-letna Stefania Fernandez iz Venezuele, ki je tako na prestolu nasledila rojakinjo Dayano Mendozo.

Prva spremljevalka je postala mis Dominikanske republike Ada Aimee de la Cruz, poleg njiju pa so se med pet finalistk uvrstile še tekmovalke s Kosova, iz Avstralije in Portorika. Slovenska predstavnica se tako ni uvrtsila med prvih pet. ...

Kot na vsakem drugem tekmovanju tudi na mis vesolja ne gre brez škandalov. Letos je za kresanje iskric poskrbela Perujka Karen Schwarz, ki je v izboru za najlepše tradicionalno oblačilo nosila "diablado" - simbol Bolivije. To je razjarilo samega bolivijskega ministra za kulturo. Zmago v kategoriji najlepšega tradicionalnega oblačila je Perujki odnesla Panamka Diana Broce. ...

Diablada oz. hudičevka je sicer tradicionalni ples, ki upodablja mračne sile, katere skušajo nadvladati dobremu, pa tudi istoimenski kostum, ki se pri tem uporablja. Diablado plešejo na jugovzhodu Peruja (Puno), v Boliviji in na severu Čila. Diablado je na tekmovanju za miss že trikrat nosila Čilenka - leta 1983, 1989 in 1997. Ne vem, kaj je razmišljal bolivijski minister. Kulturni običaji pač ne poznajo političnih meja.

Vir: RTV Slovenija