Callao in Real Felipe

Razmišljala sem, o čem bi pisala, ker ni lepo, da puščam blog brez prispevkov, in se spomnila, da sem pozabila povedati kaj o Callau, ki sem ga obiskala junija, na predzadnji dan mojega bivanja v Peruju.

Kolosalna trdnjava Real Felipe (kralja Filipa) je največja znamenitost mesta Callaa, najpomembnejšega perujskega pristanišča. V njej je danes vojaška baza (mislim, da tu urijo častno gardo) in vojaški muzej, v katerem si lahko pod vodstvom katerega od vojakov ogledate najrazličnejše orožje in spoznate zgodovino utrdbe. Zadeva meri kar 7 hektarjev. Na jugu polotoka je morje precej razburkano, zato je v preteklosti služilo kot naravna obramba zoper različne agresorje. Utrdba se nahaja severneje, v mirnem zalivu, ki omogoča varno pristajanje tudi največjim ladjam na svetu.
Temeljni kamen za gradnjo trdnjave je avgusta 1747 položil podkralj Manso de Velasco, utrdbo pa je poimenoval po nedavno preminulem španskem kralju Felipeju V. Gradnja se je zaključila l. 1774, ko je Peruju vladal podkralj Manuel Amat y Juniet (1761-1776). To je bila največja španska kolonialna konstrukcija in velja za najmogočnejšo trdnjavo v Ameriki. Trdnjava Real Felipe je pentagonalne oblike, v vsakem kotu jo varuje mogočen bastijon - kraljičin, kraljev (na njiju sta dodatna stolpa), sv. Janeza (san Jose), sv. Karla (san Carlos) oz. prinčev in sv. Filipa (san Felipe). V spodnjem delu Carlosovega stolpa se nahaja guvernerjeva hiša.
Med letoma 1776 in 1806 utrdba ni imela priložnosti, da bi dokazala svojo zmogljivost, leta 1806 pa se je začela borba za neodvisnost Peruja, ki je trajala do 1820. Podkralj Fernando de Abascal (1806-16) je naročil izgradnjo skladišča za orožje, predvsem za topove. Izjemnega pomena je bila tudi takrat izdelana cisterna za vodo, ki je držala dovolj vode, da je v trdnjavi 4 mesece preživelo 2000 mož. Cisterna je bila pozneje ključnega pomena za španskega brigadirja Ramona Rodila, ki je v utrdbi nečloveško dolgo kljuboval Perujcem in je baje pojedel vse svoje pse, konje in celo podgane. L. 1816 je bil za podkralja imenovan Joaquin de la Pezuela (1816-21). 1818 je prišlo do prvega napada na utrdbo, toda le-ta se ni vdala. 1819 je bil pred trdnjavo poražen Lord Thomas Cochrane, zato je perujski osvoboditelj Jose de San Martin izbral drugo pot - čez Huacho. 28. julija 1821 je bil Peru osvobojen in San Martin je od španskega generala La Marja zahteval predajo trdnjave. Osvoboditelji so nato preimenovali Real Felipe v Gradove neodvisnosti (castillos de la independencia) in uničili večino španskih simbolov na konstrukciji. L. 1823 je trdnjava gostila prvi ustavni kongres. 9. decembra 1824 je podkralj De la Serna tu podpisal ayacuchansko kapitulacijo, ki pa je bila nesprejemljiva za španskega brigadirja Rodila. Rodil je obkoljen v trdnjavi vzdržal celih trinajst mesecev in se predal januarja 1826, ko je spoznal, da mu španska vlada ne namerava priskočiti na pomoč. Zatem so bili do leta 1833 na tem mestu politični zapori. Callaške ječe ni preživel nihče. Zapornike so tlačili v ozke celice, kamor nikoli ni pokukal sončni žarek niti soj sveče, in jih tam puščali brez hrane in vode. Zaradi gneče so lahko v celicah samo stali in se utapljali v lastnih iztrebkih, dokler niso umrli. Peščica njih, ki je bila izpuščena ob zaprtju zapora, je ostala slepih in norih za vselej. L. 1833 je v trdnjavi deloval predsednik Orbegozo, l. 1839 pa so si v njej uredili prostore cariniki. Utrdba je bila ključnega pomena tudi v bitki pri Callau (2. maja 1866) in v vojni za Pacifik, ko je preprečila izkrcanje čilenske vojske na perujskem ozemlju. Po vojni je kompleks znova deloval kot carinarnica. Real Felipe je danes, kot priča mnogim ključnim dogodkom za zgodovino Peruja, eden najpomembnejših spomenikov v deželi.

INTERAKTIVNA SHEMA

Ogled trdnjave toplo priporočam, prav tako pa sprehod po predelu La punta in lepi rivi, kjer lahko občudujete bogato okrašene callaške vile in marino. Vsi kužki v Callau, tudi brezdomni, so zaradi neznosne vlage oblečeni in kot mrtvi ležijo po ulicah. Ko sem bila tam na večernem sprehodu je ravno trenirala ekipa ameriških veslačev. Prijeten kraj, vsaj v tem predelu, sicer je Callao pretežno industrijsko, pristaniško, (baje) smrdljivo in nevarno mesto. Dobro urico z busom iz Lime.


Im. 1: Kam so letele krogle s kraljevega stolpa
Im. 2: Maketa
Im. 3: Trening častne garde s kraljevim stolpom v ozadju
Im. 4: Kraljičin stolp in del obzidja
Im. 5: Kraljev stolp
Im.6: Zbirka topov
Im. 7: Pomembni perujski možje
Im. 8: Kuža
Im. 9: Riva (La punta)
Im. 10: Nizozemska?

A comerrrr!

Z gastronomskega vidika sodi Lima med 12 najpomembnejših mest na svetu. Pomislimo, da Peru premore kar 90 ekosistemov od 104, kar jih obstaja na planetu! Večje raznolikosti ni najti nikjer drugje in izbira jedi je tu resnično ogromna. Inkovska in predinkovska tradicija se mešata s španskimi, azijskimi in drugimi južnoameriškimi vplivi. Okusov je mali milijon in ni vrag, da vam kaj ne bi bilo všeč.

Za prestolnico so najbolj značilne morske in kreolske jedi. Rib v Limi ne primanjkuje; perujsko morje je namreč eno najbogatejših na svetu. Sem so hodili lovit celo Japonci in Rusi, in ne pozabimo na Hemingwaya, ki je hodil v Peru lovit »črnega merlina« (je to po slovensko indijska jadrovnica? pahljačasta mečarica?), mogočno ribo, ki je zaslovela z romanom Starec in morje. Ni čudno, da se tudi Perujci tepejo s svojimi sosedi za meje na morju. Veliko je školjk in rakov, od rib sem največkrat jedla lenguada ali chito. Moti me, da je na menuju vedno napisano samo pescado (riba), jaz bi namreč rada vedela, katero vrsto imam na krožniku. Najbolj tipična obalna jed je vsekakor cebiche oz. ceviche (na sliki) - surova riba oz. morski sadeži, marinirani v limoninem soku, z veliko sveže čebule in koruze.

Kreolska kuhinja temelji večinoma na krompirju, ki je gotovo eden najpomembnejših darov, kar smo jih Evropejci dobili od Peruja. Papa a la huancaina (rezine kuhanega krompirja s pikantno omako- na sliki), seco de cordero a la nortena (jagenjček s fižolom in rižem), aji de gallina (kura v pikantni omaki z rižem), escabeche de pescado o pollo (solata iz ribe ali piščanca s koruzo in camotejem), caldo de gallina (kokošja juha z rezanci in jajcem), lomo ali pollo saltado (koščki mesa v čebulni omaki s paradižnikom, z rižem in ocvrtim krompirčkom), tacu tacu (fižol z rižem), arroz con pollo (rižota s pečenim piščancem z veliko culantra - začimbe, ki je ne prenesem), cau cau (goveja čreva s krompirjem in zelenjavo) ...

Priljubljene so tudi razne mineštre s stročnicami (leča, fižol, bob ...), ki pa prihajajo s sierre, torej z gora. Od andskih jedi na meniju velikokrat vidimo carapulcro (pire iz sušenega krompirja z »golažem« iz piščanca, govedine ali budre), pachamanco (katerokoli meso ali mešano meso, kuhano na kamenju v luknji na tleh, s stročnicami in začimbami), juho iz quinue, pečene morske prašičke in postrvi.

Meso na žaru je zelo priljubljeno po vsej Južni Ameriki. Perujci stavijo na pollos a la brasa (piščance na ražnju - nad žerjavico) in trdijo, da so si to izmislili oni. Baje že na veliko izvažajo mašine za peko piščancev v ZDA in na Japonsko. Pollerij (piščančnic) je ogromno in mnoge ponujajo tudi dostavo na dom. To je najbolj priljubljen fast food v Peruju. Moram reči, da so ti piščanci res okusni, bolj od pollos a la lena (pečeni na drveh), pollos a la plancha (na žaru) ali pollos al horno (v pečici). Od ostalega mesa najbolj slovijo anticuchos (ražnjiči iz govejega srca), ki sem jih že omenila, mollejas (piščančje golše), chunchulines (goveja čreva) in ne vem še kakšna drobovina.

Poleg piščancnic boste v Limi najprej opazili chifas - kitajske restavracije. Skoraj na vsakem vogalu je ena in Lima daleč prednjači v številu chif v primerjavi z ostalo Latinsko Ameriko. Jedi v čifah niso tipično kitajske, temveč nekako pomešane s kreolskimi. Vselej vprašajte, ali je jed, ki jo naročate salada (slana) ali dulce (sladka). Ob skoraj vsakim naročilu dobite zraven chaufo, kitajsko rižoto. Kitajska četrt (na sliki) v centru Lime je pravi kraj za eksperimentiranje s tovrstno hrano, pa še poceni je.

Perujske sladice mi niso posebno všeč, je pa res, da jih nisem poskušala v dobrih restavracijah. Najznamenitejši mlečni posladek je suspiro limeno - limski vzdihljaj. Na cesti prodajajo največkrat picarones, mastne krofe (baje je v testu tudi zapallo - velika buča) polite z nekim sirupom. Obvezno morate poskusiti koktejla pisco sour in algarrobina (s sirupom sušoljubnega drevesa s perujskega severa- na sliki).

Vegetarijanci v Limi ne boste prišli na svoj račun. Prekleto težko je najti jed brez mesa. Vegiji preletite Lonely planet in poiščite redke vegetarijanske restavracije v mestu (sem jedla v eni, pa je bilo zanič) ali pa se nastanite v kakšnem hostlu s kuhinjo.

Saj res! Skoraj bi pozabila omeniti gostilnico Palachinke ob parku Kennedy v Mirafloresu. Pred skoraj 40-imi leti jo je odprl nek Slovenec in jo opremil v alpskem slogu. V njej ponujajo ... kaj drugega kot palačinke!

Brum, brum ...

Po Limi brni nešteto taksijev in več kot 60.0000 mikrobusov, kar lahko vidimo, slišimo in vohamo na vsakem koraku. Promet je velik problem v perujski prestolnici. Včasih je tako gost, da potrebujemo par ur, da pridemo nekam, kamor bi ob kakšnem drugem času prispeli v desetih minutah. Na križiščih in rondojih se vozila skorajda drgnejo druga ob drugo, začuda pa se nikoli ne zaletijo. Vsaj jaz nisem zasledila nobenega trka, sem pa videla kar nekaj počenih gum in razsutega tovora.

Najudobneje je kajpak potovati s taksijem, zna pa biti nevarno. Predvsem se prepričajmo, da gre za taksi z licenco. Vozilo mora biti primerno označeno na obeh straneh - s številko in logom podjetja, taksist pa vam mora na vašo željo pokazati licenco. Velikokrat jo imajo obešeno na vzvratnem ogledalu. Za ceno se je treba dogovoriti, preden sedemo v vozilo, saj taksimetri v Peruju ne obstajajo. Če taksist ni pripravljen spustiti cene, kolikor se nam zdi primerno, pač ustavimo naslednjega. Ponavadi se postavijo kar v vrsto. Turistom kar naprej hupajo in nam zapirajo pot, ko hočemo prečkati cesto. Rumeni Daewoo Ticoti so ponavadi kak sol cenejši od belih station wagonov, v katerih se lahko pelje več potnikov (uradno 4). Ogromno taksijev je nelegalnih, torej brez licence. Teh se izogibajte, čeprav dejstvo, da nimajo licence še ne pomeni, da so (vsi) kriminalci. Večinoma gre za ljudi, ki izkoristijo svojo pot iz službe, da še koga poberejo in zaslužijo kak sol. To je tudi vir zaslužka mnogih upokojencev. Na vetrobransko steklo pritrdijo napis taxi in malo furajo naokrog. Približne cene taksijev najdete tu. Turistom bodo računali približno toliko, kot kaže tabela, Perujec pa lahko potuje že za polovico te cene. Najvarnejši taksiji so tisti, ki jih pokličemo po telefonu. Operaterju posredujemo naslov in svoje osebne podatke. Če bi se morala zvečer peljati sama, bi se odločila za to opcijo. Mototaksiji v Limi izumirajo. še vedno so v uporabi na obrobju mesta, npr. v Comasu.

Poceni prevoz za daljše proge na obrobje mesta so colectivos. To so osebna vozila (brez licence), ki sprejmejo 4 potnike. So veliko cenejši od taksijev in udobnejši od kombijev ali mikrobusov, saj nam ni treba več ur stati in se drenjati s prodajalci bombonov. V Limi lahko vsakdo vozi taksi ali colectivo - na ulici kupi napis z imenom četrti, kamor je namenjen, in počaka na stranke. Colectivos so najnevarnejša oblika prevoza. »Potniki« in voznik so lahko zločinci in vas oropajo. Nikoli se ne vozite z več kot enim neznancem, četudi se vam želi pridružiti še kak »nedolžen« turist.

Kombiji in microbusi so nekako najvarnejša oblika prevoza, čeprav je tu verjetnost, da vas okradejo največja. Hočem reči, da vam lahko kaj izmaknejo, ne morejo pa vas oropati ali celo ugrabiti. Ne čudite se, če vam izgine kar cel žep - nekateri so spretni z noži, zato skrbno varujte osebno prtljago, dokumente in denar. Vse skupaj sploh ni tako grozno, kakor sem napisala. Meni se ni zgodilo nič hudega, tudi ogroženo se nisem počutila v nobenem trenutku, sem pa slišala nekaj zgodbic. Vozila so pisano pobarvana in označena z imeni ulic in avenij, po katerih vozijo. Velikokrat so stara in slabo vzdrževana. Mnogi avtobusi so v bistvu predelani stari ameriški tovornjaki. Pred časom so zaradi onesnaženosti želeli prepovedati uvoz starih vozil v Peru, toda korupcija v tej deželi dela svoje in močan avtobusarski lobi je zmagal. Včasih je v vozilih takšna gneča, da komaj lovimo sapo, predvsem v tistih, ki vozijo na obrobje. Po četrtih v središču mesta vozijo ponavadi napol prazni. V strog center Lime (okrog Plaze de armas) kombijem in mikrobusem ni dovoljeno. Sprva se nam zdi ta sistem javnega prevoza nedoumljiv, ampak kmalu spoznamo, da stvar funkcionira. Po kavbojsko, vendar funkcionira. Kombi ali mikro lahko ustavimo pred katerimkoli križiščem. Postaje ne obstajajo. Lastniki kombijev imajo zaposlene ljudi, ki na določenih točkah štejejo sekunde od zadnjega kombija z isto destinacijo. Tako lahko med seboj ohranijo določeno frekvenco in si zagotovijo potnike. V vsakem mikrobusu ali kombiju je zaposlen fant, ki odpira vrata, kriči imena ulic po katerih je namenjeno vozilo, pomaga potnikom varno vstopati in izstopati ter pobira denar. Vožnja stane v povprečju 1 sol (0,25 €). Vozniku v čudnem žargonu posreduje informacije o potnikih. Če reče npr. »puro chicle« (sami čigumiji), opozarja šoferja, da smo vsi potniki »kratkoprogaši« in bomo kmalu izstopili. To jim ni preveč po godu, saj od kratkoprogašev poberejo manj. V mnogih vozilih nabijajo salso ali reggaeton , na mikrobuse pa kar naprej vstopajo vreščeči ulični prodajalci in glasbeniki. Pestro je, ni kaj.

Onesnaženost je najbrž najbolj pereč problem v prestolnici. Leta 2001 je bila vsebnost dušikovega monoksida v ozračju 236.66 mg/m³, medtem ko je dovoljena meja 100 mg/m³. Vsebnost težkih kovin je bila takrat 294.12 mg/m³ (dovoljena je 150 mg/m³). Skušala bom najti aktualnejše podatke.

Naj povem, da se v Limi že gradi centralna postaja podzemne železnice - med hotelom Sheraton in sodiščem. Metro bo gotovo vidno razbremenil center mesta, skrbi pa me, od česa bodo živeli vsi ti taksisti ...

Lagunas Llaganuco

Nekoč sta se za sedmimi gorami in sedmimi vodami zaljubila princ in princesa, Huascar in Huandi. Njuni vasi sta se sovražili, zato sta morala skrivati svojo ljubezen. Žal nista imela sreče. Nekega večera ju je zalotil stražar. Skušala sta pobegniti, toda ujeli so ju in ju zvezali skupaj. Vedela sta, da bosta morala umreti. Njuna ljubezen je bila tako globoka, da sta se spremenila v gori, v najmogočnejša vršaca perujskih Andov. Huascar je Huascaran, Huandi pa Huandoy. Skupaj jočeta led in bistre solze, ki se zbirajo v lagunah Llaganuco.

Chinancocha (Laguna hembra oz. žensko jezero) na 3820m nadmorske višine. Čudovita turkizna voda začuda sploh ni mrzla. No, plavala vseeno ne bi v njej.

Lagune spadajo v zavarovano območje Nacionalnega parka Huascaran, ki daje dom mnogim zanimivim živalim. Tu najdemo medveda očalarja (ne vem, kako se reče oso de anteojos po slovensko), gorske leve, činčile, andsko divjo mačko in še marsikaj.

Ob jezeru se lahko posladkate s koruzo z domačim sirom ali polnjenim krompirjem ter si za par solov kupite tapravi chullo - kapo iz ročno predene in ročno barvane volne (še smrdi po ovcah;) Lagune obiščite z vetrovko ali še bolje s kakšno volneno čompo.

Vse to pišem z malo zamude, v Andih sem namreč bila samo nekaj dni. Zdaj bi pa šla spet malo na plažo ...

Yungay - hermosura

Nekoč je obstajal Čudoviti Yungay (seveda po Raimondiju), najlepše mesto v Callejonu de Huaylas. Tik pod mogočnim Huascaranom, najvišjim vrhom Bele kordiljere. Bliže vrhu je le še vasica Musho, od koder prihaja kraljica huayna, Sonia Morales.

Huascaran - 6768 m

Huascaran je vselej opozarjal na svojo moč. Leta 1962 se je z gore utrgal plaz skalovja, ledu in snega in pokopal vasi Ranrahirca, Shacsha, Armapampa in Uchocoto v dolini reke Sante. Življenje je izgubilo okoli 3.000 ljudi.

Yungay pred potresom 1970

Osem let zatem, 31. maja 1970 pa se je zgodila ena največjih tragedij v zgodovini Južne Amerike. Potres je premaknil gmote skalovja in ledu, ki so padle v ledeniške lagune pod vrhom najvišje gore Peruja. Voda se je dvignila in odnesla s seboj kamenje in sneg. Blatni val je pokopal mesto Yungay in terjal 30.000 žrtev.

Yungay - Camposanto po potresu

Preživelo je ok. 90 ljudi, večinoma otrok, ki so igrali nogomet na bližnjem igrišču. Rešili so se tudi tisti, ki so se zatekli v Kristusov objem.

Eden redkih grobov iz l. 1970 ("Hči, izpusti mojo dlan in se reši."

Yungaysko pokopališče je zgrajeno v terasah, ki so zmogle kljubovati smrtonosnemu plazu, vrh njega pa odprtih rok stoji Kristus, mogočen in bel, kakor se spodobi za Južno Ameriko.

Pokopališče

Yungay je danes zakopan, žrtev niso iskali. Pravzaprav se sploh ne imenuje več Yungay, temveč Camposanto - pokopališče. Dolina je posejana s križi, ki so jih postavili svojci umrlih, na mestu, kjer je predvidoma stala domača hiša. Iz tal štrlijo ostanki zgradb, avtobusov in avtomobilov.

Ostanki avtobusa

Čudežno so preživele 4 palme (palma oz. palmov list je btw simbol mučeništva) v bližini cerkve. Domnevajo, da je cerkev kljubovala plazu in s tem zaščitila drevesa, zatem pa je nanjo padla ogromna skala in jo porušila. V cerkvi je po domnevah umrlo največje število ljudi.

Štiri priče tragedije

Pravijo, da bi bil danes Yungay, če bi preživel, večji in lepši od Huaraza, prestolnice andske province Ancash. Lep izlet, čeprav z žalostno zgodbo. Za ogled Camposanta vzemite s seboj pokrivalo in kremo z UV faktorjem.

Caraz - dulzura

Caraz je najsevernejša vasica v Callejonu de Huaylas. Nedaleč od tod se namreč kordiljeri (Blanca in Negra) združita ter zapreta dolino.
Plaza de armas v Carazu je čudovit primer andske arhitekture - preprosta, masivna cerkev z dvema zvonikoma in obvezna fontana v središču trga

Sever Callejona de Huaylas slovi po rodovitni prsti, na kateri uspevajo mnoge vrtnine in sadje. Največ se pridela manga, jabolk, pomaranč in breskev. Artičoke izvažajo v ZDA, cvetje pa v Evropo.

Tudi govedoreja sodi med najpomembnejše panoge. Caraz je znan po mlečnih izdelkih in njihov sloviti manjar blanco se uporablja za pripravo najbolj cenjenih slaščic. (Manjar blanco je izredno sladka mlečna pasta, ki ji včasih dodajo tudi sadje, največ lukumo ali čirimojo). Na spodnji sliki vidimo Cesarja in ostale otroke med prerivanjem za žličko manjarja ;)

V mestecu mrgoli trgovinic z manjarjem in medom. Očitno je bilo tako že pred več kot sto leti, ko je tod hodil Raimondi. Mestece je poimenoval Caraz - dulzura (Sladki Caraz).

Carhuaz - borrachera

Raimondi je bil tisti, ki je dal imenu tega mesteca slab prizvok- Carhuaz - borrachera (Pijani Carhuaz). Italijan se je tod potikal prav takrat, ko so domačini nekaj praznovali in zatorej točili v potokih "chicho de jora" - koruzno žganje.

Mestece je znano po izvrstnem sladoledu. Ne vem, ali je Raimondi imel prav in so Carhuaščani res taki pijanci, ampak dejstvo je, da prodajajo sladoled v nenavadnih okusih, npr: pivo, vino, čiča, rum in gazirane pijače. Hmm... Poskusila sem nekaj sadnih variant in moram reči, da so sladoledi res odlični.

Nedaleč od Carhuaza se nahajajo vrelci termalne vode - Chancas. S Cesarjem sva se tja odpravila iz Huaraza - najprej dobre pol ure s kombijem do vasi Marcara, od tam pa še 10 minut z avtom. Chancas žal nima pravega bazena, samo neke sobice z banjami, ki so videti nekam nehigienske. Na srečo so na razpolago še jame - naravna savna :) . V živo skalo, nad fumarolami, je izdolbenih 7 votlin, katerih temperature se gibljejo od 33 do 54 C (ob plačilu vstopnice je potrebno navesti številko votline oz. stopinje). Vsaka jama ima predprostor s tušem in obešalniki. Savna je prav fina - taka malo manj močna turška, bi rekla.

Vrnitev v bazo (Huaraz) je bila presneto zapletena. Hotela sem priti do tržnice do 19h, da prevzamem svojo pollero pri šivilji, ampak zamudila sem več kot pol ure. Najprej je bilo treba ustaviti kak avto, ki gre do vasi Marcara. Ni problema - vsak Station wagon gre tja, ampak vsak voznik zahteva, da se v osebni avto zbaše 14 ljudi?! Sicer se jim baje ne splača?! S Cesarjem sva pristala v prtljažniku s še enim parom, na zadnjih sedežih se jih je tlačilo 6, na sprednjih pa trije + taksist, s tem, da je eden od njih pri odprtih vratih sedel na taksistovem levem kolenu. V Marcara je bilo treba najti drug prevoz - avto, kombi ali kuster (bus). Dobila sva kuster, seveda nabasan tako, da smo vsi čez okna štrleli. Izkušnja je bila zanimiva, sicer pa je ne nameravam ponoviti. Bolj občutljivim priporočam obisk vrelcev z lastnim prevozom ali z agencijo v turističnem paketu.

Huaraz - presuncion

Huaraz (ok. 120.000 prebivalcev) je glavno mesto province Ancash. Leži v osrčju Andov, v dolini reke Santa - Callejonu de Huaylas (dolina zelenja), stisnjenem med Cordillero Blanco in Cordillero Negro. Obkrožajo ga najvišji perujski vrhovi - med njimi Huascaran (6768 m), najvišja gora v Peruju in druga v J Ameriki, ter Alpamayo (5947) , baje najlepša gora na svetu. Italijanski raziskovalec in geograf Antonio Raimondi je mesto poimenoval Huaraz - presuncion (Naduti Huaraz).

Plaza de armas

Kraj se ne zdi nič kaj privlačen na pogled. Oči si lahko napasemo kvečjemu na prelepih zasneženih gorah, ki obdajajo Huaraz. Sama sem dobila občutek, da sem pripotovala v leto 1971, mesto je namreč napol porušeno. Plaza de armas je v izgradnji, prav tako katedrala.

Katedrala

Zakaj 1971? 31. maja 1970 je dolino prizadel močan potres (7,9 po Richterjevi lestvici), ki je zabeležen kot največja naravna katastrofa v zgodovini Peruja. Potres je zahteval 70.000 žrtev v provinci Ancash in več kot pol milijona Perujcev je ostalo brez strehe nad glavo. Najbolj tragična je zgodba mesteca Yungay, o katerem bom pisala kasneje.

Reka Santa

Mesto živi pretežno od turizma. V poletnih mesecih (sušna doba) Huaraz zasedejo adrenalina željni tujci, ki lahko izbirajo med stotinami atrakcij Callejona de Huaylas - treking v nešteto smeri, prosto plezanje, alpinizem, kajak, rafting, namakanje v vrelcih termalne vode in celo smuka - seveda brez vlečnice (ledenika Pastoruri in Copa Olimpica). Sama sem se smučanju odpovedala :( , ker sem se šele tretji dan počutila malo bolj pri močeh ( na 4.000 me zgrabi soroche - višinska bolezen), poleg tega pa je je v tem letnem času snežina precej skrčena.

Čolite (kmetice, po perujsko) si čistijo čevlje. Emancipacija?

Huaraz ponuja kopico hotelov, penzionov, turističnih agencij, barov, diskotek in prodajaln suvenirjev. Če vas športne aktivnosti ne zanimajo, si lahko ogledate Chavin de Huantar, prestolnico enega najpomembnejših predinkovskih plemen - Chavin (1500 - 500 p.n š.) .

Parque litico (skulpture plemena Recuay)

V mestu sem hvalabogu našla najlepši kotiček - parque litico. Park s številom skulptur kulture Recuay (0 - 600 n.š.). Gre za stilizirane figure moških (večinoma bojevnikov) in žensk ter preklade, predele in stele s stiliziranimi živalskimi in človeškimi figurami. V parku je lokalček, ki je v lasti gospe Charo. Ker je Charo morala nujno na banko, sem ji nekaj časa čuvala bar. Baje sem videti vredna zaupanja. Tu sem se spoprijateljila z dvema odvetnikoma iz Lime in enim huaraškim policajem - v kratkem se bomo, upam, spet videli v Limi. Skupaj smo šli tudi na ekskurzijo po Callejonu de Huaylas in se imeli prav fino.

Starejši par čaka na avtobus

V Huarazu je moč videti veliko različnih andskih narodnih noš. V Peruju je super prav to, da se narodne noše resnično nosijo - vsak dan in povsod. Razlikujejo se od kraja do kraja in glede na finančne sposobnosti družin. Najzanimivejše so pollere (krila), cule, klobuki ter naglavne rute. Občudujemo jih lahko v najbolj norih barvah in vzorcih.

Gospa, ki je izdelala samo mojo pollero

Na mestni tržnici sem si dala izdelati pollero po meri v temno rdeči barvi (juhu!), za zraven pa sem kupila še eno kičasto svetlo rumeno spodnje krilo (čole jih imajo spodaj verjetno milijon) in pisan pleten pas. In ja, to nameravam nositi v Sloveniji :). Gospa šivilja se je izredno potrudila, krilo je izdelala v nekaj urah (mudilo se je na bus), zato je bordura bolj preprosta. Vsekakor si je prislužila nekaj solov trinkgelda.

Čarobni vrčki

Tudi huaraška keramika je zanimiva. Všeč mi je, ker je preprosta. Na fotografiji je med drugim videti nekaj ti. čarobnih čajnikov. So brez pokrovčka in tekočino se vanje vlije skozi dno.

Huaraz se mi ne zdi nič kaj vzvišen ali nadut. Je prijetno mestece, ki ponuja vse kar potrebuje povprečen turist - zabavo, dobro družbo in tradicionalne jedi. Sicer sem spet morala mižati, ko so vsi pri mizi obirali morske prašičke, ampak nič zato. Jaz sem ostala pri andski postrvi, ki je še vedno ena mojih najljubših jedi.

Pingvin je zašel daleč od doma

V Peruju so imeli "turista", ki ga niso pričakovali - z juga Čila je v Peru priplaval pingvin, ki se je od doma oddaljil pet tisoč kilometrov.
Izgubljeni magellanov pingvin je sicer doma v mrzlih morjih na jugu Čila, zašel pa je, medtem ko je iskal hrano, so poročali perujski časniki. V naravnem rezervatu Paracas na jugu Peruja, kjer so ga našli, pravijo: "Vse kaže, da je pingvin med iskanjem česa za pod zob izgubil občutek za orientacijo tudi zaradi močnih morskih tokov. Plaval je vse bolj proti severu, dokler ni prišel do Peruja. Česa takega res še nismo doživeli."

V Peruju je morje zanj pretoplo
Junaškega plavalca, ki ga je našel neki ribič, so pokazali tudi na perujski televiziji. Na posnetkih mu znanstveniki iz rezervata skušajo oskrbeti poškodbo, ki jo je dobil, ko se je zapletel v ribiško mrežo. Biologi, ki se ukvarjajo s pingvinom, dodajajo še, da se bojijo, da prišleka humboldtovi pingvini, ki gnezdijo na jugu Peruja, ne bi sprejeli medse.
Poleg tega je življenjsko okolje v Peruju zelo drugačno od tistega na jugu Čila - v Peruju ima morje okoli 14 stopinj Celzija, v Čilu pa osem. Perujci so že stopili v stik s čilskimi kolegi. Dogovarjajo se, kako bi pingvinu omogočili vrnitev domov.
Magellanovi pingvini so srednje veliki pingvini, visoki med 70 in 76 centimetrov in težki od pet do šest kilogramov. Njegovi najbližji sorodniki so humboldtov pingvin, afriški pingvin in galapaški pingvin.


Vir: RTV Slo

Jarana criolla

V Limi biva okrog 8 milijonov ljudi, toda v tisku bomo zasledili manj družabnih dogodkov kot npr. v Ljubljani. Kulturno življenje je rezervirano za elito, zato znajo biti vstopnice za razne prireditve drage kot žafran. To še ne pomeni, da se v Limi nič ne dogaja. Vedno je na voljo kakšna dobra peńa, koncert salse ali fiesta chicha (perujska veselica). Jaz seveda obožujem peńe, kjer igrajo kreolsko in afro-perujsko glasbo. Tu lahko srečamo res prave mojstre, predvsem so me navdušili nekateri kitaristi in »bobnarji«. Izvrsten šov, zanimiv za vsakega turista, boste našli ob vikendih v Barrancu, v peńi De Rompe y Raja ali v lokalu Brisas del Titicaca v centru Lime. Tu vam bodo predstavili kopico tradicionalnih perujskih plesov in glasbil. Z malo sreče se da videti državne prvake v kateri izmed kategorij. V Rompe y Raja smo pred tedni praznovali Dantejev rojstni dan in tam sem med drugim uspela videti otroška državna prvaka v marineri. Moram priznati, da sem ob tem nastopu skoraj zajokala. Enkratna sta.

Na prvem posnetku Carlos Granda poje valčke (ja, poimenoval se je po kraljici Chabuci) v neki peńi v Mirafloresu. Aleš, tam nekje, kjer si se ti zastrupil ;) Škoda, da je na posnetku tako slab zvok ...


Če ne deluje, kliknite tu.

Ste na kak pomemben večer v Mirafloresu pozabili kamero doma? S polaroidom vas lahko posname Toto Africa, nekoč slaven televizijski komik in bobnar, ki danes životari na "ulici pic". Začudil se je, ker sem hotela tudi njega na fotki, vendar je vseeno za trenutek zaupal aparat natakarju. Celo posvetilo sem dobila - piše: V spomin od kanibala Toto Africa ... Uhm, tisto z ljudožercem mi ni bilo preveč všeč. Sem se kar zdrznila in se spomnila na Maria Poggija, ki prav tako kolovrati po teh ulicah - psihiater, ki je pred leti zadavil perujskega Jacka razparača, zdaj pa po Limi prodaja svojo knjigo "Vem samo, da sem idiot"(Z njim se še nisem fotografirala;)

Tu pa lahko vidite, kako nastanejo Shakire. Deklica ima še sestro in dva brata, ki prav tako obvladajo afro ritme. Mlajši bratec je kasneje prevzel bonge, zvonce in kastanjete in nam dal vedeti, da vaja še ne naredi mojstra. Ritem je v krvi. Otroci na odru očitno neizmerno uživajo, vseeno pa se mi ne zdi prav, da ob tako poznih urah plešejo po pivnicah in barih (skoraj vsi šovi se začnejo po 11p.m.), ampak to je že tematika za kak drug članek.


Če ne vidite posnetka, kliknite tu.

Diskoteke in salsoteke so odprte do kakšnih 3h zjutraj, v vsakem distritu se najde kaj zanimivega, najbolj »ziher« za žur pa je Barranco.

V soboto sta se poročila Ricardo (Cesarjev kolega s faksa) in Melissa ter naju povabila na zabavo pri Ricardu doma. Ceremonijo (ki je bila kar v hiši) sva s Cesarjem žal zamudila, ker sva morala po nakupih za svečani dogodek. Sprva sem se počutila kot na kakšni osnovnošolski zabavi, potem pa sem se nekako privadila ter plesala z ženinom in ostalimi povabljenci salso, merengue, cumbio, bachato ter celo huayno in reggaeton. Bilo je prav fino in z nevesto sva se tako zaklepetali, da so naju vlekli narazen. Ta vikend bomo v kakšni peńi skupaj praznovali moj rojstni dan in prvi teden srečnega zakona mladoporočencev. Za rojstni dan sem od Johnnija in Cristine dobila veliko torto »selva negra« (črna džungla). To je v Peruju nekaj takega kot v naših krajih sacherca. Moram reči, da je zelo okusna :). S Cesarjem sva si privoščila tudi obilno kosilo v eni boljših cevicherij v Limi -
Pe(s)cados Capitales, kjer lahko naročite Nezvestobo, Pohlep, Lenobo in podobno poimenovane morske jedi za vse prste polizat. Povedati je treba še, da vam bodo ob rojstnem dnevu v marsikaterem lokalu kelnarji pripravljeni zapeti Happy birthday, če slučajno v bližini ne bi bilo nobenega muzikanta ;)

Hvala vsem za čestitke in lepe želje!!