Kraljujem v Kraljevem mestu

Po dolgem času se oglašam, tokrat spet iz Lime, kjer se poletje še kar ne konča. Hvala bogu, saj sem mislila, da bom prišla iz ene zime v drugo. Let Graz - Frankfurt je bil precej boleč za ušesa. Tokrat sem bila bolj sumljiva kot ponavadi. V Nemčiji so mi na prenosnik polagali neke lističe, ki so jih nato pregledali z neko mašino. Štiri ure na letališču so se zdele cela večnost, na srečo pa se čakanje ni zavleklo, kot se dogaja pri direktnih letih v Limo. Let do Venezuele je bil miren, nebo jasno. Lepo se je videl portoriški otok San Jose in venezuelske otočke Los Roques. Venezuelska obala je zelena in hribovita, prav nič podobna perujski puščavi. Enkrat si jo bo treba pobliže ogledati. Letališče pri Caracasu je presenetljivo majhno glede na to, da povezuje toliko čezoceanskih letov. Ker je zelo blizu obale, smo se začeli strmo spuščati že daleč nad morjem. Spomnila sem se majhnih letališč na grških otokih. V zgradbi sem pričakovala veliko vojakov, a jih začuda ni bilo videti. Na našem letalu sta bila dva venezuelska pomembneža (politika?), ki so ju ob izkrcanju napadli fotografi. Ker sem slučajno stala zraven njiju, je možno, da sem tudi jaz na naslovnici kakšnega venezuelskega cajtnga :) Letališče je zelo slabo označeno. Napisi kažejo v dve smeri „migraciones“ na desni in „conexiones“ naravnost. Seveda sem stekla v smer „conexiones“, da slučajno ne bi zamudila leta za Limo. Kot vsi ostali sem zaman čakala v vrsti. Vsakega posebej so poslali na drugo stran letališča, kjer so nas čekirali za naslednji let. Vkrcali smo se pravočasno, ampak zaradi poostrenega nadzora nad prtljago smo lep čas čakali na vzlet. Stevardese so bile, kot se spodobi za perujske družbe, čedne, in hitro so nas postregle s pisanimi gaseosami in cuzqueno. Prvič sem zapustila letališče Jorge Chavez brez čakanja (ponavadi stojim v vrstah kakšne štiri ure). Tudi prtljaga je prispela v hipu. Ampak nekaj seveda mora iti narobe. Če nisem čakala notri, sem pa čakala zunaj. Cesar me je namreč pričakoval šele naslednji dan. Na srečo se je vse dobro izteklo. Lima se mi še nikoli ni zdela tako simpatična. Nebo je jasno in modro. Najbrž bomo v kratkem spet zaviti v meglo in smog. Zaradi prihajajočih političnih vrhov so mnoge ceste zaprte. Obnovitvena dela in gradnja proge za trolejbus so paralizirala prestolnico. Meščani se pritožujejo, ampak kaj hočemo. Lima mora biti lepa za gringose. Ko sem prispela v mesto, je bil ravno na obisku pri Alanu Garcii naš predsednik Danilo Turk, ampak to so perujski časniki le bežno omenili. Saj bo še kakšna priložnost, da tudi Perujci slišijo za našo deželo. Najela sva simpatično hiško v predelu San Borja, ki je varen in miren, a precej drag. Najbolj me je očaral lep park direktno pred hišo. Trenutne razmere so bolj špartanske. Manjka pohištvo, posoda in še marsikaj, a počasi bova nabavila vse potrebno. Še dobro, da imava kamioneto, s katero se komot transportira cela tona krame. Sicer je oguljena in potolčena, a super funkcionira. Hiša je precej velika. Ima dnevni prostor, ki se razširi v obliki črke L na levo (tu bo pisarna), jedilnico, spalnico, kuhinjo, majhno notranje dvorišče - pralnico, kopalnico in precej velik vrt z zelenico, pokritim prostorom za sušenje perila, vrtno lopo, dodatno kopalnico in žarom. Luksuz! Uporabljava lahko tudi prostor v zgornjem nadstropju z veliko mizo. V prvem nadstropju sicer stanuje lastnica, ki pa le redkokdaj pride v Limo. Živi namreč v ZDA. Pred hišo noč in dan sedi čuvaj Livorio, ki skrbi za varnost in red, z veseljem pa tudi priskoči na pomoč pri selitvi ali opere avto. Kot vidite, je prostora več kot dovolj, tako da vas lahko vse povabim na obisk! Prinesite spalke ;)