Đurđevdan v Barceloni

No, ker grem kmalu spet v Barcelono, je prav, da napišem še kaj o Kataloniji. Na včerajšnji datum, 23. aprila, Katalonci praznujejo Đurđevdan oz. Jurjevo:). Diada de Sant Jordi (izg. Žordi, špan. Jorge) je praznik posvečen sv. Jordiju/ Juriju, zavetniku Katalonije oziroma katalonsko Valentinovo. Praznik je pravzaprav združitev čaščenja nacionalnega svetnika, praznovanja festivala rož in dneva knjige. Bom razložila:

Festival vrtnic obstaja v Barceloni vse od srednjega veka. Že takrat so mladeniči in možje svojim dragim podarjali vrtnice, s tem posebnim praznikom pa so se še dodatno poklonili ljubezni. Tudi Sant Jordi je povezan z vrtnicami, zato je prav na tisti dan njegov god. Ta pogumni Jurček je pred stoletji rešil lepo princesko pred zlobnim zmajem. Ko mu je pošast uspelo zaklati, je iz prelite krvi zrasel prekrasen rožni grm, iz katerega je vitez utrgal najlepši cvet in ga podaril kraljični. V Sarrii lahko občudujemo 45 različnih sort vrtnic. Vsaka predstavlja drugo vrsto ljubezni, od vroče do neuslišane ali materinske ...

Leta 1923 je datum praznika rož sovpadel z dnevom knjige. 23. april 1616 je datum smrti dveh velikanov svetovne književnosti - Miguela de Cervantesa in Williama Shakespeareja. No, takrat so začeli na praznik ljubezni podarjati še knjige. Na dan sv. Jordija se v Kataloniji proda 4 milijone vrtnic in več kot pol milijona knjig. Meni osebno se zdi strašno krivično, da je knjiga primerno darilo samo za moškega. Baje so se tudi Katalonke pritoževale, zato jim nekateri fantje že podarjajo knjige (če pa one njim vrtnice, pa ne vem). Na ta dan je vsa Rambla (glavna avenija) polna stojnic s knjigami. Mesto obiščejo slavni književniki, ki kupcem darujejo avtograme in posvetila. Barcelona je založniška in tiskarska prestolnica špansko govorečega sveta. (BTW, baje se tudi mnoge slovenske knjige tiskajo tam?)
Na ta dan tudi glasno in nepretrgano berejo slavnega Don Kihota celih 24 ur. Na tem mestu je potrebno omeniti, da je Slovenija prva dežela, ki je izvedla javno branje Don Kihota zunaj špansko govorečih držav, in sicer 20. aprila lani v Slovanski knjižnici, na 400-letnico prve izdaje Don Kihota iz Manche (sodelovalo je 250 bralcev). Žal se dogodka nisem udeležila.

Svetega Jurija lahko vidimo upodobljenega marsikje v Barceloni, npr. na sedežu katalonske vlade (Generalitat), na Casi Amatller (Art Nouveau, Eusebi Arnau), na vogalu kavarne Pri štirih mačkah (Els Quatre Gats cafe) ... Gaudi je sv. Jordiju namenil celo vso hišo - Casa Batllo. Ta ima na strehi podobo križa sv. Jurija, na oknih fasade pa kosti zmajevih žrtev.

Sv. Jurij, mučeniški rimski vojak, je med najbolj čaščenimi svetniki. Med drugim je patron Anglije, Grčije in Romunije. Povezujejo ga s pomladjo in plodnostjo. Od tu tradicija, da je ob Jordijevi vrtnici tudi katalonska zastavica »senyera« in žitni klas.
Na ta dan na Placi Sant Jaume plešejo sardano. Generalitat namreč napolni svoje dvorišče z vrtnicami in ga odpre za javnost. V ozkih gotskih uličicah lahko slišimo zborčke, na Placi del Pi pa godejo jazz. La rambla je povsem natrpana in baje ni dekleta ne žene, ki bi šla na cesto brez vrtnice (? nepreverjen podatek). Ta avenija je bila nekoč rečna struga. Na ta dan znova postane reka - reka cvetnih lističev in rdeče-rumenih trakcev, na katerih piše »Sant Jordi«, »Diada de la Rosa« ali »t'estimo (i love you)«.

Im. 1: Sv. Jurij z zmajem, moderna katalonska različica
Im. 2: Nakupovanje vrtnic in knjig
Im. 3: Ena izmed stojnic s knjigami
Im. 4: Prva izdaja Don Quijote de la Mancha
Im. 5: Sv. Jurij z zmajem, stara katalonska različica
Im. 6: Katalonski kruh v barvah senyere

Ljubljana by night

Im. 1: Miklošičeva street

Im. 2: A scary narrow street

Im. 3: Pink power

Im. 4: The gratest poet & his muse

Im. 5: View from the castle (south)

Ljubljana by day

Im. 1: View from the castle (south)

Im. 2: The castle tower

Im. 3: Central market & the dragon bridge

Im. 4: One of the old streets

Ugrabljen v Južni Ameriki

Žal imam spet slabe novice. Valežana, ki sem ga omenila nekaj postov nazaj, so ugrabili nekje v Južni Ameriki. Na srečo je že na varnem. Še zdaj ne vem, kje. Z britanske ambasade mi je poslal kratek mail, sklepam pa, da se je neljubi dogodek zgodil v Peruju ali Boliviji. Fant je napisal samo, da je bil ugrabljen in skoraj zadavljen. Ne vem, kako mu je uspelo obdržati potni list. Vsekakor je imel srečo, da je sploh preživel. Ko bom vedela kaj več, vam seveda sporočim. Ob tej novici nisem ostala ravnodušna. Zakaj so se spravili na človeka, ki ga je samo srce ...

Hotela sem dobiti kakšno verodostojno informacijo o pogostosti takih primerov, vendar mi ni uspelo najti nobene boljše, kaj šele ažurne statistike. In spet razmišljam, da je morda le bolje, če ne vemo vsega ...

edit 14. 4.: To se je zgodilo v Boliviji, fant je že v Čilu.

______________________________________________

Nekaj o ugrabitvah v Južni Ameriki:

Sicer se največ ugrabitev na svetu zgodi v Kolumbiji. Baje je tam trenutno pogrešanih več kot
4200 oseb. Več informacij najdete na tej strani: http://www.lasvocesdelsecuestro.com/index.asp , kjer so objavljena imena žrtev, rezultati uspelih reševalnih akcij (žal jih ni najti veliko) ter več člankov in koristnih informacij.

Še par naključnih zgodb, povzetih z medmrežja:

Lanske jeseni so nekega Italijana živega zakopali, potem ko so mu izpraznili bančne račune. 29-letnega Italijana, ki je pogosto hodil v Kolumbijo, je obiskoval neki Lopez. Ta mu je baje obljubljal poceni zemljišče bogato s smaragdi. Lopez je bil kasneje aretiran v Italiji, kot glavni osumljenec krutega umora.
vir: http://eltiempo.terra.com.co/judi/2005-11-10/ARTICULO-WEB-_NOTA_INTERIOR-2602978.html (espanol)
http://www.univision.com/content/content.jhtml?cid=734382 (espanol)

19-letni Anglež Matthew Scott je bil ugrabljen v džungli septembra 2003, ko se je s sedmimi sopotniki odpravljal do slavnega Izgubljenega mesta (la Ciudad Perdida) na severu Kolumbije. Oborožena moška sta se približala turistom, jih vprašala po njihovem državljanstvu in jim pregledala prtljago. Matthew je najprej hotel reči, da je Argentinec, saj so ti večinoma svetlopolti, vendar se je zbal orožja in povedal, da je Anglež. Kmalu se je pojavilo še več oboroženih moških. Skupino so razdelili na dva dela. Matthew je ostal z drugim Angležem, Izraelcem in mlado Nemko. Po sedmih urah se je odločil za pobeg. Njegovemu rojaku zamisel ni bila všeč, toda tovarišu je vseeno zaželel srečo. Prve štiri dni se je zbujal ob petih ali pol šestih in hodil do osmih, ko si je vzel urico za počitek in se ogrel na skalah. Takrat je bil mraz njegov najhujši sovražnik. Okrog dveh popoldne je začelo deževati, ob šestih pa se je že spustila tema. Ponoči je le stežka zatisnil oči. Sledil je toku potoka, saj je hotel priti do reke Buritaca, ki jo je bil videl na poti k Izgubljenemu mestu. Po šestih dneh je uvidel svojo zmoto. Bil je v drugem porečju in ni hodil proti severu, temveč proti jugovzhodu, globlje v kolumbijsko džunglo. Oddaljil se je od reke in krenil proti dolini, kjer je sedmega dne našel stezico. Na stezi je srečal družino iz plemena Cogui, ki pa mu je odrekla vsakršno pomoč. Ponoči je haluciniral od lakote. Živel je samo od insektov, ki jih je našel na poti, in umazane rečne vode.
Družina, ki jo je bil srečal, se je vrnila ponj in ga odpeljala v zaselek, kjer so mu ponudili pomaranče, toda Matthewove roke so bile polne ran, zato ji revež ni mogel olupiti. Od tam je krenil v vas Don Diego, kjer so mu pomagali vojaki, ki so jih bili poklicali domačini. S helikopterjem so ga odpeljali v Santo Marto. V džungli je preživel celih 12 dni.
Ugrabitelji so bili člani druge največje gverilske združbe ELN (Ejercito de Liberacion Nacional). Ostale žrtve so bile izpuščene po treh mesecih. Stezo so po tem dogodku zaprli. 40 kilometerski trekking do Izgubljenega mesta so znova omogočili leta 2005.
vir: http://news.bbc.co.uk/hi/spanish/latin_america/newsid_3190000/3190582.stm (english)
http://www.lacapital.com.ar/2003/09/24/mundo/noticia_38926.shtml (espanol)

Po številu ugrabitev sledi Kolumbiji priljubljena turistična destinacija- Mehika. Pravzaprav je tam ugrabitev več kot v Kolumbiji, vendar so žrtve večinoma posamezniki.

Argentina je še ena nevarnejših dežel, kjer beležijo veliko število zločinov, med njimi tudi ugrabitev.

V Peruju so lani zabeležili 39 ugrabitev, ki so se v enajstih primerih zaključile z osvoboditvijo.
vir: http://www.laultima.com/noticia.php?id=16280&idcategoria=4&seccion=Nacional (espanol)

Tu je pa še zgodba iz prve roke, sicer stara kar nekaj let, ko je po Peruju še divjala gverila :
http://blogs.law.harvard.edu/dowbrigade/2004/01/06#a2197 (english)
Sicer so zdaj MRTA in njim podobne frakcije šibke, delujejo pa predvsem v odročnih predelih, predvsem v džungli, in se povezujejo s preprodajalci drog.


Večinoma so turisti bolj redko žrtve ugrabitev. Kriminalci se raje spravljajo na preverjene tarče, za katere vedo, da so zmožni plačati visoko odkupnino. Gre predvsem za poslovneže in politike, še prej pa za njihove svojce, ki so manj zavarovani.

Tu so napotki za morebitne ugrabljence :
http://danger.mongabay.com/kidnapping_stats.htm (english)

___________________________________________

ORACION DEL TURISTA

(molitev turista)

Padre nuestro que estás en los cielos, evita que el avión sea secuestrado o que se extravíen las maletas y permite que pase inadvertido el exceso de equipaje.
Ilumínanos para elegir con tino el hotel nuestro de cada día. Condúcenos a restaurantes buenos y baratos donde incluyan el vino en el precio de la comida. Concédenos la sabiduría para dar la propina correcta en una moneda cuyo valor desconocemos. Haz que los nativos nos quieran por lo que somos.
Danos fortaleza para visitar los museos, catedrales y palacios, y si por casualidad pasamos por alto algún monumento histórico a fin de echar una siesta después del almuerzo, perdónanos Señor porque la carne es débil.
Dios todopoderoso protege a nuestras esposas de las gangas que ni necesitan ni pueden pagar y no las dejes caer en la tentación pues no saben lo que hacen.
Padre omnipotente no permitas que nuestros maridos se fijen en las extranjeras y las comparen con nosotras, sálvalos de hacer el ridículo en los cabarets y, sobre todo, no les perdones sus ofensas porque ellos sí saben lo que hacen.
Y cuando haya terminado el viaje dispénsanos la merced de encontrar amigos sufridos dispuestos a ver nuestras películas y a escuchar nuestros relatos, de modo que nuestra vida de turista no haya sido en vano.
Amén.

Homenaje a Tomaž

Sporočam vam, da smo danes s precejšnjo zamudo izvedeli, da je nepričakovano preminil naš prijatelj in sopotnik Tomaž. Novica je bila izjemno šokantna, čeprav smo sumili, da je nekaj hudo narobe, saj Tomaž že mesece ni pisal mailov, njegova telefonska številka pa je bila nedosegljiva. Kaže, da je utonil na raftingu na Tajskem, potem ko se je razšel s sopotnico. Tolaži me misel na to, da je zadnja leta posvetil uresničevanju svojih sanj, predvsem potovanjem. Podaril si je marsikak prijeten doživljaj in ga večkrat delil tudi z nami.

Je že tako, da mnogi radi potujemo. Na potovanjih počnemo marsikaj, česar doma ne bi, pa čeprav bi bilo povsem mogoče. Morda zato, ker se v tujih deželah počutimo bolj močne -sprememba okolja pač prinese nove energije. In takrat včasih precenimo svoje sposobnosti in zmožnosti. Tudi jaz še nisem bila na Triglavu (še na Šmarni gori ne - ne hecam se), pa lezem v visoke Ande ... Najbrž bi šla tudi raftat na Tajsko, če bi vsi zatrjevali, da je to »must see« zadeva. Ja, in o takih stvareh začnemo resno premišljevati šele, ko se nas konkretno dotaknejo. Že od januarja iščejo Angležinjo Jennifer, ki je izginila v Ekvadorju, pred kratkim pa je v bolivijski Copacabani izginil mlad avstrijski par. Najverjetneje nikogar od teh ni več med živimi. Ampak to sta samo zgodbi, ki sem ju slučajno, brez poizvedovanja, zasledila v zadnjem času. Še veliko jih je. Nevarnosti prežijo za vsakim vogalom - terorizem, kraje, ugrabitve, prometne nesreče in še marsikaj, pa zaradi tega ne bomo večno zaprti v svojih stanovanjih. Sploh ne vem, ali je na tem mestu smotrno govoriti o nevarnostih na potovanjih, saj je rafting lahko smrtonosen tudi na domačih rekah. Bom utihnila, zdaj že malo bluzim ...

No, ne morem zanikati, da me je novica pretresla, in moje perujske fotke me ne bodo razveseljevale kakor poprej, sploh pa ne spomini na Tomaževe duhovite izjave, ki so nam velikokrat pospestrile dan, posebno na urah španščine. Mogoče se bo slišalo grdo, toda šele zdaj sem vesela, da sem uokvirila rožico, ki mi jo je Tomaž kupil nekega jesenskega popoldneva od male Perujke na plazi San Martin v Limi. Upajmo, da fant počiva v miru in da je svoje zadnje dni preživel tako, kot si je bil želel.

Apenas pocas palabras tal vez en castellano, en mal ingles o en un peor esloveno, que casi no podía siquiera hablarlo y él apenas interpretarlo. Pero la comunicación fue buena. Que tipo era, personalmente hablaré de aquel que conocí durante el viaje por Perú y cuando visite Eslovenia. Siempre me pareció su acento bastante gracioso, hablaba bastante risueño o tal vez simplemente me pareció a mí. En Perú, entusiasmado intentaba comunicarse con cuanta persona pudiera, podría pedir una rosquilla en panadería o comprar regalos en algún mercado de artesanías, podría esperarnos en el hotel leyendo un libro con una toalla en la cabeza o en día nublado con lentes de sol, era un tipaso, un amigo peculiar. Alguna vez me ayudo con el idioma, ya que quería impresionar a mi novia, pero nunca llegue a entenderle bien, pues nuestro idioma común era el ingles… y al menos yo creo que no lo hablaba bien. Me animaba a aprender el esloveno y yo apenas lo aprendía. Creo que siempre fue simpático. El grupo funcionaba de maneras peculiares, organizado, planeado y divertido, cada uno tenia un rol. Es el típico turista, tomando fotos a paisajes intrascendentes, preguntando a todos de todo, ah pero claro siempre manteniendo una pose de noble europeo a la hora de tomarse una cerveza y fumar su cigarro, parecía disfrutar tanto el momento, que le sentía alguna envidia por su apacible forma de reposar después del almuerzo. La última vez que lo vi en Perú fue cuando se fue a Copacabana-Bolivia. Luego nos enteramos que lo habían asaltado, pero bueno tranquilo. Luego lo volví a ver en Ljubljana-Eslovenia, al llegar ahí y luego al despedirme, íbamos a ir a una discoteca pero bueno nos separamos. Fue algo raro, ahí ya tenia planeado su viaje, estaba emocionado, le gustaba viajar …es esloveno..lo lleva en la sangre imagino. Por eso, quedara en mi memoria, el amigo con el que me comunicaba en mi ingles mordido, un peruano amigo de un esloveno que se comunican en ingles, simpático y que una vez se quedo dormido en una discoteca mientras con mi novia bailábamos. El es y así lo recordare con su toalla en la cabeza leyendo un libro a la entrada del hotel en Nazca. A El, esta modesta memoria.

Cesar

Silvio Rodriguez: Causas y azares

(Morda pa je vse zapisano)

Cuando Pedro salió a su ventana
no sabía, mi amor, no sabía
que la luz de esa clara mañana
era luz de su último día.

Y las causas lo fueron cercando
cotidianas, invisibles.
Y el azar se le iba enredando
poderoso, invencible.

Cuando Juan regresaba a su lecho
no sabía, oh alma querida
que en la noche lluviosa y sin techo
lo esperaba el amor de su vida.

Y las causas lo fueron cercando
cotidianas, invisibles.
Y el azar se le iba enredando
poderoso, invencible.

Cuando acabe este verso que canto
yo no sé, yo no sé, madre mía
si me espera la paz o el espanto;
si el ahora o si el todavía.

Pues las causas me andan cercando
cotidianas, invisibles.
Y el azar se me viene enredando
poderoso, invencible ...

Asuncion Caramela Von Erdbeereis

Mi nueva mascota Caramela. Espero que no me deje ella tambien. Es tranquila, no necesita mucha atencion, es modesta y facil de mantener. Moja nova žval Caramela. Upam, da me ne bo zapustila tudi ona. Je umirjena,skromna, ne zahteva veliko pozornosti in skrb zanjo ne stane veliko.

adopt your own virtual pet!

Homenaje a Lola y Tito

Mineva tri mesece, odkar je naši Loliki pregriznil vrat sosedin volk. Zdi se mi prav, da mucici namenim še nekaj vrstic na mojem blogu. Lolo sva prinesli domov z Ivo nekega majskega popoldneva, ko sva se vračali z izleta na Močilnik.

Bilo je neke nedelje in najprej so naju v zavetišču Gmajnice hoteli odgnati, ker sprejemajo samo ob delavnikih, pa še to ob uradnih urah. Ko sva rekli, da sva prišli iz Maribora, se naju je nek dečko usmilil in nama pokazal edino mlado mucko, ki še ni našla lastnika. Bila je črno-siva, z zlepljeno dlako. Nič kaj privlačna na pogled. Imenovala sem jo Lola in ji je prav pristajalo k (pozneje) vranje črni dlaki in živahnemu temperamentu.(V Andaluziji tako imenujejo tiste taprave Španke- črnih las, temne polti in ostrih potez). Prvih par dni se je nekajkrat podelala v kuhinji in v moji sobi. Jaz sem se jezila nanjo, na koncu pa sem le uvidela, da je bila krivda moja. Revica pri 10 tednih pač ni zmogla do wc-ja. Njena dlaka je kmalu postala črna kot oglje, motno sive očke pa so dobile jantarjevo barvo. Lola se je zelo rada igrala, njen najljubši sovražnik pa je je bil plišasti kenguru na elastiki in pokrovček od alpskega mleka (tisti del s folijo in belim obročkom), katerega je preganjala po stanovanju. Ni marala biti sama in ko sem kam šla, me je vedno spremljala vsaj del poti, do zgornje ceste ali do reke. Včasih mi je sledila tudi do trgovine ali do bližnje restavracije ter zunaj čakala kot kuža. Parkrat se je z mano peljala tudi v Maribor, kjer je spoznala mačkonko kraljico Lili. Edino takrat je bila pokorna. Loli ni marala briketov, zato pa ni bila nič izbirčna pri drugi hrani. Mazala je vse vrste mačjih konzerv, pečeno meso, hrenovke, salame, jajca, kekse, puding, špagete, juho in sladoled. Jedla je za tri, kar pa je tudi prav, saj je pri svojih vragolijah potrošila veliko energije. Ni se bala ne ljudi ne živali. Skakala za psi, tudi če so bili meter visoke mrcine, da bi se z njimi igrala (no, to jo je na koncu pokopalo). Nikoli ni šla daleč od hiše. Samo poklicati jo je bilo treba, pa je takoj pridivjala pred vrata. Ko je bila malo starejša, je dobila rožnato ovratnico s kraguljčkom, da ne bi pobijala ptičkov in da bi jaz slišala, kod se porednica potepa. Prvi dve uri se je otepala ovratnice in se bala same sebe, nato pa se je le privadila na zvonček, s katerim je zaslovela v naši četrti. Nekateri sosedje so se najprej zmrdovali, toda Lola je bila pretkana in radovedna in je vsakemu vsaj enkrat smuknila v hišo, kjer jim je pokazala vse svoje čare. Na koncu se je vsem prikupila.
Tito je ni mogel nadomestiti. Morda je to začutil že takoj na začetku in me zato ni nikoli sprejel. Zdaj ga ni več med nami.Na začetku je cele dneve prespal, noči pa premijavkal na okenski polici, medtem ko so ga njegove oboževalke klicale z dvorišča. Ta je bil pravi don Juan. Toda pozneje se je stvar zapletla. Nekega dne je šel ležat v svoj wc, mene pa je popolnoma ignoriral. Odločila sem se, da ga bom vrnila, saj je muc očitno trpel. Preden sem ga odpeljala je imel tudi visoko vročino in se skoraj ni mogel premikati. Še zdaj ne vem, kaj se dogaja z njim, je pa baje že bil pri veterinarju. Vam sporočim, ko bo kaj novega.
Edit, 14.3:: Tito je na antibiotikih in se normalno vede.

Im. 1: Lola pozira
Im. 2: Lola je poredna
Im. 3: Kraljica Lili
Im. 4: Lola se zanima za fotoaparat
Im. 5: Tito žalosten odhaja

Late winter in Ljubljana

Im. 1: Ljubljanica v marcu

Im. 2: Kidanje na Prulah

Im. 3: Aškerčeva zgodnjemarčevskega večera

Im. 4: Pogled na Trnovo (izliv Gradaščice)
Im. 5: Veje pred hišo nekega ministra

Mi nuevo gatito - Tito

Hello, dragi moji. Predstavljam vam svojega novega mačka Tita. Ne, Tito ni nobene specialne ekvadorske pasme, je le navaden mešanček med tigrico in perzijcem. Njegovo prvo ime je bilo Tom, nato pa je ob prepiru ob imenih Sanchez, Chulo, Chema in Toro, postal Tito. Tito vsebuje nekaj imperatorskega, aristokratskega, če že hočete, partizanskega, hkrati pa tudi nekaj podeželske preprostosti in španske erotike. Mislim, da mu kar pristaja. Tito se je takoj navadil name, prav tako pa mu ni bilo težko najti stranišča. Je crkljiv in miren muc. Pravi sonček. Evo, prve fotke.

Pozabila sem povedati, da je Tito obrit, ker so ga našli v gozdu, kjer se mu je zaradi dežja dlaka sprijela v kepe. Zavzel je Lolin prostor na moji postelji (pa da ne bi kdo mislil, da je nadomestil Lolo- še vedno upam, da se vrne.). Tito ne mara vpitja in gneče, zaenkrat se tudi še ne igra in ne je (sicer pa ima rad brikete). Trenutno je tudi zelo tih, čeprav je baje kar glasen, ko kaj zahteva. Ubožec se ves čas trese, pa ne vem, ali od strahu ali od mraza. Ko mu bo zrasla dlaka bo pravi fotomodel, ampak ne bo več taka faca kot zdaj ;).

V glavnem, jaz sem vesela, da imam spet mačjo družbo. Besos

Edit: Pravkar sem izvedela, da je mojo Lolo ubil sosedin volk, vendar si mi soseda tega ni upala povedati. Mešanec med volkom in nemškim ovčarjem je baje pred tem ubil že nekaj muc. Kaj se naredi v takih primerih? Pes je sicer na vrvici ali na dvorišču, ograjen z žičnato mrežo.

Zorritos - Lima - Madrid

15. - 21. 2.
No, sem že na mrzlem, v Madridu. Ker moram 8 ur čakati na let za Dunaj, bom tu zaključila moj popotni dnevnik. Zorritos je plaža juzno od Tumbesa (20 min s kombijem), ki premore eno večjo restavracijo in hotel ter pešcico penzionov s sobami ali hiškami. Nastanila sva se v hotelu Puerta del sol (30s/os), kjer je simpatična mulatka nemudoma našpricala sobo z Baygonom, ko je videla, kako sva zatečena od komarjih pikov. Rekla je, da se lahko pri preveč pikih razvije paludismo- močvirska mrzlica, ki se baje pozdravi že z namakanjem v morju (ne vem, no ...). V glavnem, tu ni zancudov, toda okrog 6h popoldne se prebudijo mosquiti, ki se jih celo da odgnati s kakšno kremo ali sprejem. V sobi sva imela za družbo malega zelenega kuščarja, krstila sva ga Toni. Plaža je krasna, čista in prazna. Male oranžne rakovice nonstop šibajo gor in dol in kopljejo luknje v pesek. Fino je, če kaksno zasačiš daleč od lukenj. Ko se ne morejo skriti, se postavijo v borbeno prežo in kažejo klešče - takrat se jih da fotografirati. V vodi ni nobenih čudnih živali, vendar se tudi tu zaradi valov ne da plavati. Ob cesti je ena trgovinica, kjer te (kakor marsikje v Peruju in Ekvadorju) postrežejo izza rešetk. Police se šibijo pod težo steklenic, pralnih praškov in plinskih bomb. Vse je zaprašeno in zbledelo. V štacuni delajo 3 gospe stare nad 80 let, vse z demonskim pogledom, in en starček s hojico. Če hočeš kaj kupiti, se moraš dreti z ulice, dokler te ena od stark ne sliši in se primaje do rešetke. Od tam bo gospa zavpila drugi, kaj naj poišče, in slednja bo čez kakšne pol ure prištorkljala do vrat. Nikoli nimajo drobiža za vračilo, zato se najprej skregajo, nato pa vsaka v svojem stilu (ena drsa, ena štorklja z berglo in tretja šepa) začne iskati drobiž po hiši, vmes pa jih ovira še omenjeni gospod s hojico. Za eno cocacolo je torej treba trpeti kakšno uro. V Zorritosu sva ostala dva dni, da bi si oddahnila, nato pa sva vzela direktni nočni bus Tumbes-Lima (Flores, 100s, 18 ur), ker ni bilo več časa za vmesne postanke. Bus me je spet razočaral, ni bil tako udoben kot Tepsin- sedeži so bili preozki. Spet nisem spala, ker sem imela za hrbtom vreščečega otroka. V Limo smo prispeli v soboto 18. okrog 10. zjutraj. Popoldne sem še malo shoppingirala na Mercado Indio, ki je ogromna tržnica z rokodelskimi izdelki iz vsega Peruja. Zvečer sva šla s Cesarjem obiskat Andresa, ki je lastnik bara z imenom Treff. V Limi imajo vsi boljši lokali nemška imena, tudi če lastniki niso (več) Nemci, pijača pa tu stane toliko kot pri nas, če ne še več. Andres je imel prost večer, zato smo se dobili v znameniti stari pivnici Munich, kjer imajo vedno živo glasbo. Scena je fenomenalna. Gospod za starinskim pianinomin in starček s predpotopnim kompletom bongov in činel, ki kar med igranjem pijeta in kadita (in sploh ne vpliva na kvaliteto izvedbe). Igrata vse od kriolskih valčkov do kubanskih bolerov in mehiških rancher, poleg tega pa sta nam postregla še z jazzy-latino izvedbo dunajskega valčka in zorbe. Munich je vreden obiska, čeprav je baje močno izgubil na priljubljenosti (tudi tokrat je bil bolj prazen). Nato smo se vrnili v Treff, da je Andres zaprl lokal, in odšli v diskoteko spodaj, kjer smo spoznali arhitekta in virtualna umetnika Roberto in Christiana, ki se nameravata poročiti v marcu, zato smo skupaj kovali plan za njune medene tedne. V ponedeljek sem imela na letališču spet težave zaradi zamenjave datuma leta in sem morala znova plačati, tokrat 180$. Let se je spet zdel neskončno dolg- ne vem, zakaj čezoceanska letala ne morejo biti udobnejša. No, in zdaj pišem v Madridu v svoji priljubljeni zajtrkovalnici pri Plazi de la Cruz. Gospe v pelcmantlih že navsezgodaj tolčejo po igralnih avtomatih, vsi se pritožujejo nad mrazom, se bašejo z mastnimi churrosi in mečejo smeti po tleh, kakor se spodobi. Vsakdo, ki vstopi, me čudno pogleda, -vsi so stalne stranke. Pijem že drugo kavo - ta pravo, ki se neznansko prileže po celem mesec Nescafeja oz. No- es-cafeja, kot mu pravim jaz. Ob treh letim naprej za Dunaj, tako da se (še pre-) kmalu vidimo. Besos
Ps: v bistvu sem to prepisala iz mojega zvežčiča šele v Ljubljani.

Im. 1: Zorritos, plaža
Im. 2: Zorritos, rakovica
Im. 3: Zorritos, plaža

Na zemljevidu je narisana najina pot po Ekvadorju (ne najdem zemljevida, kjer bi bilo videti vsaj vsaj sever Peruja). Za kaj več je bilo žal premalo časa. Splošen vtis: Ekvador ne premore veliko predkolumbijskih spomenikov. Turizem gradijo na naravnih znamenitostih, predvsem v Andih. Ker je teren težaven, je potovanje v Ekvador primerno predvsem za športne tipe, ki jih zanima treking, rafting in vse ostalo, kar se končuje na -ing. Po mojih izkušnjah so Ekvadorci nekam hladni. V glavnem, Peru je še vedno zakon.