Zorritos - Lima - Madrid

15. - 21. 2.
No, sem že na mrzlem, v Madridu. Ker moram 8 ur čakati na let za Dunaj, bom tu zaključila moj popotni dnevnik. Zorritos je plaža juzno od Tumbesa (20 min s kombijem), ki premore eno večjo restavracijo in hotel ter pešcico penzionov s sobami ali hiškami. Nastanila sva se v hotelu Puerta del sol (30s/os), kjer je simpatična mulatka nemudoma našpricala sobo z Baygonom, ko je videla, kako sva zatečena od komarjih pikov. Rekla je, da se lahko pri preveč pikih razvije paludismo- močvirska mrzlica, ki se baje pozdravi že z namakanjem v morju (ne vem, no ...). V glavnem, tu ni zancudov, toda okrog 6h popoldne se prebudijo mosquiti, ki se jih celo da odgnati s kakšno kremo ali sprejem. V sobi sva imela za družbo malega zelenega kuščarja, krstila sva ga Toni. Plaža je krasna, čista in prazna. Male oranžne rakovice nonstop šibajo gor in dol in kopljejo luknje v pesek. Fino je, če kaksno zasačiš daleč od lukenj. Ko se ne morejo skriti, se postavijo v borbeno prežo in kažejo klešče - takrat se jih da fotografirati. V vodi ni nobenih čudnih živali, vendar se tudi tu zaradi valov ne da plavati. Ob cesti je ena trgovinica, kjer te (kakor marsikje v Peruju in Ekvadorju) postrežejo izza rešetk. Police se šibijo pod težo steklenic, pralnih praškov in plinskih bomb. Vse je zaprašeno in zbledelo. V štacuni delajo 3 gospe stare nad 80 let, vse z demonskim pogledom, in en starček s hojico. Če hočeš kaj kupiti, se moraš dreti z ulice, dokler te ena od stark ne sliši in se primaje do rešetke. Od tam bo gospa zavpila drugi, kaj naj poišče, in slednja bo čez kakšne pol ure prištorkljala do vrat. Nikoli nimajo drobiža za vračilo, zato se najprej skregajo, nato pa vsaka v svojem stilu (ena drsa, ena štorklja z berglo in tretja šepa) začne iskati drobiž po hiši, vmes pa jih ovira še omenjeni gospod s hojico. Za eno cocacolo je torej treba trpeti kakšno uro. V Zorritosu sva ostala dva dni, da bi si oddahnila, nato pa sva vzela direktni nočni bus Tumbes-Lima (Flores, 100s, 18 ur), ker ni bilo več časa za vmesne postanke. Bus me je spet razočaral, ni bil tako udoben kot Tepsin- sedeži so bili preozki. Spet nisem spala, ker sem imela za hrbtom vreščečega otroka. V Limo smo prispeli v soboto 18. okrog 10. zjutraj. Popoldne sem še malo shoppingirala na Mercado Indio, ki je ogromna tržnica z rokodelskimi izdelki iz vsega Peruja. Zvečer sva šla s Cesarjem obiskat Andresa, ki je lastnik bara z imenom Treff. V Limi imajo vsi boljši lokali nemška imena, tudi če lastniki niso (več) Nemci, pijača pa tu stane toliko kot pri nas, če ne še več. Andres je imel prost večer, zato smo se dobili v znameniti stari pivnici Munich, kjer imajo vedno živo glasbo. Scena je fenomenalna. Gospod za starinskim pianinomin in starček s predpotopnim kompletom bongov in činel, ki kar med igranjem pijeta in kadita (in sploh ne vpliva na kvaliteto izvedbe). Igrata vse od kriolskih valčkov do kubanskih bolerov in mehiških rancher, poleg tega pa sta nam postregla še z jazzy-latino izvedbo dunajskega valčka in zorbe. Munich je vreden obiska, čeprav je baje močno izgubil na priljubljenosti (tudi tokrat je bil bolj prazen). Nato smo se vrnili v Treff, da je Andres zaprl lokal, in odšli v diskoteko spodaj, kjer smo spoznali arhitekta in virtualna umetnika Roberto in Christiana, ki se nameravata poročiti v marcu, zato smo skupaj kovali plan za njune medene tedne. V ponedeljek sem imela na letališču spet težave zaradi zamenjave datuma leta in sem morala znova plačati, tokrat 180$. Let se je spet zdel neskončno dolg- ne vem, zakaj čezoceanska letala ne morejo biti udobnejša. No, in zdaj pišem v Madridu v svoji priljubljeni zajtrkovalnici pri Plazi de la Cruz. Gospe v pelcmantlih že navsezgodaj tolčejo po igralnih avtomatih, vsi se pritožujejo nad mrazom, se bašejo z mastnimi churrosi in mečejo smeti po tleh, kakor se spodobi. Vsakdo, ki vstopi, me čudno pogleda, -vsi so stalne stranke. Pijem že drugo kavo - ta pravo, ki se neznansko prileže po celem mesec Nescafeja oz. No- es-cafeja, kot mu pravim jaz. Ob treh letim naprej za Dunaj, tako da se (še pre-) kmalu vidimo. Besos
Ps: v bistvu sem to prepisala iz mojega zvežčiča šele v Ljubljani.

Im. 1: Zorritos, plaža
Im. 2: Zorritos, rakovica
Im. 3: Zorritos, plaža

Na zemljevidu je narisana najina pot po Ekvadorju (ne najdem zemljevida, kjer bi bilo videti vsaj vsaj sever Peruja). Za kaj več je bilo žal premalo časa. Splošen vtis: Ekvador ne premore veliko predkolumbijskih spomenikov. Turizem gradijo na naravnih znamenitostih, predvsem v Andih. Ker je teren težaven, je potovanje v Ekvador primerno predvsem za športne tipe, ki jih zanima treking, rafting in vse ostalo, kar se končuje na -ing. Po mojih izkušnjah so Ekvadorci nekam hladni. V glavnem, Peru je še vedno zakon.

Salinas - Machala - Jambeli - Tumbes

11. - 14. 2.
Naveličana velikih mest, sva domačine povprašala o dobrih plažah. Odgovor je bil vedno isti: Salinas. In smo šli v Salinas, mestece 3 ure vožnje severozahodno od Guayaquila, na t.i. Ruti del Sol. Razočaranje je bilo precejšnje. Huda vročina, zasoljene cene, umazanija, na plaži pa se na kvadratnem metru gnete vsaj pet Ekvadorcev. Voda je mirna in se da plavati, vendar te mine veselje ob vseh tistih vreščečih paglavcih, pogleg tega pa je v vodi neka žival (še zdaj ne vem, kako izgleda in kako se imenuje), ki te ugrizne ali opeče (tudi ne vem, kaj naredi, ampak boli kot sam satan). Domačini pravijo, da ni nevarna, rdeči fleki pa tudi izginejo v roku nekaj ur. Naslednjega dne, ko sva razočarana odhajala, se je plaža spremenila do nerazpoznavnosti. Videti je bila kot oaza miru in tisine. Ekvadorci se torej hodijo namakat v Salinas samo ob vikendih. Vrnila sva se v Guayaquil (3h) in tam skočila na avtobus za Machalo (se 3h), kjer sva prespala. Mesto se je še enkrat izkazalo za negostoljubno, pa še lilo je kot iz škafa. Ko sva ravno večerjala pri nekem Kitajcu je zmanjkalo elektrike (v vsem centru mesta). Zjutraj (14.2.) sva se odpeljala z busom do Puerta Bolivar (pol ure), od koder vsako uro odrine barka za otok Jambeli. Otok obkrožajo mangrove in med plovbo je moč videti več vrst čapelj in veliko različnih majhnih ptic. Na zahodni strani Jambelija je dolga plaža, do nje pa se pride skozi naselje, ki je precej zanemarjeno. Komarjev je toliko, da včasih vidiš samo še črne pike. Škoda, da otočani ne skrbijo bolje za higieno, ker bi bila plaža lahko prav rajska. V eni izmed kolib na dokaj neobljudenem predelu je muzej (museo marino). Če hoces vstopiti, se moraš zadreti, da pride ena punca odpret leso. Dvomim, da je kateri od obiskovalcev pripravljen na to, kar ga čaka v kolibi: atentat zancudov. Zancudi so komarji, večji in krvoločnejši od mosquitov (v Ekvadorju prevladujejo). V par sekundah sem bila popikana po celem telesu, zato me je minilo veselje do ogleda školjk in nagačenih rib.


<Še dodatek: Ko nam zancudo izpije kri, hkrati izbrizga svojo slino, ki je kisla, kar povzroči srbenje. Pikajo samo samice. Pa ne zase. Napolnijo se s krvjo in nato ležejo k večnemu miru ob svojem gnezdu, ki je vselej nekje v bližini vode, da imajo mali zancudi na zalogi dovolj hrane. To pomeni, da so praktično vsi komarji sirote. Zancudi vedno napadajo v parih- en brni okrog naše glave, medtem ko drugi že srka kri. V glavnem, niso tako neumni, da se ne bi znali zavarovati. >



Na Jambeliju se da najeti kolibo ali šotor na plaži, toda kdo bi počitnikoval med vsemi tistimi krvosesi ... Zadnji čoln odrine z otoka ob šestih popoldne. Takrat sva se vrnila v Machalo, kjer sva skočila na bus za Tumbes. Na ekvadorsko-perujski meji ni bilo nobenih komplikacij. Še premalo kontrole, če mene vprašate. V Tumbesu očitno na moč častijo Sv. Valentina, saj je bil glavni trg poln mladine, lokali pa so ostali odprti pozno v noč. Nastanila sva se pri Francu, tik ob glavnem trgu, zjutraj pa nadaljevala pot na jug, do ene lepe plaže, ki vam jo opišem jutri. Besitos

Im. 1: Salinas
Im. 2: Jambeli, mangrove
Im. 3: Jambeli, plaža

Quito - Mitad del Mundo - Guayaquil

7. - 11. 2.

Pozdravljeni po dolgem času. Sem že v Limi- na žalost. Se opravičujem, ker ste tako dolgo čakali, posebno tebi, Aleš ;) Enkrat (v Tumbesu) sem že napisala vso štorijo na blog, pa je zmanjkalo elektrike in je šlo vse k vragu. Pa naj začnem, kjer sem ostala (7.2.). Vožnja iz Latacunge do Quita traja 2 uri in pol. Zmeda na glavni postaji je velika, toda na turističnih informacijah prijazno svetujejo popotnikom. Hvala bogu, sicer bi se človek težko znašel pri vseh njihovih sredstvih javnega prevoza. Obstajajo navadni avtobusi, ki so modre barve, toda do centra je treba iti s trolejem, na katerem je vedno huda gneča. Tu so še metro busi, ki imajo podobna zaprta postajališča kot trolejbusi, in especiales, stari rdeče-beli busi, v katerih se lahko samo sedi. Ecovias so ekvivalentni metrobusem, le da so rdeči - druga linija pač. Zapleteno, vendar se izplača, ker taksisti za vsako vožnjo računajo vsaj 3$. Za prenočitev v prestolnici je pravšnji predel La Mariscal, kjer je najti cel kup hotelov, barov, diskotek, pralnic in agencij, ki ponujajo organizacijo potovanj v džunglo in na Galapagos. Ta predel je moderen, čist in varen. Center Quita okrog glavnega trga (Plaza de la Independencia) je po mojem mnenju veliko lepši in prijetnejši od Cuence. Tu je treba obvezno poskusiti "helado de paila" - sladoled pripravljen v bakrenih posodah iz čistega sadja. Na glavni plazi sva spoznala mladega policista Danija (s sabljo!!), ki naju je kljub temu, da je bil v službi, povabil na pijačo. V bistvu ga je samo zanimalo, ali imava s sabo se kakšno gringo.

Naslednji dan (sreda 8. 2. menda) sva se odpravila v vasico, ki se ji reče La Mitad del Mundo (Sredina sveta), kjer se je moč fotografirati z eno nogo na južni in drugo na severni polobli. V ekvadorskem, španskem in francoskem paviljonu te poučijo, zakaj so lahko samo v Ekvadorju določili dolžino poldnevnikov in kako so zaradi tega tja lazili slavni francoski in španski znanstveniki. Moram reči, da je vasica vredna ogleda, čeprav ti hočejo zaračunati za vsako figo. Če ne bi bilo tako oblačno (kot vedno), bi se jasneje videl vulkan Pichincha. Za sledeči dan (9.2) je bil v planu Otavalo, mestece severno od Quita, z znamenito tržnico na Plazi de los Ponchos, vendar je žal zmanjkalo časa. Še dobro, da se da shopping opraviti tudi na pokriti tržnici na Mariscalu, kjer je prav tako najti blago rokodelcev iz Otavala. Tako je popoldan ostalo vec časa za ogled starega dela Quita. Na vsakem vogalu je kakšna baročna cerkev, San Francisco pa je baje največji sakralni kompleks v vsej Ameriki. Trgi so polni sprehajalcev in tistih policajev s sabljami, zato se je prijetno izgubiti med ulicami in lizati pailo.

Ob 11h zvecer naju je že čakal bus za Guayaquil. Definitivno ni bil tak, kot sem pričakovala. Ekvador ne premore udobnih nočnih busov (bus-cama), čeprav so mi vsi zatrjevali, da Transportes Ecuador nudi največje možno udobje. Vožnja je bila živa groza. Namesto 8 smo se vozili več kot 10 ur, ker je bila ena od cest zasuta s plazom. Šofer je divjal kot zmešan, ceste cez Ande pa so že same po sebi tako srhljive, da bi človek kar mižal. Ko smo se vozili čez luknje, nas je vse metalo vsaj pol metra v zrak. (ok, malo pretiravam ;) Nekje na sredi poti je frajer tako močno zavrl, da je vsak od nas dobil vsaj eno buško. Mislim, da smo nekaj povozili, in upam, da ne kakšnega človeka.
10.2.
Guayaquil je dobil ime po indijanskem poglavarju Guayasu in njegovi ženi Quil. Je največje mesto v Ekvadorju (nekaj čez 2 mio), največji trgovski center in pristanišče. Guayaquil sicer ni nič posebnega, se pa ponaša z dolgim in lepo urejenim sprehajališčem (Malecon 2000) ob reki Guayas (ki ne vem, zakaj, enkrat teče gor, drugič dol). Tu je najti botanični vrt, razgledne stolpe, shopping center in razne ulične umetnike. Z Malecona se lepo vidi grič Santa Ana s cerkvijo in kupom pisanih hišic. To je najstarejši del mesta, toda bilo je že prepozno, da bi si ga ogledala. Največja znamenitost Guayaquila je Parque Seminario pred katedralo, kjer se med zaprepadenimi turisti brezskrbno plazi na desetine legvanov (iguan). Paziti je treba, da katere ne pohodiš, tu in tam pa katera pade tudi z drevesne krošnje, kjer se sicer najraje zadržujejo (bolj pogosto padajo z dreves kakci, zato je dobro prinesti kak robec. Ah, in tudi pred komarji se je dobro zaščititi). Ob manjšem ribniku vedno stoji kak policaj oborožen z mrežo, s katero rešuje porednice, ki se hodijo hladit v vodo (če zlezejo v ribnik, zaradi visokih robov ne morejo splezati ven). Zvečer sva našla v centru simpatičen lokalček, namenjen izključno in samo prijateljem mlade šefice (smo že amigos?). Najprej so nas počastili s trebušno plesalko, nato pa smo bili deležni se super koncerta z mlado pevko in nadarjenim kitaristom, ki se je zavlekel vse do jutra, dokler nismo bili vsi brez glasu. Glede na redkobesednost in indiferentnost Ekvadorcev, mislim, da sva imela veliko srečo.
Nadaljujem na novi strani, da ne bo prevelike zmede.

Im.1: Paviljoni in spomenik na Mitad del Mundo
Im. 2: Ekvator
Im. 3: Quito, San Francisco
Im. 4: Guayaquil, reka Guayas in grič Santa Ana v ozadju (z Malecona)
Im. 5: Guayaquil, Parque Seminario, radovedna iguana
Im. 6: Guayaquil, Parque Seminario, portret

Baños - Latacunga- Quilotoa

3 - 7. 2. 2006 Baños leži vzhodno od kordiljere, stisnjen med hribi in vulkani. Obkrožajo ga gorski deževni gozdovi. Mesto živi izključno od turizma. Agencije ponujajo raznorazne ture v bližnje hribe- peš, na strehi chive (avtobusa), na konju, kolesu, pa še plezanje, rafting, kajak, kanyoning in ne vem kaj še vse. Kopališča s termalno vodo, po katerih je mesto dobilo ime, so nabito polna z vreščečimi otroki, toda nama je uspelo najti pokrit bazen z jacuzzijem, kjer sva bila popolnoma sama, pa še plavati se je dalo (bazen tokrat ni imel 45 stopinj). Nastanila sva se v hostlu Princesa Maria (6$ po osebi, priporočil Valežan), ki je res fajn za bekpekerje- čist, prijeten, z internetom, pralnico, pa še kuhinjo se da uporabljati. Na vseh ulicah so stojnice z neke vrste turškim medom- melcocha, koščki trsa, ter sokom in sirupi iz le-tega. V cerkvi na glavnem trgu je moč videti serijo bizarnih tabelnih slik, na katerih zavetnica mesta, La Virgen del agua santa (devica svete vode), rešuje ljudi pred utopitvami, prometnimi nesrečami in podobno. Pred cerkvijo lahko kupite sveto vodo za posvetitev avtomobila ali hiše. Malega milijona barov in diskotek nisva preizkusila. Zjutraj sva hotela na "ruto de las cascadas" . Okrog Bañosa je namreč več kot 60 slapov in je baje čudovito, toda jaz sem oklevala, ker kar ni hotelo nehati deževati. Na koncu ni bilo nič s slapovi, kajti cesta je bila zaprta zaradi večjega zemeljskega plazu. Ni nama preostalo drugega, kot da se vrneva na avenijo vulkanov, torej v visoke Ande, in nadaljujeva pot severno, proti Quitu. Nisem še omenila, da je bilo mesto evakuirano leta 1999 zaradi nevarnosti izbruhov vulkana Tungurahua. Zdaj je baje ok. Najvišji (nedelujoč) vulkan je Chimborazo (šesttisočak), nižje na jugu, ki je tudi najvišji vrh Ekvadorja (in tretji v južni Ameriki), midva pa sva nameravala obiskati Cotopaxi, najvišji delujoči vulkan na svetu, bolje rečeno, hotela sva obiskati narodni park okrog njega. Zadevo so nama odsvetovali- baje je potrebno imeti avto- in nama priporočili laguno Quilotoa. Tako sva se odpravila do Latacunge (2h, 2$), kjer sva hotela prenočiti, ampak sva se nazadnje odločila, da greva do Zumbahue, zadnje vasi pred laguno (čeprav so nama na agencijah zatrjevali, da ni busov- zdaj že vemo, komu gre verjeti). V Zumbahui (osrednji Andi, uro in pol od Latacunge), nama je gospod v ponchu ponudil prevoz do lagune in nastanitev tam, tako da sva na koncu spala pri družini na samem vrhu kraterja. Če še nisem povedala, Quilotoa je jezero v mrtvem vulkanskem kraterju. V njem ni ne rib ne žab, voda je namreč slana. Po spanju (v sila skromnih razmerah in hudem mrazu) ter zajtrku sva se odpravila po kraterju navzdol. Razgled je resnično krasen (treba je iti zgodaj zjutraj, preden se spustijo oblaki) Do jezera je enih 45 minut hoje po pesku in kamenju. Nikjer ni žive duše in vsaka beseda odmeva daleč naokrog. Voda je zamolkle temno zelene barve. Spodaj sta se dekle in fant (Nemca) kobacala na mule in jaz sem takoj hotela preizkusiti tudi to. Mlad fant je parkrat zavpil, da potrebujemo dve muli (odmeva vse do vasi) in živali sta bili kmalu spodaj. Ko sem se hotela povzpeti na eno, sem brcnila drugo v gobec. V drugem poskusu sem padla na hrbet na peščeno stopnico in me je tako usekalo, da mi je zmanjkalo sape (še zdaj me boli ko hudič). V tretje mi jo je uspelo zajahati- ko me je bilo že pošteno sram- in začeli smo se vzpenjati. Moji muli je bilo ime Maria in jo je bilo treba vzpodbujati z "ola ola -ch", ustavila pa se je na "shhh". Mule imajo fiksno idejo, da morajo hoditi po skrajnem robu prepada, zato je takrat najbolje zamižati- sicer pa imajo zelo zanesljiv korak. Jaz sem svojo vso pot tako trdno držala za špago, da so se mi roke tresle še par ur zatem. Nekajkrat me je žival podrajsala po steni, da sem si natrgala hlače na kolenu. Najhuje pa je bilo, ko smo se znašli pred kupom zemlje, ki se je morala pred nedavnim vsipati na stezo. Cesarjeva mula se je zmedla in se hipoma obrnila (ni več vohala poti), Cesar pa ni mogel uloviti ravnotežja- še dobro, da je pristal prav v kupu mehke zemlje. Do vasice sva prispela zadihana, potna in prestrašena- da ne omenjam bolečin v bedrih in še kje. G. Amable Latacunga Cuchiparte (prevod: Prijazni, Latacunga -najbližje mesto, po mojem mnenju zveni nekam obsceno, Del prašiča -v kečui (cuchi je prašič, parte je del)) naju je že čakal s še nekaj turisti, da nas s kamioneto odpelje do Zumbahue, kjer je že čakal bus za Latacungo, v Latacungi pa je prav tako nemudoma štartal bus za Quito. Zdaj sem v ekvadorski prestolnici, ampak je še prezgodaj za vtise. Nadaljujem drugic. Pozdravčke v merzlo slovenijo Im 1: Baños, papige v ornitološkem vrtu Im. 2: Baños, Devica svete vode rešuje nekega vernika Im. 3: Baños, Cascada de la Virgen Im. 4: Quilotoa Im. 5: Quilotoa, mula

Alausi - Nariz del diablo - Riobamba

Pišem na busu Alausi - Riobamba. Včeraj naju je gospod Eduardo, lastnik hostla v Cuenci, odpeljal na terminal, kjer sva skočila na bus za Quito. Izstopila sva v vasi Alausi, znani po vratolomni vožnji z vlakom. Ob devetih zvečer so naju vrgli z busa na cesti nad vasjo. Noč je bila črna in na nasprotnem hribu se je iz goste megle dvigala osvetljena Kristusova soha. Iz doline je odmeval glas otroka, ki je klical k molitvi. Srhljivo. 6-letni deček je baje svetovno znan po svojih večurnih pridigah. V suknjiču in kravati je suvereno stopal po odru in vpil v mikrofon izvlečke iz evangelijev ter obljubljal pomoč vernikom. Neko žensko je začelo metati, kot bi jo bil obsedel hudič in 4 tipi so jo odvlekli. Namestila sva se v enem od hotelčkov ob glavni cesti (Gandala, 17$ za dva), nato pa sva šla nekaj prigriznit v bližnji lokal. Končno prijetno vzdušje. 3 stalne stranke, 4 Mehičani, sicer organizatorji adrenalinskih športnih aktivnosti in en pijan Valežan. Kmalu smo vsi sedeli za eno mizo (tudi šefica in šef) in čvekali. Valežan Justin, hecen dečko, nam je zaupal svojo zgodbo o Carmiti. V Ekvador je prišel k deklici, v katero se je bil zaljubil v Španiji (kjer punca dela). Ko je on pripotoval v Ekvador, pa je ona spet odšla v Španijo. Cel mesec je bival pri njenih starših, ki ga želijo za zeta, punca pa mu več ne odgovarja. Tipček je malo zmešan, če mene vprašate, sicer pa je "un pan de dios"- še preveč dobrodušen. Po Alausiju je reševal ogromne hrošče, ki, ne vem, zakaj, vedno pristanejo na hrbtu. Na postaji smo zjutraj kupili vozovnice za vlak, ki se v cikcaku vratolomno spusti s hriba Nariz del diablo- Hudičev nos (7,8$), nato pa se po isti poti vrne v vas. Ob že znani druščini se je na postaji pojavilo enih 30 Nemcev (penzionistov) in eden od njih je govoril z mano več kot pol ure, preden je ugotovil, da nisem Nemka (odgovarjala sem z Ja, nein in genau) Lastnik trgovinice na postaji je razložil kaj je tagua in kako se jo rezbari. Gre za semena neke vrste palme iz katerih izdelujejo figurice. Kupila sem "masažni aparat". Vlak je pripeljal iz Riobambe skoraj poln. Bolje rečeno, streha je bila polna, saj se nihče noče peljati v živinskih vagonih brez oken. Splezali smo gor in takoj ugotovili, da bo treba plačati dolar za izposojo podritne blazinice - streha je iz valovite pločevine. Vzdušje na vlaku je prijetno. Popotniki z vsega sveta se tiščijo na mrazu, čvekajo in se fotografirajo. Vožnja se je začela mirno, z nekaj cviljenja, toda že po enih 10 minutah se je vlak ustavil, ker je manjkal kos tračnice. Ni panike. Delavci so skočili z vlaka in pod kolesa polagali kamenje, vlak pa je nato počasi kot polž lezel čezenj. Štorija se je čez deset minut ponovila. Če ne bi videla, ne bi verjela ... Mislim, da nas je takrat vse stisnilo pri srcu, ko smo zagledali prepade pred seboj. Na srečo smo klanec v cikcaku premagali brez zapletov (v eno smer gre naprej, v drugo vzvratno). Adrenalin je pojenjal in vsi smo prežvekovali čips, suhe banane in druge prigrizke , ki jih ponujajo simpatični prodajalci. Kot ponavadi, se je tudi danes vlilo. Še dobro, da sem imela s sabo plastične ponche. Razgled je bil kljub dežju čudovit. Škoda, da se zaradi megle ni videlo dlje. V dolini smo priklopili še en vagon, potem pa smo se začeli vzpenjati nazaj v hrib. Vse lepo in prav do prve točke, kjer manjka tračnica. Rekli so, da je tokrat prišlo do resnejših težav, zato smo morali splezati z vlaka in peš nadaljevati pot do vasi (enih 20 minut). Morda pa je vse skupaj samo marketinška poteza, da je videti bolj "eht"? Justin je hotel ujeti bus za Guayaquil, a se je odločil, da bo šel z nama v Baños (kjer je že bil. Kako se mu ljubi?). Pravi, da je tam fešta. Zdaj sem že v Bañosu, pa naj povem za nazaj, da smo tisto noč zamudili bus Riobamba-Baños in smo morali prenočiti v Riobambi. Nič kaj simpatično mesto, smo pa koncno šli plesat. Kelnarji so me klicali "mi reina"in pri dj-ju sem lahko kadarkoli izbirala muziko. Ponoči se je Justin odpravil v Guayaquil. Upam, da bomo ostali v stiku. V glavnem, imam se fajn. Nadaljujem drugič.

Im. 1: Alausi, vrsta pred banko
Im. 2: Alausi, na vlaku
Im. 3: Pes do vasi

Cuenca - Sigsig - Cajas

Pišem v kavarni na robu narodnega parka Cajas, ampak naj se vrnem nekaj dni nazaj. V ponedeljek (30. 1. 06) sva po hitrem postopku zapustila nič kaj simpatično Machalo. Vožnja do Cuence je trajala čez tri ure (4,5$). V Lp-ju sva že izbrala hotel, toda gospod na terminalu naju je prepričal, da sva vzela sobo v njegovem hostlu (Pachamama, 5$). Mesto je čisto, lepo porihtano, še preveč. Človek se počuti skoraj kot v Evropi, le da so prebivalci malo temnejše polti. Avtomobili so moderni in med njimi je veliko evropskih. Kolonialna arhitektura v centru Cuence je pod Unescovo zaščito in je resnicno lepa, toda samo mesto je nekam brez duše. Zvečer težko najdeš odprto restavracijo. Po osmi uri vse zamre. V torek zjutraj sva se odpravila do vasi jugovzhodno od Cuence. Najprej Sigsig, ki lezi kakšno urico in pol od mesta. Tam sva hotela kupiti slavne sombreros Panama. Svetovno znani klobuki niso plod panamskih, temveč ekvadorskih rokodelcev. V Evropo so jih prinesli delavci s Panamskega prekopa. V mestecu se je ravno končal pouk in ulice so bile polne otrok v uniformah. Vsi so naju prijazno pozdravljali z Buenas tardes. Napotili so naju do manufakture Maria Auxiliadora enih 20 minut hoda od centra, kjer prodajajo klobuke po tovarniških cenah (od 3 do 100$, cena je na tujih trgih 20krat višja). Ker je bil čas kosila, sva eno uro čakala ob bližnji reki. Pozneje sva izvedela, da je vedno kdo v tovarni, le pozvoniti je treba. Trgovinica je prav luškana. Jaz bi odnesla kar vse tiste slamnate zadevščine. Mlada indijanka se ni jezila, ko sem zrušila stojalo s kakšnimi 20 klobuki, sem bila dovolj dobra stranka. Neka družinica naju je nato s kamioneto potegnila po klancu navzgor v vas. Pot sva nadaljevala v Chordeleg, kjer sva iskala kaj za pod zob, ampak odprte so bile samo zlatarne. Vas je znana po zlatarski obrti in baje so izdelki smešno poceni, ampak naju je bolj zanimala hrana. Le stežka sva prišla do kurjega bedrca z rižem in pečenimi bananami (seco de pollo). Preskočila sva Gualaceo, vasico znano po nedeljski tržnici in izstopila z busa v Bullkayu, kjer sva obiskala gospo Carmen, ki tke šale po tradicionalni tehniki Ikat. Gospa nama je demonstrirala zapleten postopek tkanja in povedala, kako se imenuje vsaka od lesenih palic (se ne spomnim niti enega imena). Nato sva čakala na avtobus, a ni bilo nobenega vsaj kakih 40 minut, zato sva ustavila prvo kamineto. Stric naju je odložil na križišču za Cuenco. Izstopila sva ne da bi plačala, saj še nisva poznala ekvadorskih navad. Tu je povsem normalno, da ustaviš avto in se vozniku nato oddolžiš s kakšnim dolarjem, saj je na nekaterih relacijah občutno premalo avtobusov. Na križišču naju je vzel v avto drug gospod. Temu sva plačala. Na poti od terminala do hotela sva se malo izgubila, zato sva hodila eni dve uri, ampak na srečo sva zalutala prav do muzeja, botaničnega vrta in razvalin predinkovskega ljudstva Cañari, kjer se pasejo lame. Včeraj, 1.2., sva morala vstati že ob 5.30, ker je bilo treba ujeti bus za nacionalni park Cajas. Tja je treba prispeti zgodaj, saj se po četrti uri popoldne z gora spusti gosta megla. Jutranji bus za Guayaquil najprej ustavi ob obcestni kolibi pred parkom, kjer je treba plačati vstopnino (10$), nato pa zapelje nekaj kilometrov naprej do glavnega vhoda. Cajas je sistem z več kot 235 jezerc- lagun s svojevrstno floro in favno. Baje tu živijo tudi pume, ozeloti in neki majhni črni medvedi, ampak na srečo sva videla samo srčkane zajčke. Z zemljevidom v roki sva se podala na pohod od glavnega vhoda do enega izmed izhodov, ki je kake 4 ure hoda daleč (to je najkrajša varianta).

Zemljevid nama ni kaj dosti služil. Kako bi človek vedel, katera steza je rdeča in katera rumena? Markacij ni nikjer in človek se večkrat znajde na slepi poti, medtem ko se megla vse hitreje spušča s hribov. Poleg tega lahko vsak hip računaš s kako nenapovedano ploho. Ko sije sonček, je prav prijetno hoditi med visokimi travami, toda meni bi pred tem prišlo prav nekaj aklimatizacije, ker se me je že loteval soroche- višinska bolezen. Na srečo me ni zvilo. Park leži na 4000 metrih nadmorske višine, najvišja točka pa je vrh Arquitectos (okoli 4500). Tudi mladi Američanki, ki sta bili ta dan poleg naju edini gostji parka, sta nezaupljivo gledali v smer, kamor naj bi vandrali. En kup hribov in jezerc, tla pa se ugrezajo in človeku zlahka spodrsne v kako blatno lužo (meni se je to seveda moralo zgoditi). Najboljša rešitev se je zdela vrnitev v štartno bazo. Meni je bilo slabe 4 ure hoje več kot dovolj, čeprav naju je vodnik ob vhodu skušal prepričati, naj le poskusiva priti na drugo stran močvirja. Ni šanse. Za obisk parka priporočam vodeno turo. Spet je bilo treba čakati ob cesti na avtobus. Nikjer žive duše, za povrh pa se je še vlilo. Kakšno uro sva zmrzovala na vetru in dežju, ko nama je ustavila indijanska familija strpana v pickupu. Kdo bi jih zavrnil. Splezala sva na kamioneto, kjer je stal velik pločevinast lonec z mlekom in dva ogromna šopa zelenih banan. Naslonila sva se na banane tik za kabino vozila, da nama ne bi preveč pihalo, in tako smo se vozili kakih 10 minut, ko je avto ustavil. Izstopila je ena od indijank v pisani kikli, s tistim trdim belim klobukom na glavi in zastokala: Ay! Mi pollito se 'sta muriendo! (Moj piščancek bo poginil!) Gospa je nato izza mojega hrbta potegnila žakelj, v katerem je čivkal piscanec - na mojo grozo (prej sem se z vso silo naslanjala nanj). Upam, da je preživel. Ne bi si odpustila tako krutega umora ubogega piščančka. Indijanci so naju odložili v nekem zaselku in zahtevali dva dolarja plačila. Tam sva še kakšne pol ure čakala na bus. Naj povem, da se lahko v Ekvadorju vstopi na bus kjerkoli, le pomahati je treba. Šoferji so mladi fantje, kar je zaskrbljujoče, in divjajo kot za stavo, kar je še bolj zaskrbljujoče. Vselej ko vidijo kakšno čedno punco, obvezno potrobijo. V hotelu sva vzela kopalke in se šla spočit v Baños, kakih 15 minut od Cuence. Tam je več kompleksov savn in bazenov s termalno vodo. Ta je vselej nekam čudno zelena, ampak vseeno prija. V bazenih ni bilo skoraj nikogar, zato je bilo namakanje resnično pomirjujoče. Dokler se ni spet vlilo. Občutek je hecen, ko imaš glavo prepuščeno ledenemu gorskemu dežju, telo pa napol prekuhano od vrele vode. Na srečo se nisem prehladila. Zvečer sva hotela iti plesat, ampak nama spet ni uspelo. V salsoteki "La mesa" so črnci vrteli samo staro salso, ki rata dolgočasna, zato sva skoraj stoje zaspala.
Ah, še to. Hrana je ful dobra. Včeraj sva jedla kolumbijske arepe (kuhana govedina z veliko zelenjave na koruzni posteljici, posuto s svežim sirom). Najboljši pa so sokovi. Jaz bi kar nonstop pila colado (oves z naranjillo ali jabolkom). Tudi samo oves z mlekom in cimetom je slasten, naranjilla pa me je sploh navdušila. Odlični so tudi mangov, robidov in babacov sok. Danes greva naprej do Alausija, da zjutraj ujameva slavni vlak, ki gre čez Hudičev nos. Hasta luego

Im.1: Konec pouka v Sigsigu

Im. 2: Manufaktura panamskih klobnukov, Maria Auxiliadora

Im. 3: Gospa Carmen tke Ikat v Bullkayu

Im. 4: Nacionalni park Cajas, Laguna Toreadora

Im. 5: Na kamioneti do Cuence

Im. 6: Počitek v termalni vodi, Banos